Dr. Tanja Roženbergar je direktorica nacionalnega etnografskega muzeja. Ljuebezen do etnologije jo je iz rodnega Novega mesta vodila po vsej Sloveniji, sedaj pa se zdi, da je svoje mesto našla v Slovenskem etnografskem muzeju.
»Pedagogika je bila moja prva izbira. Želja pomagati svetu in posamezniku v njem, ta altruistični motiv, je bil meni zelo živ. In ker si moral imeti pod B še nekaj, sem gledala po tistem predmetniku. Etnologija, to se pa meni zdi super.« Že v prvem letniku se je izkazalo, da je etnologija njeno poslanstvo. Ona ima za svoj največji uspeh, da je prepoznala ta klic in se prepisala. V tej stroki se čuti izpolnjena. »Etnologija je bila nekje v meni. Živeli smo na deželi, moj stari oče je imel doma celo vrsto starih reči. Ko sem bila tam na počitnicah, sem brskala po skednju, hlevu, kleti, ki je bila pol ropotarnica pol starinarnica.«
Skozi leče etnologinje je najprej zrla domači teren. Njena prva seminarska naloga je bil etnografski oris življenja v krajevni skupnosti Birčna vas do leta 1985 pod mentorstvom prof. Vekoslava Kremenška kot del projekta Topografija slovenskega etničnega ozemlja. »Je zanimivo branje. Bolj ko se odmikaš od tistega časa, toliko bolj zanimivo postaja. Žal mi je, da je ostalo samo na ravni seminarske naloge, ki jo zdaj hrani knjižnica fakultete. Ni bilo javne predstavitve, niti izdane drobne, poljudne knjižice, ki bi jo imelo vsako gospodinjstvo. Mislim, da so v nalogi zajeti krasni podatki in razmišljanja ljudi, ki so žal že odšli. Nič ni še izgubljenega. Morda bi bil zdaj večji interes za tako knjižno izdajo o koreninah. V tem globalnem svetu rabimo več koreninic, da se sidramo na območja, iz katerih izhajamo.«
V nadaljevanju je raziskovala način življenja na graščini Ruperč vrh, saj je živela blizu njenih razvalin. »O tej graščini, graščaku, graščakinji so vedno krožile različne zgodbe. Tu pa tam se je našel še kakšen predmet iz graščine. Zadeva me je zelo privlačila, a pri študiju še ni bilo na voljo literature in preučevanja tovrstnih tem. Precej smo namreč posegali po kmečkem življenju, po tradicionalni kulturi, čeprav je takratna slovenska etnologija sledila evropskim smernicam z vključevanjem urbane in industrijske etnologije v svojo domeno.« Njena študentska seminarska naloga je bila ena prvih, ki se je dotaknila in predstavila življenje na graščini. Raziskava Roženbergarjeve je bila droben prispevek k orisu načina življenja tega družbenega sloja. Imela je nekaj odličnih informatorjev. Tudi takih, ki so služili na gradu in so se zaradi velike časovne odmaknjenosti lahko odprli in zaupali nekatere podatke. »Ta dokument je uporaben celo zdaj, ko se na Ruperč vrh občasno vračajo graščakovi potomci.« Po pogovoru z zdaj že pokojnim graščakovim sinom Anatolom Fabjančičem bi lahko zapis nadgradila, pa vendar je že s svojim prvim zapisom ohranila takratne spomine vaščanov. Nekaj let pozneje sta etnologinji Bernarda Potočnik in Maja Lozar Štamcar objavili izsledke svojih raziskav o grajskem življenju na Hmeljniku.
Diplomirala je pod mentorstvom dr. Janeza Bogataja na Oddelku za etnologijo Filozofske fakultete v Ljubljani leta 1989 z delom Božjepotništvo na področju ožje Dolenjske. Prek različne literature in strokovnih knjig je spoznala, da se za božjepotništvom skriva izjemen kolos ljudske umetnosti, posebnih navad in dogodkov tega prazničnega dneva, ki jih je vredno podrobneje raziskati. Našla je veliko vsebine, vendar ne z etnografskega vidika. »Govorilo se je o podobicah in cerkvenih podobah, ki jih nosijo romarji kot priprošnjo k določenemu svetniku, potem z umetnostnozgodovinskega vidika o značilni arhitekturi romarskih cerkva, pa z vidika svetnikov. O romarskih navadah in šegah pa je bilo to gradivo dosti razdrobljeno. Lahko si bral o ritualu Kočevarjev, o tem, da so na romanju na Trško goro plesali posebno »kačo«, in tako naprej. Na ta praznični dan se navezuje tudi posebna prehrana, medičarji in svečarji so imeli na stojnicah posebno ponudbo, ker so to bili ponavadi tudi semenji dnevi.« Podrobneje je predstavila izbrane romarske poti na Trško goro, Veselo goro, Žalostno goro, potem tudi nekaj manjših, kot je Vrh pri Ljubnu. Njena tema je bila za tisto obdobje novost in zadnja z Dolenjske. Če bi tu nadaljevala poklicno pot, bi se lotila kočevskih Nemcev in Romov, takrat še dokaj nedotaknjenih tem.
