Borut Javornik je veslač, kanuist in kajakaš, tako in drugače, tudi po duši. Zrasel je na Krki in svoje življenje preživlja na Krki. Njegovi predniki so bili mlinarji in žagarji na Krki vsaj sedem generacij. Borut živi s Krko in od Krke drugače kot njegovi dedje in pradedje, ne z mlinskimi kolesi, pač pa z veslom. Bil je med prvimi olimpijci, ki so nastopili pod slovensko zastavo leta 1992 v Barceloni. Od njega so po tihem pričakovali prvo olimpijsko medaljo za samostojno Slovenijo, pa se ni izšlo. Potem ko je v prvi vožnji pridelal kar 15 kazenskih sekund, se je moral na koncu zadovoljiti s trinajstim mestom. Kmalu zatem se je vrnil na Krko, ki mu od tedaj daje kruh. Kdor se z njim vsaj enkrat s kajakom zapelje prek krških jezov in lehnjakovih pragov, se zaljubi vanjo, kot je v zanj najlepšo reko na svetu zaljubljen tudi on.
Katera je najlepša na svetu?
Barbara. (smeh)
Poleg Barbare?
Krka.
Zakaj je tako lepa?
Zato ker je to neki splet lepe narave in industrijske reke. Ker je tako obdelana, da zgleda zelo naravna, v bistvu pa je z vsemi mlini in žagami ob njej Krka industrijska reka že štiristo let.
Lahko to razložite nekoliko bolj podrobno?
Vsi jezovi, mlini, žage, stružnice … so narejeni iz Krke, iz lehnjaka, ki so ga rezali in z njim gradili jezove in tudi stavbe.
Vsi ti jezovi so se na neki način ponaravili.
Res je. Marsikaterega je kar težko ločiti od naravnega. Da ni naraven, vidimo lahko le po obliki, kako je speljan proti mlinu.
Vaša družina je povezana z reko že zelo dolgo. Od kdaj?
Prav natančnega datuma ne morem povedati. Mislim, da sedem generacij. Jaz sem sedma.
Kaj so vaši predniki počeli s Krko in na Krki?
Žagali les in mleli lokalne pridelke. To je bil eden od treh mlinov in edina žaga v vasi Krka.
Kdaj se je to končalo? Kako?
Staremu očetu so kot kulaku po drugi svetovni vojni prepovedali opravljati njegovo dejavnost tako kot večini mlinarjev vse do Žužemberka, kolikor je meni znano. Pa se to ni končalo le zaradi tega, tudi zaradi pojava električnih mlinov, ki so bili bolj natančni in manj odvisni od vodostaja reke.
Vaš oče je bil eden izmed prvih kajakašev na Krki.
Šele na koncu je bil kajakaš, pred tem je bil sandolinar in po neki zgodbi tudi voznik farovške truge.
Kaj to pomeni?
Komunska krsta. Niso imeli vsi ljudje denarja za krsto …
Torej to nima zveze s Krko?
Ima, ampak to je ilegalna zgodba, ki morda ni primerna za objavo. S kolegom Ivanom Piškurjem, ki je bil nekoliko starejši od mojega očeta, sta si razdelila trugo, Ivan je vzel zgornji del, moj oče pa spodnjega, in sta veslala.
Danes ju zaradi tega pa res ne more več nihče obtožiti.
Ne. Nemogoče.
Če izvzamemo veslanje v trugi, kako se je na Krki veslalo nekoč? Kakšne čolne so imeli tedaj, kako so veslali?
Tako kot povsod drugod po svetu, tudi malo za zabavo. Obstajajo fotografije. Imeli so čolne, narejene iz smrekovih desk, kakršne bolj pogosto še danes srečujemo predvsem v spodnjem in srednjem toku reke Krke.
Krški čoln, ki ga danes uporabljajo predvsem ribiči.
