- oktobra je knjigarna Goga gostila zgodovinarja in sociologa dr. Leva Centriha, prevajalca in pisca spremne študije novega prevoda Leninovih spisov z naslovom Država in revolucija in drugi spisi iz leta 1917, ki ga je v svoj program uvrstila založba Studia Humanitatis v letu, ko obeležujemo stoletnico oktobrske revolucije. Pogovor je vodil Blaž Gselman.
BLAŽ: Prevod je narejen po peti izdaji Leninovih zbranih del iz leta 1962 in ni prvi prevod spisa Država in revolucija v slovenski jezik. Kako si se pri prevajanju spopadal s tehničnim in znanstvenim aparatom? Predvsem uredniške opombe, ki so dodane peti izdaji izvirnika, so zelo zanimive in informativne, pa tudi, če jih ne jemljemo z dobro mero distance, anahronistične, kažejo na izdajo, ki je zelo jasno pokazala na zgodovinski čas, v katerem je bila izdana.
LEV: Spis Država in revolucija je bil prvič v slovenščino preveden že zelo zgodaj, prevedli so ga slovenski delavci v Leningradu v Sovjetski zvezi leta 1934, naslednjič je izšel že takoj po vojni, prevedel ga je Ciril Štukelj, izšel je v izbranih delih Lenina v štirih zvezkih, še vedno najbolj popolni izdaji, kar jih imamo v slovenskem jeziku, ker kasnejše izdaje iz sedemdesetih let nikoli niso prišle do konca. V izdaji, objavljeni leta 1972, pred našo, v kateri so se popolnoma držali ruskega prevoda, ki je bil narejen takoj po 2. svetovni vojni, so že dodali opombe, ki so bile narejene pri zadnji sovjetski izdaji iz šestdesetih let. Mi smo se odločili, da bomo te opombe v celoti uporabili, saj so zgodovinopisno zelo zanimive in informativne, čeprav na prvi pogled delujejo anahronistično. Vedeti moramo, da so te opombe urejali v šestdesetih letih, ko je potekala destalinizacija, katere namen je bil umik Stalina iz zgodovine. Tisto revizijo zgodovine, ki govori, da je imel poleg Lenina glavno vlogo Stalin, so poskušali umakniti in prikazati samo Leninovo glavno vlogo. Zato so vsi zgodovinski dogodki, ki se pojavljajo v tej knjigi, upodobljeni skozi Leninove oči. Poskušali so tudi posnemati Leninov silovit slog, kar je smešno. Lenin se je s tematiko pričel ukvarjati tik pred izbruhom februarske revolucije v Rusiji in nadaljeval s pisanjem po julijskih dneh 1917, ko so ob zaostritvi krize potekale hude demonstracije proti režimu začasne vlade. Moral je pobegniti, saj se je bal, da ga bodo aretirali ali umorili in je spise dokončeval na Finskem. Situacija je bila zelo razgreta in njegov stil pisanja temu primerno udaren. Sovjetska država, kakršna se je razvila, je bila daleč od ideala, ki je v knjigi, zato uredniške opombe, pripisane v šestdesetih letih, resda delujejo smešno zaradi stila, ampak jaz sem se odločil, da jih kljub temu uporabim. Uredništvo se je strinjalo, ker so opombe dokument nekega časa in »tek zase«. Želel sem, da če že govorimo o komunizmu oziroma zgodovini komunizma v Sovjetski zvezi, da ne govorimo na pamet, ampak s primerno podlago. Seveda nismo ostali samo pri teh opombah, veliko sem jih sam dodal, mnoge izvirne sovjetske opombe namreč niso popolne. Kot primer lahko navedem geslo »socialni revolucionarji«, ki so bili ena najpomembnejših političnih strank v Rusiji; uredniki iz šestdesetih let so zelo pomanjkljivo povedali, kdo so to bili, da je bila njihova vloga pomembna še po oktobrski revoluciji, da so bili tudi funkcionarji v prvi sovjetski vladi, da so imeli komisarska (danes bi rekli ministrska) mesta, da so bili prisotni v represivnem aparatu. Vse to je v naši izdaji dodano in je novost glede na izdajo iz sedemdesetih, ko opomb niso dosledno povzemali. Najbrž so se jim zdele anahronistične. Takratno izdajo so urejali radikalni levičarji, in so v njih verjetno videli prevelik stalinizem, sedaj pa je to obdobje mimo in imajo opombe posebno zgodovinsko vrednost.
