Mag. Mitja Sadek je direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana, kjer je zaposlen od leta 2008. Pred tem je na različnih slovenskih gimnazijah poučeval latinščino in zgodovino, nazadnje na Gimnaziji Novo mesto. Je angažiran Novomeščan, raziskovalec, prevajalec in član mestnega sveta Mestne občine Novo mesto.
Trije drobci o Ciganih[1] na Dolenjskem v 2. polovici 19. stoletja
Naslov prispevka, ki je izposojen iz zapiskov Janeza Trdine, dobro povzema podobo, ki se nam kaže ob prebiranju arhivskih virov o Ciganih na Dolenjskem v 19. stoletju.[2] Med pičlimi ostanki arhivskega gradiva o tej še danes zaničevani narodni skupnosti namreč le stežka najdemo besedilo brez izrazito negativnega konteksta, saj se hitro znajdemo med zvijačami, krajami, nasiljem, umori, odgoni in prisilnim delom. Še najbolj neobremenjen pogled na Cigane v arhivskem gradivu ponujajo različni seznami in popisi prebivalstva, zato je eden izmed teh vključen tudi v ta prispevek. Sledijo torej tri zgodbe, ki prikazujejo različne vidike bivanja Ciganov na Dolenjskem v 2. polovici 19. stoletja ter njihovih stikov z večinskim prebivalstvom.
- Brajdiči iz Rajnovišč – nevtralni pogled skozi popisnice prebivalstva
Popisnice prebivalstva nam na splošno ponujajo dragocen vpogled v socialno in gospodarsko strukturo prebivalstva. Med številnimi ohranjenimi popisnicami prebivalstva v novomeški enoti Zgodovinskega arhiva Ljubljana pa obstaja le ena, ki vsebuje popis Ciganov.[3] Gre za popisnico iz leta 1869, na kateri je popisana družina bratov Mihaela in Jožefa Brajdiča iz Rajnovšč.[4] Gre celo za edino ohranjeno popisno polo tedanje občine Šmihel-Stopiče pri omenjenem popisu leta 1869. Sklepamo lahko, da se je popisnica ohranila ravno zaradi tega, ker je bila družina ciganska in jo je verjetno nekdo na okrajnem glavarstvu prav zaradi tega potreboval pri svojem delu.[5]
Na prvi pogled suhoparna in precej poškodovana popisnica ponuja zanimiv pogled v življenje družine Brajdič. Iz njene vsebine je tako moč razbrati, da je bil na čelu omenjene družinske skupnosti, ki je ob popisu leta 1869 štela 22 članov in je bila sestavljena iz dveh družin, mlajši od obeh bratov Jožef Brajdič, saj je v popisnici označen s terminom »senjor«. Tako kot njegov starejši brat Mihael se je tudi on preživljal s kovaštvom. Po opravljanju kovaške obrti in po tem, da je bila družina popisana v naselju Rajnovišče, lahko sklepamo, da se je pred popisom ustalila v neki tamkajšnji hiši. Na popisnici je sicer napisano, da je njihovo prebivališče brez hišne številke, toda na potrdilu o rojstvu Franca Brajdiča, ki ga je izdal šmihelski župnik Anton Mejač, je jasno navedeno, da se je Franc rodil v Rajnoviščah št. 2.[6] Ob obilici podatkov, ki jih popisnica vsebuje, pa je največja škoda, da je pri polovici popisanih odtrgan tisti del pole, kjer bi morali biti navedeni podatki o kraju njihovega rojstva.
Vseh 22 popisanih članov družine je imelo v občini Šmihel-Stopiče t. i. domovinsko pravico, ki jim je omogočala osnovno stopnjo socialne varnosti (ubožno oskrbo) ter pravico do prebivanja v občini oziroma kraju. Prav tako so bili vsi popisani rimsko-katoliške vere. Prvo družino so sestavljali že omenjeni Mihael Brajdič (r. 1812), poročen s tri leta mlajšo Terezijo (roj. Jurkovič), ter njunih osem sinov in dve hčeri. Najstarejši otrok je bil nezakonski sin Mihael (r. 1837), pri katerem je bilo dodatno s svinčnikom dopisano, da je zaprt v Ljubljani. Njegov brat Vincenc (r. 1844) je bil iz občine izgnan v Šentjernej, prav tako (sicer neznano kam) njegov brat Peter (r. 1850). Poleg imenovanih sta imela zakonca Brajdič še sinove Matijo (r. 1848), Jerneja (r. 1852, u. 1871), Jurija (r. 1855) in Martina (r. 1857) ter hčeri Marijo (r. 1837) in Ano (r. 1842). Pri obeh hčerah je bilo pozneje s svinčnikov dopisano, da sta na Bučki, pri Ani pa še, da se klati po okraju (wandernd im Bezirke).