Nekoč so si pri nas tisti, ki so bili malce bolje situirani, vzeli kakšno popoldne tudi čas za družinsko čolnarjenje nad našim jezom. O tem govorijo slike. Pravzaprav, če smo natančni, niso veslali, saj so se kar s koli odrivali od dna, niso imeli vesel. Moj oče si je naredil sandolin, ki ga imamo še vedno pri hiši. Sam si ga je naredil pri kakšnih dvajsetih letih. Sandolin je v bistvu kvadratast kajak, narejen iz smrekovih desk, premazan s katranom … Pravzaprav sem tudi jaz začel veslati s tem čolnom.
Vaš oče je imel tudi veslaško družbo.
Ožja celica te veslaške druščine so bili Jernej Piškur, Jože Gošnik in moj oče. Na začetku so se vozili s sandolini po Krki kar vsak vikend pa na Kolpo so šli. Potem so se na drugih rekah, kjer je bilo tedaj še zelo malo čolnov, spoznali z drugimi veslači, od katerih so nekateri že imeli poliestrske kajake, pa so si še oni omislili take. To je bilo nekje sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Ti čolni so bili zelo krhki.
V dobi sandolinov na Krki še ne moremo govoriti o nekem turističnem veslanju. To so počeli bolj avanturisti.
To je bilo res bolj avanturistično ljubiteljsko početje. Čeprav za Piškurja, Gošnika in mojega očeta lahko rečem, da so bili zelo ponosni, da v svojem okolju zganjajo nekaj takega, da jim ni treba hlepeti po nečem drugem, morda nedosegljivem, ampak da se imajo fino lahko vsak dan ali pa vsaj ob koncu tedna in po vsakem deževju tudi tukaj.
Potem so prišli najprej poliestrski kajaki, ki se jih je dalo zapreti s krovnico, kar je bil bistveni napredek od sandolinov.
To je bil napredek, a tudi sandoline se je dalo na neki način zapreti. Jim je tukajšnji lokalni mizar Trunkelj, ki so ga podkupili s kakšnim litrom alkohola, naredil bolj napredne sandoline. Videli so, da drugi veslači uporabljajo krovnice, pa so v skladu z individualnimi težnjami po perfekciji vsak samemu sebi skreirali krovnico. Piškur in Gošnik sta imela prav odlične krovnice, moj oče si je pa kar eno plahto spredaj dal.
Vas je veslati naučil oče ali ste se tega naučili sami?
Oče me je dal v čoln, v sandolin, in ker takrat še nisem znal plavati, me je privezal na deset metrov dolg štrik in ga ni prav nič brigalo, ali sem jaz navdušen nad kajakom ali ne. Potem me je pustil, da sem privezan na tisti štrik veslal naprej in nazaj in levo in desno. To je bila moja iniciacija v kajak.
Kako je prišlo do tekmovalnega kajaka?
Ko so se bolj množično pojavili poliestrski čolni, so se pri nas zelo razvila tekmovanja v kajakaških maratonih. Začelo se je z maratoni na Savi. Podpeč–Ljubljana, Kresnice–Litija, Bohinjsko jezero–Soteska so bili med prvimi tovrstnimi maratoni. Kralj vseh teh maratonov pa je bil maraton Rade Končar, ki se je začel pri starem krškem mostu pri Čatežu, cilj je bil pa pri Savskem mostu v Zagrebu.
Je bilo pa tudi kar nekaj maratonov na Krki.