BLAŽ: V središče zbornika je postavljen najobsežnejši in najpomembnejši Leninov tekst Država in revolucija, poleg tega pa so še trije krajši spisi. Besedila so napisana v različnih žanrih, glede na to v kakšni situaciji so nastajala: politični pamflet, razprava itd.
LEV: Ko smo se odločali o izdaji Države in revolucije, smo imeli sprva v mislih samo to delo. Kasneje smo se odločili – glede na stoletnico revolucije in glede na dejstvo, da je Lenin nazadnje v slovenščini izšel leta 1981, in zato sklepamo, da zopet dolgo ne bo izšlo nič – da bomo zraven izdali še tri kratka besedila različnih žanrov. Po eni strani zato, ker je bil Lenin tak tip voditelja strankarskega gibanja, kakršnih danes ni več. Ni bil zgolj vodja, performer, temveč tudi teoretik, publicist in znanstvenik, sposoben pisanja resnih analiz, skratka človek mnogih žanrov, kar smo poskusili zajeti tudi z umestitvijo različnih tekstov. Prvi v knjigi je tekst O nalogah proletariata v sedanji revoluciji, popularno imenovan »Aprilske teze«. Gre za povzetek govora, ki ga je Lenin imel, ko se je vrnil iz izgnanstva iz Švice. To je bil prvi tako ognjevit govor, ki je razburil revolucionarno sceno. V njem je bil veliko bolj radikalen kot ostali akterji ruske revolucije. To ima zgodovinopisje ali tisti, ki o njem govorijo, nekako najraje, ker zelo konkretno in natančno identificira probleme in naloge ter pove, v čem se motijo njihovi nasprotniki, na koncu pa nekoga še pokritizira. Sledi Država in revolucija, na koncu pa še dve besedili, Poročilo o miru in Poročilo o zemlji. To sta državniški besedili, ki sta bili sprejeti po revoluciji in odstavitvi začasne vlade, ko je veliki kongres sovjetov, to je velika skupščina delavcev, v Petrogradu sprejel sklepe, ki jih začasna vlada in prejšnje revolucionarne garniture niso bile sposobne; o brezpogojni sklenitvi miru in pravici kmetov, da vzamejo zemljo veleposestnikov. Ti dokumenti so imeli kot odloki zakonodajno veljavo, besediloma v zborniku pa je vsakič dodan tudi Leninov uvod, nekakšna utemeljitev. To je še en žanr, ki ga je razvil pozneje kot državnik.
BLAŽ: V Državi in revoluciji gre za konkretno analizo konkretne situacije, kot je Lenin rad rekel. V kakšni zgodovinski situaciji je delo nastajalo?
