Najbrž ni pretirano reči, da so bila velika geografska odkritja rezervirana za »velike« narode. »Veliki« narodi pa so skoraj brez izjeme tisti, katerih rok se drži kri ljudi, ki so si jih skušali podjarmiti, ali pa so vsaj počeli vsakovrstne nečednosti, kakršne gredo z roko v roki s trgovsko žilico in željo po prevladi, ki sta od vedno gnala ljudi na pot v neznane kraje. Zato gre še posebna čast izjemam. V mozaik znanja o planetu, na katerem živimo, so tu in tam prispevali tudi ljudje, ki jih ni vodil pohlep. Denimo misijonarji. Pri čemer moramo seveda zamižati vsaj na eno od očes; pokristjanjevanje ljudi, ki že imajo svoje bogove, vero in prepričanja, je bilo pogosto vse prej kot hvalevredno početje. Kakor koli, eden tistih, ki jih je vodil verski zanos, je bil slovenski misijonar Ignacij Knoblehar. Prispeval je tudi pomemben drobec k poznavanju v njegovem času le slabo poznanega porečja Belega Nila in si tudi prizadeval za odpravo tedaj še vedno zelo žive trgovine s sužnji.
V letu, ko obeležujemo 160-letnico njegove smrti, mu njegovi škocjanski rojaki postavljajo posebno obeležje. Župnija Škocjan mu bo posvetila spominski park, kamor bodo prestavili Knobleharjev kip (delo akademskega kiparja Eda Dolinarja), ki je zdaj pred cerkvijo. Postavljen je bil pred 10 leti, leta 2008. Občina Škocjan je po Ignaciju Knobleharju poimenovala tudi svoj občinski praznik, tako vsako leto praznujejo knobleharjevo. Za obujanje spomina na velikega misijonarja pa skrbi tudi KD dr. Ignacija Knobleharja, ki je osrednje kulturno-umetniško društvo v občini.
Med svojim drugim potovanjem po Belem Nilu leta 1854 je prodrl do okoli 4. stopinje severne zemljepisne širine, južneje kot kateri koli Evropejec pred njim. S prvega potovanja po tej reki, ki ga je opravil konec leta 1849 oz. v začetku leta 1850, pa je nastalo daljše besedilo z naslovomPotovanje bo Beli reki(nem. Reise auf dem weissen Flusse), ki ga je na osnovi Knobleharjevih zapiskov in časopisnih objav v nemščini in slovenščini napisal ljubljanski geograf in zgodovinar Vincencij F. Klun. Namenjeno je bilo predstavitvi Knobleharjevih misijonskih prizadevanj in zbiranju denarja zanje. Citati, ki so navedeni v nadaljnjem besedilu, so povzeti iz tega besedila.
Kmečki otrok s poslanstvom
Ignacij Knoblehar se je rodil 6. julija 1819 v Škocjanu na Dolenjskem, kjer je bil njegov oče mesar in gostilničar. Šolal se je najprej v Kostanjevici na Krki, nato pa v Celju in Novem mestu. Leta 1837 je poslušal gorečo pridigo rojaka Friderika I. Barage, ki je misijonaril med severnoameriškimi Indijanci. To ga je povsem prevzelo in še isto leto se je v Ljubljani vpisal na licej, leta 1839 pa je bil tu sprejet v bogoslovje. Dve leti zatem se je odpravil v Rim, kjer pa so njegovo željo, da bi širil vero v poganskih deželah, zavrnili, pa čeprav je »njegovo serce že dalj časa gorečo željo redilo nevernim divjakam božjo besedo oznanvati in jih tako na pota spoznanja in omikanja popeljati«.
Uspel si je izboriti mesto slušatelja jezikov v misijonskem zavodu Propaganda, pri jezuitih pa se je lahko učil medicine in naravoslovja. S posredovanjem Giuseppeja Mezzofantija, poliglotskega kardinala, ki ga je navdušila Knobleharjeva nadarjenost za jezike, je bil leta 1843 sprejet na redni študij. Dve leti zatem je opravil mašniško posvečenje, pozneje pa je zaključil še doktorski študij teologije.
