Reka Krka je eden najbolj prepoznavnih simbolov Novega mesta, in to povsem upravičeno. Naravne danosti so bile skozi zgodovino tiste, ki so določale kraje človekove poselitve in usmerjale prometne poti. Pri tem so imeli vodotoki še posebej pomembno vlogo. Zato lahko mirno rečemo, da Novega mesta brez reke Krke ne bi bilo.
Ljudje so za svoje preživetje vedno potrebovali vodo, zato so bili prostori ob rekah vedno privlačni za poselitev. Že v prazgodovini so znali izkoristiti prednosti lege na rečnem okljuku za umestitev naselbin, saj jim je takšna lega nudila tudi naravno zaščito pred morebitnimi napadalci. Fizična zaščita je vse do srednjega veka ostala ena najbolj pomembnih vlog, ki jih je imela reka v mestu ali bolje rečeno ob mestu.
V srednjem veku obrečni prostor sam po sebi ni bil posebej cenjen, ampak so ga dojemali kot del divjine. So pa takrat ob vodah še izven obzidij naselij začeli nastajati prvi gospodarski objekti, kot so mlini in žage. Poleg proizvodnje moke in obdelave lesa so ti objekti s svojimi jezovi močno posegli tudi v vodne režime. Vodotoki so postali globlji in njihov pretok bolj nadzorovan, s čimer se je njihova obrambna vloga lahko še povečala. Mesta so bila praviloma tudi kraji prehoda prek vodotokov, kar je utrjevalo njihovo strateško vlogo. Ko obrambna vloga ni bila več tako pomembna, so postale vodne in obvodne površine vedno bolj integrirane tudi v strukturo mesta.
Vse te splošne ugotovitve veljajo tudi za naše mesto. Krka je mesto varovala, gnala je vodna kolesa mlinov in žag, ljudje so uporabljali njeno vodo za zagotavljanje osnovnih življenjskih potreb, v njej so prali perilo in napajali živino, lovili ribe in rake, s Krko so živeli in bili od nje življenjsko odvisni. Vsega tega danes ni več in tudi ne more biti, saj so se družbene in produkcijske razmere popolnoma spremenile. To pa še ne pomeni, da smo lahko do zgodovine mesta in njegove tradicije popolnoma brezbrižni. Nasprotno – upoštevanje kulturno-zgodovinske identitete je ena od bistvenih sestavin sodobnih principov urejanja prostora.
Tako kot vse reke je tudi Krka naraven mestotvorni element, ki določa obliko mesta in njegov urbani razvoj. Pri tem lahko izpostavimo različne vidike – od funkcionalnega prek oblikovalskega do socialnega. Mestna zgradba sledi morfologiji obrečnega prostora in se ji prilagaja, hkrati pa reka prinaša v mesto naravno krajino. In prav v stopnji naravne ohranjenosti se reke v različnih mestih lahko bistveno razlikujejo.
Veliko mest je na ravninah, kjer so veliko bolj izpostavljena nihanjem ravni vode in posledično poplavam. Visoka stopnja naravnosti rečnih koridorjev v starih mestih je bila tako pogosto posledica zanemarjanja prostora, ki ga zaradi poplav niso znali koristneje uporabiti. Zaradi vodnih nihanj je bil širok pas ob vodi nekakšna zadnja stran hiš s smetišči. Z razvojem tehnologije se je povečevala tudi zmožnost regulacije vodotokov, vse do stopnje, ko so te zaradi lažjega obvladovanja pogosto spremenili v popolnoma raznaravljene betonske kanale – tako v mestih kot tudi zunaj njih. Utrditve in regulacije rek pa niso pomenile le izgubo naravnih brežin, ampak so tudi bistveno otežile dostop do vode, kar pomeni, da je obrežni prostor praktično izginil iz življenja meščanov.
Krka v Novem mestu zaradi značilnih reliefnih razmer in visokih strmih bregov ni bila nikoli obzidana, ker za kaj takega enostavno ni bilo potrebe. Edini malo večji odklon od naravnega stanja vodnega režima, ki so ga doživljali naši predniki v prazgodovini, ko so na prostoru Novega mesta začele nastajati prve naselbine, je njena zajezitev pri današnjem Seidlovem mlinu iz časa srednjega veka. Ta je dvignila gladino reke in s tem povečala njeno globino v mestnem jedru, hkrati pa tudi ublažila njena nihanja. Vodni režim v mestu se od takrat ni več bistveno spreminjal.