LEV: Delo je zaznamovala prva svetovna vojna. Če tega ne upoštevamo, dela tudi ne moremo razumeti. Tistim, ki ga bodo brali, se bo zdelo tuje, saj se danes kaže, da je država nekaj zelo kompleksnega. Lenin je tu jasen: država je posebna sila za zatiranje delavskega razreda s strani vladajočega razreda. Danes vemo, da ni tako enostavno, saj obstaja tudi civilna družba. Država, če je le mogoče, ne uporablja nasilja. Kapitalističnemu sistemu je jasno, da ne potrebuje nujno agresije, v nasprotju s prejšnjimi sistemi, kjer je recimo tlačan pod prisilo delal za svojega fevdalnega gospoda. Pridejo pa zgodovinski trenutki, kot prva svetovna vojna, kjer države za interese svojih političnih elit počnejo grozljive stvari. Za Leninovo generacijo, generacijo pred holokavstvom, ki je bila levičarska, kritična, romantična in ki je verjela, da je možna drugačna družba, je bilo pobijanje ljudi v prvi svetovni vojni za ozke interese elit nekaj najhujšega. Še hujše pa je bilo to, da so pri tem sodelovale socialdemokratske stranke, ki so podprle svoje vlade, svoje politične garniture, začele govoriti patriotski jezik in se posluževale apologetske govorice. Denimo nemška socialdemokracija ni bila povsem proti vojni, saj naj bi bila Rusija nosilka aziatskega barbarskega despotizma in se je smotrno boriti proti njej, da ta nazadnjaški režim pade. Lenin je brezkompromisen: gre za zakonitost sistema, zgodba je že videna v kolonialnih osvajanjih 19. stoletja, v ropanjih in delitvi sveta v Afriki in Aziji in je sedaj pljusknila tudi v Evropo. Iz tega se mora razviti bolj human sistem, ali pa se človeški civilizaciji zelo slabo piše. Meščanska družba je razpadla, njen parlamentarizem, vrednote, človekove pravice, svoboda tiska so se v vojni razblinili v nič. Lenin ugotavlja, da se je enako dogajalo v zgodovini. V revolucijah leta 1848 in pariški komuni je država s svojimi aparati, kot sta vojska in policija na podoben, brezobziren in krut način obračunala z delavstvom, ki je bilo proti interesom vladajočega razreda. Ko so v Parizu delavci zasedli mesto in uvedli alternativni politični sistem, so bili na koncu pobiti. Isto ugotovlja ob zgodovini nemške socialdemokracije: kadar je bila radikalna, se je režim vedno odzival s policijsko represijo. Zato je v tem delu pripisana takšna vloga nasilju in to je tudi glavni kontekst.
BLAŽ: Leninov osrednji koncept je »diktatura proletariata«; sledeč delom Marxa in Engelsa razvije koncept, ki mu pomeni transformacijo meščanske države v socialistično oz. razbitje in odpravo kapitalistične države.
LEV: Navezal se bom na prejšnji odgovor. Lenin pravi, da je meščanska država kljub temu, da je demokratična, v zadnji instanci diktatura buržoazije. Čeprav ljudje lahko volijo svoje poslance v parlamentu, družbenega sistema ne morejo spreminjati, ker je nemogoče spreminjati lastninske razmere. Posledično ljudje ne morejo spreminjati svojih življenjskih razmer, saj nimajo nadzora nad proizvodnjo. In Lenin gre tukaj še dlje, ko pravi, da je aparat države, parlament, odtujen, saj se voli poslance, ki so ločeni od ljudstva. Zelo hitro postanejo koruptivni, ker so blizu družbene elite. Ko pride kriza in če se ljudje uprejo, bo šel ta aparat nad njih obvezno z nasiljem. Mogoče zato ne moremo govoriti o demokraciji, ampak o diktaturi buržoazije, nekega razreda, ki ima določene interese, in je pripravljen, kadar je zelo ogrožen, iti do konca. Nekdanji vladajoči