Krčani smo se priključili tedanjemu Kajak kanu klubu Rašica (danes KKK Tacen) in smo najprej delovali kot njihova sekcija. Smo rekli, da bi bilo dobro, če bi tudi na Krki naredili kakšen maraton. Na začetku je bilo to kar dvodnevno druženje veslačev. Da bi privabili čim več tekmovalcev in da se ne bi preveč razbijali na slapovih in jezovih, smo pripravili več različnih prog. Prvi maraton je bil speljan od Otočca do Kostanjevice, pripravil pa ga je tedaj že samostojni Kajak kanu klub Krka. V soboto je bil tekmovalni del, ker pa so bili tedanji veslači veseljaki in so imeli radi dobro družbo, so v nedeljo pripravili še netekmovalno druženje veslačev. To je bilo prvo tovrstno druženje veslačev v Sloveniji, ker so povsod drugod organizirali samo tekmovanja. Naši pa so hoteli ljudem pokazati, kako luštno je veslati po Krki, in so pripravili še rekreativni spust od vasi Krka do Žužemberka. Prvič so to pripravili sredi sedemdesetih let, mislim da leta 1977. Letos bo tako že 42. spust. Odličen maraton je bil tudi od Soteske do Otočca, kjer se je preveslalo še spodnje jezove. So prek nekaterih tudi drče za čolne naredili, kar bi lahko naredili tudi zdaj.
Kaj vas je spodbudilo k razmišljanju, da bi tudi vi tekmovali?
Bil sem star enajst, dvanajst let, ko sem spremljal očeta na teh maratonih, veslal tudi v dežju in snegu in mi je bilo vedno ‘fajn’ tekmovati. Začel sem trenirati v družbi kakšnih tridesetih ali celo štiridesetih sovaščanov na tej mali Krki. Potem me je pa čedalje bolj vleklo na divjo vodo, hodili smo na izlete in dobil sem tekmovalni čoln. Potem sem si kar sam naredil slalomsko progo pri Anžetovem jezu, to je prvem jezu na reki Krki. Takrat še ni bilo turbin in smo lahko veslali prek zapornic. Tako se je začela moja športna kariera.
Kdaj ste prvič pomislili, da bi vam lahko kajakaštvo in Krka rezala kruh tudi po končani športni poti?
Ko so začeli delati polietilenske kajake, ki so za razliko od lesenih sandolinov in krhkih poliestrskih čolnov odporni na udarce. To je bilo v začetku osemdesetih let, ko je v Nemčiji prvi začel delati kajake iz polietilena Slovenec Toni Prijon, nekdanji svetovni prvak v kajaku. Krka pa je s svojimi slapovi, jezovi in kaskadami taka reka, da bi, če bi turiste vodil po njej s poliestrskimi kajaki, morali čolne po vsakem veslanju krpati. S polietilenskimi čolni pa lahko veslamo tudi v nizki vodi, kar je posebej ugodno za začetnike, da niso obremenjeni z visokim vodostajem.
Ste pa turiste vodili po Krki tudi že v času tekmovalne kariere. Oče je imel več čolnov.
To so bili prijatelji, ki so želeli veslati. To ni bilo za denar. Sem pa tedaj že malo testiral, kako se to dela, kako se počutijo ljudje, ko prvič veslajo po Krki.
In kaj ste ugotovili?
Da bi zlahka to prodal kot turistično storitev.
Ste pa sorazmerno zgodaj končali športno pot.
Pri šestindvajsetih letih. Zaradi poškodb. Mi pa ni bilo težko, saj sem vedel, da imam doma možnost veslati še naprej in se pač na neki drug način ukvarjati s kajakaštvom.
Za razliko od številnih vrhunskih športnikov ste tako v svojem športu ostali vse življenje. Še vedno radi veslate.
Tako je. V bistvu je tekmovalno veslanje, kar se mene tiče, še najslabša oblika veslanja oziroma natančneje kajakaštva. Pojavnih oblik kajakaštva je ogromno.
Saj se tudi v drugih oblikah tekmuje, ne le v spustu in slalomu.
V Sloveniji se kajak trenira kot šport divje vode, čeprav je kajak v svoji osnovi morsko plovilo, kanu pa je rečno oziroma jezersko plovilo.
Kajak je eskimski, kanu pa indijanski čoln. Kdo ju je postavil na divjo vodo?
Kanu ali drevak ali piroga in podobno je čoln priobalnih in obrečnih plemen, ki so za veslanje uporabljala enolistnato veslo. Prvi so začeli veslati na divjih vodah Švicarji v dvajsetih letih prejšnjega stoletja.