Kartumski misijon
Leta 1846 je še s petimi misijonarji odpotoval proti Egiptu, da bi v Kartumu začel delovati v apostolskem vikariatu za osrednjo Afriko, ki je bil ustanovljen marca istega leta. A ker se je zapletlo pri imenovanju vodstva misijona, je najprej odšel za osem mesecev v Sirijo in Sveto deželo. Nato je odpotoval v Kartum, današnjo prestolnico Sudana, ki je tedaj spadal k Egiptu, ta pa k otomanskemu imperiju. Poleti leta 1848 je na smrt bolni vodja misijona svoje mesto predal Knobleharju, »brez de bi veselje doživel neverne rodove zamorcev viditi, kteri zvunaj Egipta žive, in ktere bi imel vikariat spreobračati«. Dva od misijonarjev sta se vrnila v Evropo, Knoblehar pa je z enim misijonarjem ostal v Kartumu, ki leži ob sotočju Modrega in Belega Nila, in s sposojenim denarjem oživil misijon.
V tem času je bil Kartum pomembno središče trgovine s sužnji, s katero so se ukvarjali tako Arabci kot Evropejci. Iz južnih pokrajin današnjega Sudana in iz Južnega Sudana so vsako leto pripeljali od 40 do 60 tisoč ljudi. Knoblehar si je z nasprotovanjem tej nečloveški trgovini pridobil naklonjenost in spoštovanje domačinov pa tudi avstrijske diplomacije v Aleksandriji in Kartumu. Njegova prizadevanja so pomembno prispevala k odpravi te trgovine. Misijonarji so od trgovcev v Kartumu odkupovali mlade fante iz domorodskih plemen; ti so postali njihovi gojenci. Tudi na svojo prvo odpravo po Belem Nilu se je podal z namenom »fantičev raznih zamorskih narodov nakupiti, v Hartumu semeniše napraviti v kterim bi se ubogi mladeniči bogočastja in omikanja, raznih rokodelstev kakor tudi kmetijstva, poljodelstva i. t. d. učili«.
Po Belem Nilu
Kot generalni vikar za osrednjo Afriko (vikariat je obsegal kar 16 milijonov kvadratnih kilometrov veliko ozemlje) je Knoblehar načrtoval ustanavljanje misijonskih postojank ob Belem Nilu. Ker je potreboval denar, je »pisal tedej mnogo prav iskrenih listov v Rim«. Želel je organizirati samostojno odpravo jadrnic, ki bi odplule proti jugu do domorodskih plemen. A zaradi prve italijanske vojne za neodvisnost (1848–49) je dobil komaj dovolj sredstev za vzdrževanje vikariata. Tako se je novembra 1849 podal na pot z najeto jadrnico v družbi še šestih ladij, ki so se po nalogu kartumskega upravnika odpravile na jug z namenom običajne letne oskrbe egiptovskih vojaških postojank ob Nilu. Z njim sta bila še dva misijonarja, sicer pa so z ladjami potovali tudi trgovci, ki so z domačini ob reki menjavali steklene bisere za cenjeno slonovino.
Knobleharjeva barka, »lahko jadrilo, je bila kmalo spredaj, in avstrianski orel je kmalu daleč pred turškim polmesecam ferfral«. Pluli so mimo ozemelj, ki so jih poseljevali Arabci ter pripadniki temnopoltih plemen Šilukov in Dink. Ponekod so domačini pobegnili pred bližajočimi se ladjami. »Nikakor se ni čuditi, če zamorci vse bele tako zlo črtijo, ker jih ti z res živinsko neusmiljenostjo terpinčijo, tako de se jim zdi bolje v boju s sovražnimi živinami z lovom se preživiti, kakor zemljo obdelovat,« je zapisal Knoblehar. V svojih zapisih je izrazil tudi občudovanje spretnosti, ki so jo pri obdelavi železa brez primernega kovaškega orodja izkazala nekatera južnosudanska plemena, na čelu z Barijci. Posebej spretno izdelano se mu je zdelo njihovo orožje: » /…/ ja svest sem si, de bi, če bi marsikter boljši kovač samo sirovo orodje teh divjakov imel, ne bil v majhni zadregi take reči izdelati.«
Knobleharjeva jadrnica je januarja 1850 pod vodstvom njenega nubijskega krmarja, ki ga Knoblehar omenja s posebnim spoštovanjem, prečkala tudi »strašni slap, čez kteriga do zdej še nobena barka ni prišla«. Na potovanju, kjer si je skrbno zapisoval značilnosti reke, je prodrl do približno 4. stopinje in 40. minute severne širine. Opisal je začudenje domorodnih ljudstev, ki so takrat prvič videla belce in jadrnice. Najbolj pa jih je prevzelo njegovo igranje na harmoniko, ki jo je prinesel s sabo. Nazaj grede si je prizadeval, da bi se misijonarja, ki sta ga spremljala, nastanila pri enem od naklonjenih plemen ob reki in se lotila misijonarskega dela. Načrt pa se ni posrečil. Vodstvo ladjevja, s katerim je plul, je domačine skrivoma prepričalo, da sta to nevarna čarovnika, ki jima ne gre zaupati. Egiptovska oblast je v misijonih videla prikrito grožnjo – menili so, da so ti le pretveza za uresničitev kolonialnih interesov Evropejcev v nepoznanih območjih Bilad-el-Sudana, Dežele črnih ljudi, kot so jo imenovali Arabci.
