V letu 2018 se je vzpostavil program literarnih rezidenc, ki povezuje Beograd, Prištino, Sarajevo, Skopje, Split, Tirano in Novo mesto. Pisatelji in pisateljice iz jugovzhodne Evrope, ki so bili izbrani na razpisu, so dobili priložnost za štiritedensko rezidenco v obdobju od 1. marca do 31. julija. Program izmenjave je del projekta South and East reaches West – digital platform for promotion of writers in post conflict societies, ki ga podpira tudi Evropska unija v sklopu programa Ustvarjalna Evropa. Inovativni pisatelji, ki se spopadajo s temami, ki obravnavajo vlogo kulture v povojni družbi, in obravnavajo pomen dialoga v boju proti nacionalizmu in netoleranci, z območij Albanije, Bosne in Hercegovine, Bolgarije, Kosova, Hrvaške, Makedonije, Črne gore, Romunije, Srbije in Slovenije bodo tako dobili priložnost, da se predstavijo izven svoje domače literarne skupnosti. Tri rezidente, ki bodo delali v Novem mestu, bomo predstavili tudi v reviji Rast.
Tokrat se nam bo predstavil makedonski ustvarjalec Davor Stojanovski. Objavljamo pogovor, ki je nastal na literarnem večeru v knjigarni Goga. Z njim se je pogovarjala Lara Mihovilović, ki prevaja makedonsko poezijo.
Si pisatelj, pesnik, prevajalec, dramatik in tudi glasbenik. Študiral in magistriral si iz makedonskega jezika in književnosti, nekaj časa si delal tudi kot lektor. V Makedoniji si bil za svoja dela večkrat nagrajen, zato veljaš za zelo cenjenega mladega makedonskega ustvarjalca. Zbiralci pepela so osvojili nagrado za roman leta 2016. Prevajajo te tudi že v druge jezike. Lahko rečemo, da si vsestranski umetnik. Kdaj je umetnost postala tako pomemben del tvojega življenja?
Pisati sem začel pred dvanajstimi leti, ko sem začel s pisanjem poezije in kratkih zgodb, na katere zdaj nisem ravno ponosen. Toda redko so začetki popolni. Takrat sem še študiral elektroinženirstvo in nisem imel namena, da bi šle moje pesmi v tisk. Pisal sem predvsem zase. Vedno sem imel željo po pisnem izražanju, vendar nisem takoj našel svojega žanra. Zdaj sem najbolj domač v pisanju romanov, ki mi s svojo obliko omogočajo največ prostora za ustvarjanje. Več kot berem in raziskujem, boljši postajam. Zdaj sem že bolj samozavesten in ponosen na svoja dela. Ko pišem poezijo, postanem povsem drug človek, enako velja za drame in romane. Žanr spremeni tudi moje dojemanje sveta.
Torej si zdaj romanopisec. Ali lahko v kratkem spet pričakujemo Davorja Stojanovskega kot pesnika?
Ja, že kar nekaj časa v meni zori tudi pesniška zbirka, a vendar sem zelo kritičen do svojih del, zato jo še pilim. Mislim, da bo izšla naslednje leto v Makedoniji.
Prihajaš iz Makedonije, zadnja leta pa živiš v Celovcu. Ali lahko primerjaš makedonsko literarno sceno s koroško, pa morda tudi s slovensko, s katero si se predvsem v zadnjem času bolje spoznal?
Slovenske še ne poznam tako dobro, da bi lahko o njej sodil. Me je pa pozitivno presenetila Koroška. Ljudje z veseljem prihajajo na literarne večere, veliko je aktivnih bralcev, in to je zame kot avtorja zelo pomembno. Je nekakšna spodbuda zame. V Makedoniji je zelo ozek krog bralcev, čeprav je knjižna produkcija precej velika in so izdane tudi manj kakovostne knjige. Kvantiteta prevladuje pred kakovostjo.
Kot že na začetku omenjeno, si prejemnik nagrade za roman leta. Kaj je zate pomenila ta nagrada in ali si zdaj drugače obravnavan na literarni sceni?
Zelo sem vesel te nagrade, saj je to najvišja makedonska literarna nagrada. Sem eden najmlajših prejemnikov te nagrade, kar je pomembno za samozavest mlajše pisateljske generacije. Več ljudi je spoznalo moj roman, tako da bo že tretjič ponatisnjen. Pridobil sem tudi medijsko podporo, tako da zdaj laže stopam na knjižni trg.