razred ne bo prostovoljno opustil svojih privilegijev. Ne bo pustil odprave svojih parlamentov, ker lahko preko njih uveljavlja svoje interese, ne bo pustil zasege premoženja, ne bo dopustil nacionalizacije tovarn. Zato Lenin pravi, da mora delavski razred, da bi preživel, organizirati svojo silo in narediti vse, da nasprotna stran ne bo sesula novih pridobitev revolucije. Tukaj ni govora o prevzemu države v smislu enostrankarskega prevzema oblasti komunistične partije. (Vsaj v tem delu to ni njegova ideja.) Navdih jemlje pri Marxu, pri njegovem pogledu na revolucije leta 1848 in nato pariško komuno. Lenin ima pred seboj sovjete – svete delavcev, ki so obstajali med revolucijo v vseh večjih mestih v Rusiji. Ti so bili istočasno delovna telesa, ki so neposredno zastopala tudi delavce. Delovali so kot reprezentančno telo za celotno mesto, takšen je bil recimo Petrograjski sovjet. V svetih so bili lahko vsi odposlanci takoj odpoklicani, volila jih je baza po tovarnah in soseskah, komisije, ki so sprejemale ukrepe ali razglase, so bile odprte. Zamišljeni so bili kot najbolj radikalna oblika demokracije. Lenin celo verjame, da ne potrebujejo parlamenta z voljenimi poslanci, vsi ljudje bi lahko postali politiki in bili vključeni v javno življenje. Vsi pismeni ljudje bi se lahko naučili opravljati javne službe, ki jih je možno poenostaviti, vsakdo je lahko birokrat, ki ne bo koruptiven, ker se ga bo dalo zamenjati itd. Diktatura bi to bila zato, ker bi bili ti ljudje tudi oboroženi, ker so formacije revolucije delavske milice. To je koncept dikature proletariata – zmožnost zatiranih ljudi, da se uprejo in si vzamejo pravico in pravico do nasilja, ki si jo je vzel drugi razred. Važno je, da pri tem naredijo popolnoma nov in drugačen politični sistem. Tako da se ne bi sprevrgli v svoje nasprotje. Zgodovinsko se je zgodilo nekaj popolnoma obratnega. Vendar Lenin gleda svojo konkretno situacijo, vidi družbene boje, vidi institucije, kakršne so nastale, in si misli, da bi bilo to teoretično mogoče narediti. Usoda koncepta diktature proletariata je taka, da danes o njem ne govori nihče razen zgodovinarjev. Ni politične stranke, ki bi razpravljala o njem. Tega pojma so se znebili že v Sovjetski zvezi pod Stalinom v drugi polovici tridesetih let, ko je uradna politika trdila, da razrednega boja ni več, saj naj bi bil bivši vladajoči razred veleposestnikov in kapitalistov uničen, ostali pa naj bi samo kmetje, delavci in inteligenca, ki med seboj niso v konfliktnem odnosu. Zato naj ne ni bilo potrebe po tem konceptu, vendar je bil v resnici delavski razred še kako zatiran. Že takrat je odpoved temu konceptu odmikalo razmišljanje, da je Sovjetska zveza še vedno razredna družba, kjer še vedno obstajajo strašni problemi; da delavski razred ne nadzoruje več proizvodnje in je izgubil moč, ki jo je imel med revolucijo. Potem so se tega pojma po drugi svetovni vojni znebile mnoge zahodnoevropske komunistične stranke, ki so trdile, da stvari poenostavlja in da Lenin preveč govori o nasilju. V Italiji denimo so začeli govoriti o hegemoniji proletariata, ki svoje nasprotnike izriva po idejni poti.
BLAŽ: Z razbitjem starih kapitalističnih struktur pride na koncu odprava oziroma odmrtje države, kakor pravi Lenin. Z novo, socialistično državo bi prevladala nova kvaliteta: mehanizmi neposredne demokracije, demokratizacija produkcije, odprava plačane vojske … Kako bi izgledala nova država?
