(Dolenjska založba, 1992, ponatis, 372–378)
Gostija se je zavlekla čez noč do prvih jutranjih ur, ko so se mestni gostje odpeljali domov. Nekateri bližnji sorodniki so odšli v cerkev in se takoj po maši z razigranimi godci preselili k Jančerjevim, kjer so jih že čakale pogrnjene mize.
Župan je še ostal in prav tudi davkar, ki se je po obilnem kosilu silno nerad odtrgal od družbe in se poslovil z obljubo, da bo naslednji dan spet prišel k Urbihovim, kjer bodo nadaljevali z gostijo.
Takoj po davkarjevem odhodu se je pooblačilo in pričelo je deževati, kar pa veselih svatov niti najmanj ni motilo. Še celo bolj veselo in šumno je bilo, posebno ko sta iz mesta prišla dva godca s trobentami. Vrh tega ni zavoljo dežja nobeno delo klicalo ljudi niti na polje niti v hosto ali nograd. Zato so imeli mirno vest; dež naj kar pada po mili volji! In razen tega je ohladil ozračje, da se je vsaj dalo pošteno dihati.
Naslednje jutro se je nebo ubrisalo in sijalo je sonce. Krka je bila za spoznanje umazana, zato pa je bil ves svet čist in svetal kot mehurček iz milnice. Gostje so se od Jančarjevih znova preselili k Urbihovim. Repar in Garbez sta nastavila vrše, zaklala kozlička in Jozelj je odšel z vozom v mesto po pivo.
Nazaj je pripeljal poleg pijače tudi davkarja. Toda z Geričevim prihodom je med Urbihove prišel poplah. Saj bi davkar molčal, pa ni mogel. V Novem mestu je v Krki izbruhnila – račja kuga. V nedeljo ni bilo še nič; včeraj je po vodi plavalo nekaj mrtvih žlahtnikov, danes pa je že vsa površina pokrita z njimi. Na stotine in stotine jih plava navzdol od Broda in Češče vasi.
Urbiha je z grozo zastrmel v davkarja. Osem kilometrov je od Novega mesta do Vavtovca. In če je račja kuga že na Brodu ali malo više, jih je komaj še pet. In kdo ve, če ni že na Volavčah, če ni že na Potoku ali pa celo pod Jančarjevim jezom v Vavtovcu? Morda celo pri mostu, tik pred njegovo hišo?
Florijan je zdrvel ven, za njim Tomaž, Jančar in davkar. Oba rakarja je poklical. Ali nista videla nič sumljivega, ko sta zjutraj nastavljala vrše? Kakšnih mrtvih rakov? Morda bolne žlahtnike, ki so lazili po suhem?
Ne, Repar in Garbez nista videla prav nič sumljivega. V ponedeljek pred praznikom sta pač opazila nekaj rakov na bregu, toda danes niti enega. Sicer pa lahko gresta takoj pogledat.
Da, najbolje bo, če se sami na lastne oči prepričajo, kako je s to stvarjo. Če je račja kuga v Vavtovcu, potlej je pač konec. Konec vsega, na kar je stari Urbiha gradil svojo denarno moč in ugled. Florijanu je tolklo v glavi, neko čudno omotico je čutil in kot v sanjah je stopal za drugimi na most. Tam so vsi uprli oči v motno gladino. Čez čas so si vidno oddahnili. Nobenega mrtvega žlahtnika ni bilo na njej.
Tomaž je z davkarjem zavil navzgor ob desnem bregu, drugi pa so šli čez most na nasprotni breg. Tam sta oba rakarja krenila na levo, Urbiha pa se je s starim Jančarjem nameril navzdol proti jezu.
Florijan je napeto gledal po obrežni travi, da bi kje zasledil bolnega ali mrtvega raka. Nikjer ni bilo nobenega. Kleščarji so mirno ždeli v rahlo skaljeni vodi v račinah, pod kamenjem, med koreninami.
Prehodila sta ves breg pod jezom do lehnjakovih brzic in še kake tri streljaje niže doli, pa je bilo vse po starem. Tudi oba rakarja, Tomaž in davkar niso nikjer opazili nič posebnega.
Vrnili so se in sedli za mizo med druge goste. Spet so jo urezali domači muzikanti, toda vse skupaj se ni moglo prav razmahniti. Na starega Urbiho je leglo tistih pet kilometrov, ki so ločili Vavtovec od račje kuge, kot težak, svinčen kotel.
»Na Volavčah crkujejo raki!«
»Kaa-aj?«
»Vse polno jih leze po travi. Rdeči so. – Pa voda jih tudi že meče na površje.«
Urbiha je preplašeno strmel v hlapčka, ki ga je naslednje jutro poslal gledat, kako je z doljnim koncem njegovega revirja, pa se je vrnil s to obupno novico. Torej je tudi njegove rake dosegla kuga? Potem je konec, resničen konec.