Smeli načrti
Knoblehar se je s skoraj štirimesečnega potovanja vrnil ne samo z zapiski o reki in ljudeh ob njej ter velikim številom različnih predmetov, pač pa tudi z zamislijo, kako bi uresničil misijonarske načrte. Vrnil se je v Evropo, da bi pridobil finančna sredstva in ljudi za delo v misijonu. Tega se je lotil z velikim smislom za promocijo – po Ljubljani je privlačil pozornost s svilenim turbanom in dolgo haljo, zanimanje pa so pritegnile tudi zbirke predmetov, ki jih je prinesel iz Afrike. Oktobra 1850 ga je na Dunaju sprejel cesar Franc Jožef I. in mu, tudi zaradi Knobleharjeve napovedi, da se bo drugače obrnil na Francoze, obljubil materialno pomoč. Podobno kot Nemci in Angleži so imeli tudi Francozi v vzhodni Afriki svoje načrte, Avstrija pa je v misijonu videla svojo odskočno desko.
Leta 1851 je zagreti misijonar ustanovil društvo za podporo misijonu, odpotoval v München, Innsbruck in Brixen ter nazadnje v Rim. Tu je papeža Pija IX. prepričal, da je preklical nedavno odločitev o ukinitvi kartumskega misijona, in se vrnil v Afriko. Zavzeto je začel urejati misijon, nato pa se je znova odpravil po Belem Nilu proti jugu, kjer je med domačini že nekaj let deloval eden od kartumskih misijonarjev. V naslednjih letih se je tja odpravil še večkrat.Na teh poteh so Knoblehar in sodelavci napisali številne zapiske s poti, ki so jih različni evropski časopisi z veseljem objavljali. Jeseni leta 1857 je zaradi težav z zdravjem (sicer je bil zelo dobrega zdravja) odpotoval v Italijo. Umrl je 13. aprila leta 1858 v Neaplju, star še ne 39 let, zaradi kapi, ki je dokončala vrsto drugih zdravstvenih težav, ki so ga pestile.
Neuspeh misijona
Knobleharjeva želja po pokristjanjevanju domačinov je bila, kot pravi dr. Marko Frelih, velika iluzija. Dr. Frelih je leta 2009 v Slovenskem etnografskem muzeju (SEM) pripravil razstavo o Knobleharjevem življenju in delu, na kateri so bili razstavljeni številni predmeti, ki jih je leta 1850 podaril Kranjskemu deželnemu muzeju, »predhodniku« SEM-a. Med razstavljenimi predmeti izstopajo nakit, različni amuleti, nenavadno orožje in zanimivi predmeti za vsakdanjo uporabo.
V monografiji Sudanska misija (1848–1858) je dr. Frelih zapisal, da je bil misijon pravzaprav samo še ena motnja v življenju ljudstev ob Nilu, ki so imela popolnoma drugačne miselne vzorce in so si predvsem prizadevala preživeti v težavnih razmerah. Domačini so misijonarje sprejeli iz pragmatičnih razlogov – kot zaščito pred trgovci s sužnji in zaradi hrane, ki so jim jo priskrbeli ob slabih letinah. Bogoslužje pa so imeli najraje, če so jih pri tem obdarili s priljubljenimi steklenimi biseri. Ko ni bilo ne biserov ne hrane, je odnos domačinov postal brezbrižen in celo sovražen.
