Milica je mesila testo za šarkelj s slivami. Odsotno je stala zraven mikserja, v katerem se je zmes jajc, sladkorja in moke s težavo obračala okoli večjega kosa margarine za mazanje in peko. To kepo bi morala razbiti na kosce, česar iz lenobe ni storila, in zdaj se je mikser z nadstrojno močjo boril s trmoglavim izdelkom kdo ve katere romunske tovarne. Priljubljena margarina Zvezda, ovita v papir z risbicami kolačev, je kot proizvod smrtnega sovražnika izginila v vojni vihri. Milica, žena in mati, je s spuščenimi trepalnicami, povešenimi rameni, rjavimi kodri, zvitimi v ohlapen vozel na vrhu glave in ženskimi boki, ki jih je bilo slutiti pod oversizemajico z likom psa Plutona, opravljala svoje dolžnosti z neopazno otožnostjo rodov, ki jih teži zgodovina bolečine in trpljenja.
Ko je mikser zmagal, je globoko zavzdihnila od olajšanja in se predramila iz opisa junakinje, ki ga je prav to jutro pretipkavala in katerega diskurzivne sledi so se zdaj vlekle po njeni glavi. Ozrla se je k Eli, ki je meditirala na terasi, na sosednje terase na dvorišču čez cesto, na kumrno drevo na dvorišču, na strehe vzdolž pobočja ob Savi, na reko, na betonske kocke čez reko, na predirno modrino neba tega septembrskega popoldneva v Beogradu leta 1993.
Šarkelj je po Elinem mnenju drag kolač.
Šarkelj delamo iz treh ali štirih jajc (odvisno od velikosti pekača) in enake količine moke, masla in sladkorja. Izkušene gospodinje dajo vedno malo manj sladkorja in na konico noža malce soli, ker je okus tako boljši. Če mesite testo na roko, začnite z maslom. Testo položite na pekač, ki je pomaščen ali obložen s papirjem za peko, potem pa vanj čim bolj na gosto dodajte koščke ali rezine svežega sadja – sliv, marelic, kislih jabolk, hrušk, grozdja, robid, češenj, jagod, malin, celo na kockice narezanih melon. Pecite v pečici na 180 °C okoli 40 minut. Takoj ga posujte z vaniljevim sladkorjem, ko se malo ohladi, pa še enkrat s sladkorjem v prahu. Kolač je zelo nasiten.*
V mrtvem kotu terase je sedela Ela, Miličina mati, in opravljala tradicionalne dolžnosti starih mam – kajenje zunaj dosega Julkinih slabotnih pljuč, pitje kave strupenjače in branje revije Elle, ki jo je, v dobi naraščanja potrošniškega duha, začela kupovati leta 1964. Ko so se v njenem življenju tako nesrečno prepletli starost in vojna, selitev in delna izguba samostojnosti, je začela Ela spet brati Elle. Časopisov, kot tudi marsičesa drugega, ni bilo več nikjer dobiti, zato je bilo mogoče v Elinem vračanju v preteklost razbrati individualni protest, pa tudi razmeroma uspešno avtoterapijo zoper senilnost. V drugem letu vojne je bila Ela nekje pri tretji nosečnosti Grace Kelly, začeli so se nositi hlačni kostimi in moške čepice s šiltom, srajčna obleka pa je bila še vedno v modi.
»Najlepše so jesenske barve,« je rekla Ela, čeprav je vedela (ali prav zato), da je Milica ne sliši. »Dobri italijanski čevlji, tvidast kostimček, pulover iz kašmirja z mehkim ovratnikom, bež plašč, pa si na konju. Tako si se oblačila, ko si bila še v gimnaziji. Pa se zdaj poglej, hodiš okrog v nekakšnem razcapanem ponču ali zamotana v ruto, pa še ti copati. Ti povem, slabše ko ji gre, bolj si mora ženska prizadevati za lep videz. Nikoli nisem bila bolj elegantna kot potem, ko sem se ločila od tvojega očeta, čeprav sem ostala tako rekoč brez vsega. Nimam svilene bluze? Pa kaj! Lepo si napravim nekaj plastronov iz starih srajc za pod kostim ali pulover, vsakega drugačnega, na vsakem malo čipke, malo vezenine, pa keramična broška, in že me vse kolegice sprašujejo, kako se mi posreči s to plačo tako oblačiti, pa še z otrokom za povrh. Nekaj plastronov pa sem tudi spletla, in tako je bilo videti, kot da ves čas menjujem puloverje. Pozneje, ko sem začela hoditi v Nemčijo, sem videla, da v katalogih posebej prodajajo take plastrone, različne modele, v različnih barvah. Kot da lahko improvizacijo kupiš!«
Ela je obmolknila, ker se je na zidu pod teraso pojavil Schliemann, ulični maček, priljubljen v dobršnem delu soseščine. Na zobotrebec je nabodla košček piščančjih jetrc in ga z izurjenim gibom vrgla na zid točno pred enega najgrših primerkov mačjega rodu, kar jih je Beograd, znan po grdih mačkah, kdajkoli videl. Schliemann je v znak hvaležnosti iz svojega belo-progasto-umazano sivega trupa na visokih nogah izpustil presenetljivo čist ton. Kadar je odprl svoj belo obrobljeni gobček zajetne prostornine, zvok ni prišel iz njega takoj, ampak malce pozneje, kot da nastaja nekje globlje – denimo pri srcu. Schliemann je dobršen del svoje popularnosti v komunikaciji s številnimi ljudmi, ki so mu dajali hrano, pridobil z dajanjem vtisa, da je izjemno emocionalen (hvaležen). Ime je dobil od Gorana, po zaslugi svoje veščine brskanja po smetnjakih in kontejnerjih. Sistematična izkopavanja je opravljal v zgodnjih jutranjih urah, ko ga je lahko videl le Goran. Na njegov klic je pomolil glavo iz smeti, brez običajnega dobrikanja in zahvaljevanja, bolj poslovno in solidarno, kot delovni moški s svojim tovarišem. Predstava je za samice, je govoril njegov pogled.
