Matic Vidic je diplomiral iz filozofije in teologije na Univerzi v Ljubljani. V svojih diplomah se je ukvarjal s pojmovanjem pravičnosti. V preteklih letih se je ukvarjal s podjetništvom, med leti 2010 in 2014 je bil član mestnega sveta Mestne občine Novo mesto. Živi v Bučni vasi, kjer se vsakodnevno srečuje z Romi. Zaposlen je v Slovenski vojski, kjer skrbi za duhovno oskrbo vojakov.
Kjer so odnosi, tam nastopi potreba po medsebojni urejenosti. Da je odnos urejen, se šteje takrat, ko oba vpletena odnos dojemata kot pravičnega. V našem primeru bomo to odnosnost preučevali v razmerju do Romov. Polarizacija velikokrat ne prinaša ničesar, vendar je v našem primeru razkorak med Neromi in Romi prevelik, kar nam posledično omogoča pisanje o pravičnem odnosu med dvema, ki poskušata graditi most, ki bi iz dveh naredil eno. Zatorej je pot, ki nas vodi do združitve, še kako pomembna, saj ima ta možnost uspeha le, če bo slonela na pravičnosti. Za opredeljevanje pravičnosti bomo uporabili Rawlsov model pojmovanja pravičnosti, ki ga je opredelil znotraj politične filozofije.
John Rawls[1] predlaga miselni poskus, imenovan izhodiščni položaj, za dosego pravične ureditve temeljne strukture družbe. Izhodiščni položaj je »predstavitven pripomoček oziroma miselni eksperiment, namenjen javni in osebni razjasnitvi« (2011, 38), v kateri državljani (oziroma njihovi predstavniki) razpravljajo in dosežejo strinjanje o tem, kako naj bo temeljno urejena družba.
Osebe v izhodiščnem položaju naj bi določile poštene pogoje sodelovanja v družbi, ki »naj bodo podani z dogovorom, ki ga sprejmejo ljudje, vključeni v to sodelovanje … z dogovorom, ki ga dosežejo svobodni in enaki državljani, vključeni v to sodelovanje, glede na to, kar je po njihovem mnenju njihova vzajemna korist ali dobro«.[2]
Vidimo, da izhodiščni položaj omogoča neko teoretično vzpostavitev pogojev, ki naj bi vladali družbi, da bi ta skozi te pogoje ali pravila omogočila to, kar osebe razumejo kot dobro.
Hkrati se Rawls zaveda, da če bi resnične osebe vstopile v izhodiščni položaj, bi s seboj pripeljale vse lastnosti in družbene privilegije oziroma neenakosti, ki so jih deležni v družbi in bi težko nastopale kot enakovredne stranke v pogajanjih glede temeljnih pravic. Avtor hoče preprečiti, da bi določene osebe imele »nepoštene pogajalske prednosti pred drugimi«, zato želi iz pogajanj v izhodiščnem položaju izključiti grožnje, prisilo in prevaro. Dogovor med strankami mora biti narejen iz gledišča, »s katerega je mogoče doseči pošten dogovor med svobodnimi in enakimi osebami; toda to gledišče mora biti nepopačeno in odmaknjeno od posebnih lastnosti in okoliščin obstoječe temeljne strukture«. Če bi nekdo na primer vedel, da so institucije bolj naklonjene Romom kot Neromom, bi lahko to izkoristil pri pogajanjih, če bi sam bil Rom. Hkrati, če vemo, da zakonska ureditev trenutne družbe ekonomsko privilegira en sloj, bi se stranka iz tistega sloja tako ali drugače borila za obstanek tega privilegija.