Na ta študentska dela danes gleda kot na malo naivna in entuziastična, a za tisti čas vsebinsko nova in še danes aktualna. Kot nasprotje globaliziranemu svetu so ljudje kot nosilci dediščine namreč začeli prepoznavati lokalne posebnosti kot vrednoto in stremijo k njihovemu ohranjanju. »Pomembno je, ne le da ustanove same prepoznajo in ohranijo dediščino, ampak da se dediščino živi in udejanja«.
Po opravljenem strokovnem izpitu se je zaposlila v Muzeju revolucije Celje. Vodstvo muzeja je lucidno prepoznalo, da bi etnologija znala prinesti neko svežino, kar je bil zanjo velik izziv. Med zgodovinarji se je Roženbergarjeva spraševala o svojem poslanstvu in se pri tem začela ukvarjati z vlogo urbane etnologije v muzejih, saj te »na muzejski sceni ni bilo nikjer. Vsi so še stereotipno pojmovali stroko etnologije v muzejih. Aha, to je tisti, ki zbira grablje, vozove, vile in tako naprej«. Tako se je njena poklicna pot zasukala od ustaljene poti kustosa v pokrajinskem muzeju, v katerem so teritorialni in vsebinski parametri določeni, zbirke so zastavljene in oddelki so razdeljeni glede na določeno znanost. »Vprašanje, če je to danes najboljše, ko se majejo in brišejo meje med znanostmi in meje nasploh, ampak takšen je princip muzejske mreže.«
Začela se je ukvarjati z novimi zbirkami in razstavami, povezanimi z mesti, trgi in urbanimi središči. Ena od teh so bile urbane obrti, ki so jih opravljali mojstri, kot je modistinja, svečar, medičar, čevljar, in so bile del podobe urbanih središč do druge polovice 90. let prejšnjega stoletja. Spet je ujela zadnje vzdihljaje tovrstnih vsebin in našla lokale, delavnice in informatorje. Na podlagi zbranih dokumentov je z avtorsko ekipo ustvarila stalno razstavo Ulica obrtnikov. Raziskovala je tudi industrijsko dediščino na območju Gaberja, delavskega naselja v severovzhodnem delu Celja, od koder izhaja moderno industrijsko Celje 20. stoletja. S kolegi so uspeli dokumentirati in predstaviti še zadnji utrip nekdanjega predmestja, predvsem del Cinkarne in Westnove tovarne emajlirane posode. Takoj zatem se je namreč Gaberje začelo preobražati v tipično evropsko mestno vpadnico z avtosaloni, nakupovalnimi središči in bencinskimi črpalkami.
Na začetku svojega celjskega obdobja se je ukvarjala tudi muzeološkimi vprašanji. Takrat je v Sloveniji primanjkovalo muzeoloških znanj, zato so po njih odhajali v tujino. Na mednarodni šoli muzeologije v Brnu se je spoznala s konceptom otroškega muzeja. »Ideja se mi je zdela zanimiva, predvsem zaradi specifike Muzeja revolucije, ki je takrat izgubljal občinstvo. Smiselno je bilo razmišljati o vzgoji in izobraževanju mlajših, ki bi postali naši redni obiskovalci.« Prek začasne razstave je 1995 nastal stalni otroški muzej, Hermanov brlog, ki je še danes edini otroški muzej pri nas. »To seveda ne pomeni, da drugi slovenski muzeji ne izvajajo programov za otroke in tudi Slovenski etnografski muzej (SEM) ima dolgo tradicijo pestrih programov, delavnic, predavanj, demonstracij, tudi razstavnih vsebin za otroke.« A brlog Hermana Lisjaka je muzej, ki je vsebinsko in oblikovno prilagojen najmlajšim in vedno namenjen le njim. Glede izbora igrač za muzejsko zbirko Roženbergarjeva poudari dobro zastavljeno zbiralno politiko. Medtem ko se iz otroštva spominja medvedka, polnjenega z žagovino, in pletenega vozička iz Ribnice, so s kolegi opozarjali na preobloženost sodobnih igrač, predvsem z zvoki. Izpostavljali so razliko med igračo, za katero se mora otrok potruditi, da oživi, in tisto, ki sama po sebi žvrgoli do onemoglosti.
