Vinko Möderndorfer je pisatelj, pesnik, esejist, dramatik, gledališki, televizijski in filmski režiser. Njegovo najbolj sveže in obsežno delo je roman Druga preteklost (izšel je novembra 2017 pri založbi Goga). Hkrati je njegovo 70. objavljeno literarno delo. Do sedaj je režiral 15 filmov, več kot 90 gledaliških predstav, napisal je veliko dram, radijskih iger, tudi dela za mladino. Za mladinski roman Kit na plaži je lani prejel nagrado desetnica. Do sedaj je prejel vse najpomembnejše nagrade: Grumovo, Rožančevo, Ježkovo, Župančičevo nagrado, več nagrad za najboljše komedijantsko delo, čašo nesmrtnosti, nagrado Prešernovega sklada, desetnico, večernico, modro ptico … Statistika njegovega dela in nagrad je impresivna, vedno znova se sprašujem, kako mu uspeva vse to narediti. Pogovor sva opravila po elektronski pošti decembra, med prazniki.
Branje Druge preteklosti me je posrkalo, roman je težko odložiti. Del praznikov sem preživela ob tvoji knjigi. Preprosto padla sem notri, pred mano se je odvijal film, nisem šla ven. Tudi tako sem »prešpricala« december v mestu. Kako si preživel praznike? So pomembni zate, ne delaš, si vzameš čas zase?
Prazniki so najbolj mučni del življenja. Sploh, če so lažnivi. In v času, ki ga živimo, so lažnivi. Lažnivi občutki sreče, ki služijo zgolj trgovcem. Prazniki so postali velika trgovina. Gnusi se mi čas praznikov. Lažnivo čaščenja miru, ko pa je že dolgo vojna. Vojna vsakega z vsakim. Lažnivi občutek blagostanja, ki je blagostanje samo za nekatere.
Kakšni so tvoji delovni načrti za leto 2018, kaj si želiš?
Rad bi kaj dobrega napisal. Rad bi kaj lepega postavil na gledališke odre. Posnel še kakšen film. In predvsem: rad bi našel mir. V nemirnem srcu. Take reči. Nič posebnega.
V romanu Druga preteklost v pripovedovalca položiš tudi misli o nespečnosti v srednjih letih. Velja tudi zate, da potrebuješ manj spanca, sprašujem zato, ker me zanima, če tudi tu tiči recept za tvojo izvenserijsko produktivnost?
Kadar intenzivno ustvarjaš, roman na primer, potem svoje življenje posvetiš zgodbi. Ustvarjanje zahteva celega človeka. Delaš tudi, ko spiš. Oziroma ko ne spiš. Ustvarjanje ni lahkotno čvekanje, posedanje po kavarnah, izmenjavanje tračev … Ustvarjanje je kot delo v rudniku svinca. Poleg tega nisem bil nikoli v službi. Nikoli nisem lagodno živel. Vedno sem se s svojim delom in ustvarjanjem prebijal skozi življenje. In če nekdo neprestano dela, potem najbrž tudi nekaj ustvari.
Ko režiraš film ali predstavo, režiraš tudi veliko število sodelavcev, delaš z veliko ekipo. Pisanje je bolj osamljeno delo. Zanima me, kakšni so tvoji delovni rituali pri pisanju, da ne rečem vaje iz discipline? Pišeš počasi, si temeljit v pripravah, si narediš načrt ali si strastno kompulziven? Misliš na bralce in bralke?
V resnici pišem počasi. Pravzaprav ima, vsaj pri meni, ustvarjanje vsaj dve fazi … Nosečnost in porod. Nosečnost je lahko zelo dolga. To je takrat, ko zgodba, pesem, filmski scenarij, dramsko besedilo … ždi v tebi v nezavednem in se pripravlja, da bo dozorelo. Pisanje sámo je krajši proces. Čeprav je to odvisno od posamezne zgodbe. Roman Druga preteklost, o katerem se bova pogovarjala, sem fizično pisal leto dni in pol. Leto dni vsak dan (mislim, da sem v letu dni izpustil kakšna dva tedna, pa še takrat sem brskal po knjižnicah in arhivih za materialom in podatki). Zgodbo Druge preteklosti pa sem nosil v sebi in o njej razmišljal štirideset in več let. Pravzaprav od svojega petnajstega leta, ko sem že vedel, da jo bom nekoč napisal. In ne, nikoli, nikoli ne mislim na bralce. Bralcem nočem biti všečen. Zgodbo pišem predvsem zaradi sebe. Najprej želim povedati zgodbo sebi. Če jo potem kdo prebere, je to v redu, če pa ne, je pa tudi v redu.
