Ravnateljica bršljinske osnovne šole Darja Brezovar je na Osnovno šolo Bršljin prišla kot učenka sedmega razreda leta 1971, ko je bila šola zgrajena. Dobro se še spomni, kako so leto pozneje na šolo prišli prvi romski otroci. »Spomnim se, kako so starši s culami sedeli pred šolo in jokali, kako so otroke najprej posipali proti ušem, stuširali in preoblekli ter odpeljali v razred. Kaj se je potem z njimi dogajalo, ne vem, ker jih na višji stopnji nismo imeli za sošolce in smo jih srečevali samo občasno na hodnikih. Danes šolanje romskih otrok na Osnovni šoli Bršljin poteka popolnoma drugače,« pravi.
Kako je organizirano vključevanje Romov v osnovno izobraževanje danes?
Danes so Romi vključeni v oddelke od prvega do devetega razreda. Ko pridejo v šolo, jih takoj razporedimo po oddelkih, nimamo »pripravljalnice«, kot je bilo to nekoč. Iz naselij Brezje in Žabjak jih pripeljemo tudi z avtobusi, saj je njihova pot opredeljena kot nevarna šolska pot, kar nekaj pa jih pripeljejo starši in jih pridejo tudi iskat. Na začetku so še vedno težave, saj mnogi ne obvladajo slovenskega jezika in nas ne razumejo. Posamezniki imajo težave z uporabo sanitarij, vseh pripomočkov v jedilnici, šolskimi potrebščinami, uporabo garderobnih omaric … Takrat jim na pomoč priskoči romska pomočnica, ki jo imamo zaposleno prek petletnega projekta Skupaj za znanje, ki ga izvaja Center šolskih in obšolskih dejavnosti, financirata pa ESS in ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. V okviru programa javnih del Pomoč Romom pri socializaciji imamo zaposlena tudi dva javna delavca, od katerih je eden Rom. Vsi ti nam pomagajo pri organizaciji vsakodnevnega bivanja romskih otrok v šoli. Sicer pa so romski učenci sestavni del razreda. Na vprašanje, koliko imamo Romov, odgovorimo, da Osnovno šolo Bršljin obiskuje toliko in toliko učencev. Malo nas čudno gledajo, ampak tako je. Na šoli imamo ali pa smo imeli tudi Albance, Kitajce, Bosance, Srbe … Tudi za nobeno od teh narodnosti ne vodimo ločenih evidenc in jih ne štejemo posebej.
Za interno uporabo pa seveda imate te podatke.
Seveda. Na začetku šolskega leta tudi na ministrstvo posredujemo podatek, koliko imamo vseh učencev in koliko od teh je Romov. V tem primeru je podatek potreben, saj na osnovi tega, tako kot vse druge šole, ki imajo med učenci Rome, po zakonodaji dobivamo določene dodatke, namenjene tako njihovemu funkcioniranju kot tudi strokovnemu delu.
Omenili ste »pripravljalnico«, ki je nimate. Pa bi bila potrebna?
Kako dobro se je »pripravljalnica«, dokler je bila, izkazala, ne vem. Slišim, da se zakonodaja na predšolskem področju spreminja, ker obstaja določeno število otrok, ki iz različnih vzrokov ne hodijo v vrtec. Nekoč so taki otroci morali obvezno hoditi v popoldansko malo šolo. Tudi jaz sem imela otroka, ki zaradi določenih zdravstvenih težav ni hodil v vrtec in je obiskoval popoldansko malo šolo, ki je bila za nas brezplačna. Ob uvedbi devetletke je bila mala šola ukinjena. Zdaj obstaja neki prazen prostor za otroke, ki ne obiskujejo predšolskega varstva. Še posebne težave imajo nekateri Romi in tudi tujci, ki brez obiskovanja predšolske vzgoje pridejo neposredno v oddelke prvega razreda, ne glede na to, ali razumejo in govorijo slovensko ali ne. Mislim, da povsod ni tako in da se mora otrok najprej naučiti jezika, šele potem gre lahko v šolo. Vsaj v nekaterih državah je tako. Pri nas to poteka vzporedno. Dobimo nekaj dodatnih ur za vsakega tujca, da ga učimo slovenščino. Pri romskih učencih imamo tako težave s slovenščino, socializacijske težave in težave, ker prej ne hodijo v vrtec.