LEV: Vedeti je treba, da se je zahodnoevropska socialdemokracija konec 19. stoletja in v desetletju pred prvo svetovno vojno kar dobro imela. Nemška socialdemokracija je imela več kot milijon članov. Če to pomnožimo s članarinami, dobimo lep znesek. Članstvo v stranki je naraščalo in verjeli so, da bodo v enem trenutku v večini in bodo lahko po mirni poti izvedli vse ukrepe. Potem se je zgodila prva svetovna vojna in vse se jim je sesulo. Kljub temu, da so zmagovali v parlamentu, ki je zgodovinsko povezan z vladajočim razredom, vojsko, vojaškimi elitami, kasto, industrialci itd., niso imeli nobene možnosti. Četudi bi popolnoma zasedli parlament, bi se vojna zgodila, saj je imel vladajoči nadzor nad vsem zunaj njega. Kako pa naj bi ta država izgledala, glede na to, da mi to preučujemo in beremo danes, ko vemo, da je razpadla Sovjetska zveza in vsi socialistični sistemi, in lahko opazimo v knjigi veliko problemov. Lenin v tem delu ni imel v mislih enostrankarskega sistema partije. Opazili boste, da o boljševiški ali kakršnikoli komunistični partiji sploh ne govori veliko. Lenin ob analiziranju nemške socialdemokracije zazna problem: v parlamentarnem sistemu s splošno volilno pravico – za moške, jasno – je organiziranih samo milijon delavcev v eni stranki, to je premalo, nemški proletariat znaša 10 milijonov ljudi. Kaj pa dela ostalih devet? Verjame, da bi vsi ljudje morali biti v svojih mestih, krajih politično organizirani in sprejemati kar največ političnih odločitev, ki se dotikajo njihovih življenj. Pojavlja se velik problem, kako voditi narodno gospodarstvo tu znotraj. Lenin ni niti malo utopist, v prejšnjem režimu se je tudi Kardelj skliceval nanj, ko je govoril o samoupravljanju, ampak Lenin si ga drugače predstavlja, on ima v mislih delavski nadzor. Po njegovem bi potrebovali zavedne delavce, ki bi bili oboroženi in nadzorovali tiste, ki bi vodili podjetje, tudi če bi jih določila proletarska država. Po drugi strani pa si on predstavlja, da bi narodno gospodarstvo delovalo zelo centralistično. To je veliko protislovje, po eni strani radikalna demokracija, dežela polna otokov, komun, sovjetov, po drugi strani pa popolna vertikala organiziranja gospodarstva, ki deluje na isti način kot korporacije, ki so že takrat obstajale. Lenin je verjel, da naj bi te delovale popolnoma racionalno, plansko, s čimer bi se izognili krizam. Ne predstavlja si – to je velika aporija, problem njegovega dela – kakšna velika koncentracija moči mora obstajati nekje zgoraj, planska mašinerija, ki koordinira vse ekonomske aktivnosti, koordinira ljudi, na najnižji ravni ter na ravni enega mesta. Tukaj je še en problem. Ljudje v nekem mestu lahko rešujejo zelo omejeno število problemov. Tudi če bi delavci obvladali neko tovarno, da bi jo vodili in imeli pravico imenovati svojega direktorja, bi morala biti še vedno neka instanca, ki bi posredovala, kako oni sodelujejo s kmeti, z rudarji … drugimi deli industrije, ki bi jim zagotavljala surovine za njihovo podjetje. V kapitalizmu vsaj teoretično to dela trg. Lenin je tista generacija, ki si vsaj v prvem zamahu prizadeva, da trga ne bi bilo.