Trenutno v Cankarjevem domu poteka velika razstava o »Kolumbovi hčeri« Almi M. Karlin avtorice Barbare Trnovec iz Pokrajinskega muzeja Celje. Razstava pripoveduje o Celjanki, ki se je sama in s pisalnim strojem podala okoli sveta med letoma 1919 in 1927. Roženbergarjeva je za Almo M. Karlin prvič slišala na predavanjih pri prof. Zmagu Šmitku Neevropska etnologija. Meni, da gre za izjemno zanimivo ustvarjalko, o kateri še ni vse raziskano. V Muzeju novejše zgodovine Celje hranijo njene dnevniške zapise iz druge svetovne vojne in odhoda k partizanom v Belo krajino. V sodelovanju z Mladinsko knjigo so njene zapise prevedli iz nemščine v slovenščino in jih izdali v knjigi z naslovom Moji zgubljeni topoli. Ona pa je naredila raziskavo o svetovni popotnici, v kateri je dokumentirala pričevanja ljudi, ki so kakor koli prišli v stik z Almo ali jo poznale. Z vizualnim umetnikom Markom Požlepom sta ustvarila umetniško inštalacijo Alma Vox Populi in na svojevrsten način razmišljala o Almi.
Ljubezen do tradicionalnega terenskega dela jo je peljala v Rogatec, kjer je v muzeju na prostem izpostavila kamnarsko obrt. »To je bil tudi zelo zanimiv in specifičen teren, hkrati pa je s pravim pristopom postal zelo odprt. Vedno se ti pokaže to srce.« V Zgornji Savinjski dolini, Ljubnem, kamor se zelo rada vrača, je posnela dokumentarni film o flosarjih in pričevanja takrat še živečih flosarjev, ki so šli na zadnjo rajžo. »Ko sem bila prvič na sestanku flosarskega društva, nisem tam prav nič razumela (smeh). Prihajam z Dolenjske in mi to narečje ni bilo blizu. In sem rekla, to pa ne vem, kako bo šlo, potem pa drugič, tretjič, neverjetno, kako vse osvojiš.«
Magistrirala je na temo etnološke muzeologije. Njena ključna teza je bila, da je pristop razstavljanja gradiva, ki ga imajo etnološki muzeji, lahko model tudi za razstave drugih strok in znanosti oz. muzejev. Etnologija kot veda o načinu življenja ima namreč izjemne ustvarjalne in razvojne možnosti na področju muzeologije. »V uspešnih razstavah, ki komunicirajo s širokimi množicami, je uporabljen etnološki model razstavljanja. Pri tem modelu gre predvsem za predstavitev »duha časa«, življenjskih zgodb posameznikov in skupin, predstavitev izdelave, funkcije in uporabe predmetov oz. nesnovne kulturne dediščine. Človek je tisti, ki je pomemben. Brez etnologije ne gre v nobenem muzeju.«
Doktorirala je leta 2016 iz urbanih fenomenov v muzejski perspektivi. »Moja izhodiščna misel je bilo dejstvo, da se svet urbanizira, in to vedno bolj. Že od leta 2007 je število urbanega prebivalstva višje od ruralnega. To pomeni, da je urbanizacija nekaj, s čimer smo soočeni vsi. Kakšna je vloga muzejev v tem procesu? Da mu daje smisel, da ga naredi bolj razumljivega. Želela sem si doktorirati iz aktualne teme, ki bi bila zanimiva vsem. Mislim, da je to izziv vsem sodobnim muzealcem, ki se sprašujemo, kaj je vloga muzejev v svetu urbanizacije, modernizacije, globalizacije«. V dogovoru s Slovenskim etnološkim društvom bo njen doktorat v naslednjem letu izšel v knjižni obliki.