Tvoj nagrajeni roman ima naslov Zbiralci pepela. O čem govori? Kako bi ga predstavil slovenskim bralcem?
Zgodba govori o tridesetletniku, ki živi v Skopju. Ta po naključju prebere osmrtnico za preminulo znanko, s katero se je bežno družil le kratek čas, kakšna dva tedna. Odloči se, da bo šel na njen pogreb. To bo njegov prvi pogreb, saj se jih je celo življenje izogibal, čeprav je izgubil veliko ljudi, ki jih je imel rad in so mu bili blizu. Glavni junak je pri 16. letih zapustil svojo družino v južnem, revnejšem delu Makedonije in se skrivoma preselil v Skopje. Na neki način je s selitvijo pretrgal vse svoje družinske in prijateljske vezi. Roman je zgodba o njem, njegovem doživljanju sveta, iskanju sreče. Junak beži od preteklosti, zavestno pretrga stike s preteklostjo. Išče svoj dom. Beg je nekako glavna tema romana.
Ali si imel pri tem v mislih aktualne makedonske razmere, ko se veliko ljudi odloča zapustiti svoj dom in si skušajo poiskati delo v tujini?
Ja, pri nas se v zadnjem času zaradi ekonomskih razlogov vse več ljudi odloča za odhod v tujino. Vendar s tem problemom moj junak ni obremenjen, beži preprosto zaradi svojega iskanja. Namerno sem pustil v romanu veliko praznin, ki naj jih potem sami bralci dopolnijo. Morda tudi zato nisem tako natančno determiniral junakovega statusa. Vsaka scena v romanu ima neki svoj pomen, iz tega mozaika pa nato bralci sestavijo svoje razmišljanje o junaku.
Jaz bi rekla, da je to roman o tavanju, saj junak ves čas išče svoj prostor. Malo spominja na Joyca. Imaš pisatelja, ki ti predstavlja vzor, da se po njem zgleduješ?
Zgodbo sem dolgo nosil s seboj, tako da sploh nisem pomislil na Joyca. Mi pa velik vzor in navdih za pisanje predstavljajo dela Patricka Modiana. Ima izjemen slog in rad se zgledujem po njegovih strukturah.
Gre za enega redkih romanov, v katerem je eden glavnih protagonistov tudi mesto Skopje. Prikazano je realno, ne skušaš ga prikazati črno-belo. V romanu tudi zlahka prepoznamo konkretne kraje v mestu. Zakaj ima Skopje tako pomembno mesto v tvojem pisanju?
Ja, to je zagotovo skopski roman, ampak je zgodba tako univerzalna, da ni treba poznati mesta, vsak si lahko ustvari svojo sliko, vsak lahko najde kakšen identifikacijski element s svojim mestom. Vendar če poznate Skopje, potem res lahko zlahka prepoznate določene predele mesta in boste lahko še bolj intimno doživljali zgodbo. Skušal sem ujeti sodobni makedonski duh, ki je ujet v Skopju. Imamo veliko romanov, ki prikazujejo Skopje, vendar so to stari romani, ki ne prikazujejo več realne podobe mesta, so preveč romantizirane slike mesta. Manjkal je en bolj moderen, urban pogled, kot ga v zadnjem času gojimo mladi. V romanu je prisoten dogajalni trikotnik, in sicer Makedonija, severna Francija in Mali Lošinj na Hrvaškem. Severna Francija se v romanu ne pojavi naključno, želel sem, da ima vsaj kraj tudi neki pomen. Tu mi je pozornost vzbudil kanal med Anglijo in Francijo, ki je začel delovati kot meja. Severna Francija mi predstavlja mejo, omejenost, oddaljenost. Junak se premika v Francijo, na Mali Lošinj, a hkrati vedno miruje, ostaja v Skopju.
Kako se lotiš pisanja romana, ko enkrat dobiš idejo?
Nimam kakšnega posebnega načrta za pisanje. Ravno s pisanjem romana Zbiralci pepela sem imel kar nekaj težav. Dolgo časa sem ga pisal samo v glavi in je trajalo kar nekaj časa, da sem ga prenesel na papir. Enostavno mora priti pravi trenutek. Zgodba mora dozoreti, da jo lahko napišem. Pri tem pa ne morem biti izoliran od zunanjega sveta, tako da je včasih kar težko prisluhniti glavnemu junaku in ga spoznavati v svoji domišljiji. Za prvi roman sem potreboval kar sedem let. Zbiralce pepela sem napisal bistveno hitreje, ampak sem spet potreboval dve leti, da sem roman izpopolnil. Trenutno pišem tretji roman in tu v Novem mestu imam res dobre pogoje za pisanje. Najteže je napisati prvi stavek, ko prebijem led, je vse lažje. Pri romanu Zbiralci pepela sem najprej napisal konec. Iz tega sem potem izhajal.