Florijan se je kot omoten zazibal na dvorišče. – Na Volavčah je že kuga? To se pravi, da ni niti štiri kilometre proč od Vavtovca? Toda na Volavčah je vendar že njegov revir, in če je kuga tam, je to prav tako, kot bi bila že pod Jančarjevim jezom. Če pa je pod jezom, bodo bolni raki po suhem prelezli nad jez in potem … Ooo! Prekleto! …
Pustil je goste, pustil je sina, ki je z njimi danes že četrti dan načenjal gostijo, in spet odšel na most in proti Jančarjevemu jezu. Da, oni se gosté in se bodo gostili še jutri in v nedeljo, njega pa razjeda skrb. Ne more sedeti tamkaj, ne more se smejati njihovim dovtipom, odkar ga je vznemiril davkar. Tomaž pa pije, Tomaž pleše in se smeji, kot bi bil nor. Ali res ne vidi črnega oblaka, ki se vali nad njihovo hišo?
Urbiha obstoji na kraju jezu in brez moči zastrmi v vodo. Kako naj prepreči, da kuga ne bi prišla v gornji del njegovega revirja? Naj čaka na bregu in z gorjačo potolče vsakega žlahtnika, ki bi skušal po suhem prilesti nad jez? Naj izkoplje jarke in jih napolni z živim apnom, naj zažge v teh jarkih ognje? Kaj, kaj naj stori? To naj mu kdo pove! – Toda saj prenašajo kugo tudi ribe, kot je pisalo v »Novicah«? Če je to res, potlej je vsak trud zaman. In če drugje niso znali ustaviti te nesreče, je tudi on ne bo.
Ves zmeden in obupan strmi prek jezu, čez katerega tu pa tam padajo, štrkajo in se razbijajo vodne štrene. Po vlažnem mokričniku letajo brenclji, enodnevnice sede na razjedenih deskah, ki mole iz vode, in nekaj kačjih pastirjev nemirno pofrfotava v iskrečem se zraku. V jezu prav pod njim votlo grgra in klokota voda, ki se nato razprši v svelte penaste curke. Majhne ribe se kar naprej in naprej poganjajo iz njih. Kot srebrni utrinki polete za trenutek nad vodo in spet padajo v šumeče grive. In nad vsem sveti močno dopoldansko sonce. Urbiha se vrne z jezu na breg in stopa nazaj proti mostu. Toda na most ne zavije, temveč preseka cesto in se nameri navzgor ob bregu.
Med visoko travo hodi in se ozira po grmovju in po gladini. Vsak košček lesa, vsaka odlomljena veja, vsak list, kip lava po njej, ga vznemiri. Morda je tisto žlahtnik, ki ga je zagrabila kuga in ga mrtvega vrgla na površje? Z hip obstane, napne oči in zastrmi v ono stvar. Gleda, gleda … Potem se oddahne. Ne, ni žlahtnik, temveč samo kos preperelega lesa, samo zgrbančen list, ki moli iz vode in ga lahen vetrič kot majhno rjavo jadro peha po gladini. Nato spet hodi, se ozira okoli kolčkovine in ločja, okoli vrb, lesnike in mačkovine. Trstika pošumeva in onkraj reke gruli v lipi grlica.
Urbiha pa hodi in opreza po tleh in po vodi kakor tat. Kakih pet streljajev pod strmolskim jezom nenadoma obstane. Zdrzne se, kot bi ga usekal gad. Kaj je vendar? … Pa ne … Florijan strmi, strmi … Z roko si gre čez čelo. Kakor da bi hotel sam sebe prepričati, da ni res, kar vidi. Ne, ne! …
Na bregu za majhnim otišem gomaze raki. Dva … pet … osem … deset … Vsi so rdečkasti, visokih nog stopicajo po travi; zdaj zdaj katerega zanese, se prevrne na stran in na hrbet. Urbihi se odpirajo oči, odpirajo usta. Sope, gleda … Nato se zažene ob bregu.
Že spet! Eden, dva! In potem kar pet na kupu, med katerimi so trije popolnoma negibni. Po nizkem obrežju se iz vode peha ves rdečkast žlahtnik. Dva, tri pednje daleč pride na suho, pa ga pograbi krč, da se zavrne vznak in se kot kepa prevali v vodo.
Toda … Ooo! Po vodi plava … Ne tisto ni les niti listje niti kaj drugega. Tamkaj plava mrtev – rak. Zdaj ni dvoma, zdaj Urbiha dobro vidi, saj je žlahtnik blizu, da bi ga lahko dosegel z roko.
Tam v ločju se je zagozdil eden in tam pod grmovjem spet drug. In malo dalje na vodi … Ne, tisto ni listje, tisto res ni … Urbiha kakor blazen strmi v vodo, kakor bi hotel odkriti tisto prekleto nevidno roko, ki je pričela dušiti in moriti njegove žlahtnike. Tisto vražjo, trikrat prekleto, ki se je stegnila ob Brežic in Kostanjevice prav pod Strmole, kjer se je zarila v njegove račine. V njegove, Urbihove! Ooo! …
Gleda, gleda … Nato se sunkoma obrne. Daleč pred njim leži med zelenjem Vavtovec in onkraj lesenega mostu se beli njegova hiša.