Med letoma 2003 in 2006 je delala kot sekretarka na direktoratu za kulturno dediščino ministrstva za kulturo. Pravi, da ji to delo ni bilo pisano na kožo, a je bila dragocena izkušnja, prek katere je spoznala, kako deluje sistem. Ob misli nanjo se nasmehne. »Sprememba je vedno dobrodošla, saj s svojim znanjem in modrostjo presodiš, ali bi nekaj poizkusil ali ne.« S tega vidika gleda tudi na svoja leta direktorice Muzeja novejše zgodovine Celje (2008–2015) in od jeseni 2015 direktorice Slovenskega etnografskega muzeja. Vodstveni položaj ji nikoli ni bil cilj. »Želim odkrivati nove stvari in se nanje odzivati. Sem vedoželjna in delavna z zadostno mero odgovornosti, da lahko skupaj s kolektivom ustvarimo odlične rezultate.« Ko se je odprlo direktorsko mesto v Celju, je kandidirala, ker se je počutila dovolj suvereno, saj je soustvarjala program muzeja že skoraj dve desetletji. Podobno je tudi pri kandidaturi za direktorico Slovenskega etnografskega muzeja zaznala trenutek, da poizkusi zaradi izkušenj, referenc, znanja in staža. Tako je pristala v službi za določen čas. Položaj, ki ga zaseda, je po eni strani povsem nov, po drugi pa ne. Kolektiv in vsebino dela je dobro poznala. Ključna razlika je v poslanstvu nacionalnega nasproti pokrajinskemu oz. mestnemu muzeju. »Nacionalni muzej je v prostoru in družbi mrežen na drugačen način. Veliko je mednarodnega delovanja, razstavne in raziskovalne vsebine obsegajo celotno slovensko etnično ozemlje. Predvsem pa je Slovenski etnografski muzej ustanova s skoraj stoletno tradicijo ter obsežnimi in bogatimi zbirkami.« Poleg splošnih ciljev, da se dela kakovostno, strokovno in se upravlja hišo, kot je treba, ima Roženbergarjeva v načrtih odpreti nove vsebine in se odzivati na aktualno dogajanje. Tako so že leta 2015 ob valu beguncev pripravili različne tematske razstave, oblikovali posebne programe in delavnice zanje, vodstva v farsiju in arabskem jeziku ter srečanja z begunci. »Program smo pripravili tako, da smo mi kot muzej pokazali dediščino naše dežele, hkrati pa so se prek te migranti spominjali svoje in o njej pripovedovali.« V letošnjem letu je v muzeju na ogled razstava Afganistan, slovenski pogledi, avtorja mag. Ralfa Čeplaka, ki opozarja tudi na begunsko problematiko. »Zdi se mi pomembno, da se Slovenski etnografski muzej aktualno odziva. Šli smo kot prostovoljci na Šentilj, del ekipe je odšel v Idomeni. Slovenski etnografski muzej ima že dve desetletji jasno začrtano pot, ki jo skupaj s strokovno ekipo razvijamo naprej.«
Zadnja leta v Slovenskem etnografskem muzeju veliko truda vlagajo v digitalizacijo posameznih zbirk, urejanje fototeke in omogočanje dostopa njihovih razstavnih vsebin ranljivim skupinam (slepim, gibalno oviranim, gluhim). Poleg tega je muzej od 2011 uradni koordinator za nesnovno dediščino. »Nematerialno je najbolj ranljivo, najbolj minljivo in odhaja z vsakim nosilcem, zato je tako izjemno pomembno, da dokumentiramo tudi to področje. Drugo leto bo minilo 10 let odkar je tudi Slovenija potrdila Unescovo Konvencijo o varovanju nesnovne kulturne dediščine.«
Pri izboru vsebin muzej sledi tudi vsakoletni temi, ki jo izbere Mednarodni muzejski svet (ICOM). Roženbergarjeva, ki je bila pred leti tudi predsednica slovenskemu nacionalnemu komiteju tega združenja, izpostavlja pomen tovrstnih skupnih idej o enotnem pristopu muzejev na trgu. Za primer dobre prakse izpostavlja tri teme. Leto 2011 je zaznamovala tema Muzeji in spomini. »Ta tema je odprla predvsem vprašanja, kateri in čigav spomin ohranjamo in kdo o tem presoja. Ali je kustus tisti edini, ki odloča po kriterijih, katera dediščina se bo ohranila, ali pa je tudi družba tista, ki bo povedala, kakšen bo ta spomin. Na splošno lahko rečemo, da se v zadnjem obdobju muzeji čedalje bolj odpirajo v socialno polje.