V Ljubljani živeča Novomeščanka dr. Barbara Jaki, umetnostna zgodovinarka in svetovljanka, ki govori pet jezikov, se pri vodenju Narodne galerije zgleduje po najboljših na svetu. Na mestu direktorice osrednje slovenske galerije likovnih del, v kateri se je zaposlila takoj po zaključku študija, je že tretji mandat; prvič je na direktorski stolček sedla leta 2005. V tem času je Narodna galerija doživela nekaj »zvezdniških« trenutkov, med katerimi velja izpostaviti vsaj veliko razstavo slovenskih impresionistov, ki so bili pozneje razstavljeni tudi v Parizu, ter odprtje prenovljenih in razširjenih prostorov galerije pozimi leta 2016, ko so pred njenim vhodom ljudje na vstop čakali v vrsti. V pogovoru smo se dotaknili različnih izzivov vodenja tako pomembne nacionalne ustanove in umetniškega bogastva, ki ga hrani, malce pa tudi njenih spominov na Novo mesto.
Ali ste si pred 30 leti, ko ste se zaposlili v Narodni galeriji, lahko predstavljali, da boste nekoč na njenem čelu?
Ne, niti najmanj. Sploh pa ne, da bom na tem mestu že tretji mandat. Da sem se na razpis prijavila prvič, je bila bolj stvar naključij in zunanjih, ne mojih osebnih pričakovanj. Ampak po prvih mesecih privajanja sem videla, kaj vse lahko naredim, česar kot kustosinja ne bi mogla, in sem v tem videla veliko lepega in vzela kot izziv. Potem pa me je delo potegnilo vase.
Delo kustosinje imate še vedno v krvi. Ko greste skozi galerijo, menda podzavestno preverjate, ali slike stojijo, tako kot bi morale.
Ja, to je res, to je v človeku (nasmešek) … Tudi kakšen tekst je treba včasih še napisati. Ravno zdaj delamo obsežnejši katalog naše stalne zbirke in del tega še vedno delam jaz. Če bi bilo na voljo več sredstev, bi z veseljem tudi naredila še kako razstavo.
V času vašega vodenja galerije je nastopila gospodarska kriza in s tem krčenje proračunskih sredstev za kulturo. Kako je to vplivalo na vaše delo in galerijo?
Skoraj cela dva mandata sem oddelala v dokaj težkih okoliščinah, ko je bilo veliko finančnih omejitev, zaradi česar se je spremenila cela vrsta stvari. Vendar sem na to gledala kot na priložnost, da se ob soočanju z novimi težavami uredijo tudi nekatere stvari, ki so bile pred tem preveč ohlapne. Tako smo v času krize veliko stvari postavili na nove temelje, ki zato zdaj drugače, bolje funkcionirajo. Danes je na primer načrtovanje drugačno, kot je bilo, bolj dolgoročno, manj situacij je nepredvidenih. Bolj ali manj smo tudi poenotili naše tiskovine, tako da imamo precej natančne predstave, koliko nas bo npr. stal neki katalog. Dobra stran je, kar se je začelo že z uvedbo evra in nadaljevalo s stabilizacijo, da imamo pri predračunih veliko manj težav. Včasih so se cene spreminjale na pol leta, danes pa so te dokaj stabilne in tako laže načrtujemo svoje delo. Tako da je kriza imela tudi nekatere pozitivne strani.
Prav v obdobju krize je prišlo do kar dolgo načrtovane gradbene prenove objekta, v katerem domuje Narodna galerija. Za to so bila potrebna visoka sredstva, skupno okoli 12 milijonov evrov, ki ste jih pridobili večinoma iz evropskih skladov, v manjšem delu pa iz domačih proračunskih virov.
Zanimivo je, da je Narodna galerija v kriznih časih vse od svojega nastanka vedno dobro funkcionirala, tako je bilo tudi v času zadnje krize. Pravzaprav je bil skupni znesek za prenovo še višji, skoraj 14 milijonov evrov. Srečna okoliščina je bila, da smo lahko pridobili evropska sredstva. Takrat sem imela za pomočnika mag. Dušana Benka, ki je zelo dobro poznal postopke in sva jih lahko zelo natančno izpeljala. Prenova je po dolgotrajni pripravi vse dokumentacije, ki je bila potrebna, morala steči, saj se je pri porabi evropskega denarja treba zelo natančno držati rokov. Iz državnega proračuna smo glede na določila, koliko prispeva država ob sredstvih, pridobljenih iz evropskih strukturnih skladov, prejeli 25 odstotkov potrebnega denarja.
