Beatrice je imela ločitev, brazgotino od carskega reza, simpatičen naglas v angleščini, eleganten steznik, v katerem me je pričakala v postelji in v katerem je ob meni zaspala, natrpan urnik in željo po novih poznanstvih, šarm, zaradi katerega bi si vsak želel z njo preživljati čas, odlično poznavanje družbeno-političnih tem in jeklene živce, s katerimi se je borila proti najrazličnejšim neumnostim vsakdanjika.
Delala je kot kulturna atašejka na francoskem veleposlaništvu in začasno živela v pritličju dvonadstropne hiše v naselju Crniče. Večino najinega skupnega časa sva preživela tam. Obiskoval sem jo, skupaj sva kuhala večerje in spala do naslednjega dne. Med vikendi pa sva obiskovala različne kraje v Skopju in njegovi okolici, če so bili vredni ogleda. Tako sem izvedel, da o zgodovini in znamenitostih ve precej več, kot sem vedel jaz oziroma kolikor me je to sploh zanimalo.
Kadar je čez dan Beatrice imela obveznosti v drugem kraju, sem največkrat ostal v Skopju. Pozneje, ko je najina zveza dozorevala in postajala vse močnejša, čeprav na samem začetku v mislih nisva imela česa več od uživanja v seksu brez obveznosti, mi je Beatrice zaupala ključ od hiše in pričakal sem jo kar tam.
Tako sem se sčasoma preselil in začel živeti z njo. Nekega dne sem Kosta povabil na pivo. Najino srečanje je bilo kratko. Povedal sem mu, da si stanovanja ne bova več delila, in mu ponudil, da za naslednji mesec plačam svoj del najemnine, a me je zavrnil. Proti moji selitvi ni imel nič, videti je bilo, da je mene bolj presenetila kot njega. Namesto da bi si poiskal drugega sostanovalca, se je odločil, da se za nekaj časa vrne živet k njegovim v predmestje Skopja.
Včasih sem dobil kakšno delo. Pazil sem na otroke nekega veleposlanika, ki sem ga spoznal prek Beatrice, ona me je priporočila. Nekajkrat tedensko sem šel k njim in jih učil osnove makedonščine. Ni trajalo dolgo, a se je splačalo.
Kadar sva z Beatrice kam šla, sva se največkrat odpeljala z njenim službenim avtom ali taksijem, za katerega je vedno plačala ona. Za razliko od mene ni bila vajena hoje, razen kratkih sprehodov po parku, kjer sva po navadi pristala na kakšni klopi ob rečnem bregu. Če z njo nisem bil jaz, se je na klop usedla sama in s starčki in starkami poskušala vaditi jezik. Bila je prepričana, da je to najboljša metoda. Med enim od najinih skupnih posedanj na klopci sem izvedel, da francoščina pozna dve besedi za reko. Počasi sem se tudi jaz od nje naučil kakšno besedo ali izraz. Morda sva imela približno enak nabor besed v najinih maternih jezikih.
Vodila me je na različne kulturne dogodke, srečanja in zborovanja, ki so bili tako ali drugače povezani s francoskimi gosti v naši državi. Včasih sva se srečevala z mladimi, ki so jih poslale različne nevladne organizacije. Ko me je predstavljala, sem postopoma iz prijatelja in spremljevalca postal partner. Jaz pa sem se počasi naučil povedati v francoščini cel stavek in pri tem največkrat izvabil nasmešek in besede spodbude.
Podarila mi je nekaj učbenikov in se z neko znanko za ugodno ceno dogovorila za zasebne ure. Poskušal sem, se učil, toda nikoli nisem bil dovolj vztrajen.
Včasih sem jo slišal, kako se je cmerila za zaprtimi vrati kopalnice.
Nikoli mi ni povedala, zakaj, in tudi jaz je nisem vprašal za razlog. Ni vedela, da sem jo včasih slišal, ko se je skrivnostno in prikrito razjokala zaradi nečesa, kar je bilo zame uganka. Po navadi mi je v takšnih trenutkih, potem ko se je usedla ali ulegla k meni, začela pripovedovati o doživetjih na obali Bretanje, o njenem rojstnem kraju, kako se je zazrla proti britanskemu otoku in pomislila, da je bil pred milijoni let, v ledeni dobi, nivo vode zelo nizek. Takrat naj morje ne bi ljudi delilo na dve strani, ampak je bilo vse podobno veliki reki, ki si jo zlahka prečkal. Ali pa mi je kot strela z jasnega rekla kaj o narečju, v katerem so govorili njeni predniki, ki se ga kot otrok ni naučila. Enako mi je rekla tudi, kadar je beseda nanesla na njeno hčer, za katero sem vedel, da je živela v nekem internatu v Parizu. O njej ni rada govorila, sam pa je tudi nisem nič spraševal. V redkih trenutkih, ko je pogovor nanesel nanjo, sem začutil, kako hipoma menjava temo. Namesto da bi spregovorila o njej, je še naprej govorila o narečju, kako je začelo izginjati in kako se ga v njeni regiji zdaj v šolah učijo kot drugi ali pa kar prvi jezik.
Vsakič, ko je omenila narečje, sem jaz pomislil na svojega, v katerem že dolgo nisem govoril. Toda za razliko od nje sem ga jaz v svojem kraju kot otrok govoril, a ji tega nikoli nisem povedal.
Bilo je jasno, da po koncu kariere kulturne atašejke ne bo ostala v Skopju. To sva vedela oba.
Nekoč me je vprašala, ali sem o tem kaj razmišljal. Povedal sem ji, da ne, ona pa je takoj vedela, da me v Skopju prav nič ne zadržuje. Pogovora ni nadaljevala, ampak je samo pokimala z glavo in mi začela govoriti o nekih trivialnih stvareh.
