Motiv fotografske serije Boštjana Puclja z naslovom Izohipsa je levi breg reke Krke v odseku od Zaloga do središča Novega mesta pri Seidlovem mlinu. Serija vsebuje več kot 800 fotografij, razporejenih v sekvenco, skozi katero se razpenja linija točk enake nadmorske višine, ki s tem tvori enovito horizontalo – izohipso. V tem delu Krkinega toka, ki ga zamejujeta dva jezova, je avtor v času izdelave posnetkov zabeležil le nekaj centimetrov razlike v nadmorski višini.
Projekt je tesno povezan z avtorjevo geodetsko dejavnostjo, ki vključuje tudi izdelovanje topografskih kart, in je po njegovih besedah nekakšen stranski, osebni proizvod njegovega poklicnega dela. Je pa tudi del širšega, sicer še nedokončanega, vsebinsko pa še veliko obsežnejšega sklopa projektov, ki ga je naslovil z WYSIWYG (What you see is what you get) in vključuje še devet drugih, prav tako časovno kontinuiranih dokumentiranj, ki se bodo iztekle v izdelavi celovite topografije prostora Mestne občine Novo mesto oziroma v nekakšen avtorjev osebni prostorsko-časovni kataster Novega mesta.
Fotografije iz cikla Izohipsa sprva delujejo kot zelo natančen topografski pregled rečnega obrežja, po drugi strani pa zaradi specifičnega kadriranja in usmerjanja pogleda na sicer znane, pa vendar na neki način skrite detajle, delujejo zagonetno. Podobe asociirajo na pomenska nasprotja vidno/nevidno, prisotno/odsotno, kar jim podeljuje nekoliko pritajen in skrivnosten značaj.
Morda najznačilnejša lastnost ustvarjalnega procesa Boštjana Puclja, ki druži vse njegove umetniško ambicioznejše fotografske cikle, je gesta ponavljajočega se usmerjanja pogleda. Gre za vztrajen, potrpežljiv, raziskovalno analitski pogled na raznovrstne fenomene sedanjosti. Motive črpa iz registra ponavadi neopaženih, tudi trivialnih prizorov, ki konstituirajo podstat vsakdanjega življenja. Njegova fascinacija nad tovrstno motiviko izvira iz želje po tem, da prezrte vidike vsakdanje življenjske izkušnje na neki način povzdigne oziroma jih naredi bolj vidne.
Drugo pomembno izhodišče njegove fotografske prakse pa je njena vpetost v presečno polje dveh diskurzov: umetniškega in znanstvenega. V svojih projektih pogosto oblikuje specifične individualne sisteme, ki jih zakodira z zakonitostmi obeh govoric, združuje pa ju princip serialnosti, ki je ena temeljnih reprezentacijskih oblik tako polja moderne umetnosti kot znanosti. To velja za več njegovih prejšnjih projektov, med drugimi naj na tem mestu omenim seriji Kraljestvo številk in Človeško kraljestvo.
Njegove obsežne, tudi časovno dolgo trajajoče fotografske serije, ki v času ustvarjalnega procesa zahtevajo disciplino in vztrajnost znanstvenega raziskovanja, so zasnovane kot avtonomne strukture, ki odražajo utopično dimenzijo moderne dobe, namreč njene ideje o svetu, ki bi bil urejen na podlagi smiselnih, racionalnih načel, hkrati pa nakazujejo na dejstvo nezmožnosti sodobnega, postmodernega subjekta, da bi dojel to totaliteto sistemov, ki ga obkrožajo. V fotografskih serijah iz te linije tako avtor sprejemniku skozi »kognitivno preslikavo« omogoči situacijsko predstavo obsežnejše totalnosti (ki si je sicer ni mogoče ustrezno predstavljati) in je kot takšna le izsek iz niza struktur družbe kot celote.