V romskem naselju deluje vrtec Pikapolonica.
Poznam zgodovino romskega vrtca v naselju. Ideja je bila taka: postavi se romski vrtec v naselju, da s tem naredijo prvi korak k osamosvajanju, potem gredo še pred šolo po drugih vrtcih in nato v šolo. Če bi to steklo, bi bilo idealno in ne bi potrebovali nobene »pripravljalnice«. Vendar to ne poteka, kot je bilo zamišljeno. Kot opažam, mnogi otroci ne hodijo v vrtec v naselju, v druge enote vrtca pa hodijo le zelo redki. Morali bi spodbuditi, da bi to potekalo, ali pa narediti kakšno drugo obliko. Mislim, da je naša šola edina v Sloveniji, kjer toliko otrok iz prvega razreda ne napreduje v drugega. Tudi zaradi tega, ker morajo prvo leta šolanja osvojiti mnogo stvari, ki jih v predšolskem obdobju niso.
Koliko otrok prvega razreda ni napredovalo?
Letos prvi razred ponavlja enajst učencev.
Romov?
Vsi so Romi.
Koliko jih je pa napredovalo?
Osem.
Na njihovo uspešnost najbrž pomembno vpliva odnos staršev do njihovega šolanja. Kakšen je odnos romskih staršev do šolanja njihovih otrok, se ta s časom spreminja?
Na tej šoli sem bila trinajst let učiteljica, in sicer med letoma 1980 in 1994. V tistem času nisem imela stika z nobenim od romskih staršev, saj sem učila na predmetni stopnji sedmi in osmi razred in do tam nobeden od teh otrok ni prišel. Sem pa slišala, kako so se pritoževali učitelji na razredni stopnji, kako so starši prihajali v šolo, kričali, zahtevali … Danes je čisto drugačne. Romski otroci napredujejo tudi do predmetne stopnje. Število teh otrok je sicer nižje od števila vpisanih, saj nekateri devetletno osnovnošolsko obvezo zaključijo pred devetim razredom, ker pač tolikokrat ponavljajo. Starši še vedno zelo težko pridejo na skupne dejavnosti, kot so skupni roditeljski sestanki in prireditve. Še tisti, ki pridejo, se vidno slabo počutijo. Postavijo se nekam na stran, drugi pa jih gledajo postrani. Zelo malo jih pride. Na govorilne ure pa prihajajo, sicer ne v času rednih popoldanskih govorilnih ur, ampak dopoldne, ko imamo tudi govorilne ure, ali pa se odzovejo na naše telefonske pozive. V redkih primerih, ko presodimo, da je to potrebno, jih obiščemo tudi na domu, kot v teh primerih od nas zahteva zakonodaja. Kakšen je njihov odnos? Oni si želijo, da njihovi otroci napredujejo iz razreda v razred. Nekoč je bilo zanje dovolj, da otroci pridejo v šolo. Zdaj smo napredovali. Zavedajo se, da je nekaj to, da otroci pridejo v šolo, drugo pa je, da je v šoli treba tudi nekaj narediti.
Kakšna je motivacija za šolanje otroka znotraj družine, kako ga spodbujajo?
