Resnični ljubezenski odnosi postajajo zgodbe. Vedno več najboljših psihoterapevtov piše knjige o svojih pacientih. Ne le o ljubezni. Američan Stephen Grosz, ki sicer živi v Londonu in že petindvajset let dela kot psihoanalitik, je pred nekaj leti napisal odlično knjigo z naslovom Iskanje izgubljenega človeka (prevod Branko Gradišnik, Založba UMco), v kateri je opisal pripovedi in analize svojih pacientov. Grosz je v svoji karieri slišal na tisoče zgodb in ugotovil je, da mnogi ljudje v naglici vsakdana živijo svoja življenja in imajo občutek, da so kar zadovoljni, a v resnici si lažejo, zato začnejo njihove spregledane bolečine prihajati na plano kot reke ponikalnice. Kadar ne najdemo načina, kako povedati svojo zgodbo, začne ta zgodba pripovedovati nas, uči psihoanalitik – izgubimo se, dobimo različne simptome, zbolimo in se začnemo vesti na način, ki nam ni razumljiv ter se tako odtujimo od samega sebe, od svojih želja, od svojih užitkov. Včasih si lažemo, da bi tako zavarovali sebe, svoje najbližje, in morda potrebujemo nekoga, ki samo posluša, recimo psihoanalitika, da bi v njegovi tišini in razumevanju sami našli odgovore na vprašanja, zakaj smo takšni, kot smo, zakaj ravnamo tako, kot ravnamo.
Zakaj se kdaj kake stvari prikradejo v naše misli in nas obsedajo ter vodijo naše življenje? In potem opisuje različne zgodbe. O ženski, ki se je zaljubila v varuško svojih otrok in je še enkrat zanosila s svojim možem, le zato, da varuška ne bi odšla stran od njihove družine, a se, dokler tega ni ubesedila pred psihoanalitikom, sploh ni zavedala. Piše o fantu, ki je bil tako dolgočasen, da je izgubil vse svoje prijatelje in je za pomoč prosil Grozsa, a kadar je prišel na njegove seanse, je moral tudi on hoditi v kopalnico in si z ledeno vodo umivati obraz, da ne bi zaspal ob dolgoveznem govorjenju svojega pacienta. Grozs je ugotovil, da je ta njegova dolgočasnost neke vrste pasivna agresivnost, da se podzavestno zaveda, da se ga ljudje izogibajo in se je zaradi tega na en čuden način počutil močnejšega. Piše tudi o tem, kako težko se ljudje spremenijo, saj spremembo občutijo kot izgubo nekega dela sebe na katerega so navajeni. Tu so tudi zgodbe o obsesivni ljubezni ali patoloških lažnivcih.
Podobna je knjiga psihoterapevta Irvina D. Yaloma Rabelj ljubezni (prevod Helena Marko, Založba UMco), ki je letos izdal tudi avtobiografijo z naslovom Becoming Myself: Psychiatrists Memoir, ki so jo v Guardianu pred kratkim uvrstili med najboljše knjige leta.
Dragi Sladkorček
V spletnem časopisu The Rumpus so dolgo časa objavljali zelo uspešno rubriko zaupnih besed z naslovom Dear Sugar, v katerem je takrat še anonimna avtorica, ljudem delila nasvete, ki so bili iskreni, emotivni, zabavni, zanimivi in skorajda literarni. Šele kasneje se je izkazalo, da je skrivnostna gospa Sugar pisateljica Cheryl Strayed, ki je napisala uspešnico Divja. Kasneje so ti njeni nasveti izšli v knjižni obliki. Danes je Dear Sugar skorajda blagovna znamka, Straydeva ima namreč uspešen podkast, ki nastaja pod okriljem New York Timesa, in včasih njene »seanse« potekajo tudi v živo v razprodanih dvoranah ameriških gledališč in drugih kulturnih centrov.
Pri istem časopisu že več kot deset let v sobotnih edicijah objavljajo ljubezenske eseje, gre za rubriko Modern Love, ki jih pišejo znani in manj znani avtorji, na istoimenskem podkastu pa jih interpretirajo gledališki in filmski igralci. Kot kažejo raziskave, je mnogokrat to prva stvar, ki jo ob sobotah preberejo bralci. Urednik rubrike Daniel Jones pravi, da na leto dobi več kot 8.000 zgodb, a izbere le najboljše. Te zgodbe, kot pripoveduje v nekem intervjuju, morajo biti najprej dobro napisane, iskrene, zgodbarske. »Najboljše zgodbe imajo intonacijo in narativnost zaljubljenosti; morajo biti ranljive, a ne popolnoma zmedene, morajo biti napete, a realistične in predvsem zapeljive. Modern Love je danes tudi podkast z več kot dvajset milijonov naročnikov. Tudi sama sem ena izmed njih.