Samo lahna sapa šumi v ločju, toda njemu se dozdeva, da sliši Damijanovo tamburico, da sliši trobente pa gosli, bas in flavto. Norci prekleti! Žro in se vesele. Ali ne vidijo, da crkujejo raki, ali ne vidijo te nesreče, tega črnega oblaka … O, prekleto!
Kot blazen se požene v tek po visoki travi. Teče, znoj mu zaliva čelo, duši ga. Noge so mu svinčene, v prsih mu tolče srce kot cerkvena ura, a vendar teče. In ko pride do mostu, se zapodi po njem. Kot krogla buši med svate. Razmršen, zadihan, vroč.
»Kuga! … « izdavi zasoplo in se pri vratih onemogel sesede na stol. Nekaj ljudi se prestrašeno ozre vanj. Drugi pri mizi pa so hrupni in godci za pečjo jo režejo kar naprej.
Urbiha divje zabliska z očmi in plane k Damijanu. Sunkoma mu iztrga tamburico iz rok in jo zviška trešči po tleh. Tenko jekne razbito godalo in raztrgane strune zazvene. Florijan pa stoji sredi hiše kot steber in grozen je, ko trdo zavpije v nastalo tišine:
»Slišite norci, kuga je tu!«
Krka je umirala.
Naslednje jutro so bajtarji kakor stekli planili nadnjo. Naj jim dá, naj jih še enkrat vsaj za silo nasiti, preden se stegne kot zgarana žival.
Urbiha je ni branil, niti rakarja niti žandarji. Lakote bajtarske! Naj žro, crkovino!
Ne, raki so še živeli, toda od ure do ure jih je bolj dušila tista nevidna roka, jih vse rdečkaste pošiljala na breg, kjer jih je napenjalo, kjer so jim včasih odpadle noge in klešče ter jih je grabil krč, dokler niso po nekaj urah za zmerom obmirovali. Ali pa jih je ta nevidna roka dušila na vodnem dnu, od koder jih je čez dana ali dva metala na površje in odpravljala proti vzhodu.
Potem je račja kuga stegnila svoje roke do Soteske, pogledala mimogrede v račine obeh pritokov nad Toplicami, nato pa pričela tipati proti Grmadi in Fužinam. Oboje je dosegla prej kot v enem tednu.
Zdaj po Krki ni več plavalo na stotine rakov, zdaj je šlo njihovo število že v tisoče in deset tisoče. Celi vlaki poginulih žlahtnikov so se valili skozi Vavtovec in doli pri Jančarjevem mlinu se jih je na grabljicah nagnetlo za cele vozove.
Sonce pa je sijalo in velik smrad se je razširil po Krki in po obeh bregovih. Vrane so raznašale crknjene rake, raznašale so jih vidre pa psi in mačke.
Ljudje so na bregu zakopavali račjo crkovino ali pa jo metali nazaj v vodo. Toda ta je pri mlinu ni odplavljala in zaudarjalo je tako močno, da se je ljudem v bližini vzdigoval želodec. Zato so si nekateri zavezali čez nos robec, vzeli grablje in kole ter metali rake čez jez ali pa jih skozi grabljice prožili dalje po mlinskih žlebovih.
Na tisoče, na deset tisoče so jih odplavljali naprej, toda od Soteske in zgornjih krajev so se nenehno valili novi vlaki mrtvih kleščarjev. Tisti majhni, neznatni rakci kot nekakšni škorpijoni, pa oni petnajst, osemnajst in še večcolski orjaki!
Ljudje so strmeli in se čudili, kje neki je Krka skrivala toliko bogastva. Da, Frnatek, Bertuc in drugi so imeli gotovo prav: za to bogastvo se je v resnici splačalo boriti. Toda zdaj ne bo imel nihče nič; niti oni niti Urbiha. Ne bo treba več oprezati okoli račin, ne bo več treba zavoljo žlahtnikov sedeti v zaporih.
Krka pa je umirala naprej.
Crknjeni raki so plavali prvi teden, plavali drugi, tretji … Kuga je segla do Žužemberka in se nato mimo Zagradca stegnila prav do izvira Krke. Ljudje za to veliko morijo niso našli več besed. Samo stara Bilčevka je neprenehoma govorila: »Božja kazen, božja kazen …«
Po mali maši se je pričelo deževje. Dolgo jesensko deževje. Toda to leto je bilo nekaj obupnega. Skoraj dvajset dni je nebo močilo zemljo, da je pokalo in gnilo grozdje, gnil krompir, kalila na njivi dozorela koruza, plesnel nizki fižol … Da, in ajde ne bo, ne bo vina in ne bo koruznega kruha. Nad ljudi pod Srobotnikom se je zgrnila nova velika nesreča.
Deževalo pa je kar naprej, kot bi hotelo potopiti ves Vavtovec. Rjava Krka je divje narasla in grozila spodnesti leseni most pod Urbihovo hišo. Toda ta se je krčevito in obupno upiral tudi tedaj, ko je stari Jančar nad svojim poplavljenim travnikom vsekal v skalo najvišjo mero, ki jo je kdaj za njegovega življenja dosegla Krka. Zraven je pristavil letnico.
