I.
Jaz, Jasper Krull, tako mi je ime
v knjigi življenja, pater Edelrid,
táko je moje ime za ljudi,
spočet iz črnega vina,
rojen iz ušesa sveta,
krščen v valovih Atlantika, ki so se valili čezme.
Zakaj ne bi odkrito govoril o kraju svojega spočetja?
Spočet sem bil v krčmi, kjer je Jezus
pomnožil ribe in kruh. Vzemite, to je moja kri, kri zaveze.
Na vogalu kiosk, kjer so me naučili moliti, kapela
svetega Pavla, preganjalca in zemljemerca.
Spočet sem bil pod oranževcem, templar,
ki ne ve, kaj ga čaka
na poteh.
Rojen iz ušesa sveta, ki je lebdelo nad trato ob reki.
Reka je tekla v večno življenje, šumela je
kot avtomobili po avtocesti, kot neskončno
lomljenje valov ob obali. Blesk sonca sredi zelene
in sive vode je bil odblesk sonca skozi mlečno
svetlobo, to sem videl kasneje, ko sem preverjal
resničnost slikarjevega dela. Žarek,
ki me je spočel, Božja milost, ki ni razbila
posode, v katero se natakajo besede,
iz katere teče potok v morje.
II.
Obesek z imenom, pripet okrog vratu,
je pečat Tvoje roke,
nisem zaman kopal rova pod ograjo,
nisem se zaman klatil po poljskih poteh, cestah in pločnikih,
iščoč svojega gospodarja.
Ko si me našel, premočenega in sestradanega,
si me izbral za varuha čred, postavil si me
zadaj, ne spredaj, lajam in se zaganjam v ovce,
čuvam, da katera ne zablodi.
Nastavljam uho človeški bolečini, mami,
ki je izgubila sina edinca, pošilja mu regrat,
kliče ga po telefonu, ni signala. Nastavljam uho mami,
ki se je usločila nazaj, ker hoče biti pokončna,
trdna v svoji osamljenosti, bega jo vse, kar ni čudaško.
Zaganjam se vanjo, v bolečino, s pokrčenimi šapami,
da ne bi poškodoval človeške lupine.
III.
Angel je lebdela, vsa svetla, vsa obsijana,
okno življenja, skozi katerega sem vstopal in
zaplodil sina in hčer, veslača in mater zemljo,
po kateri se igrajo otroci, vozijo vozičke z dojenčki.
Veslač lovi ravnotežje na konici vala, na brzicah
rek, mirne odseke preveslava z močjo,
ne utrudi se. In zemlja, zemlja je vsa na razpolago.
Sintra, Sintra! Mah na severnih pročeljih templja.
Mah na oknu življenja, mehak
kot okvir, skozi katerega s slastjo prodiram
v življenje, v maternico skrivnosti,
iz katere se rojevam spet in spet.
XXXIII.
Ostaja mi še zadnje leto, v katerem bi želel
zložiti čevlje na police v predsobi, pospraviti
pisalno mizo in se lotiti novega dela. Jasper Krull,
pater Edelrid, podoba pred in za zrcalom.
Obledela metafora, kot je
ta hip
obledela tesnoba. Svojo dlan mi podstavljaš
pod stopalo, Veliki Plezalec, medtem ko
mi drsi z negotovega oprimka. Če bi
padel, bi padel v njivo zrelega ječmena,
bi padel na hrbet konju, rojenemu iz
detelje? Uho, v katerega stopam, ni moje
uho. Skupaj z lastnim ušesom sem se
naselil v njem. Zlezel sem v objem
Materi Božji. Barve, same barve pršijo čez moje
ta hip
najdene besede.
Ves sem uho
v ušesu sveta.
