»V našem biroju ne vezemo blazin!«[1]
Iz časa študija na ljubljanski fakulteti za arhitekturo mi je v spominu ostalo le nekaj imen žensk, ki so jih profesorji znotraj kontekstov različnih tem omenili na svojih predavanjih: Hačepsut, peta faraonka osemnajste egipčanske dinastije (1507 p. n. š.–1458 p. n. š.), ki je vplivala na razvoj zanimivega arhitekturnega stila gradenj (npr. grobnica Karnak, Luxor), Truus Schröder-Schräder (1889–1985), farmacevtka, ki je z arhitektom Gerritom Rietveldom soavtorica prve hiše s premičnimi notranjimi stenami (hiša Rietveld Schröder, Utreht), Marjetica Potrč (1953), slovenska umetnica in arhitektka, ki skozi svoje instalacije preizprašuje sodobno arhitekturno prakso ter seveda Zaha Hahid (1950–2016), ki se je prebila v moški klub starhitektov.[1]
Razvoj arhitekture, predvsem preobraten v prejšnjem stoletju, je na institucionalni ravni predstavljen skozi uporabo in izume novih materialov, vpeljavo novih tehnologij gradnje in kot posledica sprememb (ideologije) v družbi. (Pre)malo študij pa raziskuje vplive nove vloge ženske v družini in družbi na spremembe tradicionalnih vzorcev arhitekture (in urbanizma).
Materialistične feministke so v drugi polovici 19. stoletja v Združenih državah Amerike (ZDA) razumele, da se številne odločitve glede organizacije družbe implementirajo skozi grajeno okolje, zato so prostorsko transformacijo gospodinjskega dela izpostavile kot jedro povezovanja socialne enakosti, ekonomske pravičnosti in prostorske reforme.
Razmah industrijskega kapitalizma je namreč povzročil eksplozivno rast (ameriških) mest,[2] v katerih so v jedrih v začetku najprej dominirale tovarne (industrijska mesta), okoli njih pa najemniška stanovanja za delavce, brez javnega prostora in urbane infrastrukture. Po letu 1920 so tovarne v središčih zamenjale banke, sedeži korporacij in trgovskih verig (korporativna mesta). Industrija se je preselila na obrobja mest, korporacije pa so začele podpirati lastništvo enodružinskih hiš v predmestjih z idealom ženske kot polno zaposlene gospodinje. S tem so spodbujali stabilne in konservativne politične navade zaposlenih (stavke). Coniranje[3] je povzročilo prostorsko nepovezanost med zasebnim in javnim prostorom, ki je povzročila izolacijo žensk-gospodinj.
Materialistične feministke so zato predlagale več rešitev za oblikovanje stanovanj in sosesk: nove tipologije stanovanjskih stavb (enodružinske hiše ali stanovanjski bloki z manjšimi kuhinjami ali brez njih), nove tipologije družbenih stavb (center za dnevno oskrbo otrok, skupnostna kuhinja, jedilnica, pralnica), nove tipe lokalnih organizacij (kooperativna gospodinjstva) in s tem spremembe v oblikovanju predmestij.
Sredi 19. stoletja se je v Združenih državah, po zgledu Chalesa Fourierja,[4] pojavilo več kolektivnih stanovanjskih eksperimentov. Do takrat so v stanovanjskih blokih (brez kopalnic in pralnic) živeli le reveži, srednji in višji sloj pa v samostoječih ali vsaj vrstnih hišah. V teh poskusih pa so začeli graditi tudi stanovanjske bloke za višje sloje, kar je bilo verjetno tudi posledica vedno višjih cen zemljišč v mestih. V skladu s predlogi feministk so imele te večstanovanjske stavbe skupnostne gospodinjske prostore: kuhinjo, jedilnico in pralnico (npr. Haight House Apartment, New York, 1870). Skupnostno gospodinjsko delo je omogočalo ženskam, da so si z delitvijo dela ustvarile presežek časa, ki so ga lahko namenile drugim stvarem. Eksperimenti so spodbudili tudi veliko inovacij: arhitektka Catherine Beecher je pozicionirala kuhinjo neposredno ob jedilnico ter zasnovala prve organizacijske sheme za kuhinje in pralnice, Melisuina Fay Peirce pa prve premične notranje stene, ki so dovoljevale povezovanje ali ločevanje sosednjih prostorov.
V začetku 20. stoletja so univerze sicer druga za drugo počasi odprle vrata tudi študentkam, vendar se diplomantke šol za arhitekturo po zaključenem študiju niso mogle zaposliti kot projektantke.[5] V družbi so bile še vedno močne ideje, da ženske »nimajo prave osebnosti in uma za delo arhitekta, dovolj močne volje, avtoritete za nadzor delavcev, dobre prostorske predstave in analitične logike, ki so potrebni za poklic arhitekta«.[6] Kljub temu prek raziskovalnih projektov mlajših generacij, ki si prizadevajo prepoznati in izpostaviti dosežke predhodnic, v zadnjih desetletjih odkrivamo vedno nove arhitekturne projekte žensk, ki bi jih bilo treba umestiti v zgodovino arhitekture 20. stoletja. Poseben problem predstavlja tudi ustaljena praksa delovanje arhitektk v partnerstvu z moškim arhitektom (Lilly Reich z Mies van der Rohejem, Charlotte Perriand z Le Corbusierjem, Anne Tyng z Louisom Kahnom, Denise Scott Brown z Robertom Venturijem, Ray Eames s Charlesom Eamesom, Gizela Šuklje z Jožetom Plečnikom), z redkimi izjemami samostojnega avtorstva (Eileen Gray).