Kakšna je motivacija staršev, ne vem. Ne vem, če jo imajo. Tudi če bi otroci končali osnovno šolo, se nimajo kje zaposliti. Tako ne vem, kakšna bi lahko bila motivacija staršev, da jih spodbujajo. Za nas, ostale starše, je izobrazba vrednota. Romski otroci bi lahko po izobrazbi presegli svoje starše. Vendar njihovi starši te vrednote, da mora njihov otrok priti do izobrazbe, verjetno nimajo. A se stvari izboljšujejo. Ko se pogovarjamo z njimi, nam dostikrat rečejo: Ko pride domov, vzame stvari iz torbe in dela domačo nalogo. Ravno včeraj je bil pri meni oče zaradi nekih vzgojnih težav. Pogovarjala sva se, kaj njegov otrok dela doma in kaj v šoli. Prišel je, ker ga je nekaj skrbelo. Vprašanje je, koliko jih lahko spodbujajo. Na splošno lahko največ naredimo z zgledom. V naselju imajo otroci malo takih zgledov, da bi jih ti motivirali za delo. V vsem naselju imajo največ obveznosti osnovnošolski otroci – zjutraj vstanejo, mnogi sami, se uredijo in gredo na avtobus. Pridejo v šolo in so tu do enih ali dveh, potem gredo domov. Večina prebivalstva v naselju v tem času naredi zelo malo. Če gremo na teren, tudi ob desetih naletimo na posameznike, ki še spijo. Šoloobvezni otroci so tisti, ki imajo neko obveznost.
Pred leti je šolanje romskih otrok na vaši šoli na lokalni pa posledično tudi na državni ravni dvignilo precej prahu. Po eni strani so bili izpostavljeni varnostni problemi, po drugi segregacija … Kakšno je stanje danes, kakšen je odnos z ožjim lokalnim okoljem?
Tedaj sem dogajanje v zvezi s tem opazovala le od zunaj. Vem, da je šlo vse do ministrstva in da je prišlo do inovacijskih projektov. Bilo je veliko idej. Večinsko prebivalstvo je predlagalo, da bi bili romski otroci pri nekaterih predmetih ločeni od ostalih. Neko obdobje je bil na šoli tudi varnostnik. Danes je drugače. Danes varnostnika nimamo, imamo pa dva javna delavca, romsko pomočnico in še eno delavko, ki jo financira občina. Zelo pomembno je, kaj se dogaja v okolici, iz kakšnih družin prihajajo naši otroci, vsi. Marsikdaj pride do kakšnih besednih konfliktov, ki so posledica dogajanja v domačem okolju. Pride do podcenjevanja, zgražanja. Veliko delamo na preventivi. Kar se dogaja zunaj, vpliva tudi na naše notranje okolje. Če bi se na primer pred časom s civilno iniciativo (protestna vožnja po krožišču) vpletli tudi Romi, bi to danes čutili v šoli. Tako je tudi v primeru nočnih racij ali ukrepov policije v naselju do mladostnikov in starejših; to otroke vznemiri in to prinesejo s sabo v šolo.
Kakšni so danes odzivi staršev neromskih otrok, se lokalna skupnost in ožje lokalno okolje še vpletata v delo šole na tem področju?
Ne. Lokalne skupnosti ali pa kakšnih političnih skupin na tak način mi več ne zanimamo, kar mi je všeč. Starši sicer postavijo kakšno vprašanje na roditeljskih sestankih ali na svetu staršev. Sprašujejo, koliko romskih otrok je na primer v njihovem oddelku, kakšnih posebnih vprašanj pa zadnje čase ni bilo. Vedo, da romski otroci sobivajo z njihovimi. Ni nekih posebnih zahtev niti ne vpletanja v pedagoško delo. Organizacijsko pa imamo nekaj težav, največ pri toaletnih prostorih. Rešujemo jih s stalno prisotnostjo odrasle osebe.
Koliko in kako pri reševanju problematike šolanja Romov sodeluje država?
Tako država kot občina nam pomagata s financiranjem zaposlitve dodatnih strokovnih delavcev. Zaznavamo, da ti otroci dosegajo le minimalne standarde ali pa še teh ne. Določenih vsebin ne morejo razumeti, ker živijo v popolnoma drugačnem okolju, kot živimo mi. Uveljavljanje enega kurikuluma za vse nam gre izredno težko. Vendar država vztraja pri tem. Prej smo imeli poseben program za romske otroke, ki jim je bil prilagojen tako vsebinsko kot po zahtevnosti. Zdaj tega ni več. Zdaj imamo za vse otroke enak program, ki ga je treba doseči.