Ohranjenost naravnega značaja
Naravno ohranjene brežine z obrežno vegetacijo imajo še vedno velik ekološki pomen z značilnimi obvodnimi habitati ter veliko biološko pestrostjo rastlinskih in živalskih vrst, ki jih v večini mest več ne srečamo. Ohranjenost naravnega značaja se odraža predvsem v intenzivnosti naravnih procesov. Stanje rastlinstva in živalstva je sicer neposredno odvisno tudi od kakovosti vode, ki pri nas sicer ni najboljša, vendar se z leti ter s številnejšimi in učinkovitejšimi čistilnimi napravami stanje vendarle počasi izboljšuje. Za enkrat nerešljiv problem pa ostajajo ostanki gnojil in pesticidov, ki se v Krko izcejajo s kmetijskih površin ob celotnem njenem toku.
Dejstvo, da se je mesto razvilo na vrhu strmega brega visoko nad gladino reke, vsekakor otežuje dostopnost in povzroča odmaknjenost obrečnega prostora od vsakdanjega utripa mesta. Oba cestna mostova sta tako visoko nad reko, da človek pri prečkanju Krke sploh ne pride v stik z obrečnim prostorom. Takšna situacija pa prinaša tudi določene prednosti, ki se kažejo predvsem v ohranitvi naravne podobe brežin brez večjih gradbenih posegov. Druga pozitivna posledica pa je, da imajo tisti, ki tja vendarle zahajajo, do reke in njenih brežin večinoma sorodne interese.
Rekreacijski pomen rečnega prostora
V kontekstu sodobne družbe in razvoja mesta pa rečni prostor vse boj pridobiva na svojem rekreacijskem pomenu. Ne le sam po sebi, ampak tudi kot sestavni del t. i. zelenega sistema mesta, ki postaja ena bistvenih sestavin sodobnega urbanističnega načrtovanja, temelji pa na povezovanju zelenih površin in odprtih prostorov mesta v smiselno in razpoznavno prostorsko celoto. Pri tem so izpostavljeni tako vidiki oblikovanja mesta in zadovoljitve potreb prebivalcev kot tudi ekološko ravnovesje in kakovost bivanja v mestu.
Možnosti rekreacije na in ob Krki so izredno široke. Razmeroma neproblematičen značaj reke dopušča rekreacijsko dejavnost ob reki brez večjih gradbenih posegov z ohranjanjem obrežne vegetacije. Ko v Novem mestu omenimo rekreacijo in reko Krko skupaj, najprej pomislimo na Loko, ki je svoje ime dobila po geografskem poimenovanju za travnato, rahlo močvirno obrežno ravnico. Ta predel še danes zbuja pri starejših generacijah nostalgične spomine na izredno pestro družabno življenje ob Krki pred in po drugi svetovni vojni. Pri mnogih so še živi spomini na kopališče in kopališke objekte – tako na vodi kot na suhem – ter na prva športa igrišča v Novem mestu.
Kljub temu da kopališča na Loki že davno ni več in da je zanimanje za veslanje po Krki bistveno manjše, kot je bilo v povojnih letih, pa Loka še vedno živi. Nekoliko nenavadno pa je, da so tam brežine kljub ugodnemu terenu razmerama slabo dostopne, kar še posebej velja za del ob športnih igriščih in pod mostovoma ter za nesrečno izpeljano klančino sicer zelo dobrodošle nove brvi. Zdi se, da bi bile tudi betonske ploščadi gostinskega lokala neposredno ob Krki lahko nekoliko bolj privlačno oblikovane. Rekreativne dejavnosti, ki so na Loki, reke sploh ne potrebujejo (npr. igre z žogo). Še več, glede na številne ograje med igrišči in obrečnim prostorom lahko rečemo, da jim je njena bližina celo v napoto. V prihodnosti bi veljalo razmisliti o novi ureditvi tega prostora, o večji integraciji reke v rekreativne dejavnosti ter o bolj zeleni oz. parkovni ureditvi celotnega območja vse do starega mestnega obzidja na Šancah. Že leta čakamo junaka, ki bi si upal odstraniti nesrečni poslovni objekt ob Krki, nekdanji TVD Partizan, ki v ta prostor vsebinsko in oblikovno nikakor ne sodi, poleg tega pa povzroča motorni pomet ob sami rečni brežini, kar vsekakor ni zaželeno.