Danes je razlika med divjevodaškim kajakom in kanujem samo še v veslu in tem, da v kajaku sedimo, v kanuju pa klečimo.
Najprej je bila zelo pomembna razlika v materialih. Če smo za sandolin rekli, da je narejen iz smrekovega lesa, eskimski kajak pa iz kož in kosti, ker lesa tam ni, se, ko se približujemo ekvatorju, za gradnjo plovil uporabljajo povsem drugi materiali od debel in listja do ukrivljenih šib in vejevja, temu pa je bila prilagojena tudi oblika plovila. Pri čolnih iz polietilena ali karbona pa gre danes res za popolnoma enak čoln, razlika je samo v veslih in položaju veslača – kajakaš vesla z dvolistnim veslom in v čolnu sedi, kanuist pa vesla z enolistnim veslom in v čolnu kleči. To velja seveda za čolne za na divjo vodo, medtem ko je pri čolnih za mirno vodo razlika velika.
Kakšen potencial ima danes Krka?
S turističnega vidika?
Na vseh področjih.
Mislim, da ima ogromnega. Kajakaške izlete po Krki vodim že 28. leto. Pri tem je treba upoštevati, da tu nisem del sistema neke tako imenovane turistične destinacije, kot je to na primer na Soči, ampak sem turistično destinacijo moral ustvariti sam s svojim početjem pa, recimo v navednicah, nekim imenom, ki sem ga imel ob koncu športne kariere. Ta potencial zame velja, ni pa, zanimivo, prepoznan v velikih turističnih sklopih, ki delujejo v tem okolju in se na smernice v turizmu zelo okorno odzivajo. Sebe si predstavljam kot zgolj en del turistične ponudbe, ki je za določene skupine ljudi lahko zelo atraktivna. Ne mislim, da je kajak zanimiv za vse. Je pa lahko zelo močan magnet za določen del populacije. Sam s tem ne mislim na tisti del populacije, o kateri govorijo ljudje, ki iz pisarn vsake toliko in toliko let pišejo strategijo razvoja turizma in deklarativno izražajo željo po gostih z debelimi denarnicami. Take izjave se mi zdijo povsem neprimerne. Vsak gost je dobrodošel gost ne glede na debelino denarnice. Mi ne preverjamo vnaprej, ali ima človek, ki prihaja k nam, debelo denarnico ali ne. Gost odpre denarnico za stvar, ki ga zanima. Takrat so cene nepomembne. Za velike sisteme v dolini reke Krke ostajam nezanimiv in neprepoznan, ker še vedno delujejo po sistemu ‘turistu bomo prodali sobo, dejavnosti izven našega sklopa pa mu ne bomo ponujali’. Morda je tako tudi zato, ker nisem s kom družinsko ali kako drugače povezan, ker počnem stvari, ki so nekaterim ljudem tako všeč, da pri drugih vzbujajo zavist, ne vejo pa, kako bi to počeli sami, ker je pač za izvajanje take dejavnosti potrebno zelo veliko znanja pa tudi odgovornost je zelo velika, in zavedanje, da to ni možno početi ob vsakem vodostaju, tudi ni nepomembno dejstvo. Pa še zelo sezonska dejavnost je turistično kajakaštvo.
Je Krka nevarna reka?
Vsaka reka je nevarna. Tudi Krka. Seveda je to odvisno od različnih ravni znanja.
Kdaj je varna?
Za nekoga brez znanja je vedno nevarna. Zaradi tega ponujamo vodenje, inštrukcije in usmerjanje v samostojno veslanje. V povišanih vodostajih je Krka nevarna tudi za izkušene veslače in predvsem tedaj, ko nekdo pride na Krko veslat s podcenjevanjem, kar se dogaja, ker Krka pač ni razvpita reka in ljudje ne vedo, da so situacije na Krki ob visokem vodostaju smrtno nevarne. Ker jo podcenjujejo, čeprav ta možnost povsod obstaja, ne izkoristijo možnosti, da si situacije najprej ogledajo z brega. Še ti kaj veš?