Odprtje prenovljene galerije pozimi 2016 je bilo velik triumf, saj so ljudje stali v vrstah. Menda ste jih v treh tednih našteli kar 50 tisoč. Gotovo ste bili na to zelo ponosni.
Ja, bilo je veliko lepih trenutkov, ko smo lahko videli, kako so naši obiskovalci reagirali. Takrat sem bila nenehno v galeriji, bila sem veliko med ljudmi, se z njimi pogovarjala in slišala sem besede kot: »Hvala vam, kar ste naredili za našo galerijo.« Ljudje so bili hvaležni, galerijo so imeli za svojo ‒ to je bilo nekaj zelo lepega. Prenove nismo delali zase ali za neko abstraktno občinstvo, ampak za svoje obiskovalce. Vesela sem bila tudi zelo naklonjenih odzivov med kolegi drugih muzejev. Direktorica Muzeja za novejšo zgodovino je nekoč rekla, da sta v tistem času Slovence poenotili dve stvari ‒ planiški skoki in Narodna galerija. To so stvari, ki se jih človek razveseli in mu dajo potrditev, da ni delal v prazno.
Kakšen pa je odnos slovenskih ministrov za kulturo, ki se jih je v času vašega direktorovanja zamenjalo že sedem ali osem, do poslanstva Narodne galerije? Ga razumejo in podpirajo tudi na konkretni, ne le na deklarativni ravni?
Z zadovoljstvom lahko rečem, da sem imela z vsemi ministri dobre izkušnje. Razumeli so vlogo Narodne galerije in jo vedno podpirali. Finance so seveda omejene, želeli bi si več sredstev za program in za investicijsko vzdrževanje, ampak omejitve so jasne in na neki način tudi žalostne.
Če tale pogovor obrnemo v smer »vsebine« Narodne galerije, kateri od razstavnih predmetov, ki so v vaši lasti oziroma so stalno razstavljeni, je po vašem mnenju najdragocenejši v umetnostnozgodovinskem pogledu?
Ne morem pokazati s prstom na eno samo sliko ali kip. Najdragocenejša je namreč brez dvoma celota, ki je lep pregled kreativnosti od visokega srednjega veka do sredine 20. stoletja, ki se je ohranila na našem območju in vključuje tudi posamezne novejše primerke umetnosti.
Med temi so gotovo dela Zorana Mušiča. Poslanstvo Narodne galerije se, vsaj tako je menda veljalo včasih, končuje z zbiranjem umetnin, ustvarjenih nekako do konca prve svetovne vojne. Takrat pa se je Mušič šele dobro rodil. Mar ne bi njegova dela bolj spadala v Moderno galerijo?
Ta prvotna delitev je bila umetna, saj je na ta način razvoj likovne umetnosti težko časovno razmejiti. Ne nazadnje, poglejte življenjski tok naših impresionistov ‒ Jakopič je umrl leta 1943, Jama 1947, Sternen 1949 … Že to sega precej čez konec prve svetovne vojne. Leta 1986 je dr. Anica Cevc, takratna ravnateljica Narodne galerije, pridobila zelo obsežen t. i. vladni umetnostni fond, ki zdaj šteje prek 1300 enot. To so umetnine, ki so bile last takratnega slovenskega izvršnega sveta, zdaj pa so po raznih ministrstvih, v vladni palači, protokolarnih objektih … Vse te umetnine nosijo inventarne številke Narodne galerije in mi zanje skrbimo. To so večinoma umetnine, ki so nastale po drugi svetovni vojni; tako se je matični fond Narodne galerije že takrat pomaknil proti koncu 20. stoletja. Potem so tu še donacije. Omenili ste Mušiča ‒ njegova nečakinja je njegova dela izrecno želela podariti Narodni galeriji, obstaja pa še nekaj podobnih primerov. To razumemo kot velikansko zaupanje v naše delo in kot odraz položaja naše galerije v očeh javnosti. Pa tudi kot spoznanje o tem, da se meje premikajo, da je treba danes gradivo 20. stoletja razumeti že kot zgodovinsko.
