Gledališka uprizoritev kultnega romana Nobelovega nagrajenca Hermanna Hesseja v režiji Jane Menger v Anton Podbevšek Teatru je uspela izoblikovati nov gledališki izraz s skupnim imenovalcem psihološkega stika z občinstvom, ki v APT-ju sicer ni redkost. Kolikšna je pravzaprav moč umetnosti? Vsi izvodi romana Demian so v vseh oddelkih knjižnice Mirana Jarca (osrednja dolenjska knjižnica) izposojeni še skoraj tri tedne po zadnji ponovitvi.
Vsekakor ni dobro posploševati, da gre za mladinski roman, kajti motivi, ki se jih roman ter predstava lotevata, se še kako zrcalijo v ekstremnem času vseh generacij, ki trenutno živijo. Morala, religija, odnosi, spolna identiteta, ljubezen in spolnost, psihološka neravnovesja, narava, vojna, človekova usoda, moč in sanje … Dopuščanje obstoja vzporednih idej ter binarnosti, ki se združujeta v mitološkem bitju Abraksas, ki v gnosticizmu, h kateremu se Hesse nagiba, predstavlja obenem boga in satana.
Roman je bil prvič objavljen leta 1919 pod psevdonimom Emil Sinclair, ki je hkrati glavni lik. Govori o odraščanju tega precej senzibilnega dečka, ki izhaja iz dobre meščanske družine, vendar se v iskanju samega sebe zaradi svojega upora in odpora znajde tudi na stranpoteh. Maks Demian, njegov sošolec in prijatelj, postane hkrati njegov učitelj ter vodja, ki ga pripravi na to, da podvomi v najbolj samoumevne resnice, ki nam jih servira družba. Iluzija se namreč skriva za resnicami mnogih besed. In prvo iluzijo najdemo že v začetku, ko se Maks in Sinclair zapleteta v pogovor o svetopisemski zgodbi o Kajnu in Abelu. Morda pa je Kajn kljub vsemu deloval moralno, in sicer po svojih notranjih načelih ter se tako uprl družbi, kar ga je zaznamovalo z znakom na čelu, ki pa ni nujno viden, vendar se lahko občuti.
»Ne, ni si bilo mogoče zamisliti. A dalo se je sanjati, dalo se je poskušati občutiti, dalo se je slutiti. «
Scenografija Nika Novaka in scenska glasba Matevža Kolenca pričarata misteriozno poetičnost časa in prostora intimne pripovedi, ki bi lahko bila umeščena kadar koli v zadnjem stoletju nekje v manjšem evropskem mestu. Ptič, ki se trga iz jajca, večumna metafora, ki se večkrat pojavi, hkrati predstavlja uničenje sedanjega za izgradnjo nečesa novega. Novega človeka, nove družbe, nove Evrope in sveta.
»Za prebujene ljudi ni nobene dolžnosti razen te: iskati sam sebe, postati trden sam v sebi, tipati naprej po lastni poti, ne glede na to, kam pelje.«
Poglavitno gledališko sredstvo vsake gledališke predstave je seveda igralčeva igra. Tokrat nam Nina Ivanišin in Klemen Janežič v glavnih vlogah nedefiniranih spolov izvirno in originalno podata oris likov, ki poleg Emila in Maksa skozi psihološko projekcijo značajev, kot jih Hesse izčrpno razkrije, zajemajo še druge like, ki se pojavijo v romanu. Ne pozabimo na Evo, prispodobo matere in boginje, ženske, ki se pojavlja v Emilovih prepovedanih sanjah, še preden se z njo zaplete v ljubezensko-erotični odnos. Vsak gib in dotik je premišljen ter se skupaj z elementi kostumografije Bjanke Adžić Ursulov, zvoka in vizualnih projekcij uskladi tako rekoč v skoraj neponovljivo izkušnjo, ki lahko premakne nekaj v vsakem gledalcu.