To pomeni, da mora obstajati neka administracija, ki pa ima že s tem, da koordinira ekonomske aktivnosti, izjemno veliko moč. Lenin si ne zastavlja vprašanj, kot je ta, kakšno možnosti imajo ljudje od spodaj, če niso zadovoljni s koordiniranjem ekonomskih odločitev. To je aporija, ki jo mi poznamo, ker vemo, kakšne stvari so se dogajale, kakšni so bili problemi teh gospodarstev, kaj je iz njih izšlo. Prav zato se nam pogosto zdi pariška komuna 1871 v primerjavi z oktobrsko revolucijo neverjetno seksi, ker se je slednja nazadnje izšla v nekaj pošastnega. V Franciji leta 1871 je diktatura proletariata obstajala samo v enem mestu in je zato vse izgledalo plemenito in lepo, ker je bilo na tem nivoju mogoče marsikaj hitro spremeniti na bolje in lepše. V Rusiji pa se je revolucija – diktatura proletariata razširila na ogromen teritorij nekdanjega imperija in je bilo treba reševati ogromno razvojnih problemov in uskladiti nešteto izključujočih interesov, in to pod hudim mednarodnim gospodarskim in vojaškim pritiskom. Radikalna in neposredna demokracija vsem tem problemom enostavno ni bila kos. Za mnoge probleme lahko celo trdimo, da jih po idealni demokratični poti spoloh ni bilo mogoče rešiti. Ker ni bilo ustreznih in delujočih demokratičnih mehanizmov za usklajevanje toliko različnih problemov in interesov, se je namesto njih uveljavila arbitrarna oblast države – partije, ki je mnogo bolj obremenila kmečko prebivalstvo kot mestne delavce. Sklenemo lahko, da Leninova knjiga vsebuje velika protislovja, a vendarle je treba reči, da Lenin v nekaj potezah pokaže, kako naj bi prihodnost izgledala. Vidi svojo situacijo, vidi, da obstajajo delovne množice, delavci, tudi oboroženi, in da so usmerjeni proti kapitalistom in ne želijo več stare monarhije niti buržoazije, ne želijo meščanskih strank, vidi kmete na ruskem podeželju, ki so radikalni, ki si vzamejo avtonomijo in ne priznavajo nobene oblasti, ki si sami že jemljejo zemljo. V vsem tem vidi veliko koncentracijo družbenih sil, s katero bi lahko to družbo popolnoma predrugačili in dobili nekaj radikalno drugega. Pokaže smer, kaj bi teoretično bilo mogoče, a obenem tudi sebe relativizira, ko pravi, potrebno je ljudi izobraziti, da tisti, ki nadzorujejo, obvladajo vsaj osnovne računske operacije, osnove računovodstva. Rusija začne prvo svetovno vojno s 85 % kmečkega prebivalstva in večina ljudi je nepismenih. Ko bi prevzeli oblast in vrgli ter sesuli elite, bi bili še vedno daleč od začrtanega ideala.
BLAŽ: Zanima me, v kolikšni meri bi se strinjal s tezo, da je država organ razrednega gospostva? Če pomislimo na eni strani na nerazvito caristično Rusijo in na drugi Nemčijo, ki jo večkrat omeni Lenin, in če pritegneva v to analizo gramscijevski aparat, mehke vzvode oblasti.
LEV: Lenin v Državi in revoluciji civilni družbi in vlogi intelektualcev v njej ne pripiše velike vloge, seveda s pomembno izjemo voditeljev in ideologov socialističnih strank. V zavesti socialdemokracije in njega so bile ogromne razlike med Rusijo in Nemčijo. Ruski socialdemokrati so se z navdušenjem ozirali za nemškimi, želeli so si enake svoboda tiska kot v Nemčiji, da bi lahko dosegli še več ljudi. Ampak potem je prišlo do prve svetovne vojne, kjer oba režima – od katerih je eden povsem arhaičen in kjer ruski car, ki je despot, osebno odloča o premikih divizij, v Nemčiji pa obstaja močna civilna družba in meščansko pravo – delujeta podobno, učinki njunih gospostev pa so enaki. Gramsci pravi, da je v Rusiji revolucija uspela, ker je bila buržoazija šibka, saj ni bila ukoreninjena med ljudmi, ker ni bilo dovolj institucij (tiska, društev) in ker politične stranke v Rusiji niso mogle svobodno delovati. To je važno za vse moderne politične sisteme, ljudi morajo vključevati, zato da ti tako ali drugače