Poudarili ste pomen celovitosti prikaza likovne umetnosti na Slovenskem v Narodni galeriji, a razstava del slovenskih impresionistov, kamor je poleg omenjenih Jakopiča, Jame in Sternena spadal še Ivan Grohar, je bila gotovo eden od njenih ‒ in tudi vaših ‒ velikih trenutkov. Pozneje, leta 2013, ste razstavo preselili v Parizu, v tamkajšnjo galerijo Petit Palais.
Ja, to je bil v mojem mandatu res velik trenutek, so pa bili pomembni dogodki tudi že pred tem. Razstava je bila res zelo odmevna, dobro obiskana, obsežen katalog v treh ponatisih razprodan. Nekateri obiskovalci so jih kupili po sedem, osem ‒ za svoje potomce. Kar smo seveda razumeli kot posebno priznanje. Gostovanje v Parizu je bil rezultat dolgotrajnih prizadevanj. Moja prvotna želja je sicer bilo gostovanje v Pragi, saj so naši umetniki z njo neločljivo povezani. Vendar tam nismo našli skupnega jezika. Čehi so pričakovali z naše strani visok finančni vložek, jaz pa sem si prizadevala, da gostujemo kot partnerska ustanova. Da nastale stroške za razstavo pokrijemo v manjšem odstotku kot gostitelj. To sem se lahko dogovorila v Parizu, kjer je bila razstava postavljena na kar 1100 kvadratnih metrih površine. Postavljena je bila izjemno lepo in izšel je katalog v francoščini, najpomembnejši pa so nasledki te razstave. Zdaj evropska umetnostnozgodovinska stroka ne more več govoriti, da v tem času v Sloveniji ni bilo likovne ustvarjalnosti, pač pa, da je ta del evropske dediščine, ki jo je treba upoštevati, ko bodo strokovnjaki pisali o tem času. Na podlagi razstave so nas tudi povabili v projekt Sveta Evrope Kulturne poti in ena od teh poti so Poti evropskih impresionizmov.
Vendar na omenjeni razstavi v Parizu niso bili razstavljeni le štirje naši impresionisti, pač pa tudi realisti Ivana Kobilca, Ferdo Vesel in Jurij Šubic ter celo posnetki pionirja slovenskega filma Karola Grossmanna. Šlo je torej za širšo predstavitev, ne zgolj za slovenski impresionizem.
Drži. Naš namen je bil predstaviti čas, ki ga imenujemo obdobje slovenskih impresionistov, zato je bil tak tudi naslov razstave ‒ Slovenski impresionisti in njihov čas. Slovenski impresionisti so pač najpomembnejši ustvarjalci tega obdobja, mi pa smo želeli predstaviti še druge, ki so ustvarjali v tem obdobju, med letoma od okoli 1890 do 1920. Kobilca in Šubic sta bila oba v Parizu in sta tudi razstavljala na Salonu, tako da sta zanimiva že zaradi tega, Grossmann je bil precej inovativen filmar svojega obdobja, pa potem Avgust Berthold, fotograf, ki mu pravimo tudi peti slovenski impresionist … (Na osnovi Bertholdove fotografije je Grohar naslikal znamenitega Sejalca, op. p.) Francozi so nam rekli: Zakaj ste pripeljali tako malo fotografov, zakaj niste prišli s celo fotografsko šolo? Nad Bertholdom, ki je bil zanje pravo odkritje, so bili zelo navdušeni. Pa smo jim odgovorili: Nobene fotografske šole ni bilo … Berthold je bil osamljen pojav, izjemen vizualni umetnik, ki je zapustil tako rekoč neprecenljivo zapuščino.
V Parizu je bila razstavljena tudi študija dobro znane Šubičeve slike Pred lovom, ki pa se od nam znane razlikuje po tem, da je zrcalna, na njej je tudi pes. Kako ste prišli do nje?
