Boruta Peterlina je fotografija zelo privlačila že v otroštvu, strastno je fotografiral, fotografije pa so bile katastrofalne. Za velik uspeh si je štel in vesel je bil, če je lahko razbral, kaj sploh je na fotografiji. A ni odnehal. Očitno mu je bila fotografija usojena.
Šele ko si je leta 1991 proti koncu osamosvojitvene vojne s prihranki kupil nov fotoaparat, Praktico, je ugotovil, da zanič posnetkom ni botrovalo njegovo neznanje, ampak je bil zanič njegov ruski fotoaparat znamke Kiev oziroma njegov svetlomer. Fotografiral je že od svojega desetega leta, ko ga je v vavtovški šoli za fotografijo navdušil učitelj in fotograf Drago Vuica, in če bi imel boljši fotoaparat, se po končani osnovni šoli najbrž ne bi vpisal na srednjo lesarsko šolo, tako pa ob skromnih rezultatih svojega fotografskega prizadevanja ni bil prepričan, da je poklic fotografa res zanj.
Prevladali sta neposredna bližina tovarne Novoles in ponujena štipendija, lesarstvo pa je imel nekako v krvi, saj je bil tudi oče po izobrazbi lesar, nekaj pa je k vsemu prispevala tudi Borutova otroška obsesija – dve leti je bil dobesedno obseden z izdelovanjem bumerangov in v tem času je v tej obrti prišel do pravega mojstrstva. Vendar mu lesarstvo kljub temu ni bilo sojeno. Ko je Novoles začel kazati prve znake umiranja na obroke, je Borut že vedel, da si kruha ne bo služil v lesni industriji.
Kratka kariera vojnega fotoreporterja
Navdušen nad možnostmi, ki mu jih je dajal nov Prakticin fotoaparat, se je času primerno prelevil v vojnega fotoreporterja. Najprej je fotografiral bolj od daleč, potem pa čedalje bliže, dokler se ni spravil fotografirati na novomeško železniško postajo v Bršljinu, ko so tam na vlake ob odhodu JLA iz Slovenije na tovorne vagone natovarjali tanke, havbice in drugo navlako sivoolivne barve. Vojakom odhajajoče vojske je bil fantič s fotoaparatom nadležen.
Trikrat mu je uspelo uiti, četrtič, ko so nadenj prileteli s puškami, pa ne. Ujeli so ga. Bilo je precej vpitja, prišla je policija in zdelo se mu je, kot da se bodo zdaj zdaj začeli streljati zaradi njega. Rešil ga je šele poveljnik bršljinske garnizije polkovnik Radosav Bogičević, ki je vojakom rekel, naj fanta spustijo. Potem so ga odpeljali policisti in ga spustili. Tudi posnete filme so mu pustili. Tako se je končala njegova kariera vojnega fotoreporterja. »Huda preizkušnja,« pravi ob spominu nanjo.
Prve objave v Dolenjskem listu
Bolj kot fotografije za družinski album so Boruta privlačile fotografije, ki bi bile zanimive za objavo v časopisu. Že prvo fotografijo z novim fotoaparatom, nesrečo zmajarjev v bližini prečenskega letališča, so mu objavili v Dolenjskem listu. Potem mu je tedanji urednik Dolenjskega lista Marjan Legan skoraj vsak mesec objavil kakšno fotografijo, največkrat o požarih v Novolesu, v katerem je vsake toliko časa zagorelo, Borut, ki je živel v neposredni bližini tovarne, pa je po navadi na prizorišče pritekel še pred gasilci.
Ob omembi FAMU so se mu smejali
Ko je po končani lesarski šoli povedal, da si želi oditi na študij na slovito praško Akademijo lepih umetnosti FAMU, so se mu smejali. Nihče mu ni dajal nobenih možnosti, da bo sprejet, saj so imeli tam velike težave pri sprejemnih izpitih tudi odličnjaki s srednje fotografske šole.
Danes prizna, da niti on ni verjel, da mu bo uspelo, a je naredil vse, da bi mu. Šel je v knjižnico in prebral vse knjige o fotografiji in ob tem mimogrede zelo izpopolnil šolsko znanje nemščine. Znani novomeški fotograf Bojan Radovič, ki je fotografijo študiral v Veliki Britaniji, ga je naučil, kako v temnici narediti tehnično popolno fotografijo. V neki nemški knjigi je dobil ključne informacije o analogni fotomontaži, kar mu je tudi prišlo prav na sprejemnih izpitih. Pravi, da jih je verjetno prav s tem prepričal, da so ga sprejeli.