Krka je lahko varna. Tudi za začetnika, če gre veslat ob normalnem ali nižjem vodostaju v spremstvu usposobljenega vodiča, ki dobro pozna vse prehode, ki veslača usmeri in pri tem pomaga.
Seveda. Krka je varna pod pogoji, ki sem jih naštel. Ko sprejmem rezervacijo, prevzamem tudi odgovornost za izvedbo ali neizvedbo izleta. Možnost neizvedbe izleta je brezplačna. Če presodim, da izleta za skupino začetnikov ali srednje dobrih kajakašev zaradi neprimernega vodostaja ni možno izvesti, je moja odločitev, ali bom izlet izvedel ali ne. Ko smo že na vodi, je prepozno. Ne morem takrat reči, joj, je voda malo visoka, moramo paziti. Od človeka brez izkušenj ne moremo pričakovati, da bo v neki stresni ali manj varni situaciji sprejel pravo rešitev in naredil najboljše v pravem trenutku. Za take odločitve so potrebne izkušnje, ki jih veslač pridobi z urami in urami veslanja. Jaz ponujam zgolj bližnjico do lepih doživetij na reki. Živimo v instantnih časih. Ne maram slišati, da nekdo reče: Splezal sem na Triglav. Vrh ni bistven, bistven je sprehod, bistveno je doživeti naravo in na neki način, če govorimo o veslanju, sobivanje z reko. Da to lahko doživimo, morajo biti izpolnjeni določeni pogoji, potrebni sta znanje in spoznanje, da je narava lahko kdaj pa kdaj tudi neobvladljiva. Ne govorim o tem, da je lahko kdaj močnejša od človeka, ker to je vedno. Včasih je treba ponižno reči, da je danes tak dan, ko ne smem iti na reko.
Ko ste končali tekmovalno pot, ste bili trener …
In sem še zdaj!
… in ste na olimpijske igre dvakrat peljali Simona Hočevarja, se potem posvetili delu doma in se znova vrnili med trenerje ter turizem v veliki meri prepustili starejšemu sinu Jaki. Zakaj ste se vrnili med trenerje v reprezentanco?
Ker so me povabili, naj prek zime, ko nimam toliko dela doma, sodelujem pri vadbi osnovne tehnike. Potem pa se je to razvleklo v celoletno sodelovanje. Težko je le delno sodelovati. Potem kar naenkrat postaneš vpleten v vse procese treninga. Začne se z osnovnimi zavesljaji na mirni vodi in izvedbo med slalomskimi vrati, nadaljuje s prenosom naučene tehnike na divjo vodo. Potem ugotovijo, da veslači niso telesno dovolj dobro pripravljeni, pa se začneš poglabljati še v to in greš z njimi na prve tekme, na katerih se strateško bolje ali najbolje odločiš, in tako bi bil, če te ne bi bilo zraven, pogrešana oseba.
Je Krka primerna tudi za šolanje in trening tekmovalcev? Kaj bi bilo treba narediti, da bi se to lahko počelo tudi na Krki?
Saj vidite, na vrtu (na Krki ob domačem vrtu, op. p.) imamo postavljeno slalomsko progo. Kajakaši daljši čas trenirajo slalomsko tehniko brez vpliva motečih dejavnikov toka in protitoka, torej na mirni vodi. Vse vasi in manjša mesta ob Krki imajo možnost za vadbo kajaka. Precej dobrih veslačev ne živi ob divji vodi, ampak ob mirni vodi. Zadnji olimpijski slalomski prvak v kanuju Francoz Denis Gargaud Chanut je meščan Marseillea. Prek zime ogromno vesla na morju in na mirni reki, potem pa ima neke vrste projektne tedne priprav na divji vodi, načeloma enkrat na mesec. Vso temeljno tehniko pa raziskuje na mirni vodi.
Ampak Krka ima tudi nekaj divje vode, celo ob nizkem vodostaju. Bi se dalo kje narediti tudi progo vsaj za učenje in vadbo mlajših?