Trenutno živiš v Celovcu, toda tvoji romani se še vedno dogajajo v Skopju. Kako sprememba okolja vpliva na tvoje pisanje?
V Skopju se počutim najbolj domače, to mesto res dobro poznam. Čeprav sem si v Celovcu ustvaril svoj dom, me posebna nostalgija vedno vleče v Skopje. Lahko rečem, da se v več krajih počutim domače. Sem v Skopju, čeprav sem včasih daleč stran. Celovec mi za zdaj omogoča boljše okolje za pisanje. Zanimivi se mi zdita koroška dvojezičnost in kulturna zavest, ki sta pri njih še posebej močni. Relativno hitro sem si tudi uspel ustvaril svojo socialno mrežo.
V Makedoniji je precej živahna mlada pesniška scena. Mladi ste precej dejavni pri organiziranju dogodkov, pri promociji svojih del. Navzven delujete zelo povezano.
Ja, na sceno so stopili novi, mladi ljudje, ki so bolj vpeti v civilno družbo, ki gojijo tudi neki kritični pogled. V zadnjem času je bilo izdanih kar nekaj dobrih knjig, ki so bile tudi zelo dobro sprejete. Morda bi bilo dobro, da bi se še bolj povezali med seboj tudi izven meja, morda v prihodnje tudi z mlado slovensko literarno sceno. Prostori se morajo odpreti, priti mora do prevodov.
Ali bo morda roman v bližnji prihodnosti preveden tudi v slovenščino? Imaš še kakšne druge ustvarjalne načrte?
Ja, tega bi bil zelo vesel. Poznam prevajalca Aleša Mustarja in njegove prevode, tako mu popolnoma zaupam, če se bo lotil dela. Vedno sem vesel, ko prevajalec stopi v stik z mano glede kakšne prevodne rešitve, saj se mi zdi, da je pomembno, da se pri prevodu ne izgubi kakšen pomen. Tudi prevajalec mora zaživeti z romanom. Jaz zdaj iz slovenščine prevajam v makedonščino roman Andreja Skubica. Pišem svoj novi roman. Želim pa si tudi, da bi nadaljeval s svojim glasbenim delom. V Avstriji še iščem skupino, ki bi se ji pridružil, da bi potem skupaj z njimi ustvarjal. Pišem besedila, skladam, igram kitaro, tako da mi ni dolgčas.
Davor Stojanovski se je rodil leta 1987 v Skopju. S svojo družino živi v Celovcu. Je magister makedonskega jezika in književnosti. Je dramatik, pesnik in pisatelj. S svojo dramo je leta 2005 osvojil nagrado Anne Frank. Najprestižnejšo makedonsko knjižno nagrado je prejel za delo Zbiralci pepela(Collecting Ashes). To je bil makedonski roman leta 2016. Deloval je tudi v makedonskem alternativnem rock bendu Foolish Green, leta 2013 so izdali album Escape. Nekaj njegovih kratkih zgodb je že bilo prevedenih v srbščino, nemščino … Novo mesto zapušča z željo po prevodu v slovenščino.
Literarna stroka ga uvršča med predstavnike mlade makedonske pesniške scene. Sem se uvrščajo avtorji rojeni med letoma 1980 in 1990. Omenjena pesniška generacija s svojo poezijo prodira na spletna omrežja, poezijo selijo na ulico, da bi bila dostopna čim širšemu krogu ljudi. Prirejajo številna pesniška branja v klubih, kavarnah … Dogodki so dobro obiskani, kljub temu da nimajo formalnega zaledja. Pesniki na ta način dobijo povratno informacijo in se bolj približajo občinstvu. Med predstavnike mlade pesniške generacije se uvrščajo (med drugimi): Nikolina Andova Šopova, Mane Manušev, Ana Golejška, Bistra Kumbaroska, Snežana Stojčevska, Biljana Stojanovska, Gjoko Zdraveski, Davor Stojanovski, Mitko Gogov, Darko Lešoski, Josip Kocev, Duško Krstevski, Toni Popov, Mitko Apostolov …