Spustiš koga v nastajajoče delo, ga daš preverit urednikom, urednici in ljudem, ki jim zaupaš? Ne glede na odgovor: zakaj?
Moj prvi bralec je vedno urednik. Nikoli ni nikogar prej. Samo jaz. Ljubosumno čuvam, kar pišem. Malce sem vraževeren, da mi napisano ne bi izpuhtelo, če bi ga ugledale druge oči. Pač pa mi včasih kdo pomaga zbirati podatke, ki jih potrebujem. Vendar tisti ne ve, zakaj jih potrebujem. Tako gre to.
Ko, recimo, pišeš, bereš dela drugih ali se osredotočiš na temo dela in bereš »samo« o tem? Podobno me zanima za gledališko in filmsko režijo. Greš v izolacijo oz. kako usklajuješ zunanje vplive v vsakdanjem življenju, ki se jim težko izognemo, z delom?
Berem tako kar naprej. Kot sem že rekel, faza priprave, nosečnosti, lahko traja leta. Ja, raziskujem, zbiram podatke, ki jih kasneje niti ne uporabim, širim si referenčni prostor, gledam filme, slike, arhitekturo, poslušam glasbo … Vse pa nekako selektivno, vse v zvezi z zgodbo, ki jo želim napisati. Pri pisanju Druge preteklosti sem se posvetil freski. Kot si najbrž opazila, ima roman dramaturško zgradbo (podobo) freske. O tem sem v romanu napisal tudi kratko poglavje. In res je, kot praviš, težko je pisati, če moraš početi še kaj drugega. Ko pišem, samo pišem. Nobenega druženja, nobenega kuhanja prijaznih kosil, nobenih sestankov, postopanja po knjigarnah, nič neobveznih čvekanj. Nič. Samo pisanje.
Spremljaš delo ostalih avtoric in avtorjev na področju domače literature, filma, gledališča? Se družite, pogovarjate o delu drug drugega? S tem merim tudi na konstruktivne, nemara tudi strastne pogovore in analize med kolegi.
Žal se premalo družimo. Tako da se ne pogovarjamo kaj dosti. Bolj pijemo. Ampak jaz osebno zelo intenzivno spremljam delo svojih kolegov. Imam zelo bogato zbirko slovenske literature. Pravzaprav preberem skoraj vse, kar napišejo kolegi. Obožujem poezijo in slovenske pesnike. Sem se pa zadnjih dvajset let in več družil s pisatelji starejše in še malo starejše generacije (Menart, Minatti, Zorman, Zlobec, Mikeln, Pavček, Rozman, Vurnik, Fritz, Pregl, Kravos, Kolšek, Jesih, Novak …) za omizjem Književne zadruge. Krasno je bilo in še vedno je. Neverjetne reči sem slišal o literaturi, o politiki … Zdi pa se mi, da se mlajše generacije pisateljev ne ukvarjajo toliko s pisanjem drugih in tudi literature ne poznajo tako dobro, kot so to poznale starejše generacije. Z Borisom A. Novakom se večkrat druživa in najini pogovori so vedno zanimivi. Boris je krasen človek in dober prijatelj. V zadnjih letih pa sva se s pokojnim pesnikom Milanom Vincetičem znala ure in ure pogovarjati o poeziji, drug drugemu sva (po telefonu) prebirala pesmi. Teden dni preden je umrl sva se pogovarjala od opoldneva do sedmih zvečer, ko sva prekinila zaradi tv poročil :). Prebral mi je celo zbirko svojih pesmi in jaz njemu svojo. Zelo ga pogrešam.
