ZUNANJE ZVEZDE
Smrt nekaterih ljudi
je tako žalostna,
da o nji nikdar več
ne spregovorimo.
Samo tiho smo
in strah nas je,
kdaj se bo ponovila,
dokler nekega dne
žalosti ne zamenja bes,
poln kristala
iz neizjokanih solz,
bes, ker nismo
jokali več,
ko je bilo treba,
bes, ker smo se
morali smejati
zaradi lepega
in pozabljati
na milost,
ki ostane sama,
s tistimi,
ki so
še vedno
tam zunaj,
za tišino zvezd …
TIČ
Umrl je klovn,
spet prazne vitrine
brez knjig
čakajo veter
s Kornatov,
komaj sladko
zatolčena
ljubezen
pod oknom,
Ljubljana,
ki raste
za druge,
dedkova očala,
ki ne vidijo
vnukov,
samo lastno
sproščenost,
hitra smrt
se zdi
odrešitev,
nihče je noče,
vse je večno
v brezzobi orbiti
nagona
brez strasti,
konci,
ki rastejo v zanikanju,
krivda je sulica,
prislonjena na
okno v enajstem
nadstropju enooke
stolpnice brez ljudi.
JOB
Vsi so žrli,
samo ti si jedel,
počasi in v miru,
da te ne bi požrli.
ROSA
Primož Trubar je bil velik popotnik.
Ni imel kufra,
ker ga v slovenščini
še ni bilo.
Imel pa je velike oči
in poveličan jezik.
Kadar je po deželi rosilo,
se je ustavil
in skupaj s tihimi možmi
iskal besedo za roso, boso.
To je trajalo tako dolgo,
da je rosa odšla v dež.
Potem se mu je zdelo,
da dež ni samo dež,
da mora bitinekaj več,
čeprav ne prihaja od zgoraj,
od NJEGA.
Tako je bilo,
dokler mu ni nekdo prišepnil:
Rosa je rosa, Primož
in včasih ima nekaj boga,
četudi ni od zgoraj.
In ko te ni,
rada vidi tvoje velike oči,
tudi kadar
molčijo o jeziku,
ki vedno
govori.