začutijo, da država deluje v njihovem imenu. V primeru denimo nacionalizma ni dovolj samo pozivanje ljudi, obstajati morajo različne ustanove, da se ljudje prepoznajo kot pripadniki določenega naroda. Gramsci trdi, da v Rusiji tega ni bilo dovolj, na Zahodu pa zelo veliko. Delavski razred je pod vplivom mnogih ideologij, pod vplivom katoliške cerkve, večina kmetov je vernih, so pod vplivom vaškega življenja in jih je težko vključevati v propagando, med njimi gospoduje katoliška civilna družba, bi rekel Gramsci. Sam bi vseeno dejal, da je civilna družba šibkejša in ne more sama po sebi nikoli zaustaviti najhujših oblik represije. O tem pišem tudi v svoji spremni študiji. Poglejmo današnje države. Tu bi se oddaljil od Lenina in ne bi govoril, da je država samo represivni aparat nad delavskim razredom, daleč od tega. Država ima svoj monstruozni potencial, ki ga je pripravljena uporabiti. Poglejte ta paradoks: gremo najprej v Ameriko. Ne moremo reči, da formalno nimajo parlamentarizma, popolne svobode. Na ameriških univerzah lahko bradati marksistični profesorji pišejo kakršne knjige hočejo, tudi o diktaturi proletariata, če bi želeli. Po drugi strani pa obstaja neverjetna represija v črnskih predmestjih, skratka nad propadlimi deli industrijskega pasu, kjer kapital ne more več izkoriščati. Ljudje, živeči v okostenelih soseskah in nezmožni plačevanja najemnin, so popolnoma deklasirani. Zatekajo se h kriminalu in raznim alternativnim oblikam organiziranja, zato so moteči. Ti ljudje čutijo državo kot represijo, do njih civilna družba ne pride in se z njimi ne ukvarja. Pred leti je bil na spletnem portalu rtvslo.si fascinanten intervju z nekim aktivistom, ki je dejal, da ljudje v teh črnskih predmestjih razumejo policijo kot okupacijsko silo, podobno kot v Iraku. Kolegi, ki so šli pred leti v Mehiko, so mi govorili o upornih skupnostih v Chiapasu na mehiški periferiji. Država se tam konča s policijskimi škornji. Če si ljudje hočejo zagotoviti dostojno življenje, se morajo zanesti sami na sebe. Ne morejo računati na državo, za katero se ve, da bo vedno podprla lokalne veleposestnike s privatnimi vojskami in da bodo sodišča delala njim v prid. Podobno je tudi v pariških predmestjih, kjer, ko so se zgodili neredi, recimo pod Sarkozyjem, ni reagirala tako, da bi na novo zaposlila prekarne študente sociologije in socialnega dela in jim dala službe, da bi delovali v teh skupnostih in jih organizirali ter socializirali, kakršen bi bil civilnodružbeni pristop. Država tega ni naredila, odločila se je za represijo. To ne pomeni, da francoska država deluje izključno na ta način, daleč od tega, ampak kapaciteto represije ima. In ko so ogroženi njeni interesi, je pripravljena na ta način delovati. »Dobro« je, da vidimo trenutno dogajanje v Barceloni. Gre zgolj za en referendum, ki naj bi v nekem trenutku mogoče enkrat pripeljal do države. A centralna španska vlada je rekla, da ga ne priznava in da je po španskih zakonih neveljaven. Zadeva bi lahko izpadla kot cirkus, španska država s svojo centralno policijo bi jo lahko ignorirala, ampak ne, opazili smo neverjetno brutalne intervencije. In to je težko razumeti, v tem primeru država ni kratkomalo udarila po delavskem razredu, ampak kljub temu je pokazala svojo monstruoznost. Trganje volilnih skrinjic, nadlegovanje starih ljudi, tisoč ljudi je končalo v bolnici itd. Levičarski komentator Sebastian Budgen je imel izjemno dobro poanto, rekel je, predstavljajmo si, da bi ljudje hoteli kaj več od svoje nacionalne samostojnosti: kaj, če bi Katalonci rekli, da ne bodo več plačevali stanarin in kreditov, da hočejo socializirati proizvodnjo in lastništvo tovarn. Predstavljajmo si, kaj bi blo, če ne bi šlo zgolj za grožnjo separatizma, ampak bi bili interesi kapitala dejansko ogroženi.