Podatki o drugi družini so ohranjeni v celoti in vsebujejo tudi rojstne kraje. Kovač Jožef Brajdič senior (r. 1818) in njegova precej mlajša zakonska žena Marija Hudorovič (r. 1837) sta imela pet zakonskih sinov: Franca (r. 1852), Jožefa (r. 1860), Mihaela (r. 1864), Martina (r. 1867) in Jurija (r. 1868). Poleg omenjenih so kot člani te družine v družinski skupnosti prebivali še trije kovaški pomočniki: prvi je bil Matija (r. 1840), vnuk Jožefa Brajdiča seniorja, drugi je bil mlajši brat Jožefa seniorja Pavel (r. 1843), tretja pa njegova sestra Margareta (r. 1842).[7]
Posebej zanimiv je pogled na podatke o kraju rojstev, ki so žal ohranjeni le za drugo družino. Jožef senior je bil rojen v kraju Pristava, njegova žena Marija v Šentjerneju.[8] Prvi sin se jima je rodil v Vinji vasi (Weindorf), drugi v Stopičah, tretji v Leskovcu, četrti v Prečni in peti v Brusnicah. Seniorjev vnuk Franc se je tako kot njegov istoimenski oče rodil v Vinji vasi, seniorjev brat Pavel v Gabrju, sestra Margareta pa v Hinjah. Iz teh podatkov zlahka zaključimo, da se je družina dolga leta nnehno selila iz kraja v kraj in da ni imela nikjer domovinske pravice. V Rajnoviščah se je morala ustaliti in dobiti domovinsko pravico malo pred popisom prebivalstva konec leta 1869. Najmlajši Jožefov sin Jurij je bil namreč leta 1868 rojen še v Brusnicah.
Zanimiva je tudi starostna slika celotne družinske skupnosti, če predpostavljamo, da so podatki iz popisa bolj ali manj točni. Najstarejši član skupnosti Mihael Brajdič je ob popisu štel 58 let, njegova žena Terezija 55 let, njegov brat Jožef pa je bil star 52 let. Vsi ostali so bili – gledano z današnje perspektive – mladi. Povprečna starost vseh 22 članov je ob popisu znašala 25 let. Terezija Brajdič je rodila deset otrok, prvega pri starosti 22 let in zadnjega pri 42-ih letih. Marija Brajdič je prvega otroka izmed petih rodila pri 15-ih letih. Ker je bila ob popisu stara 33 let, je povsem možno, da je pozneje rodila še kakšnega otroka.
Hiter pogled na družinsko skupnost Brajdič, ki je okoli leta 1870 prebivala nekje na območju vasi Rajnovišče, je lahko samo skromen približek rekonstrukcije te družine in njihovega bivanja v kraju. Na poti do sestavljanja celovitejše in vsekakor bolj objektivne podobe o življenju Ciganov na Dolenjskem v 19. stoletju stoji na splošno kar nekaj nepremostljivih ovir: prva je gotovo ta, da Cigani zaradi svojega nomadskega načina življenja praviloma niso bili subjekti, ki bi se vključevali v različne pravne posle in na ta način puščali sledove svojega delovanja tudi v uradnih pisnih virih. Država jih je velikokrat povsem prezrla, tako tudi v primeru popisovanja prebivalstva, saj niso imeli »stalnega bivališča«. V tem kontekstu je naša družina Brajdič gotovo velika izjema, ki je na neki način zašla v zgodovino. Po drugi strani Cigani tudi sami o sebi niso pustili nobenih zapisov, saj so bili v 19. stoletju tako rekoč vsi nepismeni. Njihov način življenja – in to se na neki način pozna še danes – ni spodbujal razvoja lastne pisne kulture. Toda tudi ostanke ostankov pisnega pričevanja o Ciganih, ki so preživeli do današnjih dni, moramo presojati skrbno in previdno. Treba je upoštevati, da so ti zapisi praviloma nastajali z vidika oblasti, ki je tako kot večina prebivalstva pogosto rada generalizirala negativne pojave pri (posameznih) Ciganih in jih prenašala na celotno populacijo.