Že iz Elinega giba je bilo mogoče razbrati eno glavnih odlik junakinjine matere: poslovnost. Lahko sicer podležemo čaru vsakega uličnega mačkona, toda njegovo hranjenje bo precizno izveden postopek z vnaprej pripravljeno in sesekljano hrano, zobotrebci, vse to na krožničku, ki služi zgolj temu namenu, ustrezno oddaljenem od skodelice za kavo in pepelnika z imenom in sliko otoka Paros. Schliemann je seveda z zidu skočil na teraso, vendar tega obreda ni izpustil. Šele po njem je spretno skočil med cvetlična lončka in začel glasno presti. Ela se nikoli ni razburjala, kadar ji je Schliemannovih osem kil žive teže, skupaj s premogovim prahom, zanemarjenimi krastami, bolhami in kdo ve čem še, skočilo v naročje, ji strgalo nogavico in pustilo sled na svetlem krilu. Ela se je pozimi oblačila v bež, poleti pa v belo; to sta bili njeni edini barvi. Kar zadeva Schliemannove fizične stike z Julko, so morali vsi opustiti upanje in sami pri sebi držati pesti: Julka in Schliemann sta se nežno ljubila, poljubljala, slinila, dihala drug drugemu v nozdrvi, se čohala, lizala drug drugemu uši in spala v nežnem objemu. Medtem ko je Dinah (imenovana po Alicini mački), ki je dišala samo po francoskih parfumih svojih gospodaric, do Julke čutila kraljevski prezir, je Schliemann pravilno presodil, da je človeški mladič gospodar hiše. Dinah je bila Miličina »dekliška« mačka in s Schliemannom je delila telesno strast dvakrat na leto. Ker zdaj ni bil pravi trenutek oziroma sezona, je Dinah s kuhinjskega okna zgolj hladno opazovala, kako se Schliemann plebejsko smuka okoli Ele.
V tišini, ki je nastala potem, ko je dala Milica šarkelj v pečico, je Ela vprašala:
»In, kako ti gre kaj delo?«
»Slabo,« je odvrnila Milica. »Dobila sem prvih sto strani, pretipkala pa samo prvi dve.«
Resnica je bila še hujša. Že na prvi strani je obtičala pri »požganih ognjiščih« in z ošiljenim rdečim svinčnikom naredila majhen vprašaj. Deloval je žaljivo in skorajda obsceno. Nato ga je zamenjala s komajda vidno piko. V računalnik je odtipkala »stara ognjišča«. Vprašala bo, kaj to pomeni in kako je lahko ognjišče požgano, če pa je to njegovo (ognjiščevo? ognjiščno?) naravno stanje – požganost namreč. Milica je zavzdihnila in srknila ohlajeno kavo.
»M’c,« je rekla tiho.
Dinah je razumela in se v hipu znašla pod njeno podlahtjo, svilena, topla in polna mačjega razumevanja.
»Ali on danes zares odhaja?« je vprašala Ela.
»Ja. Pa ne govori tako glasno, te bo slišal kakšen norec iz soseščine.«
S terase so se zaslišale Eline petke. Ker so v njen koncept ženske elegance obvezno sodile tudi vrtoglavo visoke pete (»V teh ravnih mokasinih hodiš kot skvo!«), se jim ni odrekla niti doma; ta poletni model z lesenim podplatom in kovinsko okrepitvijo pete je imel posebno impresiven akustični učinek. Schliemann se je pridružil Julki.
»Evo, sem že tukaj. Kdaj odhaja?«
»Tudi tega ti ne bi smela povedati … Z Vojom in Dušanom gre, peljejo se v Budimpešto. Okoli enih ponoči odidejo, tako da bodo na meji okoli štirih ali petih, in z malce sreče jih ne bodo nadlegovali, še sploh zato, ker jih v Subotici prevzame en kolega s svojim avtom, kot da so šli tja čez kupovat bencin. Če bo vse v redu, bo šla Sanja pojutrišnjem v Subotico in pripeljala avto nazaj.«
»In vsi v Toronto!«
»Ne, Dušan gre v Montreal.«
Ela ni bila ena tistih mater, ki bi zavzdihnile in rekle: »Oh, otroci moji!« ali kaj podobnega.