Poleg ustvarjalnega dela si od 2016 tudi predsednik Upravnega odbora Prešernovega sklada. Zadnji novici sta prenova vizualne podobe, zanima, me zakaj je bila potrebna sprememba? Kako ste člani upravnega odbora sodelovali pri pripravi novega zakona o delu odbora in nagradah?
Menim, da moje delo v Upravnem odboru PS nima kaj dosti zveze z mojim pisanjem. No, pa vseeno: kot lahko prebereš na spletu, sem predsednik UOPS. Predsednika na glasovanju izvoli petnajstčlanski upravni odbor PS. Predsednika ne izbere ne minister ne vlada, ampak upravni odbor sam. In prav ta petnajstčlanski odbor je tudi soglasno sklenil, na pobudo našega člana, arhitekta in oblikovalca Edija Berka, da bi bilo dobro, če bi likovno podobo PS prenovili. Ne zato, ker bi bila prejšnja podoba slaba, ampak zato, ker se vsakih 25 let spodobi kaj osvežiti, dati mladim oblikovalcem novo priložnost … Razpisali smo anonimni natečaj, formirali strokovno komisijo (pet članov, od tega so štirje s področja likovne umetnosti in oblikovanja) in izbrali novo likovno podobo. Na ta način smo slovenskim oblikovalcem ponudili priložnost, da nekaj naredijo. Anonimnega natečaja se je udeležilo 35 oblikovalcev. Kar je veliko. In to je to. Kar se novega zakona o Prešernovih nagradah tiče … Zakon je že sprejet in je že v veljavi. Upravni odbor PS je sodeloval pri pripravi zakona, vendar vsi naši predlogi niso bili upoštevani. Parlamentarne stranke pa so zakonu dodale še spolno uravnoteženost, kar je neumnost. Nagrade ne podeljuješ glede na spolno uravnoteženost, pač pa glede na kvaliteto umetnosti. No, Upravni odbor PS bo o svojem delovanju znotraj novega zakona še razmislil.
Prvič je minister za kulturo režiser in pisatelj, tvoj stanovski kolega. Je, če sva vsaj na začetku namenoma splošna, je to dobro, nujno, da je minister za kulturo nekdo iz umetniškega sveta, je nepomembno oz. iz kakšnega testa je po tvojem mnenju dober minister/-ica za kulturo? Kako ocenjuješ njegovo delo, saj hkrati »zanj«, kot predsednik odbora Prešernovega sklada, tudi delaš. Formalno, čeprav seveda delaš za vse nas. Sokreiraš kulturno politiko.
Da ne bo pomote: delo v Upravne odboru PS je častno. To pa v naši državi pomeni: brezplačno. Za razliko od vseh poslancev, državnih uradnikov in kar je še podobnih … člani upravnega odbora PS nismo ne v službi na PS in za svoje delo nismo plačani. POPOLNOMA NIČ. Delamo zastonj. Celo kavo in vodo na več ur trajajočih sejah UOPS si plačujemo sami. Še nekaj podatkov, ki pa so dostopni vsem: Upravni odbor PS, ki ga na vsake štiri leta na novo formira aktualna vlada, je samostojen organ. Financira (in to bedno) se iz proračuna in za to so zakonsko zagotovljena sredstva, ki so obveza za vsako novo vlado (ne pa tudi višina sredstev, žal). Sredstva se v celoti porabijo za nagrade in za prireditev. Kot zanimivost naj povem: velik kos denarja nam pobere Cankarjev dom, ki pa ga tudi financira država. Tako da kultura jemlje kulturi :). Ministrstvo za kulturo nudi UOPS zgolj tehnično pomoč. Nima nikakršnega vpliva na naše delo. Če bi kdo hotel vplivati na naše odločitve, jaz pri tem ne bi sodeloval, pa tudi, v to sem prepričan, ostali člani UOPS ne. Tako da z aktualnim ministrom nimamo nič. In, poudarjam, ne delamo za ministra, niti za vlado ne. Delamo in trudimo se za slovenske umetnike. Tako, da sem do dela vlade in ministra lahko kritičen, če si hotela namigniti na to, da ne morem biti (glede na moj lanskoletni govor) kritičen do nekoga, pri katerem sem v službi. NISEM V SLUŽBI. NIKOLI V ŽIVLJENJU NISEM BIL V SLUŽBI. VSE ŽIVLJENJE SEM PREKARNI DELAVEC Z VSEMI DAVČNIMI IN SOCIALNIMI DOLŽNOSTMI IN BREZ PRAVIC. IN NE DELAM ZA NOBENEGA MINISTRA. IN NE KREIRAM KULTURNE POLITIKE. Delo v UOPS pa je bolj samostojno, kot ste lahko samostojni novinarji, ko pišete za določene časopise in pač morate ubogati naročnika. Nam ni treba. Poleg tega lahko vse te podatke, ki sem jih natrosil, bralci izvedo preko interneta in preko starega in novega zakona o Prešernovi nagradi. Je objavljen. Dovolj o tem. Nazaj k Drugi preteklosti!!:)
Si kdaj razmišljal o tem, da bi še bolj globoko, radikalno v politiko?