- Vaške straže, odgoni in striženje na kratko – reševanje »ciganskega vprašanja« ob koncu 19. stoletja
Zaradi velikega porasta tatvin in vlomov na območju novomeškega okraja, ki naj bi jih dan za dnem »z nezaslišano predrznostjo izvajali organizirani lopovi iz Hrvaške ali Cigani«, je novomeški okrajni glavar dne 7. 10. 1897 izdal odlok, v katerem je vsem županom določil dosledno izvajanje ukrepov za preprečitev tatvin.[9]
Skladno z odlokom je morala v vseh vaseh z raztresenimi hišami vsako noč od 10. ure zvečer do 4. ure zjutraj vsaka deseta hiša zagotoviti enega nočnega stražnika. V vaseh, kjer so bile hiše blizu druga drugi, pa je zadostoval en stražnik za vsakih 20 hiš. Dolžnosti teh nočnih straž so bile, da nadzorujejo varnost v kraju, opazujejo vsako sumljivo osebo in jo po potrebi primejo oziroma pokličejo pomoč. Poleg tega je bilo za »Cigane in klatenje ciganske druhalij« v odloku posebej določeno, da se ne sme nobenega Cigana, ki v posamezni občini nima domovinske pravice, prenašati niti v vasi niti na kakšnem zemljišču, ampak vsakega odgnati ne glede na to, ali je moški ali ženska, star ali mlad, in v pomoč pri tem poklicati žandarmerijo.[10] Če bi Cigani ali njihovi konji naredili škodo na polju, travniku ali gozdu, jim je treba konfiscirati konje in ostalo blago. Če v dveh dneh po ocenitvi škode ne bi poplačali narejene škode, je treba zaseženo imetje prodati na javni dražbi, oškodovancu poplačati škodo in stroške, Ciganom pa izplačati ostanek. Cigane z ušmi »je treba ostriči popolnoma na kratko«. Po prepričanju oblasti se potem nikoli več ne bi prikazali. Cigani na sejmih morajo dokazati, da so lastniki konj, vozov in drugega imetja. Odlok zatem dodaja, da »niti jeden Cigan nima pravice kupčevati s konji ali z drugim blagom v celem političnem okraju; le jedini Cigan Brajdič ima obrtniški list za kovaški obrt«. Vsakega Cigana, četudi ima potni list, se sme izgnati kot klateža, ako se ne izkaže, da si pošteno služi svoj kruh. Odlok samozavestno zaključi, da bodo v kratkem prenehali »ciganstvo« in tudi druga zlodejstva v občinah, če bodo župani postopali po teh določilih.
