»Jaz sem eden, vendar nas je tisoče.«
Faruk Šehić, Knjiga o Uni
Odstrani moteče dejavnike in poglej, za kaj gre – kaj je tisto, kar v resnici čutiš? se spomniš sugestije terapevta, ki se ti tudi zdaj, ko ležiš na postelji, brez česarkoli, kar bi te motiviralo k premiku, zdi popolna neumnost. Številni moteči dejavniki so natanko tisto, iz česar je človek sestavljen. Nihče ni mirna premica, ki bi se zgolj na podlagi nekakšne notranje samovolje, skladno z ustreznim moderiranjem čustev, enakomerno premikal od točke A do točke B. Če pogledaš nase, ko ležiš na postelji, vidiš roj nevrotransmitorjev med nevroni, cel kup kemičnih procesov izgorevanja in razgradnje, rahlo upočasnjevanje delitve celic, plimo in oseko serotonina, dopamina in oksitocina, občasne sunke adrenalina, ob tem pa nešteto nasprotujočih si enačb in verjetnostnih računov, ki tvoja nadaljnja izhodišča določajo glede na trenutek, kjer se nahajaš in vse trenutke, ki so prednjačili temu, v katerem ležiš na postelji, nezmožna premikanja. Kolapsiraš z Wall Streetom leta 2008, krčiš se z deževnim gozdom, manjšaš z naraščanjem možnosti umetne inteligence, da misli samo sebe. Ves čas se zaganjaš v svet, toda vsakič – kot bi bila pripeta z elastiko – pristaneš spet tu, v tej postelji, otrpla od prastarega strahu, lastnega tistim, iz katerih si izšla. Odstrani moteče dejavnike, da bi se dokopala do resničnega čutenja, in ostane ti čista abstrakcija, jaz, ki ga je nemogoče misliti. Svet kot lažna predpostavka. Če bi se ravno morala siliti k analizi čutenja, bi vendarle rekla, da ti dejstvo, da si stara trideset in še vedno živa, deluje zelo … nenaravno.
***
Nekoč si poskušala s postom, da bi videla, do kje lahko priženeš svoje telo, ob tem pa že po dvanajstih urah, v katerih nisi proizvedla nobene smeti, ker nisi ničesar kupila, nisi kuhala, zato nisi trošila električne ali plinske energije, nisi pomivala posode, zato nisi porabljala vode, že po dvanajstih urah ti je postalo očitno, da je najbolj koristen tisti človek, ki ne obstaja. Sprva si se spoznanja prestrašila – kaj naj z uvidom, da rešitev ne vključuje nikakršnih osebnih ali kolektivnih naprezanj, temveč, nasprotno: samoukinitev? Najprej te je bilo strah, zdaj pa … zdaj ležiš na postelji, brez česarkoli, kar bi te motiviralo k premiku.
Dejstvo, da čutiš, da vendarle obstaja nekaj, kar moraš storiti, je edino, kar te pripenja na življenje.
Morala boš vstati iz postelje.
Ampak tega ti še ni treba storiti zdaj.
***
Gledam kobilico, ki hodi navzgor po mreži proti komarjem, razpeti čez odprto okno sobe. Predvčerajšnjim sem jo opazila ob hladilniku. Včeraj zvečer je mirovala na zeleni steni ob kuhinjski mizi – dokler je ni opazila tudi mačka. Na spregled je ni bilo do danes, ko hodi navzgor po mreži proti komarjem, skozi luknjice katere pronica žareča popoldanska vročina. Pomislim, če jo črna mreža peče v noge. Odgovorim si, da je to precej trapasto vprašanje. Tri dni napredovanja po labirintu stanovanja, da bi med njo in svobodo naposled stal milimeter plastike. Počasi vstanem in ji odprem sosednje okno. Manjkala mi bo.
***
Ko si na dnu, je tako, kot bi ljudi gledala skozi steklo, ki razdvaja njihova življenja od tvojega zgolj-obstoja, nekje daleč so, v nekih drugih realnostih, do katerih ne moreš in ki v ničemer niso povezane s tabo, hkrati pa ljudi, morda ravno zato, ker stojiš zunaj, vidiš bolj jasno – sijejo kot golo rezilo. Ob srečanjih izvajaš nekakšno vljudnostjo kramljanje, ali pa se, nasprotno, kramljanje izvaja samo, obenem pa ni prav ničesar, kar bi si s kom lahko zares povedala.
***
Nespečnost je pričakovanje, a ne veš, česa. Nemir, ki išče obliko, ki ti še ni jasna. Večinoma se ne zgodi nič, bediš, v telo vnašaš dnevno (oziroma nočno) dozo trasha, v upanju na dobro lastnost trasha, to je, na njegov uspavalni učinek. Žalostna ameriška satira v simbiozi s Trumpom. TEDx govori, ki te s svojim predvidljivim žanrom končnega uvida v tisto, kar je vidno že ves čas, hkrati iritirajo in pomirjajo. Portreti sociopatov, ki so zaradi svoje ‘stabilne narave’ najbolj nezanimivi od vseh. Oddaljeni hrup konfliktov na družbenih omrežjih, beli šum ljudi, ki se bržčas derejo zato, ker slutijo, da nihče ne posluša. Prej ali slej te prazna vsebina položi v prazen spanec. Drugič, redkeje, budnost naplavi besedilo. Tipkaš, izginjaš, tipkaš, klikneš ‘save’, zaspiš pokrita z začasnim (in lažnim) ‘vreduje’.
***
Ste kdaj razmišljali, kaj človeka brez zaledja pripelje v propad? Ni se mu treba na smrt opijanjati, omamljati, kockati, spati z ljudmi sumljivega slovesa. Ni mu treba v nikakršno samodestrukcijo. Prave grožnje ne predstavlja niti počasna vdaja norosti ali trenutek stemnitve pred očmi, ki mu sledi nasilje. Za vse te odvode od norme obstajajo strokovnjaki in institucije, ki izgubljene ovčice opremijo in pospremijo nazaj na pravo pot. V novo možnost prilagoditve. V priložnost pisanja prodajne uspešnice o premagovanju samega sebe. Za resničen propad, za potisnjenost na rob družbe je dovolj, če človek brez zaledja neha proizvajati. Neha stremeti k ‘boljši različici sebe’, neha delati, kar se od njega pričakuje, enostavno… neha. Zgolj obmiruje. V nekaj kratkih mesecih – kajti človek brez zaledja je samo mesec ali dva stran od revščine – ga bo center izpljunil. V Argentinski ali kaki drugi park. Pod most ali na smetišče.
***
Ko obstojiš, se svet niti za hip ne ustavi s tabo, vse teče dalje – ljudje se premikajo, kot bi gledala film na fastforward, ne slišiš jih, zgolj opazuješ, kako tekajo: kot bi natanko vedeli, kam gredo in kaj bodo tam počeli, kot da bo cilj zanesljivo, kjer ga pričakujejo – na koncu, tik pred pohodom na naslednjega. Linearnost brez trokiranja slike, brez nenadnih slojev, ki silijo v obstoječe, brez lomljenja in razdvajanja okvirja, brez nepričakovanih menjav gledišča, z obveznim hepiendom kot vzvratno poravnavo v smisel – če konec ni srečen, še ni konec. Pritisneš stop in zapreš polkna. Fade to black.
***
Ne veš več, kaj je bilo prej – tvoj uvid, da v svetu ne želiš več sodelovati, ali je bil svet tisti, ki ni hotel imeti opravka s tabo?
Dejstvo, da čutiš, da vendarle obstaja nekaj, kar moraš storiti, je edino, kar te pripenja na življenje.