V Sloveniji smo v letošnjem letu lahko spoznavali arhitekturna dela arhitektk na dveh preglednih razstavah: 100 del v zadnjih 100 letih v sklopu projekta MoWoWo ter 40 del avstrijskih in 30 slovenskih arhitektk v sklopu projekta Ženske oblikujejo prihodnost. V pravkar izdani mali monografiji revije Outsider predstavljajo življenje in delo prve Plečnikove diplomantke Gizele Šuklje, ki je v sodelovanju z učiteljem med drugim projektirala ureditev Metlike in partizanske spomenike v Beli krajini. V Novem mestu smo lani v sklopu projekta Odkrita arhitektura 1900–2000 med 27 predstavljenimi arhitekturnimi projekti izpostavili ekspresionistično enodružinsko vilo na Ragovski ulici 3, ki jo je med letoma 1930 in 1935 ustvarila takrat še študentka arhitekture Elza Paulič. Njeno delo je edini primer funkcionalistične individualne gradnje v Novem mestu.
Vpliv nove vloge ženske v družini in družbi na spremembe v arhitekturi in urbanizmu še zdaleč ni raziskan. Če nekatere študije (predvsem ameriške) omogočajo vpogled v vpliv feminizma 19. stoletja na urejanje prostora, pa za 20. stoletje ni mogoče zaslediti celostnih študij. Vstop v arhitekturno izobraževanje in prakso je omogočil, da so skozi delo reševale tudi prostorske probleme sodobnih žensk[7] in prenašale ideje na dovzetnejše arhitekte, s katerimi so sodelovale. Pregledi stvaritev arhitektk v 20. stoletju so nujni za osvetljevanje njihovega posamičnega prispevka k stroki, manjkajo pa študije vpliva nove ženske – projektantke na razvoj prostora in bivanja.
Viri in literatura
Hayden, D. (1981): The Grand Domestic Revolution: A History of Feminist Designs for American Homes, Neighborhoods, and Cities, Cambridge, Massachusetts: The MIT Press.
[1] Starchitect ali starhitekt je skovanka iz besed star (zvezda) in architect (arhitekt). Gre za arhitekte, ki jih je afirmacija kritikov spremenila v idole arhitekturnega sveta, njihove razvpite stavbe pa so vplivale k prepoznavnosti tudi med splošno javnostjo.
[2] Število prebivalcev v ZDA se je iz 10 milijonov leta 1870 dvignilo na 54 milijonov do leta 1920 (Hayden, 1981).
[3] Coniranje je delitev mesta na območja z eno samo funkijo, npr. spalna naselja brez drugega programa (kultura, trgovina, obrt itd.). Srednjeveška mesta so temeljila na mešani rabi stanovanjskega, obrtniškega in trgovskega programa, kar je pripomoglo k ohranjanju socialnih omrežij. Coniranje je kritizirala Jane Jacobs v knjigi The Death and the Life of Great American Cities leta 1961, ki je imela velik vpliv na arhitekturne in sociološke kritike.
[4] Charles Furier (1772–1837) je na podlagi prepričanja, da lahko nadaljni razvoj družbe temelji le na razvoju osvoboditve žensk in sodelovanju med spoloma, oblikoval utopične skupnosti za 400 družin, ki so živele v skupnih stavbah (phalanstères) in se preživljale s kmetijstvom, proizvodnjo in trgovino. V: Sklar, K.: From Wollstonecraft to Mill: What British and European Ideas and Social Movements Influenced the Emergence of Feminism in the Atlantic World, 1792–1869. Elektronski vir: http://womhist.alexanderstreet.com/awrm/intro.htm (06.11.2017).
[5] Več kot pol diplomantov na fakultetah za arhitekturo v ZDA, Avstraliji in Združenem kraljestvu je žensk, vendar jih le 20 % po zaključku študija ostane v arhitekturni praksi. Stratigakos, D.: Women architects: Building change. Elektronski vir: http://www.aljazeera.com/indepth/opinion/2014/08/women-architects-building-chan-2014825101929831491.html (26. 12. 2014).
[6] Stratigakos, D.: Women architects: Building change. Elektronski vir: http://www.aljazeera.com/indepth/opinion/2014/08/women-architects-building-chan-2014825101929831491.html (26. 12. 2014).
[7] »Žensko sfero morajo definirati ženske!« (Hayden, 1981).
[1] Slavni odgovor velikana moderne arhitekture 20. stoletja Le Corbusierja na prvo prošnjo arhitektke Charlotte Perriand za delo v njegovem biroju leta 1927. Pozneje je pri njem delala deset let. Vir: McLeod, M.: Perriand: Reflections on Feminism and Modern Architecture. Elektronski vir: http://www.harvarddesignmagazine.org/issues/20/perriand-reflections-on-feminism-and-modern-architecture (6. 11. 2017).