Toda ta poziv ni prinesel skoraj nobenega uspeha. Na odlok so se kmalu pritožile številne občine, zlasti zaradi težav pri organizaciji nočnih straž. Tako je občina Toplice že 21. 11. istega leta na novomeško okrajno glavarstvo poslala pritožbo vseh vasi v občini: »Zima se bliža, obleke in orožja ni. V skrajnem slučaju mora tudi ženski spol na stražo iti. Od tatvine v občini niti ni čuti, od kadar so bile straže vpeljane.« Kmalu zatem se je še z enim dopisom oglasil novomeški okrajni glavar, ki je okrcal župane in občine zaradi pasivnosti in površnosti, češ da so naredili dosti premalo za preprečevanje naraščajoče »ciganske predrznosti«.[11]
Pri prelaganju odgovornosti za (ne)izvajanje ukrepov tudi občine niso zaostajale. Tako je občina Prečna leta 1899 v dopisu na novomeško okrajno glavarstvo zatrjevala, da se sama ne more ubraniti »ciganskih nasilstev«. Po njenih gozdovih naj bi se že lep čas klatile cele trume Ciganov ter delale pri tem veliko škodo: sekale les, kradle pridelke ipd. Cigani, nastanjeni v šestih barakah v gozdu poleg Ločne, so nadlegovali prebivalstvo tudi z beračenjem. Občina je trdila, da jih sama ne more odgnati, še manj pa ljudje, saj se Ciganov bojijo. Zato prosi glavarstvo, naj v zvezi s tem čim prej ukrepa.[12] Leta 1900 je ista občina obvestila istega naslovnika, da se je v gozd Kačja rida (nem. Schlangenwald) »priklatilo eno večje krdelo Ciganov, od koder ljudstvo po vaseh v okolici s prosjačenjem nadlegujejo«. Hkrati je zaprosila za žandarmerijsko pomoč pri njihovem odgonu.[13]
Da tudi žandarji pogosto niso zadostili organizacijskim potrebam pri odgonih nezaželenih Ciganov z območja občine, dokazuje dopis na županstvo v Dobrničah iz leta 1900, ki je za okrepitev žandarske sile na terenu predvidel kar asistenco civilnega prebivalstva, to je »kakih 12-15 zanesljivih mož, ki naj potem skupaj lovijo oziroma pregnajo ciganske derhali«.[14]
Vsi zgoraj omenjeni ukrepi pa so se kmalu izkazali za neučinkovite. Vsa stara nasprotja med večinskim prebivalstvom in Cigani so se v neokrnjeni obliki in obsegu nadaljevala tudi v novem stoletju. Omenjeni ukrepi so prebivalstvo pogosto samo po nepotrebnem obremenjevali, zlasti obvezne nočne straže. Za kmečko prebivalstvo, ki je moralo podnevi delati na poljih in z živino, je bila ta dodatna nočna obremenitev prehud zalogaj, zato ne preseneča, da je izvajanje tega ukrepa izzvenelo v prazno. Tudi odgoni niso prinesli želenih rezultatov, saj so občine z njimi samo prenašale probleme na druge občine in preprečevale možnost stalne naselitve tega tedaj še nomadskega ljudstva.
- Zločin in kazen Simona Helda
Leta 1899 je na novomeškem okrožnem sodišču potekal proces, ki je vsaj za nekaj časa predramil zaspano dolenjsko prestolnico. Cigan Simon Held, rojen v koroški vasici Srednji Kot (nem. Mitterwinkel), je bil obdolžen, da je skupaj s svojim bratom Kasparjem in še neko Ciganko januarja 1899 blizu vasi Krka na Dolenjskem z nožem umoril kmeta Martina Novljana. Takoj po umoru so se žandarji podali v mrzlično iskanje osumljencev. Nesrečno trojico so kmalu našli, a prijeli so le Helda, ostalima dvema je uspelo pobegniti. »Delomrznega in prekanjenega Cigana« Helda, ki naj ne bi imel navadnih podplatov, »ampak spodaj kosmato kožo, da se sled ne pozna in nič ne sliši«, pa niso obdolžili samo umora. Očitali so mu še celo vrsto drugih prestopkov – postopaštvo, beračenje, nedovoljeno nošenje orožja, vlome in tatvine, nasilništvo, izsiljevanje ter upiranje aretaciji.[15] Toda Held je na sodišču zanikal vse obtožbe in povrhu trmasto zatrjeval, da sploh nikoli ni bil na Dolenjskem. Ko pa so ga porotniki kmalu zatem soglasno obsodili na smrt z obešanjem in je z Dunaja v Novo mesto že prispel rabelj, je bil prisiljen ubrati drugačno taktiko. Čez noč je priznal, da je bil pri umoru in tatvinah sicer zraven, a da je pobudo za vsa kazniva dejanja dal njegov brat Kaspar, ki naj bi tudi umoril Novljana. Na presenečenje vseh je Heldu uspelo doseči, da je senat sodišča izvedbo smrtne kazni odložil, primer pa so nato vrnili na vnovično sojenje.[16]
Tudi na vnovični obravnavi je Held krivdo za umor zvračal na brata Kasparja, on pa prisegal, da je pokojnega Novljana celo branil.[17] V sodni dvorani je izbruhnil smeh, ko je Held obdolžil priče, da lažejo, in se zaklinjal, da samo on govori resnico. Svojo obrambo je podkrepil z izjavo, da bodo kmetje tako ali tako vedno Cigana »pomočili v drek«, da pa on nima tako slabega srca, da bi bil zmožen storiti tako strahovito dejanje, kot je umor.[18] Na pričanju je zabredel še globlje v težave, saj so na dan prihajale nove in nove neprijetne zgodbe. Tako je bilo na vnovičnem sojenju izpostavljeno, da naj bi nekemu Janezu Fincu v Malih Šicah zagrozil kar z mesarico, ki naj bi jo potegnil izpod suknjiča, in rekel: »Glej, zdaj bo pa glava proč!« Zaradi izrazite neverodostojnosti Heldovega pričanja je sodišče vnovič izreklo smrtno kazen. Za ogled njegove usmrtitve, ki so jo izvedli na notranjem obzidanem dvorišču okrožnega sodišča, je vladalo tako veliko zanimanje, da mnogi niso prišli do vstopnic. Helda so obesili 3. marca 1900 ob pol osmih zjutraj. Sodni zdravnik je ugotovil, da je smrt nastopila 12 minut po zadrgnjenju zanke okrog njegovega vratu.