Zato Rawls uvede koncept tančice nevednosti: »V izhodiščnem položaju stranke ne. smejo poznati družbenega položaja ali posebnega celovitega nauka reprezentirancev Prav tako ne poznajo njihove rasne ali etnične pripadnosti, spola in različnih prirojenih obdarjenosti, kakršni sta moč in inteligenca.« Izhodiščni položaj mora odmisliti »kontingence – posebne lastnosti in okoliščine oseb«, da izključi vsake »pogajalske prednosti, ki se sčasoma pojavijo v vsaki družbi kot posledica kumulativnih družbenih in zgodovinskih trendov«.3 Da bi omogočil enakost vseh strank, Rawls predlaga odmislek o specifičnih lastnosti oseb, ki sodelujejo v izhodiščnem položaju. Oni bi torej sprejemali odločitev o družbi za »tančico nevednosti«, kar pomeni, da sami ne bi vedeli, kje v družbi bodo pristali, ko bodo enkrat pravila igre začrtana. »Da bi modelirali to in druga podobna prepričanja, stranke ne poznajo družbenega položaja svojih reprezentirancev«, ali kot se avtor romantično izrazi, »stranka bi izbrala organizacijo družbe, kjer bi ji sovražnik dodelil mesto v njej«.[3][4]
Zanimivo je, da Rawls tukaj ne izključuje samo klasičnih kategorij, kot so rasa, spol, vera, starost, ampak tudi naravne talente in predvsem predstavo o tem, kaj je dobro. Richardson4 argumentira, da je za Rawlsa (družbena) sreča naključna. Ob rojstvu so nam položeni v zibelko določeni talenti, osebnost, energijske zaloge, zmogljivost za delo, inteligenca itd., kar so vsi dejavniki, na katere nimamo vpliva, hkrati pa vplivajo na naš družbeni položaj. Zato ti dejavniki niso ne pravični ne nepravični sami po sebi (so arbitrarni), pravičnost in krivica se zgodita, ko družbene institucije upoštevajo te dejavnike za dodelitev pravic. Podobno Rawls želi iz premišljevanja o družbi za tančico nevednosti izključiti en sam pogled na dobro zaradi umnega pluralizma. Richardson (2016) še dodatno pokaže, da je izključitev pojma dobrega povezana tudi z Rawlsovim nasprotovanjem utilitaristični teoriji družbe, po kateri si moramo prizadevati – če želimo dobro družbo – za največje povprečje sreče v družbi.
Šele ko Rawls postavi tančico nevednosti, so odločitve lahko narejene na pošten način. Za tančico nevednosti osebe ne morejo razdeliti pravic, tako da bi privilegirale svoj sloj. Tančica nevednosti hkrati zagotovi eno od vodilnih pogledov avtorja na posameznika v družbi – enakost vsakega državljana: »stranke so simetrično postavljene v izhodiščni položaj«, tj. »so v zadevah temeljne politične pravičnosti državljani v vseh relevantnih ozirih enaki«.
Kljub vsej nevednosti, ki jo prinese tančica nevednosti, so stranke v izhodiščnem položaju obravnavane kot umna in razumna bitja, kot osebe, ki poznajo osnovne principe delovanja družbe (ekonomske, politične, socialne, filozofske itd.), pa čeprav ne svojih kontingentnih lastnosti. In ravno to razumskost Rawls uporabi, da upraviči tančico nevednosti, namreč:
»Če smo umni, se eno od naših pretehtanih prepričanj glasi, da dejstvo, da denimo zasedamo določen družben položaj, za nas ni dober razlog za to, da bi sprejeli ali da bi pričakovali, da bi drugi sprejeli pojmovanje pravičnosti, ki favorizira ljudi v takem položaju«.
Rečeno drugače, Rawls pokaže, da je sprejetje pravil za tančico nevednosti razumsko, saj bi si taka pravila želeli vsi, če ne bi prej pripadali kaki družbeni podskupini. Iz iste sape razumskosti avtor sklepa, da bi stranke v izhodiščnem položaju za tančico nevednosti izbrali dve načeli pravičnosti. Obe bi izbrali, ker bi jih motiviral njihov osebni interes, da bi si poskusili zagotoviti čim boljši položaj, ne glede na to, v katerem družbenem sloju so. Načeli se glasita:
»(a) Vsaka oseba ima isto nedotakljivo pravico do popolnoma adekvatnega sistema enakih temeljnih svoboščin, ki je združljiv z enakim sistemom svoboščin za vse; in
(b) družbene in ekonomske neenakosti morajo zadostiti dvema pogojema: prvič, vezane morajo biti na službe in položaje, ki so dostopni vsem pod pogoji poštene enakosti možnosti; in drugič, najbolj morajo koristiti članom družbe v najslabšem položaju (načelo razlike)«.