Krka je kraška reka. Je najsevernejša balkanska reka, ki sama dela jezove, lehnjakove. Tako kot Zrmanja, Krupa, Mrežnica, Krka v Dalmaciji … Ko veslamo tam, rečemo: O, to je pa tako kot na Krki. Le da je naša Krka sredi urbanega okolja, prej naštete reke pa so globoko v divjini, niso obljudene in ne tako izkoriščene. Krka je urbana reka z zelo lepo vzdrževanimi bregovi, ki so sicer zapuščeni, a pozimi, ko ni listja, je lepo videti ogromno starih škarp in urejenih bregov, jezove, urejene obrežne travnike, loke …, česar na drugih rekah ni. Tu je bilo to nekoč vse skrbno vzdrževano. Danes sicer ni, je zagrmadeno, zaraščeno. Vendar kdor pravi, da je Krka povsem naravna reka in da bi jo bilo treba pustiti pri miru, se moti. Ni naravna reka in treba bi jo bilo vzdrževati, kot so jo vzdrževali prej. Višnjica, nekoč eden večjih pritokov Krke, danes več ne priteče v Krko, kot je nekoč. Zakaj? Ker že petdeset let zanjo mlinarji več ne skrbijo, čeprav še vedno vsi vedo, kje so ponori. Ampak mlinarji, ki so bili odvisni od nje, so ob nizki vodi vse luknje zamašili z vejami, kamni in ilovico. Ker se to več ne počne, Višnjice ob normalnem vodostaju ni več.
Po Krki veslate že dolga leta in med veslanjem vidite marsikaj. Kaj vas najbolj moti? Bober, ki vam ogloda najljubšo hruško?
Ne, mi je ne, ker imam mrežo okoli nje (smeh). Bobri so super. Na začetku me je motila zapuščenost reke, kar pa se zdaj popravlja, saj se ljudje vse bolj zavedajo, da imajo ob reki izjemno dragocene parcele in si jih mnogi uredijo v prostor za piknik. Za čuda večini uspe to urediti zelo prijetno in ljubo, prijazno do reke in pogleda. Se zgodijo tudi nerodnosti, a tu ne bi krivil ljudi, ki to naredijo, ampak krajinske arhitekte, od katerih ne dobijo predlogov in usmeritev, kako to urediti morda celo ceneje kot zdaj, ko si predstavljajo, da je treba utrditi breg in zmetati tja cele kupe kamenja. Morda jim je treba le povedati, da so rastline, ki same utrjujejo brežine, da se da uporabiti domače in naravne materiale. Če ni nekih usmeritev, ampak ko je že narejeno, pridemo, poslikamo in rečemo, kako je to grdo, je to znak, da nekdo ne opravlja svojega posla in da ljudje ne dobijo priložnosti, da bi to naredili bolje.
Kako je z vodo, z onesnaženostjo reke, predvsem v zgornjem toku?
Grosupeljska čistilna naprava se zelo pozna. Pa se to ni zgodilo takoj, kot smo pričakovali, da bo Krka čista že po enem mesecu. Tega se je nabralo in po vsakem deževju je prineslo določeno umazanijo. Zdaj pa, moram reči, da, kar se tiče Krke od izvira, zadeva funkcionira. Bolj moteče je nekaj drugega. Pokrajina je arhitekturno umazana. Zrastlo je en kup hiš, ki ne sodijo v to okolje, ljudje hočejo dati vse v škarpe, vse spraviti v ravnino. A v svetu, v naravi, ni nič v ravnino. Za nami ne bo ostala ravnina, čez čas se bo, upam, vse spet zaokrožilo. Je pa res, da je bistveno teže narediti dobro krivino, kot narediti nekaj naravnost. Hundertwasser je znal delati krivine.
Koga bolj zanima Krka – obiskovalce ali ljudi, ki živijo ob njej?