»Prosim te, da me pustiš pet minut na samem z Goranom,« je rekla.
»Samo ne daj mu vsega denarja. Pusti kaj še zame in Julko.«
Ela je prezirljivo dvignila obrvi. Za upokojeno ekonomistko njenega kova in sloga je bilo to balkansko mešanje čustev in denarja vedno odvratno.
»Investiram v svojo vnukinjo in dajem njenim najbližjim varuhom toliko aktive, kolikor je nujno in kolikor si lahko privoščim. Mimogrede, mislila sem, da si bo Goran izmislil kaj bolj dramatičnega.«
»Dovolj dramatično bo, če jih bodo policisti ustavili na poti do meje, če se bodo kaj preveč poglabljali v potrdila vojnega odseka, če bo naše zajela panika …«
Ela se je klopotaje s petkami spet umaknila na teraso, misleč, da mora hčer prepustiti mislim na zakon in slovo od moža ter načrtovanju prihodnosti matere samohranilke.
Milica je obsedela pri kavi, z Dinah pod laktjo. Toda v njeni melanholično sklonjeni glavi ni bilo niti sledu programa, ki ga je predvidela Ela. Ko se je poskušala rešiti misli na tisto požgano ognjišče, se je zatekla k svoji stari igri: če ti kaj ni všeč, intenzivno misli na nekaj prav nasprotnega od tega. V preteklosti ji je ta igra prinašala samo nadloge. Predstavljajte si, na primer, kaj se lahko igralcu pripeti med uro kemije. Toda v manj tveganih situacijah je delovalo. Milica si je zamišljala zeleno travo, livade, prepredene s sencami redkih oblačkov, ovce, nebo, plavico. Vrtove, ki to niso, brez ograj, brez dvorišč, steze brez ljudi, ribnike z ribami in račkami, glasove kosov in slavčkov, škrtanje peska. Angleški vrt. Zakaj angleški vrt? Zato ker je nasprotje francoskemu, geometrijskemu. Toda tudi med angleškimi vrtovi so geometrijski, sploh pa je vsak vrt z dišavnicami in zelišči geometrijski. Tudi vrt Srčne kraljice v Alici v deželi čudesje geometrijski. Vrt okoli kakšnega dvorca ali hiše ali župnišča. Resje v Yorkshireu, sestre Brontë. Toda to gotovo ni ta vrt, kajti njihova župnijska hiša, kakor ji jo je podrobno opisala Dara in podkrepila svoj opis s številnimi fotografijami, je bila nekaj sivega in depresivnega; obkrožena je bila s pokopališčem, ki je bilo preveliko za Haworth, mestece, v katerem so živele in skozi katerega središče je vodila ena sama »visoka« ulica, zelo strma, ta strmina pa je bila ključna za kontaminacijo vode, ki je tekla skozi pokopališče z nekdanjimi ravnimi nagrobnimi ploščami in mrliči, ki so bili naloženi drug čez drugega. V Haworthu so v prvi polovici devetnajstega stoletja umirali tako pogosto kot verjetno nikjer drugje v Angliji, dokler ni državna komisija odkrila vzroka za to, prepovedala ravne plitke grobove in uvedla stoječe nagrobne spomenike. Toda še vedno jih je v nekaj letih umrlo toliko, da je tudi to novo pokopališče postalo ogromno. Vse to je Milica, zelo ponosna na prebrano literaturo, vključila v svoje diplomsko delo; v ospredje je postavila romane Anne Brontë, ki je prva opisala junaka alkoholika in ženo, ki ji ni preostalo drugega, kot da pobegne od njega, ker se ni mogla ločiti. Posledica – ostareli asistent, znan pod vzdevkom Ogorek, jo je obtožil »feminističnega marksizma« ter odsotnosti omemb hermenevtike, imanentne poetike in postmodernizma. Dobila je oceno osem in namesto učiteljskega mesta v gimnaziji v glavnem iskala službe korespondentke za tuje jezike. Večinoma je prevajala nepomembna besedila. Dara, ki je vsako leto kot au pairprebila nekaj časa v Angliji in zato angleško govorila veliko bolje od nje, je končala organizacijo na akademiji za dramske umetnosti in se nekaj let, vse do vojne, obdržala na televiziji.
*V izvirniku gre za kolač z imenom ravnoteža(nem. Gleichgewicht, fr. quatre-quarts) – dobesedno »štiričetrtinski kolač« oziroma biskvit »za težo jajc«, v katerem so vse sestavine enakomerno zastopane –, ki mu še najbolj ustreza slovenski šarkelj. Ravnotežase glasi tudi naslov izvirnika, ki smo ga z avtoričino privolitvijo spremenili v njen prvotno zamišljeni naslov – Istomesečniki. – Op. prev.