V Parizu ni bila razstavljena študija, saj je slika, ki jo omenjate, dokončana slika. To sliko hranijo v muzejski zbirki v dokaj majhnem, a pomembnem mestu Niort na zahodu Francije, kjer so sedeži vseh velikih francoskih zavarovalnic. Slika, ki jo imamo shranjeno pri nas, to je tista znana, kjer pada svetloba skozi vrata z lovčeve leve strani in na kateri ni psa, je bila razstavljena leta 1889 v Parizu na letni razstavi likovne umetnosti. Ta, ki je v Niortu, pa je nastala pozneje. Na Salonu je želel neki kupec Šubičevo sliko kupiti, vendar pod pogojem, da nariše »popravljeno« sliko. Kupec je bil namreč lovec in je bil mnenja, da je napačno usmerjena, da lovec puške ne drži pravilno. Zato je Šubic po naročilu narisal še tako različico. Kako je slika prišla v muzej v Niortu, nismo uspeli razvozlati. Vedeli pa smo, da slika tam je, in si dolgo prizadevali vzpostaviti stik z muzejem. Za pariško razstavo impresionistov smo bili prepričani, da obdobja ne moremo zaokroženo predstaviti brez te slike. Naši francoski kolegi so se zelo potrudili, da so prišli do nje, jo lepo restavrirali in jo na lastne stroške prepeljali na razstavo v Pariz.
Kako poteka zbiranje slik za tako in podobne razstave? Le del slik je v vaši lasti, druge so v lasti dedičev, zasebnih zbiralcev, tudi podjetij …
Nobene razstave ni mogoče organizirati brez takšnega »zbirateljskega« dela. Ko so evidence umetnin bolj ali manj natančno sestavljene, je treba narediti koncept razstave, določiti, kaj želimo prikazati in na kakšen način, narediti moramo izbor znanega gradiva in se obrniti s prošnjo za izposojo na lastnike. Ti so v glavnem zelo sodelovalni. Veliko sodelujemo tudi s Cerkvijo. Tudi aktualna razstava Helene Vurnik (slikarke in izdelovalke liturgičnih vezenin ipd., žene arhitekta Ivana Vurnika, op. p.) predstavlja njene stvaritve, ki so v cerkveni lasti. Pri nas hranimo le nekaj njenih skic in dokumentacije.
V Narodni galeriji umetnice s svojimi deli niso prav močno zastopane. Poleg Ivane Kobilce jih je le še pet ali šest. Zakaj?
To je posledica tega, da se ženske niso ukvarjale izključno z umetnostjo, da je bila ta zanje le hobi, dodatna, ne pa poklicana dejavnost, da so bile največkrat v senci svojih mož, tudi umetnikov … Kot denimo Sternenova žena Rosa Klein Sternen, katere dela imamo danes v naši galeriji, imamo pa tudi Eldo Piščanec, Marijo Attems Auersperg, sliko Elisabeth Vigée Lebrun, izjemne francoske slikarke, ki smo jo imeli že v naši predhodni zbirki evropskih mojstrov, in še nekatere druge.
Ko omenjate zbirko evropskih mojstrov – ta je, tako kot zbirka del slovenskih slikarjev, preteklost. Danes v Narodni galeriji umetnikov, ki so ustvarjali pri nas, ne delite več na tiste, ki so bili po rodu Slovenci, in tiste, ki so prišli k nam od drugod in tu ustvarjali. Med zadnje spada denimo baročni slikar Valentin Metzinger, ki je bil rojen v Loreni v današnji Franciji, a se je ustalil pri nas …
.. pa Francesco Robba pa Franc Kavčič, ki je bil rojen v Gorici, a je delal le na Dunaju, in še mnogi drugi. Danes te delitve res ni več, saj vse to razumemo kot dediščino, ki je sooblikovala ta prostor, ki je oblikovala naš vidni, duševni svet ne glede na izvor umetnika. Sicer pa, kako naj bi sploh govorili o nacionalni opredelitvi za preteklost? Tu so bile, kot vemo, habsburška monarhija, pa Avstro-Ogrska, Italija, SHS, ena in druga Jugoslavija … Tudi Almanach (flamski slikar, ki je v poznem 17. stoletju deloval na našem območju, op. p.) je bil včasih umeščen v obe zbirki ‒ evropsko in slovensko, prav tako Kavčič … Pojem nacionalnega je bil do konca 19. stoletja vendarle nekaj čisto drugega, kot je danes. Stroka je že dolgo opozarjala, da je treba to umetno mejo zabrisati, in tudi pri obiskovalcih je bilo to zelo dobro sprejeto.