Prvo načelo zagotavlja osnovne temeljne pravice čisto vsaki osebi brez izjeme. Temeljne svoboščine iz prvega načela so za Rawlsa: »svoboda misli in svoboda vesti; politične svoboščine (na primer volilna pravica in pravica do udeležbe v politiki) in svoboda združevanja pa tudi pravice in svoboščine, ki jih določata osebna svoboda in integriteta osebe (tako fizična kakor psihološka); in končno pravice in svoboščine, ki jih pokriva vladavina prava«. Drugi princip zahteva možnost, da je vsem državljanom dana pot do reprezentativne demokracije, da lahko vsak zavzame javno funkcijo, v kateri določa delovanje družbe. Ta zahteva ni samo deklarativna za avtorja, ampak tudi praktična: vsakdo mora imeti dejansko možnost doseči tako delovno mesto, zato avtor zahteva brezplačno izobrazbo za vse državljane družbe. Drugi del drugega načela se nanaša na načelo razlike, ki trdi, da če bodo neenakosti vzpostavljene, morajo te koristiti najšibkejšim posameznikom, se pravi ljudem v najslabšem družbenem položaju.[5]
Zakaj bi stranke v izhodiščnem položaju izbrale ta dva principa pravičnosti in ne drugih? Zakaj ne bi na primer izbrali utilitarni princip povečanja povprečne sreče v družbi? Wenar argumentira, da je Rawls skeptičen do utilitarnega odgovora, kajti ta ne koristi posameznikom; oziroma z vidika strank v izhodiščnem položaju: ni v njihovem racionalnem interesu. Če bi zahtevali večanje povprečne sreče v družbi, bi to lahko naredili tako, da bi vrednost sloja v najslabšem položaju ostala enaka in bi zgolj poveličevali srečo najvišjega sloja, kar bi dvigalo povprečje. Za stranke v izhodiščnem položaju to ni idealna rešitev, saj ne vedo, če bodo pripadali najvišjemu sloju, ali bo njihovo življenje ostalo nesrečno, ker povprečna sreča družbe nima nobenega vpliva na njihovo srečo, če so iz najslabše situiranega sloja v družbi. Zato Rawls predlaga pravilo »maximin«, kjer se za izboljšavo celotnega sistema ne gleda povprečja sistema, ampak se skuša povečati minimalni standard ali najnižji sloj. Rawls trdi, da bi to bilo v interesu strank v izhodiščnem položaju.
In to vodilo naj bo tudi zaključna misel odnosa med dvema skupinama, ki se vedno bolj razhajata. Današnji sistem, kot tudi posledično odnos, ima prihodnost le in samo le, če bomo povečevali standard najnižjega – v našem primeru romskega sloja. Kljub vsem predsodkom, ki jih vestno vzgajamo, bomo morali izhajati iz kompromisa, začeti v izhodiščnem položaju in za dobro vseh graditi za tančico skrivnosti, ki bo omogočila skladnost pravil in pogojev za imenovanje skupnega dobrega. To skupno dobro naj bosta harmoničen odnos, spoštovanje enakosti in svobode vsakega posameznika ne glede na kakršne koli pripadnosti, lastnosti, ki nas bogatijo.
[1] Rawls, John (1921–2002), ameriški filozof, velja za najpomembnejšega filozofa 20. stol., prepoznan po svojem političnem liberalizmu, ki ga je navezoval na pravičnost in svobodo.
[2] Rawls, John. 1999. A Theory of Justice. Massachusets: Harvard University Press.
[3] Rawls, John. 2011. Pravičnost kot poštenost. Reformulacija. Ljubljana: Krtina.
[4] Richardson, H. S. 2016. John Rawls. Internet Encyclopedia of Philosophy. URL = <http://www.iep.utm.edu/rawls/> (pridobljeno: 3. 5. 2017).
[5] Wenar, Leif. 2013. John Rawls. V: The Stanford Encyclopedia of Philosophy, Edward N. Zalta (ur.), URL = <http://plato.stanford.edu/archives/win2013/entries/rawls/> (pridobljeno: 3. 5. 2016).