Nisem nor.
Sta pa v politiki pomembni, tudi zlorabljeni, zgodovina in sprava. Si si želel napisati roman sprave, oboje – spravo in zgodovinski roman omenja tudi Aljoša Harlamov v spremni besedi. Ali gre »zgolj« za zgodbo o fantu in dekletu? Lahko Drugo preteklost etiketiramo tudi kot zgodovinski roman? Prepleta namreč zgodovinske zgodbe, ki, kot večkrat zapišeš, so lahko resnične ali pa ne, kar po tvojem ni najbolj pomembno.
Druga preteklost ni zgodovinski roman. Res da se zgodba dogaja v določenem zgodovinskem obdobju (druga vojna in obdobje po vojni), vendar je zgodba popolna fikcija. Tudi ime kraja, kjer naj bi se vse skupaj dogajalo, je izmišljeno. Kot vedno pri vseh dobrih zgodbah. Res pa je, da sem se trudil napisati zgodbo na takšen način, da lahko bralec verjame v njeno zgodovinsko verodostojnost. To je bilo zelo težko. To je poseben stilni zamah in poseben pisateljski trud. Če daje roman vtis zgodovinskega roman, je to za pisatelja velik kompliment. Zgodovinski podatki sodelujejo v zgodbi zgolj kot umestitev v čas. Nič drugega. Tako tudi nisem želel napisati romana sprave. To se ne da. Spravo ljudje opravijo sami. Moj namen je bil zgolj popisati življenje v nekem času. Res pa je, da nekateri junaki mojega romana reagirajo spravno. Če se spomnite Petra, najmlajšega sina Družine Novak – von Eichhein, on deluje spravno, ne želi maščevanja itd. Zakaj lahko reagira tako? V romanu je to natančno opisano. Tako da ja, v resnici gre za zgodbo o fantu in dekletu: Fant je srečal dekle.
Osnova zgodbe, središče romana je pripoved o družini Novak – von Eichhein v času pred drugo svetovno vojno. Kljub temu, da večkrat zapišeš, da je to izmišljena zgodba o resničnih ljudeh, me zanima, kaj te je intimno »pognalo« v zgodbo. Kaj je bil prvi ali najpomembnejši impulz, da si se knjige lotil? Predvidevam, da poznaš kakšnega od junakov zgodbe, drži?
Vsi junaki mojega romana so izmišljeni. Res pa je tudi to, da so, kot v vsaki literarni zgodbi, sestavljeni iz reagiranj in trenutkov življenja ljudi, ki jih pisatelj pozna. In tako je tudi v tem romanu. Vse je izmišljeno, vendar je izmišljeno tako, da je vse resnično. Če pa deluje zgodba tako, da se zdi, da je pisatelj opisoval osebe, ki jih pozna, če literarne osebe delujejo kot osebe iz stvarnosti – potem je to samo kompliment. To pomeni, da je zgodba dobro napisana. Hvala.