Omenili ste Francesca Robbo. Je bil njegov vodnjak, ki je stal pred ljubljanskim magistratom, kjer je danes replika, preseljen v prostore Narodne galerije že v času, ko ste bili že njena direktorica?
Ja, do te selitve je prišlo poleti 2008. To je bilo zelo zahteven projekt, ampak to je bilo po 30 letih razmišljanja, kako ga razdreti, prestaviti in znova sestaviti, treba narediti. Treba je bilo rešiti vrsto dilem okrog vodnjaka pa tudi okrog njegove kopije. Za kopijo je poskrbel restavratorski center zavoda za varstvo kulturne dediščine skupaj z Mestno občino Ljubljana, mi pa smo dobili izvirnik. Restavratorski center je pod vodstvom Jožeta Drešarja opravil velik podvig. Obelisk so npr. preselili tako, da smo odprli del steklene strehe naše galerije in ga skozi to luknjo z ogromnim dvigalom spustili v vhodno avlo na že pripravljeni spodnji del vodnjaka. Bilo je zelo dramatično, saj bi lahko prišlo do uničenja obeliska ali steklene konstrukcije vhodne avle.
Ali vam možnost, da bi v Narodni galeriji zaradi požara ali kakšnega drugega razloga prišlo do uničenja ali do kraje umetnin, povzroča hude skrbi?
Ja, to so stalne skrbi, zato sem ves čas dosegljiva na telefonu. Ko nas sprašujejo po vrednosti naših gradiv, rada naredim vzporednico: če bi zgorel centralni sef narodne banke z vsem papirnatim denarjem, ne bi bilo takšne škode, kot če zgori Narodna galerija. Bankovce lahko ponatisnemo, to, kar bi zgorelo pri nas, pa ni mogoče vnovič narediti. Zato so naše zbirke neprecenljive.
Za katero od slovenskih likovnih del bi si še želeli, da bi postalo last Narodne galerije?
Tega seveda nikoli glasno ne povemo, saj bi to dvigovalo njihovo ceno. Imamo sezname umetnin, s katerimi bi zapolnili nekatere vrzeli; no, nekatere smo uspeli v zadnjem času zapolniti. Na primer z odkupom velike slike Jožeta Petkovška Perice ob Ljubljanici pred dvema letoma. Nepričakovano pa nas je razveselilo tudi odkritje dveh desetletij pogrešanih slik Fortunata Berganta. Prava poslastica za vsakega kustosa!
Kako pa se pripravljate na stoletnico Narodne galerije, ki je bila kot društvo ustanovljena leta 1918?
Dokaj intenzivno. Pred glavnim vhodom imamo t. i. objekt 100, ki mimoidoče opozarja, da smo septembra letos vstopili v stoto leto obstoja, skozi leto pa načrtujemo vrsto dejavnosti. Velika slovesnost, akademija, bo okoli 18. septembra naslednje leto, ko bo uradna stoletnica, pripravljamo pa tudi osrednjo razstavo, posvečeno Ivani Kobilci.
Kakšne načrte imate za preostala leta vašega tretjega mandata, ki se izteče leta 2020?
Speljati mandat do konca, utrditi stike z evropskimi muzeji, ki jih zdaj vzpostavljamo, pripraviti še kakšno zanimivo razstavo, recimo veliko razstavo slovenskega realizma, omogočiti našim kustosom, da bi čim več hodili v tuje muzeje, in povabiti čim več tujih kustosov k nam, odpreti želimo vhodno avlo na strani proti mestnemu središču in narediti teraso za kavarno, kar veliko obnovitvenih del je treba opraviti na novem, Ravnikarjevem delu naših prostorov … Načrtov je veliko. Upam, da jih bomo lahko z obstoječimi sredstvi in kadrovsko zasedbo uspeli izpeljati.
Naj vam zastavim še nekaj osebnih vprašanj. Kako ste navdušili za umetnostno zgodovino?