V 50. letih 19. stoletja so iz kartumskega misijona prepeljali v Evropo številne črnske otroke, odkupljene od trgovcev. A načrt, da bi jih vzgojili v duhovnike in nune, ki bi jih nato poslali nazaj domov s spreobračevalnimi načrti, je propadel; zaradi hladnega podnebja so mnogi pomrli za pljučnico. Tudi v Ljubljano jih je prispelo nekaj. Bili so krščeni in se nekateri dobro naučili slovenskega jezika, a so kljub temu bili predmet zaničevanja. Dr. Frelih navaja, da so se v času Knobleharjeve misije med Slovenci pojavili prvi vzorci stereotipov o afriških ljudstvih in mnogi od teh so še vedno živi.
Po Knobleharjevi smrti so se misijonarji kmalu umaknili iz dveh misijonskih postojank, ki so jih pod njegovim vodstvom ustanovili južno od Kartuma. Njegove smele zamisli se niso nikoli uresničile, za kar je bila v veliki meri kriva malarija; za njo so pomrli številni duhovniki in drugi delavci v misijonu.
Pomembna zapuščina
Ko se je Knoblehar leta 1850 vrnil v Evropo, je med strokovno geografsko javnostjo zbudil veliko zanimanje zaradi natančnega poročila s svoje prve odprave po Belem Nilu. Nastalo je na osnovi skrbno vodenega ladijskega dnevnika, v katerem je sistematično popisal lastnosti reke do skrajne južne točke, ki jo je dosegel. V ladijski dnevnik si je zapisoval tudi vremenske razmere, temperaturo zraka in vode ter še nekatere druge podatke, prav tako pa je naredil več skic. Povedal je, da tam, kjer je na zemljevidih vrisano gorovje z imenom Mesečeve gore in kjer naj bi izviral Beli Nil, v resnici ni nobenih gora in da je treba izvir reke iskati južno od ekvatorja. To je vzbudilo vnovično zanimanje za raziskovanje Nila, Knoblehar pa je postal, kot pravi dr. Frelih, pravi medijski zvezdnik, o katerem so z občudovanjem govorili v Ljubljani, na Dunaju, v Parizu, Berlinu in Londonu.
Dunajska akademija znanosti mu je kupila sodobne merilne naprave in ga zavezala, da je z rezultati meritev seznanjal najprej njo. Leta 1854 je med svojim drugim potovanjem po Belem Nilu dosegel brzice na okoli 4. stopinji severne širine; to je bila najjužnejša točka, ki jo je do takrat na Nilu dosegel kakšen belec. Leta 1857 ga je Dunajsko geografsko društvo imenovalo za častnega člana. Oktobra leta 1863 sta angleška raziskovalca John H. Speke in James A. Grant zaključila pot, ki se je začela leta 1860 na Zanzibarju – z južne strani sta po Belem Nilu prodrla do vasi Gondokoro, kjer je Knoblehar ustanovil enega od misijonov, in potrdila njegovo domnevo o kraju izvira mogočne reke.
Knobleharjeve zapiske je v prihodnjih letih in desetletjih hvalilo in se nanje opiralo še več uveljavljenih raziskovalcev. Tudi Alfred Brehm, znameniti nemški naravoslovec, se je zelo pohvalno izrazil o podatkih iz njegovih znanstvenih dnevnikov. Vendar pa je, kot pravi dr. Frelih, prav ta dnevnik največja skrivnost Knobleharjeve zapuščine. Ko je leta 1857 odpotoval na okrevanje v Evropo, so njegovi zapiski ostali v Kartumu. Kar se je ohranilo od arhivov kartumskega misijona, je danes mogoče najti v Veroni, Rimu, Kartumu, Ljubljani, Brnu in na Dunaju. In, ne nazadnje, tudi v delu Julesa Verna Pet tednov v balonu. V elitnem The Travellers’s Clubu, kjer so Vernovi junaki nazdravljali v čast najznamenitejšim raziskovalcem Afrike, so s francoskim vinom napolnjene kozarce dvignili tudi v častni spomin na dolenjskega misijonarja dr. Ignacija Knobleharja.
Fotografije: Marko Habič, Slovenski etnografski muzej