Zanima vsakega. Všeč mi je, da zadnja leta ljudje, ki živijo tu in so v službah na primer v Grosuplju, Zagradcu, Ivančni Gorici ali v Ljubljani, rečejo: Imeli bomo piknik, ampak prej bomo šli pa dopoldne veslat s teboj. Povabijo prijatelje, sodelavce ali sorodnike z drugih koncev Slovenije in gredo na lahkoten izlet na Krko. Jaz temu rečem sprehod po reki. Z reke vidiš dolino in reko iz drugega zornega kota. Krka je najbrž najmanj poslikana slovenska reka, ker ima res težke dostope.
Koliko jezov je od vašega jeza v vasi Krka pa do Žužemberka?
Do Žužemberka je osemnajst jezov, ki so povezani z mlini in žagami.
Pa slapov?
To so lehnjakovi pragovi. Če štejemo tiste, ki so višji od približno pol metra, jih je pa še enkrat več kot jezov.
Kateri je najvišji naravni slap?
Mavrica v zagraškem smrečju, pod Zagradcem, ki je višja od dveh metrov. To je čisto naravna pregrada. Tam zaradi skal z obeh strani ni bilo možnosti postaviti mlina ali žage, zato je ostal tak, kakršen je.
Prav ti skoki dajejo atraktivnost veslanju po reki Krki.
S tolmuni pod njimi pa zagotavljajo tudi varnost. Zaradi tega so primerni tako za popolne začetnike kot zanimivi za vrhunske tekmovalce. Tu so veslali vsi moji kolegi iz svetovnega pokala na divjih vodah, najboljši kajakaši na svetu, in vsi so bili navdušeni. Nekateri imajo kajakaška podjetja v Ameriki. Najbolj zanimiva je izjava človeka iz Nantahala Outdoor Centra iz ZDA, ki je eden največjih centrov za športe v naravi na svetu. Je rekel, da bi, če bi imel on v Ameriki tako reko, z njo služil milijone. A jih ti ne, me je vprašal, pa sem mu odgovoril, da ne. Pa ne zaradi moje nerodnosti, ampak zaradi miselnosti ljudi, da v tej dolini nič ni. Kam gravitira Novo mesto? Na Kolpo, ne na Krko. Ljudje, ki ob Krki živijo, si niti približno ne predstavljajo, kakšna je.
Kako pa se je v tem času, odkar veslate, spremenil odnos do reke in vodnih športov ljudi, ki živijo ob njej?
Ljudje so prepričani, da je kajak zelo nevarna dejavnost, jaz jih pa že 28 let prepričujem, da je v tej obliki, ki jo jaz ponujam, lepa stvar za vso družino. Otroci od devetega, desetega leta lahko čudovito samostojno veslajo. Da je prijetno preživeti urico ali dve na reki, da več kot znajo, lažje in lepše jim je. Več ko znaš, več ti Krka da. Saj veste, kako ste jezni, če zamudite val za surfanje. To je moja domača reka, vaša tudi.
Koliko turistov prenese Krka? Najbrž ne toliko kot Soča.
Ne, seveda ne. To bi bilo neumno. Ko je lep dan, jih po Krki prepeljemo od štirideset do šestdeset, na leto pa od dva do tri tisoč, odvisno od vremena. Vse to v kajaku, ker Krka, razen ob višjem vodostaju, ni najbolj primerna za raft, čeprav tudi z rafti delajo lepe izlete.
Je pa Krka kljub temu dala svetovne prvake v raftingu, veslače straškega Gimpexa.
Zato ker dobro delajo, ker imajo dober sistem privabljanja mladih v šport in dobre sisteme vadbe.
Tudi z njimi ste sodelovali kot trener.
Ponosno! Pa se nam je takrat nekaj zalomilo, so pa pozneje dosegli velik uspeh.
Ampak kajakaši smo vedno gledali na raftarje nekoliko posmehljivo, kot na šlaufarje.
Ma jaaa … To je tako, kot gorski kolesarji gledajo na cestne kolesarje, in obratno. To je samo zdravo vljudnostno zmerjanje.