Nenehno prepletaš preteklost in sedanjost. Glas sedanjosti je pripovedovalec, ki govori o tem, kako roman nastaja. Pogovarja se s prijateljem, ki ga je »zapeljal v zgodbo«, piše o arhivarju, ki mu nabira muzejske, arhivske materiale. Je pripovedovalec tu zato, da naredi distanco do preteklosti? S pripovedovalcem roman dobi novo razsežnost – vidim ga kot roman v romanu o pisanju.
Ja, prav ugotavljaš, gre za distanco. Če opisujemo preteklost, v kateri nismo živeli in jo poznamo samo iz pripovedovanj, knjig, arhivskega materiala, iz druge roke, potem je to distanca že sama po sebi. Vsako opisovanje preteklosti je distančno opisovanje. Saj ne gre drugače. Še več, vsako opisovanje (tudi sedanjosti) vsebuje distanco. Distanca je že v tem, da hočeš nekaj opisati. Brez distance (zoprna, tehnična beseda) se ne da sploh nič napisati. Kar se pa romana v romanu tiče … Nisem prepričan, če je moj roman res to. Pri romanu v romanu gre vedno za dve različni zgodbi, ki sobivata v enem romanesknem tkivu (francoska literatura, najbrž jo poznaš, je v tem najboljša). V Drugi preteklosti ni tako. Samo pisatelj (pripovedovalec) razmišlja o tem, kar piše in kako naj piše. To ni roman v romanu. Saj nas ne zanima pisatelj (Ima ženo? Svoje težave? Kje dela, koliko otrok ima, kaj se mu dogaja?). Pisatelj se ukvarja in se muči izključno s pisanjem zgodbe Druga preteklost. Tako da roman Druga preteklost ni zgodovinski roman, še manj roman sprave (tudi pisec spremne besede ne piše o tem, roman razume kot zgodbo, kjer ljudje, zaradi okoliščin in svojih značajskih lastnosti tudi spravno reagirajo) in še najmanj je to roman v romanu.
Zelo natančno opisuješ mučenje med drugo svetovno vojno. V telegrafskem stilu, v kratkih in odmerjenih stavkih, kar je, vsaj pri meni, povzročilo fizično reakcijo. Prav zarežeš v telo, kar je, predvidevam, želeni učinek. Kako si o tem razmišljal, kako si vedel, kaj je dovolj in hkrati ne preveč. Mučno je bilo brati, kako pesnikove pesmi sežigajo na njem. Dobesedno. Paradoksalno vprašanje za tvoj roman: koliko tega je bilo res in koliko domišljije si si dovolil?
Ne vem, kaj misliš, ko praviš telegrafsko? Kakšen stil je to? Telegrafski? Ne poznam. Vem, kako so nekoč pisali telegrame: Pisal roman. Leto in pol. Napisal roman. Prebrala roman. Tri dni. Zanič. Dobro. Odlično. Tako nekako bi bilo telegrafsko. Resnično ne razumem. Praviš, da bi moral opisovati z več besedami … Ampak, saj je opisano z več besedami! Celo poglavje je namenjeno trpljenju mladega Silvestra. In ni opisano telegrafsko, pač pa doživeto. Pisano je tudi s perspektive mučenca. Opisana je njegova bolečina. Najbrž pa je vsem jasno, da literatura ne more opisati resnične bolečine, resnične lakote, resničnega trpljenja, kot tudi ne resnične radosti, za vse to obstajajo zgolj literarne primerjave, metafore, več ali manj opisi, boljši ali slabši. Literatura je zgolj fiktivni približek resničnih muk. V resničnosti so muke hujše. Saj gre do krvi zares. Resnično trpljenje je neopisljivo. Res pa je tudi to, da se mi je zdelo potrebno, da jih vseeno poskušam opisati, pa ne zaradi sadizma, temveč zaradi spomina. Ljudje smo nagnjeni k temu, da se raje umaknemo pred neprijetnimi prizori. Muke radi pozabimo. Zato pa se zgodovina ponavlja, prav zaradi tega, ker smo bili spodobni pozabiti, kaj je to koncentracijsko