Krka je druga najdaljša reka, ki v celotnem toku teče po ozemlju Slovenije. Izvira v vasi Gradiček pri Krki in se po 94 km izliva v reko Savo pri Brežicah. V zgornjem toku teče skozi Suho krajino, ki jo seka po sredini, ter je edini večji vodni vir v tem delu Dolenjske. Njena struga je v tem delu vklesana v globok kanjon, ki se šele pri Soteski razširi. Posebnost tega dela doline so lehnjakovi pragovi, saj je Krka naša edina večja reka, ki odlaga lehnjak. Najštevilnejši in najlepši so med Zagradcem in Žužemberkom ter med Dvorom in Gornjim Kotom. Prav lehnjakovi pragovi so omogočali lažjo zajezitev reke in gradnjo mlinov, žag in drugih naprav, ki so za svoje delovanje potrebovali vodno silo.
Prav v zgornjem delu, kjer reka Krka pomeni edini večji vodni vir v Suhi krajini, so nekoč delovali številni mlini in žage. Janez Bogataj in Tone Knez v knjižici Po dolini zgornje Krke (zbirka Kulturni in naravni spomeniki Slovenije) pišeta, da so v 2. polovici 19. stoletja redno mleli v 24 mlinih, phali ječmen, proso in ajdo v treh stopah, izdelovali sukno v dveh valjkalnicah, žagali na 14 žagah in kovali v petih kovačijah. Pri slednji številki niso upoštevani veliki kovaški in železolivarski obrati v Zagradcu in na Dvoru ter papirnica in usnjarna v Žužemberku. Po koncu 2. svetovne vojne so vodni obrati drug za drugim umirali, nekaj opuščenih pa še vedno stoji.
Med najstarejšimi in največjimi
Tudi v srednjem in spodnjem toku reke Krke so kljub njenemu mirnejšemu toku delovali številni mlini in žage. Med njimi velja omeniti Dularjev mlin in žago v Vavti vasi. Stoji na desnem bregu reke Krke, nasproti naselja Straža. V bližini mlina in žage ter jezu čez reko Krko stoji betonski most, ki povezuje Vavto vas s Stražo. Sodi med najstarejše in tudi največje mline na reki Krki.
Prva omemba mlina v Vavti vasi sega v leto 1502 oziroma 1504, ko naj bi gospostvo novomeškega Kapitlja odkupilo mlin v Vavti vasi od Gregorja Kompolerja (Gumpiler). Podobe takratnega mlina danes ne poznamo. Vsekakor je bil to manjši mlin. Glede na to, da se leta 1658 v Kapiteljskem urbarju omenja mlin v Vavti vasi na tri kamne, lahko dokaj gotovo trdimo, da gre za isti mlin. Ta mlin je bil v tistem času (sredi 17. stoletja) drugi največji mlin v posesti Kapitlja. Večji je bil le v vasi Gabrje.
O mlinu piše tudi Ivan Vrhovec v svoji Zgodovini Novega mesta, ko navaja: /…/ mlinar v Valti vasi pa je dajal osem mernikov soršice in 84 mernikov črne mešane moke na leto. Pozneje je gospodarstvo Kapitlja zaradi slabega vodenja začelo propadati. Leta 1738 naj bi bila večina od devetih mlinov opuščena, celo največji v Gabrju. Glede na stanje mlinske stavbe domnevamo, da je prišlo do gradbenih sprememb v času med začetkom 16. stoletja pa do srede 19. stoletja. Po navedbah Jožeta Dularja v romanu Krka pa teče naprej naj bi mlin leta 1738 še delal, mlinar pa je bil Jakob Duller.
Prva upodobitev mlina, pa čeprav le simbolična, sega v leto 1789, ko mlin zasledimo v t. i. Jožefinskem ali vojaškem katastru. Poleg mlina je narisan tudi simbol za brod, saj takrat čez Krko še ni bil zgrajen most.
Izsek iz Jožefinskega katastra
Jakoba Dullerja je nasledil sin Matija Dular, ki naj bi mlin v času Ilirskih provinc (od 1809 do 1813) odkupil od Francozov, ki so Kapiteljsko posest podržavili. Ves ta čas je imel mlin tri pare kamnov. Iz prve polovice 19. stoletja je tudi upodobitev na Franciscejskem katastru, ki je nastal okoli leta 1824. Na risbi, ki je tudi osnova današnjemu katastru, je lepo vidna stavba mlina z vsaj štirimi vodnimi kolesi, vzporedno z mlinom pa je na vodni strani zarisana ozka in dolga lesena stavba. Ali je to žaga, ni podatkov. Mlin je v osnovi narisan ožji in manjši od današnje stavbe. Lepo pa se vidi zaris ob mlinu s svinčnikom, ki je bil dodan pozneje in ustreza današnji velikosti mlina.
Franciscejski kataster za Kranjsko, katastrska občina Jurka vas, list 1, Izsek z označenim mlinom. Gradivo hrani Arhiv Republike Slovenije.
Leta 1843 je takratni lastnik France Dular mlin temeljito prezidal in povečal na pet parov kamnov. Takrat je bil narejen tudi kamnit portal na glavnem vhodu, ki ima na sklepniku vklesano letnico 1843 in kratico F D (Franc Dular).
Mlin dobi celo oljarno
Že leta 1847 je Dular k mlinu dodal še oljarno. V njej naj bi predelovali bučno olje. O njeni lokaciji in podobi lahko le domnevamo, verjetno pa je bila postavljena v severozahodnem vogalu mlina. Leta 1866 je bila ob mlinu postavljena še nova žaga.