Zgodba o Heldu pa ni samo zgodba o kaznovanju morilca. Vzporedno s sodnim procesom je izven sodne dvorane potekala še kolektivizacija krivde, ki je udarila vse Heldove sonarodnjake. Njegov zločin je bil v očeh večine samo jasen dokaz, da so vsi Cigani takšni kot on, se pravi morilci, nasilneži, potepuhi in brezdelneži. Heldov konec lahko razumemo kot eksemplarično kazen, ki naj služi ostalim Ciganom kot zgled, kaj bi jih utegnilo doleteti, če se ne spremenijo. V času sodnega procesa proti Heldu je bila namreč velika večina prebivalstva do Ciganov izrazito nenaklonjena. Takšno splošno ozračje, ki je pogosto prehajalo v odkrito sovraštvo, je gotovo olajšalo odločitev sodišča za smrtno kazen. Tudi tedanje časopisje je po eni strani prenašalo tovrstne občutke večine do Ciganov, po drugi strani pa je tudi samo dejavno sooblikovalo negativno javno podobo o »ciganski nadlogi«.[19] Dolenjske novice so pri tem vse prej kot zaostajale. Iz svojega arzenala proticiganske propagande so rade postregle tudi z kakšnimi neverjetnimi zgodbami: »Pred nekaj dnevi so ujeli in zaprli na Hrvaškem dva Cigana in Ciganko, od katerih je en Cigan utekel. Preiskali so stranišče, kterega je Ciganka rabila, in našli so zlat prstan, uro, novo obleko, več robcev in žakelj, v katerem se je nahajalo dvoje glav pet tednov in petnajst tednov starih otrok. Tu bodo zopet grozne hudobije na dan prišle.«[20]
Prispevek pa naj zaključimo s strašljivo-šaljivim pismom bralca Dolenjskih novic iz Stopič, ki je že leta 1885 predlagal neke vrste dokončno rešitev ciganskega vprašanja: »Kranjski deželni zbor je letos sklenil, da se bode s Cigani ostrejše ravnalo. Dobro, le bojimo se, da bo to še vse premalo. Mi želimo, da bi se nam ta nadloga popolnoma odpravila. In to je pač mogoče. Govorilo se je, da bo naša ljuba Avstrija v Afriki dobila prostor za malopridneže. Ko bi Avstrija tak prostor v Afriki že imela, bi mi visoko vlado prosili, da nam Cigane prve tje doli odpelje. Ker pa v Afriki takega prostora še nimamo, naj bi se pa tu doma poiskal. Pravijo da so ob Dalmaciji pripravni otoki za tako robo, če pa to ne dopade, je pa na Dolenjskem dosti graščin naprodaj, naj bi se tedaj ena za gospode Cigane kupila (prav iz srca jim to privoščimo), in naj bi se jim dala pod nadzorstvom oskrbnikov v obdelovanje.«[21]
VIRI IN LITERATURA:
Arhivski fond Okrajno glavarstvo Novo mesto (SI_ZAL_NME/0003), hrani Enota za Dolenjsko in Belo krajino Novo mesto.