BLAŽ: Je lahko diktatura proletariata kakorkoli primeren teoretski pripomoček za nastavke radikalne misli v dananšnjih okoliščinah? Kako bi danes zgledala diktatura proletariata?
LEV: Poimenovanje samo po sebi ni tako pomembno. Besede same na sebi nič ne pomenijo, lahko se uporabi katerikoli drug izraz, važno, da se ve, kaj pomenijo. Ampak če že operiramo s tem pojmom, ki smo ga prej pojasnili, diktatura proletariata obstaja v Ljubljani, reče se ji Tovarna rog. Vztraja enajst let, usedla se je na neko parcelo, ki ima na trgu ogromno potencialno vrednost. Mesto je lastnik in si želi iz tega narediti javno-zasebno partnerstvo, omogočiti drugemu investitorju, da bo tam naredil hotel, garaže, restavracije, poleg tega pa nekakšen center kreativnih industrij, kjer bi imeli nekaj podobnega tehnološkemu parku na periferiji Ljubljane. Sedaj tam deluje skupnost z ogromno iniciativami, ki načrta občine ne sprejema. In najpomembnejše, posega po oziroma krši meščanske in lastniške pravice. V meščanskem pravu tisti, ki je lastnik, odloča o zadevi. Ta skupnost pa trdi nasprotno, da se je ona tukaj vzpostavila in dela v družbenem dobrem, ustvarja določene storitve, ki niso dobre samo zanjo, zgolj za marginalce, ki se ne najdejo v ceneni zabavi, ki si želijo drugačne oblike izobraževanja, ki nočejo hoditi v fitnes klube na drage joge, ampak si jih sami organizirajo, imajo sami svoj skejtpark, sami gledajo filme, ker nočejo hoditi v Kolosej, ali pa nočejo sami gledat »naloadane« filme, jih raje pogledajo skupaj kolektivno in kršijo avtorske pravice ter še cel kup svetih pravil družbe. In kadar pride do njih mesto, ko se jih lotijo varnostniki, zastavijo svoja telesa. Nimajo pušk, nimajo molotovk, nima smisla iskati romantične podobe s konca 19. stoletja in oktobrske revolucije, ampak zastavijo svoje življenje in čas, so tam in se postavijo pred bagre. Mobilizirajo in kličejo ljudi, ko pridejo neonacisti. Iz tega pride ogromno dobrih stvari, tudi migranti in begunci imajo tam svoj center. Mesto zaenkrat še ni našlo strategije, ki bi naredila nekaj proti njim. To je dejansko skupnost v uporu, delujejo v nekem principu samoupravne demokracije. Sicer ne črpajo iz oktobrske revolucije, črpajo bolj iz italijanskih alternativnih socialnih centrov, ki črpajo iz tradicije avtonomizma iz sedemdesetih let. Jasno je, da za razliko od Leninovega projekta ti modeli niso univerzalni. Lenin misli na svetovno revolucijo. Verjame, da mora, glede na vso grozoto prve svetovne vojne, ki so jo zakuhali, meščanske režime zamenjati nek nov, drugačen režim, v globalnem smislu, če ne drugje, pa vsaj v Rusiji. Po njegovem je možno narediti celoten alternativni razvojni in politični model. Avtonomizmi iz Italije pa ne razmišljajo tako, nimajo ambicije, da bi poskusili ta model širiti na celotno državo, ampak so lokalizirani, ni ambicije po ekspanzivnosti. Rog bi bil torej najboljši primer, ampak mogoče izraz diktatura proletariata ni najboljši, potrebovali bi novega, takega, ki bi bil mobilizacijski, a bi pomenil nekaj podobnega.
Transkript pogovora je pripravila Sara Fabjan.