Na nasprotni strani Krke se je urejenost bregov Krke z ukinitvijo nekdanje separacije Kremena bistveno izboljšala. Spet pa imamo nelogično situacijo, ko najbliže Krki najdemo igrišča za tenis – športne dejavnosti, ki zahteva popolnoma umeten teren z ograjami in ki z vodo nima nič skupnega. Na novo urejeno kopališče ob Krki je zato težko dostopno in utesnjeno ter temu primerno slabo obiskano. Če bi imelo kopališče ob Krki v zaledju namesto teniških igrišč mestni bazen, bi se mu verjetno godilo drugače. Žal pa so se mestne oblasti nedavno odločile, da plavalnega bazena v mestu ne bo in da se bodo meščani, če bodo želeli plavati, pač morali usesti v avtomobile in se odpeljati v bližnjo vas.
Za sprehode le poti
Najbolj osnovna oblika rekreacije so sprehodi. Njihova prednost je ta, da ne potrebujejo večje infrastrukture, ampak le poti, ki se lahko prilagajajo naravnim razmeram in ne posegajo v brežine, ter tu in tam kakšno klop. V tem stoletju se je stanje na tem področju glede na tisto v drugi polovici 20. stoletja močno izboljšalo. Urejene so bile nove sprehajalne poti, opremljene s klopmi, in nova brv med Loko in Portovalom, s čimer se je število rednih sprehajalcev bistveno povečalo. Eno najpomembnejših novih sprehajališč predstavlja t. i. Julijino sprehajališče v Kandiji pod staro bolnišnico, ki je odprlo nove poglede na mestno jedro, ne da bi za to žrtvovali naravne brežine. Na tem mestu so namreč pred leti načrtovali novo traso Kandijske ceste, ki bi na visokih podpornih zidovih potekala delno tudi po vodnem zemljišču, kar bi popolnoma spremenilo naravni značaj reke v mestu. To se na srečo ni zgodilo.
Že od prvih urbanističnih načrtov živi ideja o vzpostavitvi sprehajalne poti ob celotnem okljuku mestnega jedra. Kljub zakonsko predpisani pravici do prostega dostopa do vodotokov smo v realnosti še daleč od tega, glede na to, da se v vsem tem času kljub nekaterim poskusom ni zgodilo praktično nič. Tradicionalno so bili ob Krki zasebni vrtovi, kjer so stoletja pridelovali vrtnine. Konflikt, ki nastane ob trčenju javnega in zasebnega interesa ob vodi, je dobro viden na Zupančičevem sprehajališču pod Bregom, kjer skušajo lastniki obvarovati svoj pridelek na vrtičkih na vse načine, tudi z bodečo žico, če je treba. Bodeča žica pa upravičeno zbuja najslabše možne asociacije, zato je težko razumeti, da smo se s takšnim nevzdržnim stanjem kar nekako sprijaznili in hodimo mimo žičnatih trnov, kot da so normalen del našega vsakdanjika. Tu brez jasne odločitve in tudi konkretne akcije mestnih oblasti ne bo šlo. Treba bo pretehtati interese, narediti načrt in ga tudi izvesti na javne stroške in v javno korist.