Novo mesto (SI_ZALNME/0003, Okrajno glavarstvo Novo mesto, t.e H 46).
Po požaru, ki je upepelil žago na božič leta 1895, so žago postavili na novo, vendar na novi lokaciji. Prislonili so jo ob breg nizvodno od mlina. Leta 1903 je mlin doživel večjo predelavo. Namesto dveh parov mlinskih kamnov sta bila vgrajena dva valjčna mlina. Ob tem so namesto lesenih vodnih koles, ki so poganjala posamezne mlinske kamne, postavili dve kovinski kolesi, eno za pogon mlina in drugo za pogon žage. Tako vodno kolo je prek para zobnikov (reduktorja) vrtelo transmisijsko gred, ki je gnala mlinske stroje oz. pare kamnov. Naprava je bila izdelana tako, da je bilo mogoče iz mlinarjeve hiše na daljavo upravljati z zapornico in vodnim kolesom. S sistemom verig in stožčastih zobatih koles je bilo mogoče dvigati zapornice pa tudi dvigati in spuščati vodno kolo. Tako so lahko lopatice kolesa tesno zapirale vodni jašek, ob visoki vodi in dvignjenem kolesu pa prepuščale odvečno vodo pod seboj. Vodno kolo je imelo kovinsko os z velikim zobnikom, ki je z lesenimi zobmi vprijemalo v mali pastorek. Tako je bilo doseženo veliko število vrtljajev transmisijske gredi ob počasnem vrtenju vodnega kolesa.
Spremenjene so bile tudi rake. Narejeni sta bili dve širši raki in dvignjen je bil jez. Zapornice in položaj oz. višino vodnega kolesa sta mlinar in žagar uravnavala iz mlina oz. žage in tako najbolj izkoristila trenutno moč vode. Možnost uravnavanja višine vodnih koles omenja že Janez Trdina v zapiskih za leto 1870, kar pomeni, da so že pred postavitvijo dveh kovinskih koles lahko uravnavali položaj koles glede na višino vode. Kako je to takrat delovalo, ne vemo. Podoben sistem, žal le mimogrede, omeni tudi Albert Struna v svojem članku z naslovom Staro mlinarstvo – drugod in pri nas, ki je bil objavljen v prvi številki Zbornika za zgodovino in naravoslovje.
Po vojni se mlinska kolesa počasi ustavijo
Ob postavitvi valjčnega mlina je bila razdrta oljarna, saj ni več prinašala dobička. V poznejših zapiskih se omenja še ena posodobitev – po letu 1921 je bila povečana in podaljšana žaga. Med obema vojnama sta žaga in mlin še delovala. Na dveh fotografijah iz tega obdobja se lepo vidi, da sta bili vodni kolesi zaprti v posebni leseni lopi. S tem sta bila preprečena nastajanje ledu na kolesih in morebitne okvare. Danes teh lop ni več. Žaga je prenehala z delom kmalu po koncu druge vojne, mlin pa je deloval še vsaj v 70. letih 20. stoletja.
Kljub dolgi in zanimivi zgodovini mlina in žage se žal ni ohranilo dosti avtentičnih dokumentov. Objekta sta v zadnji četrtini 20. stoletja večkrat menjala lastnike, večina domačega, hišnega arhiva družine Dular pa je pogorela med drugo svetovno vojno, ko so Italijani požgali Dularjevo stanovanjsko hišo v Vavti vasi. Med posrednimi viri za ugotavljanje razvoja mlina in žage moramo vsekakor navesti roman Jožeta Dularja Krka pa teče naprej. V njem je predstavil zgodovino družine Dular od začetka 19. stoletja in ob tem vpletel v zgodbo tudi dogajanje okoli mlina in žage, ki sta omogočila preživetje družine.
Gre za enega največjih kombiniranih mlinarsko- žagarskih obratov na Krki z edinstvenim pogonom in prenosom vrtilnega momenta. Podobne tehniške naprave na Slovenskem ni več. Zato lahko govorimo o izjemnem primeru tehniške dediščine pri nas. Kljub slabemu stanju in uničenju večine naprav z izjemo pogonskega mehanizma je pomemben dokument v razvoju vodnih pogonov pri nas. Poseben mehanizem, ki se je ohranil v večji meri predvsem na mlinu, je sicer potreben dodatnih raziskav, saj podobnega ali primerljivega v zbrani literaturi nismo našli.
Zgoraj navedenemu dejstvu lahko dodamo še podatek, da gre vsaj v primeru mlina za enega najstarejših objektov, ki mu lahko skozi vire sledimo že od začetka 16. stoletja. Ob tem pa daje poseben kulturni pomen tudi knjiga Jožeta Dularja Krka pa teče naprej, v kateri je opisana zgodba družine Dular od začetka 19. stoletja. V knjigi lahko spremljamo tudi delovanje mlina in žage ter vse spremembe, ki so jih objekti in stroji doživljali skozi skoraj 200 let dolgo zgodbo.
Obravnavani objekt se je z navedenim romanom vpisal v slovstveno zgodovino slovenskega naroda, zaradi posebnega pogonskega mehanizma pa vsekakor sodi med pomembnejše predstavnike tehniške dediščine pri nas. Zaradi vseh opisanih lastnosti je občina Straža leta 2015 s posebnim odlokom mlin z žago razglasila za kulturni spomenik lokalnega pomena.
Več kot 25 let stojijo objekti zapuščeni. Žaga je ostala v lasti družine Dular, mlin pa je menjal več lastnikov. Danes je last občine Straža, ki je pred časom obnovila streho. Mlin pa še čaka celostna prenova in vsebina, ki bi mu vdahnila novo življenje.