« V letu 2016 so raziskovali o temi Muzeji in kulturne krajine, ki je poudarila vlogo muzejev v kraju in času, v katerem so. »Muzeji so del ene kulturne krajine in so hkrati njeni soustvarjalci.« Letošnja tema je bila Muzeji in spregledana preteklost: nepovedano v muzejih (ang. ‘museums and difficult issues’). V ta namen je bila do konca oktobra na ploščadi na Metelkovi pred Slovenskim etnografskim muzejem razstava Nacionalnih muzejev Slovenije. Razstava je govorila o vsebinah, ki so jih muzeji do zdaj prezrli zaradi takšnih ali drugačnih razlogov, in opozarjala na nevidno. »V razstavnih prostorih se ponavadi predstavljajo herojski deli, tisti ‘difficult’ pa ostaja nekje skrit.« Na razstavi je sodelovalo dvanajst slovenskih nacionalnih muzejev s svojo interpretacijo naslova razstave. Tako sta se na panoju Muzej slovenskih filmskih igralcev znašla filma Opre Roma – Pamet v roke, ko boš v drugo ustvarjal svet režiserja Filipa Robarja Dorina in film Po isti poti se ne vračaj režiserja Jožeta Babiča. V delu Slovenskega šolskega muzeja smo videli fotografijo učilnice s podobami križa, Stalina in Tita, Prirodoslovni muzej Slovenije je izpostavil jadranskega jesetra, živalsko vrsto v izumiranju, katerega predniki so bili sodobniki dinozavrov, Narodna galerija pa izgubljeni in nedavno vnovič odkriti sliki Ptičar in Prestar baročnega slikarja Berganta. Slovenski etnografski muzej se je predstavil z opremo za lectarijo in restavriranim svečnikom, oboje izdelano po predlogah Jožeta Plečnika, in fotografsko zbirko iz Tanzanije, ki je bila pred kratkim odkrita na podstrešju na Vrhniki. Rdeča škatla z bomboni je 70 let skrivala 200 negativov in 700 fotografij, ki jih je posnel Stanko Grom.
V Slovenskem etnografskem muzeju imajo tudi posebno serijo projektov, imenovano Osebne razstave obiskovalcev. Gre za koncept razstav, ki nastajajo kot premislek o vprašanjih stalne muzejske razstave Jaz, mi in drugi: podobe mojega sveta in so rezultat njihovih miselnih potovanj po lastnih življenjskih poteh in odkrivanje lastnega odnosa do izbranih trenutkov, ljudi in krajev. Gre za odprto platformo, ki dopušča veliko kreativnega prostora. Trenutno je razstavljen projekt LGBT: Razstava štirih, na kateri štirje predstavniki predstavljajo svoje osebne zgodbe: pisateljica Suzana Tratnik kot lezbijka, medijska zvezda Salome kot transvestit, sociolog in dekan filozofske fakultete Roman Kuhar kot homoseksualec in sinologinja Jana Rošker kot biseksualka. »Mislim, da je to v slovenskem muzejskem prostoru celo prva razstava, ki tako neposredno predstavlja identiteto spolov. Te vsebine so morda za nekatere nepovezane s Slovenskim etnografskim muzejem in muzejem nasploh. Pa vendar muzej, sploh, če je to muzej o ljudeh in za ljudi, mora govoriti tudi o tem. Muzej je aktivna družbena ustanova in del dinamike nekega družbenega prostora. S to razstavo spodbujamo razmislek o različnih identitetah posameznikov in ozaveščamo nujnost sprejemanja različnosti v družbi. Načrtujemo, da bo Slovenski etnografski muzej v kratkem pridobil tudi certifikat »LGBT prijazno.«
Na delo kustosa ima močno nostalgijo, čeprav si prizna, da se je za kandidaturo odločila sama. »Včasih pogrešam teren, ker to iskanje nekega srca na terenu je vedno velik osebnostni in strokovni izziv. So pa seveda na direktorskem mestu druga pričakovanja. In mislim, da je prav, da na poklicni poti vse pride ob svojem času. V tem obdobju so pomembne izkušnje, predanost, pa da nimaš veliko drugih obveznosti in so službene vsebine lahko v ospredju, ne da bi bili ob tem prikrajšani tvoji bližnji. Zdaj sem bila na eni konferenci, na kateri je bilo veliko mladih. Vsi so briljirali s svojim znanjem, teoretskimi podlagami, svojim načinom razmišljanja, v jeziku in tako naprej. Taka krasna generacija. Tako, da moraš vedeti, kdaj je čas, da se umakneš. Na kakšen teren.«