Kar je na škodo romskih otrok.
Tako je. Težave imajo s pojmi, ki se gradijo z branjem, z abstrakcijo. Oni nimajo svoje pisane besede, svoje literature, svojih zapisov, nimajo slovenskih knjig. Osvojiti morajo številne osnovne pojme, zato so ves čas v zaostanku.
Na katerem področju pa so romski otroci najbolj uspešni?
Najbolj uspešni? Na splošno za celotno populacijo ne moremo nič reči. Nekatere bolj zanima likovna umetnost, glasba, šport pa le posameznike. Pri športu jih moramo zelo spodbujati. Do petega razreda še nekako gre, potem pa se začnejo tudi športni vzgoji izogibati, bi kar sedeli. Nekoliko bolj uspešni so nekateri tudi pri naravoslovnih predmetih, a ne zato, ker bi živeli v takem okolju. Nekateri pa dobro rišejo. Tako kot vsi otroci so zelo različni.
Kako pa se odzovejo, če jim gre neka stvar dobro od rok?
Tako kot vsak uspešen človek. Dobijo energijo, dobijo ideje. Če je treba, jih gremo tudi ob šestih zjutraj s kombijem iskat, da se udeležijo dogodka, ki se začne pred prihodom avtobusa.
V takem primeru pa radi pridejo?
Ker so sami motivirani. Starši jih ne bodo zbudili. Tisti, ki v nečem uspevajo, so resnično notranje motivirani. Ne vem, kako jo dobijo. Kjer v družini mame držijo neko disciplino, gre bolje. Ponekod pa imajo to vlogo očetje. Tudi pri njih se vloge spreminjajo.
Kaj bi izboljšalo učinkovitost izobraževanja Romov, pa za to ni denarja, volje ali pa zakonske podlage?
Če bi nam zdaj nekdo dal milijon evrov in rekel, naj s tem zadeve uredimo, ne bi šlo. Morda potem tega ne bi počeli v šoli, ampak bi šli v naselje. V šoli imamo primerne prostore in opremo zanje. Nekoč smo za vse romske učence kupili tudi torbico z zvezki in vsem priborom. Zdaj pa eni to kupijo sami in imajo tudi s čim kupiti. Za tiste, ki nimajo, pa kupimo mi z denarjem, ki ga vse šole od države dobimo za romske učence ne glede na to, koliko jih je. Če se vrnem k vprašanju – jaz bi začela na drugi strani, z izobraževanjem in osveščanjem odraslih ljudi, tako romskih kot neromskih, za sobivanje. Na tem področju je v naši občini še veliko postoriti. Delala sem tudi z odraslimi Romi. Ko sem šla z njimi na javno prireditev, me veliko Novomeščanov, ki so me sicer poznali in sem jih pozdravila, ni poznalo , ker sem bila z njimi. To sem že večkrat doživela. Ko grem na primer po Qlandiji, me romski otroci prepoznajo in že od daleč kličejo: »O, učiteljica!« Jaz se ustavim, se z njimi pogovarjam, marsikateri otrok me tudi objame. Da vi vidite, kako me drugi ljudje gledajo. Kot da je z mano nekaj narobe. Vendar tak je odziv naše okolice. Kaj bi še storila? Otroci bi nujno potrebovali bivanjske pogoje, ki jim bodo pomagali postaviti se ob bok drugim otrokom. Voljo pa imamo, saj ravno zaradi tega smo v Osnovni šoli Bršljin. Upam, da bomo tudi v obstoječih zakonskih podlagah, ki pokrivajo osnovno šolo, dosegli, da bo iz leta v leto več romskih otrok z dokončano osnovno šolo. Ni pa za zanemariti dejstva, da se spremembe merijo v desetletjih.