V zadnjem času poslušam še en podkast o »odnosih« z naslovom Where Should We Begin, ki je psihoterapija v živo. V njem se namreč belgijska terapevtka Esther Perel pogovarja z resničnimi pari in prisluhne njihovim težavam. Zadnjih šest let pomaga predvsem parom, ki se soočajo z nezvestobo. Zakaj ljudje varajo? Imamo o zakonu nerealistična pričakovanja? Da. Hočemo vse, kar se pričakuje od tradicionalnega zakona, srečno družinsko življenje, uspešne otroke, varnost, materialne dobrine, to, da nas partner podpira pri karieri, a hkrati si želimo tudi romantični del; občutek pripadnosti, povezanost, intimnost, strast, samoizpolnitev in, kot pravi Perelova, sanjamo o tem, da bi bil naš partner naša duša dvojčica, »kar je bil v preteklosti pojem rezerviran za Boga«.
Novi časi
Pojem prevare je povsem drugačen kot nekoč. Je prevara že to, če ugotovimo, da naš partner redno obiskuje pornografske strani, da sodeluje na zmenkarskih spletnih straneh? Vedno pogosteje se srečuje tudi s starejšimi zakonci od katerih eden recimo zboli za Alzheimerjevo boleznijo ali kakšno drugo obliko senilnosti, drugi pa je še povsem zdrav in skrbi za njega, ga ima rad, a vseeno išče prijateljstvo, komunikacijo in intimo, zato se zgodi, da si najde intimnega prijatelja. Je to še vedno prevara?
Nikoli ni bilo lažje varati in nikoli ni bilo težje skriti to prevaro. Ko pari prihajajo k njej priznajo, da so za afero partnerja izvedeli, ko so brskali po njegovem telefonu in računalniku. »In takrat se ti res lahko podre svet, saj lahko zagledajo vse zapisano, uvidijo, da afera obstaja že nekaj let. V spominu telefona so zapisane najmanjše podrobnosti, slasti, želje. Svojega partnerja uvidijo kot povsem drugega človeka in ga zasovražijo.« Seksualna ali ljubezenska afera, ki je bila nekoč skrivna zgodba dveh ljudi, tako postane boleča sablja, ki prepolovi srce prevaranega, saj jo lahko ugleda v vsej njeni intimi, seksualnosti, skrivnostnosti.
Da, seveda obstajajo partnerji, ki varajo, ker so takšni po naravi, a varajo tudi tisti, ki so bili v zakonu vedno zvesti, lojalni, ki nikoli niso niti razmišljali, da bi kdaj izdali svojega partnerja. In največkrat se to zgodi zato, ker so se v zakonu izgubili, ker so imeli občutek, da jih je posrkalo materinstvo, to, da morajo poskrbeti, da bo družina imela lepo hišo, drag avto, da bodo otroci hodili v najboljše šole, da bo družina imela svoj status in pri tem so pozabili na svoj jaz, na to, kar so si nekoč resnično želeli. V nekem intervjuju mi je hrvaška terapevtka in psihologinja Ljubica Uvodić Vranić pripovedovala, da se mnogi, ko se poročijo, prenehajo razvijati, a to je narobe. »Vedeti moramo, da naše življenje prehaja iz ene faze v drugo, temu pravimo življenjski ciklus. Ko smo sprejeli neke pomembne odločitve, ko smo se recimo poročili, dobili otroke, se naš razvoj ni končal in naši odnosi niso zamrznili. Po teh odločitvah smo še vedno posameznik, ki je lačen lepote in žejen ljubezni. Mnogim pa se zdi, da se je že vse končalo. »Me ljubiš?« vpraša žena svojega moža. »Seveda te.« »Zakaj mi tega nikoli ne poveš?« »Saj sem ti povedal, še preden sva se poročila.« Ko se poročimo, ko si v bistvu izberemo pomembnega človeka v življenju in začnemo z njimi živeti, nenadoma prenehamo negovati skupni odnos, kar ni prav.«
Perelova tudi pravi, da ni vedno kriv tisti, ki vara. Odnosi so kompleksni in ni vedno prav, da se tisti, ki je prevaran počuti moralno čistega in superiornejšega. Pri terapiji kasneje mnogokrat spozna, da je to bil odnos brez seksualnosti, razumevanja, nežnosti … Zrelost se ne meri le s tem, da si zvest, ampak kako si ljubeč in nežen v nekem odnosu. In po prevari se lahko zgodi nov zakon v istem zakonu. Zanimiv se mi zdi tudi podatek, da se je v zadnjih letih število žensk, ki varajo, povečalo kar za 40 odstotkov. Nezvestoba je tudi edini greh, ki je kar dvakrat omenjen v desetih zapovedih, enkrat kot dejanje in drugič le kot želja.
To, kar sta Perelovo naučila njena starša, ki sta preživela holokavst, je, da ni nikoli varnosti, da se v nekem trenutku lahko vse podre in da je treba znati preživeti. V novem ali starem razmerju, ampak včasih je lepo najti samega sebe tudi v samoti ednine.