taborišče; ker pozabljamo, da muka boli, imamo spet taborišča, spet imamo suženjstvo in mučenje človeka po človeku (Sirija, Libija, Irak, Gvantanamo …). Ker nam človek in tuja kri, in tuja bolečina, nič ne pomenijo … Delamo se, da trpljenja ni, da se nas ne tiče. Brez skrbi, da bralčeva domišljija ne bi niti posegla v prostor resničnih muk, če bi samo napisal: Potem so pesniku med vrati zdrobili prste na rokah. Bralec bi zamižal, požrl slino, in šel naprej. Si že kdaj pomislila na Jezusa na razpelu? V vsakem vogalu naše dežele visi skoraj golo moško telo razpeto na križu. Zelo nazorno. Človek je pribit na križ, odprt ima prsni koš, z glave mu teče kri, ker ima okoli čela zategnjeno trnovo krono, skozi noge je pribit in na nekaterih slikarijah je celo pretepen: sto udarcev po sprednji strani telesa in sto po zadnji … Si predstavljaš, kako je koža razcefrana, ko dobi sto udarcev? Poglej Dürerja, Velazqueza; Boscha, Brueghla … Groza. Čista groza. Si pomislila, zakaj vse te slikarije? Zakaj je treba vse to tako nazorno pokazati? Vse Kristusove rane, kri, ki kaplja, luknje na rokah in nogah, prebodeno meso …? Zato, da bi se zavedali njegovih muk, njegovega izmučenega telesa, ki je trpelo za nas. Da bi nas tuja bolečina pretresla in nam dala misliti, kako krhko je človeško telo in kako veliko je trpljenje človeka. Zato, da bi začutili empatijo in da sami ne bi počeli tega. Mladi Silvester iz romana Druga preteklost je trpel za nas, za našo svobodo, za našo prihodnost. Ko sem to pisal, sem se spomnil na Tončko Čeč, ki je vsakokrat, ko so jo privlekli izmučeno iz mučilnice zbrala še toliko moči, da je sojetnicam povedala, kaj vse so počeli z njo. Brez skrbi, da ne zaradi mazohizma, ampak zaradi tega, da se pove in ve, kaj je sposoben človek storiti človeku. Poleg tega je v prizoru mučenja pomembnejše nekaj drugega: Silvestra muči njegov sošolec. Slovenec muči brata Slovenca. In to v prostorih, ki jih je Gestapu dala v najem slovenska katoliška cerkev. Tudi pri ciničnem sežiganju pesmi na pesnikovem telesu gre še za neko drugo poanto: ničesar ne bo ostalo po njem. Nikoli ne bomo izvedeli, ali so bile pesmi dobre. Nikoli ne bomo izvedeli, koliko pesnikov, pisateljev, skladateljev je požrla vojna, koliko Mozartov je bilo zažganih v nemških koncentracijskih taboriščih. In še nekaj je, kar je pomembno. Če si opazila, v romanu obstaja poglavje, kjer takoj po osvoboditvi, osvoboditelji terjajo maščevanje. Mučitelja ujamejo in ga zvlečejo nekam v temo. Ves kraj Dolina tisto noč ne spi, saj vso noč slovenski gestapovski mučitelj neprekinjeno v bolečini muk kriči iz teme. Maščevanje je očitno še bolj strašno. Neopisljivo strašno. Tukaj je bralcu res puščeno več prostora za ugibanje, domišljijo, kot praviš. Vendar te domišljije ne bi bilo, če ne bi bilo prej opisano mučenje Silvestra.
Za glavna junaka zapišeš na str. 306, da sta Peter in Mojca, zadnji del romana se bolj osredotoča na njiju. Toda pred tem je natančno opisan kraj, od koder so njuni predniki, torej je poudarek na kontekstu, prednikih, da bi ju lažje razumeli. Do tu mi je jasno. Veliko vprašanj pa mi odpira njuno razmišljanje, delovanje in neizrečenosti. Ali ne bi bilo v duhu sprave dobro, da vse vprašata, povesta? Ker ne – mi umanjka katarza. Predvidevam, da je bil to tvoj namen. O spravi ne katarzično.