»Nisem imel fotografske izobrazbe, razmišljal sem po svoje,« pravi Borut Peterlin o svoji popotnici za študij na FAMU. Za sprejemne izpite je naredil niz fotografij in jih obdelal z omenjeno tehniko analogne fotomontaže, tako da je bila polovica fotografije v bistvu narisana. Fotografsko je napisal drugi del Rdeče kapice. Dogajalo se je v Novem mestu, volk je bil potepuški pes, Rdečo kapico, ki je bila v njegovi zgodbi negativka, je igrala temnopolta Irena Yebuah, volk je bil žrtev. Ko je bil sprejet, je bil vesel in obenem šokiran.
S tem pa so se njegove težave šele začele, saj so šolnina in stroški šolanja presegali plačo obeh staršev. Oče je, da bi lahko pomagal sinu živeti sanje, zamenjal službo in se zaposlil pri zasebniku, pri katerem je lahko več delal in več zaslužil, na pomoč so mu priskočili tudi sorodniki. Hvaležen za vso pomoč je Borut v Pragi izpite opravljal z odliko in le enkrat se mu je zgodilo, da je moral izpit ponavljati.
Občutek, da si umetnik
Ob koncu semestrov na FAMU je moral oddati več fotografskih knjig, ki so jih študenti praviloma tudi sami zvezali. »Najbrž si prav zaradi tega še danes vsak svoj projekt zamišljam kot knjigo, kot zaključeno zgodbo, s katero nekaj povem. Predvsem pa nam je akademija dala občutek, da si umetnik, da imaš v življenju neko vzvišeno poslanstvo, kar v sebi nosi tudi neko samonamenskost, zaradi katere umetniku svojih del niti ni treba razlagati,« o študiju v Pragi pove Borut Peterlin. Ob koncu študija je dobil nagrado za serijo fotografij Mali princ in se v Galeriji Krka Novomeščanom predstavil s fotografijami, razvitimi na navaden risalni papir.
Ko je leta 1998 diplomiral, si je prvo delo kot urednik fotografije našel pri novomeškem študentskem časopisu Park, dve leti pozneje pa je odšel v Italijo v komunikacijski raziskovalni center Benetton – Fabrica, kjer je dobil priložnost delati skupaj s svetovno znanim italijanskim fotografom Olivierjem Toscanijem in kjer se je ukvarjal s fotografijami za oglase, plakate in časopise ter delal tudi portrete, kjer se je, skratka, ukvarjal z nečim skoraj povsem nasprotnim od tistega, kar se je učil na umetniško usmerjeni FAMU.
Po Benettonovi izkušnji se je odpravil v London na podiplomski študij, kjer je navezal stik z zelo različnimi ljudmi, ki živijo od fotografije, od fotoreporterjev in umetniških fotografov do galeristov.
Čeprav so se nagrade kar lepile nanj, pa je dajal prednost razstavam, s katerimi se je predstavljal po vsem svetu, od ZDA in Japonske pa seveda povsod po Evropi in tudi doma. A vsak nov niz njegovih fotografij se je razlikoval od prejšnjega, vsak niz je nastal v drugem slogu, menjal je tehnologije, kar je, kot pravi, problem v karieri, saj nisi po ničemer res prepoznaven.
Če je Rdečo kapico naredil z analogno fotomontažo, se je pri Gorjanskih bajkah v naravi igral z umetno in zvezdno svetlobo ter postal v slovenski javnosti širše znan s fotografijami plešoče blatne mladine z Rock Otočca, ki je po njegovih izjemnih in tudi nagrajenih fotografijah postal znan po blatu celo bolj kot po glasbi. Diplomiral je z ulično fotografijo in ustvaril cel opus fotografij s poanto, ko je fotografiral nekdaj velika podjetja, ki so šla v stečaj. Nov list v njegovi fotografski zgodbi se je odprl s sodelovanjem z Mladino, pri kateri je bil urednik fotografije in je s svojim drugačnim pristopom utiral pot tudi svojim naslednikom, mlajšim fotografom.
»Mladina je bila super izkušnja. Po letih izobraževanja na treh fotografskih šolah sem si zelo želel vse tisto teoretično znanje uporabiti v praksi. Svojo vlogo sem razumel v dopolnjevanju novinarjeve zgodbe in obenem v pisanju svoje, fotografske vzporedne zgodbe, ki jo poveš podobno kot na razstavi,« se obdobja na Mladini spominja Borut Peterlin. Borutov fotografski otrok je bil tudi festival dokumentarne fotografije in fotografska delavnica Fotopub, ki jo je v Novem mestu vodil od leta 2001 do 2007 in bil tudi njen idejni oče.