Arhivski fond Mestna občina Novo mesto (SI_ZAL_NME/0005), hrani Enota za Dolenjsko in Belo krajino Novo mesto.
Studen Andrej, Neprilagojeni in nevarni, Podoba in status Ciganov v preteklosti, Ljubljana, 2015.
Studen Andrej, »Hudiči! Le naglejte se me, da boste vsaj siti.« O zločinu in justifikaciji cigana Simona Helda v Novem mestu, v: Zgodovina za vse, št. 1, 2002, str. 26–39.
[1] V članku uporabljam izraz Cigani, ker se v preučevanem obdobju vedno uporablja v vseh pisnih virih (sicer pisan z malo začetnico, jaz pa ga dosledno navajam z veliko začetnico). Danes namesto tega pogosto pejorativnega izraza uporabljamo besedo Romi.
[2] Trdina Janez, Podobe prednikov, zapiski Janeza Trdine iz obdobja 1870–1879, Ljubljana 1987, str. 177; mišljeno je arhivsko gradivo Zgodovinskega arhiva Ljubljana, Enote za Dolenjsko in Belo krajino Novo mesto.
[3] Na popisnici sicer nikjer ni zapisano, da so omenjeni Cigani. Ta oznaka je samo na priloženem potrdilu šmihelske župnije o rojstvu Franca Brajdiča (Franz Brajdič Zigeuner …).
[4] V izvirniku »Rainuše«.
[5] SI_ZAL_NME/0003, serija J (cigansko vprašanje).
[6] Prim. tudi status animarum šmihelske župnije iz leta 1897, kjer niti na naslovu Rajnovišče 2 niti v celi vasi ni nikjer nobenih sledov o družini Brajdič.
[7] Pri zadnjih treh je popisovalec očitno zapisal napačne podatke, saj prikazana razmerja omenjenih do seniorja Jožefa ne morejo biti točna. Tako je npr. med vnukom Matijo in dedkom Jožefom zgolj 22 let razlike, med Jožefovima bratom in sestro ter samim Jožefom pa – neverjetno – kar 24 in 25 let. Povedano drugače, Jožefova brat in sestra naj bi bila mlajša celo od Jožefovega vnuka!
[8] Pristava pri Šentjerneju, Pristava pri Podgradu ali celo Pristava pri Leskovcu.
[9] SI_ZAL_NME/0003, serija J (cigansko vprašanje).
[10] Ibidem: po uradnem seznamu iz leta 1890 je imelo domovinsko pristojnost v celotnem novomeškem okraju samo 31 Ciganov: osem v občini Brusnice ter triindvajset v občini Šmihel-Stopiče (v zadnji prav »kovaška« družina Brajdič, ki jo obravnava naša prva zgodba).
[11] Ibidem.
[12] Ibidem.
[13] Ibidem. Kačja rida je v grobem predel današnjega Žabjaka.
[14] Ibidem
[15] Slovenec, 17. 1. 1899.
[16] Stvar je bila že tako daleč, da je novomeško okrožno sodišče 18. maja 1899 spisalo in očitno še istega dne na novomeško občino dostavilo vabilo za ogled justifikacije, ki je bila predvidena za naslednji dan, torej 19. maja ob 6. uri zjutraj. Glede na to, da je izvedba smrtne kazni naslednji dan odpadla, se je moral senat sodišča, ki je reagiral na »nova dejstva« Simona Helda, sestati in odločiti o preložitvi izvršitve kazni še istega dne, ko je bil poslan dopis na občino, torej 18. maja 1899 (SI_ZAL_NME/0005, t. e. 81, p. e. 121).
[17] Dolenjske novice, 1. 12. 1899.
[18] Studen Andrej, »Hudiči! Le naglejte se me, da boste vsaj siti.«, str. 32.
[19] Lep primer je zapis v Laibacher Zeitung, 27. 9. 1902: delomrzna in tuji lastnini skrajno nevarna drhal (arbeitsscheues und fremdem Eigentume höchst gefährliches Gesindel).
[20] Dolenjske novice, 15. 12. 1899.
[21] Ibidem, 15. 3. 1885.