Peter in Mojca sta druga, tretja generacija. Onadva nimata nič z vojno, nič z izdajstvi, nič s herojskimi dejanji svojih staršev. Nimata kaj povedati? Kaj naj jaz povem o vojni, ki jo je bíl moj ded na tej ali na oni strani? Vojne in konflikti naših očetov so njihove vojne, ne naše. Jaz nisem kriv, da je bil moj ded partizan, nisem kriv, da je bil moj oče povojni dezerter, ki ni hotel služiti socialistični JLA in je raje pobegnil čez mejo. Svoji partnerici lahko povem samo, kar sem storil jaz, in ona meni takisto. Življenje živi naprej. Katarzo morajo doživeti in preživeti zgolj tisti, ki so akterji v svoji lastni zgodovini. Ne pa njihovi sinovi in hčerke. Poleg tega, kdo je rabelj in kdo žrtev? Kaj naj kaznujemo: izdajalce ali tiste, ki so po vojni pobili izdajalce? Kdo naj kaznuje kaj? Peter in Mojca? Kaj bi morala vprašati? Koga? In kaj bi dobila v odgovor? Bi bil odgovor resničen? Iskren? Kje se konča obrekovanje, natolcevanje, maščevanje … In kje je resnica? O vsem tem govori moj roman.
Druga preteklost govori o marsičem. Kompleksen roman je naša zgodovina, naš dnk. Skozi natančno opisane like, njihove osebne zgodbe, življenje v velikih in vsakodnevnih zamahih. Liki so soočeni z odločitvami, vsakdanjimi, življenjskimi. Omenila sva že spravo, vojno. Vsi so povezani med sabo. Konča se presenetljivo, nepričakovano. Težko bi rekla, da je sam en konec.
Mislim, da roman Druga preteklost odpira mnoga zanimivejša vprašanja, kot sta mučenje in sprava, ki ju pravzaprav ne moremo udejanjiti v nobenem romanu, saj se sprava naredi v živem življenju. In ne samo, da je mogoča, v resnici je že narejena. Življenje jo je naredilo. V romanu je poglavje, čisto ne koncu, težko ga je zgrešiti, kjer se trije bratje dobijo na gori (zelo simbolno). Najmlajši brat s sabo pripelje ostarelega tasta, za katerega sta ostala brata prepričana, da je kriv smrti njihovih staršev. Niče se ne pogovarjajo … Gledajo v dolino. Gledajo življenje. Naravo, čez katero bežijo oblaki, vedno isti in vedno drugačni. Kaj so človeške muke, dileme … v primerjavi s kratko večnostjo sveta, ki teče nekje spodaj in okoli nas in nad nami in se v svojem teku ne ozira na človeka. Bratje se nenadoma zavedajo vsega tega. Ne vem. Upam, da se. Jaz sem jih pustil tam zgoraj, kjer je mir.
Roman je napisan bolj zaradi občutja sožitja, ki naj bi vladalo med ljudmi, kot pa zaradi nekakšne mehanične sprave. Sprava je, če jo ljudje hočejo. In če politiki ne odpirajo starih ran, ki so se že davno zacelile, zato da bi kovali svoje pritlehne politične dobičke. Roman sem napisal tudi z mislijo na avtohtono nemško manjšino, ki je po vojni izginila. Pobegnili so, bili so izgnani, etično očiščeni, pobiti … O njih se ni nikoli dosti govorilo, saj so Nemci zakuhali največjo morijo dvajsetega stoletja in so zato bili osovraženi in že apriori krivi vsega, v resnici pa so se jim zmagovalci po vojni zelo grdo maščevali (in to ne samo v Sloveniji, povsod po Evropi). No, zdelo se mi je zanimivo, da bi bilo dobro odpreti tudi to zgodbo. In sem jo. Tudi vprašanje malega, incestuoznega naroda je v romanu pomembna tema, pa socialna razslojenost, vprašanje hlapčevstva, kot nekakšne podložne značajske značilnosti, pa vse odločitve ljudi v izjemnih okoliščinah časa, pa ljubezen, ne v času kolere, to je drug roman :), ampak v vojskinem času, in naključja, ki krojijo življenja bolj, kot bi si to želeli, iskanje sreče in razočaranja, osebne identitete in še in še …