Mokri kolodij
Novo obdobje v Peterlinovem fotografskem razvoju je nastopilo, ko se je naveličal digitalne tehnologije in komercialne fotografije ter se želel vrniti k umetnosti, hotel je spet gledati, kako fotografija nastaja.
V Londonu je videl razstavo ameriške fotografinje Sally Mann. Še preden si je ogledal vse razstavljene fotografije, je vedel, da je to tisto pravo. Mannova je razstavljala fotografije, narejene v starodavni tehniki. Tako je odkril že leta 1851 odkrito fotografsko tehniko mokrega kolodija. Sto šestdeset let po njenem odkritju se je odpravil v Srbijo k Miši Keskenoviću, da ga nauči te starodobne fotografske tehnike, pri njem pridobljeno znanje pa je pozneje v ZDA izpopolnil pri največjem mojstru mokrega kolodija Marku Ostermanu. Zdaj fotografi z vsega sveta prihajajo na delavnice fotografiranja s tehniko mokrega kolodija k Borutu Peterlinu v Dolenjske Toplice.
Čeprav je tehnika fotografiranja na mokre kolodijske plošče stara več kot 160 let, fotografije, narejene na ta način, po ostrini prekašajo najsodobnejše digitalne aparate. Skrivnost je v izjemno majhnih molekulah srebrovega nitrata.
Postopek fotografiranja z mokro kolodijsko ploščo za današnji čas ni ravno praktičen. Fotograf mora najprej izostriti objekte fotografiranja, ki jih v fotoaparatu z mehom, pokritem s črnim pregrinjalom, vidi tako vodoravno kot navpično obrnjene, na kar se je treba navaditi. Ko je kader pripravljen, v fotoaparat vloži kaseto s stekleno ploščo, premazano s kolodijem s primesmi bromidnih in jodidnih soli, pred tem namočenih v kopel s srebrovim jodidom, ki ploščo naredi občutljivo na svetlobo. Plošča se pred uporabo ne sme posušiti, tako da jo je pri normalnih temperaturah treba uporabiti najpozneje v dvajsetih minutah. Ker je kolodijska plošča približno dvestokrat manj občutljiva na svetlobo kot sodoben fotografski film ali senzor pri digitalnem fotoaparatu, mora biti osvetljena približno pet sekund, zato mora portretiranec med fotografiranjem popolnoma mirovati. Ploščo je treba takoj po fotografiranju razviti, zato mora fotograf imeti s sabo poleg fotoaparata in stojala tudi dobesedno cel priročni fotolaboratorij.
Živeti od umetnosti
Njegova vroča želja je, da bi lahko živel le od umetniške fotografije. »V Sloveniji je odziv na umetniško fotografsko ustvarjanje sicer odličen, a kljub številnim razstavam prodaja ni stekla,« se spominja. Potem je prišel na idejo in naredil video, v katerem je predstavil nastajanje fotografije, fotografijo pa je dal na avkcijo na eBay z izhodiščno ceno 0,99 dolarja. Poskus je uspel – za fotografijo se je potegovalo 26 kupcev, zanjo pa je na koncu iztržil 111 dolarjev. Pozneje mu je uspelo doseči še precej višje cene. Za eno fotografijo je dobil največ 555 dolarjev, za par fotografij pa 835 dolarjev. A to so le rekordi.
Borut si je z mokrim kolodijem tudi v strokovnih krogih hitro ustvaril ime in dobil več nagrad, med drugim tudi nagrado Slovenia Press Photo za najboljšo reportažo v kategoriji kultura in zabava, ter vabila za samostojne razstave v Pekingu, ZDA, Santiagu de Chile …
Načrtov Borutu Peterlinu ne manjka. Želi se preseliti v kočo v Kočevskem rogu, kjer bi imel prostor, odprt za naravo in umetnost, tam bi imel delavnico in razstave pa tudi zabave. Dolgoročno si želi izdajati knjige z avtorskimi fotografijami. »Za založnike so knjige samo s kakovostnimi fotografijami zelo drag projekt. V Sloveniji še nisem našel založnika, ki bi se lotil tega, trg je premajhen,« pravi in doda, da si zdaj pomaga tako, da posname video in z njim zbere do dvesto prednaročil ter tako financira izdajo knjige.
Vsekakor idej Borutu Peterlinu ne manjka in le vprašanje časa je, kdaj nam bo pripravil kakšno novo presenečenje. Morda ga bomo že kmalu doživeli tam nekje sredi Kočevskega roga.
