Zadnja letošnja številka Rasti je posvečena ženskam, ki kljub navidezni enakopravnosti v sodobni družbi pogosto ostajajo nevidne in spregledane. Pogled v preteklost nam pokaže, da v zgodovinskem spominu ne nastopa veliko žensk, ki so zaznamovale posamezno obdobje. Različni miti in stereotipi o tem, kje je mesto ženske, so ustvarili patriarhalno družbo, ki pa jo številni pogumni posamezniki in posameznice preizprašujejo in s tem prevračajo obstoječi družbeni red.
V tokratni številki zato želimo predstaviti uspešne Dolenjke in Belokranjke, ki delujejo na različnih področjih in zasedajo položaje, po katerih so ženske pred nekaj desetletji le pogledovale. Kaj imajo torej skupnega Barbara Jaki, Tanja Roženbergar, Mateja Koležnik, Ružica Kovačič, Nina Jakovljević in Mojca Črtalič Andolšek? To je le nekaj imen uspešnih žensk, ki so sledile svojim sanjam ter zdaj z velikim veseljem in predanostjo opravljajo delo, ki jih izpopolnjuje.
Vsem je uspelo premagati številne strukturne ovire in dokazati, da ženske niso le gospodinje in matere, ampak so lahko to, kar si resnično želijo biti.
V uvodnem intervjuju se nam predstavlja Novomeščanka Barbara Jaki, ki jo je ljubezen do umetnosti pripeljala do vodenja Narodne galerije. V svojem mandatu, ki traja od leta 2005, je morala prebroditi gospodarsko krizo, izpeljala je gradbeno prenovo galerije, v njenem mandatu je potekala tudi selitev Robbovega vodnjaka izpred mestne hiše v galerijo, vseskozi pa skrbi tudi za kakovostne razstave. Barbara Jaki mora tako poleg dobre umetnostne zgodovinarke biti še izvrstna ekonomistka in političarka, ki pa si zna vzeti čas za prijatelje in družino.
V dolenjskih rokah je še ena ugledna slovenska ustanova, saj Tanja Roženbergar bdi nad delovanjem Slovenskega etnografskega muzeja. Ta pod njenim vodstvom nadaljuje poslanstvo dejavne družbene ustanove. Leta 2015, ko je bil begunski val na vrhuncu, so organizirali srečanja z begunci, omogočili so jim ogled razstav v arabščini in farsiju, organizirali so jim delavnice.
Da so v Novem mestu doma odlični športniki, telovadci, ni nobena skrivnost. Pohvalimo se lahko z olimpijcem Leonom Štukljem, ki je osvojil kar šest olimpijskih odličij. Imamo pa tudi izjemne telovdke, ki jih je dolgo časa trenirala karizmatična Ružica Kovačič. Pod njenim mentorstvom so se izoblikovale številne uspešne telovadke, kot so Maja in Jasna Dokl, Vanja Požar, Nataša Hočevar in druge. V svojih spominih se je spominja Andreja Kopač.
Poslovni sestanki, finančne konstrukcije, vodenje kolektivov … Vse to zveni sila naporno. Vendar to z lahkoto obvladujeta tudi dve uspešni dolenjski podjetnici, ki v pretežno moškem okolju suvereno nastopata s svojima podjetjema. Mojca Črtalič Andoljšek je uspešno prevzela očetovo podjetje, ki pa ga je prestrukturirala in njegovo vodenje nadaljuje v skladu s svojo vizijo. Da ima v svojem življenju rada izzive, dokazuje tudi z uspešnim vodenjem Območne obrtno podjetniške zbornice Novo mesto. Na svojem področju je zelo uspešna tudi Nina Jakovljević, ki je skupaj s sestrama ustanovila agencijo za digitalno komuniciranje. Obe uspešno združujeta poslovno življenje s svojim zasebnim, hkrati pa ostajata predani svojim strastem in življenjskim vodilom.
V tokratni številki se predstavlja tudi mlada umetnica Julija Brudar, ki je kljub svoji mladosti že doživela prvo kritiško priznanje, saj bo svoj talent izpopolnjevala na ljubljanski akademiji za likovno umetnost.
Belokranjska režiserka, ki je našla svoj dom na domačih in tujih gledaliških odrih, nam v intervjuju predstavlja svoje delo in razmišlja o gledališkem okolju. Mateja Koležnik vidi dolžnost umetniškega ustvarjanja v odpiranju drugega ali drugačnega pogleda. Poudarja, da mora umetnost širiti obzorja.
Da pot žensk v različnih strokah ni vedno lahka, nam razkriva članek o feminizmu in moderni arhitekturi. Še v začetku 20. stol. je bila namreč v družbi prisotna ideja, da ženske nimajo »prave osebnosti in pravega duha« za delo arhitekta. V zadnjih desetletjih se je začelo raziskovati in razkrivati vedno nove arhitekturne projekte žensk, ki jih je zdaj treba umestiti v zgodovino arhitekture 20. stoletja, kamor prej niso bile umeščene.
V literarnem delu se nam predstavljata dve ženski pisavi, in sicer Dijana Matkovič s fragmenti iz svojega novega romana. Svoj prostor pa je dobila tudi Doris Bubnjić, ki si s svojimi pesmimi še utira prostor v literarnem prostoru.