Pravila igre
Z Občinskim prostorskim načrtom Mestne občine Novo mesto (OPN 2009), ki predstavlja temeljni akt prostorskega razvoja občine, smo dobili prvi celovitejši pravni akt, ki med drugim jasno določa pravila igre na območju reke Krke. OPN predstavlja sodoben in strokovno korekten dokument, ki do reke in njenih brežin spodbuja spoštljiv odnos. Med drugim predpisuje ohranjanje prepoznavnosti prostora, morfoloških značilnosti Krke in obvodnega prostora, značilnosti posameznih ekosistemov ter kulturnih in doživljajskih značilnosti obvodne krajine z naravno oblikovanostjo struge in obrežja. OPN predvideva in določa tudi obliko in umestitev objektov ob in na reki, kot so pomoli, čolnarne, pristanišča in začasne plavajoče naprave. Vendar teh v zadnjih letih nismo dočakali prav veliko – prav gotovo manj, kot smo pričakovali.
Živahnejše pa je dogajanje na področju brvi prek Krke. Brvi v Ragov log (iz prejšnjega stoletja) in brvi med Loko in Portovalom (z začetka tega stoletja) naj bi se v doglednem času pridružili še dve – na Brodu, za katero je že bil izveden uspešen javni natečaj, in pri izlivu Težke vode, kjer se začne Julijino sprehajališče pri gradičih Kamen in Neuhof. Lokacija te omogoča neposredno navezavo levega brega na predvideno pot ob Težki vodi, kar je z vidika vzpostavljanja zelenega sistema dobro. Žal pa takšna umestitev verjetno pomeni dokončno slovo od možnosti umestitve brvi na historični lokaciji starega mosta ob ruševinah nekdanje mitnice. Lokaciji sta namreč preblizu ena drugi, da bi realno lahko pričakovali obe. In tako smo zgodovinsko pomembno točko ob prometno preobremenjeni Kandijski cesti najverjetneje prepustili nekakšni urbanistični gangreni. Kandija tudi sicer kar kliče po prenovi in ureditvi meščanom in obiskovalcem prijaznejših brežin, kakršna je npr. nastala z ureditvijo čolnarne pri črpališču. S svojo lego nasproti mestnega jedra bi Kandija lahko postala prava mestna plaža, vendar pa za zdaj žal še nič ne kaže na to.
Mestna občina mora stremeti k pridobivanju novih javno dostopnih površin ob Krki in preprečevati njihovo privatizacijo. Žal je v preteklosti delala tudi nasprotno. Dnevi, ko smo razvoj mesta in njegove danosti prepuščali željam in potrebam trenutnih investitorjev brez jasno postavljenih strokovnih izhodišč dolgoročnega urbanega razvoja, bi morali biti že za nami (primer nesrečnega Vagona v Kandiji).
Brežine reke Krke in njenega pritoka Težke vode v našem mestu ponujajo neverjetno pestrost pojavnih oblik ter naravnih in kulturnih vsebin. Ob Krki se nizajo ravnice in strmine, travniki in gozdovi ter različni objekti. To je velika primerjalna prednost Novega mesta pred drugimi mesti, ki pa jo je težje ekonomsko ovrednotiti, posebej še na kratki rok, zato brežine Krke navadno pristanejo bolj na obrobju zanimanja mestnih oblasti.
Čeprav kulturna dediščina po navadi ni prva asociacija ob omembi reke Krke, jo v mestu ob reki srečamo praktično na vsakem koraku. Krka obkroža in osmišlja staro mestno jedro, Kandijski in Železniški most sta kulturna spomenika, prav tako gradiča Kamen in Neuhof ter še mnoge zgodovinske stavbe. Žal je iz zavesti mesta izpuhtel Seidlov mlin – dolga leta je bil ruševina, zdaj pa je že več kot desetletje nedokončana gradnja brez vsebine in dostopa.
Reko Krko v Novem mestu velika večina meščanov še vedno prepoznava kot nesporno vrednoto, kljub temu da smo v vsakdanjem življenju praktično izgubili stik z njo. To je vsekakor dobro izhodišče in zdi se, da smo najnižjo točko že dosegli ter da se zanimanje in občutljivost ljudi za reko v mestu povečuje. Veliko so temu pripomogle nove pešpoti in dejstvo, da ta prostor obišče veliko več ljudi kot npr. še pred 20 leti. Poleg uradnih ustanov postaja pomemben dejavnik in nosilec pobud tudi organizirana civilna družba, ki pridobiva na moči in dejansko lahko spodbudi pozitivne premike.