Težko bi določila trenutek, ko sem se odločila za ta študij. Pravzaprav nikoli nisem imela nobene druge ideje za študij. Se pa spomnim nekaterih, morda ključnih trenutkov z začetka osnovne šole. V prvi razred sem hodila še na Katjo Rupeno, v drugega pa na osnovno šolo Grm. Na Katjo Rupeno sem hodila z Ragovske, morala sem čez celo mesto. Spomnim se, da sem nekega dne v knjigarni, mimo katere sem hodila vsak dan, zagledala strašno debelo knjigo z zelo dolgim naslovom. Bila mi je zelo všeč, na naslovnici je bila malo zabrisana zlata perut angela … Velikokrat sem šla mimo izložbe, v kateri je bila ta knjiga, ki me je očarala, želela sem vedeti, kakšna knjiga je to. To se mi je globoko usedlo v spomin. Pozneje sem ugotovila, da je bil to umetnostnozgodovinski leksikon Luca Menašeja, ki je takrat izšel. Omenila bi še stolpno sobo na gradu Grm. Oče me je nekoč vzel s sabo na kmetijski in živilski sejem, ki je bil tam, ampak mene jabolka niso kaj dosti zanimala. »No, ti bom pa še nekaj lepega pokazal, mogoče te bo bolj zanimalo,« mi je potem rekel. Od upravitelja je dobil ključ in mi razkazal stolpno sobo. Veliko let pozneje sem zidne poslikave in štukature, ki so v njej, obdelala v svoji diplomski nalogi. Štukaturna dekoracija na Slovenskem v 17. stoletju, ki je bila tema moje magistrske naloge, pa je bila njeno nadaljevanje.
V Novem mestu ste bili v študentskih časih dejavni na področju fotografije, sodelovali ste z galerijo Pri slonu.
Ja, to so zelo lepe zgodbe. Že konec osnovne šole in vso gimnazijo sem delala v novomeškem muzeju, tam so imeli vedno kakšno delo zame. Takrat je bil direktor muzeja in na neki način tudi moj mentor in veliki učitelj Jovo Grobovšek, ki je s Sašem Fuisom in Bojanom Radovičem ustanovil galerijo Pri slonu. Tam sem potem pomagala pri najrazličnejših stvareh in se zelo veliko naučila.
Menda ste v otroštvu trenirali balet. Je bila to posledica vpliva Pina in Pie Mlakar?
Ne, ne, to pa ne drži, nikoli nisem imela nič z baletom. Sem pa v osnovni šoli trenirala atletiko, skok v višino. Ampak čeprav so me vabili, to ni bilo zame. Imela sem tudi težave z odrivno nogo ‒ ker sem levičarka in desničarka, sem se včasih odrinila z levo, včasih z desno nogo. Šport me ni nikoli zanimal, nikoli ni bil moje področje. Mene so vedno zanimale knjige.
Ampak to ne drži povsem. Ko ste se z nekdanjim uspešnim hrvaškim nogometašem Davorjem Vugrincem dogovarjali, da boste v Narodni galeriji razstavljali njegovo Zbirko Vugrinec, ki vključuje dela hrvaške moderne, ste se menda skušali čim bolj posvetiti v nogomet …
Ja, pa sem se res. A se je izkazalo, da Vugrinca, ki je izjemen človek, zelo velik gospod, nogomet pravzaprav ne zanima kaj dosti (nasmešek) …
Vaše delo je zelo razgibano, odgovorno in stresno. Kako ohranjate energijo za delo?
Danes redno telovadim. Hodim na Rožnik, kar je odlična priložnost za razmislek, gozd pa name tudi deluje pomirjujoče, trikrat na teden grem na telovadbo, na pilates. Pomembne pa so še druge stvari ‒ druženje s prijatelji, najrazličnejša glasba, ki jo poslušam.
Tudi Rudolfovo? Grem nazaj v Novo mesto? Koliko imate še stika z Novim mestom?
Rudolfovo, seveda! V času študija in takoj po poroki, ko sem si v Ljubljani ustvarila družino, sem bila na Novo mesto zelo močno navezana. Na Ljubljano, ki je danes moj dom, sem se kar težko privadila. Dokler so bili starši živi, sem redno hodila domov, zadnji dve leti, ko je mož umrl in sem ostala sama z odraslim otrokom, pa imam le malo stika. Z veseljem pa naredim kaj za Novo mesto, če imam le priložnost za to.