K pogovorom na to temo sva se večkrat vračala, še posebej, ko sem se preselil k njej v Crniče.
Ko se ga je napila, mi je govorila o stvareh, ki jih je pogrešala. O sprehodih po morskem bregu in visokih grebenih, hladni vodi sinjega morja, sončnih zahodih na plažah njenega otroštva, nepredvidljivem vremenu in vlagi v bretonskem zraku.
Kar nekajkrat je to ponovila s precej nostalgično noto.
Prepričana je bila, da je francoska severna obala bolj navdušujoča od južne, ki se je drži sloves. Rekla mi je, da se moram tudi sam prepričati v to. V veselje bi ji bilo, če bi jo lahko delila z mano.
Še naprej se je spominjala svojega rojstnega kraja, travnikov in rož, ki jih je nabirala kot otrok, kako je vzdolž grebenov jahala konje, kako se je s starši vozila s kajakom, o pripravi jabolčnega vina in chouchennu, ki nastane pri fermentaciji medu, za katerega je prepričana, da bi mi bil všeč.
Vprašala me je, ali si lahko zamislim, da bi tam živel. Odgovoril sem ji, da ne vidim razloga, da ne bi. Rekla mi je, da bi mi bili mesto in ljudje všeč. Da so Bretonci zelo sproščeni, da se ga hitro napijejo, da jih je večina kadilcev kot jaz, da radi plešejo in so iskreni. Skratka, so bonvivani, to so bile njene besede.
Rekla mi je, da morava za vsako ceno obiskati Obalo rožnatega granita ali opazovati visoke valove, ki udarjajo ob čeri rta Pointe du Raz, se sprehoditi po otokih pri Landédi ali najeti kamp prikolico, kot so počeli s starši, ko je bila še majhna, in na tradicionalnem plesu plesati keltske plese.
Bilo je jasno, da ne bova ostala tu. To je držalo skoraj kot pribito. Tako se je utrnila misel o poroki. Dogovorila sva se, da otrok nočeva, kar je bilo za naju pomembno. Ideja o poroki je prišla šele, ko sva se odločila, da bova skupaj živela v Bretanji, saj tako laže dobiš dovoljenje za bivanje in delovno vizo, zato sva se brez velikega pompa in kakšnega posebnega razloga vzela.
In spet so v prvih dnevih do mene prihajali zvoki njenega prikritega joka.
*
Od vseh stvari, ki mi jih je povedala, je name prav poseben vtis naredila zgodba, ko se je Beatrice sama znašla na plaži v Le Poulduju.
Vsenaokrog ni bilo ničesar. Ustavila se je na obali. Dan je bil skorajda pri koncu.
Počasi je šla v morje. Uspelo ji je priti samo do gležnjev, ker so se ji stopala pogreznila v pesek. Ni bilo vetra in morska gladina je bila kot olje.
Potem je pogled z neba usmerila proti dnu. Naenkrat je osupla opazila, da v vodi plujejo potopljeni kraki morskih zvezd, lovke hobotnic, nekakšni kosi vrečk, ki bi lahko bili meduze, zeleni listi solate, polži in ribja drobovina.
Takoj ji je postalo slabo. Hotela je čim prej pobegniti. Za trenutek je pomislila, da je obtičala v pesku, da se ne more premakniti. Ni se mogla premakniti in zazdelo se ji je, da je sonce naenkrat popolnoma zašlo, z nenadejano znočitvijo pa so se ribji repi in koščki vrečk v morski vodi začeli svetiti, kot bi bili fluorescentni.
Potem je samo odločno zamižala in stresla z glavo. Morda je prav to pomagalo. Očitno se ni ozrla.
Rekla mi je, da so to bila najverjetneje živila, ki so po nesreči padla s kakšne ribiške ladje ali čolna, ki se je prevrnil, ko je vozil ulov do bližnje gostilne.
Če zdaj pomisli na ta dogodek, ni ravno prepričana, ali je bila zares budna ali pa je to bil samo sen.
*
Teden pred katoliškim božičem so naju povabili na neko zabavo v čaršijo. Med gosti, njihove obraze sem poznal že na pamet, sem zagledal tudi lizuna z zalizci, za katerega sem pozneje izvedel, da je simultani prevajalec. Beatrice je bila še posebej razpoložena, jaz pa sem mislil, da to počne namenoma, da bi naredila dober vtis. Ves čas je plesala s prevajalcem, jaz pa sem stal ob strani in pil rdeče vino. Nezainteresirano sem se oziral naokoli, ona je vztrajno prihajala k meni in me vabila na ples, jaz pa sem jo ves čas zavračal.
Potem se je tisti z zalizci sprostil. Prepričan sem bil, da jo je osvajal. Prijemal jo je drzneje, kot bi se spodobilo. Na misel mi je prišlo, bil sem skoraj prepričan, da sta že spala skupaj ali da bosta, če grem prej domov.
Ne vem, zakaj sem na to pomislil.
Ko se je čez čas vračala s stranišča, mi je Beatrice rekla, da bi božič rada praznovala v družinskem krogu, s hčerko, in upa, da jo razumem, da bi šla rada sama. Nisem je vprašal, s kom natančno bi rada praznovala božič, toda domneval sem, da hčerka sodi zraven. Rekel sem ji, da je v redu, kar se mene tiče. Poljubila me je in plesala dalje.
Potem se je vrnila. Rekla mi je, da jo bom nekega dne spoznal. Koga, sem jo vprašal, in odgovorila mi je, da je imela v mislih hčerko. Rekel sem ji, da bo gotovo tako. Potem sva oba molčala in na koncu je izpadlo, da mi za vse to prav nič ni mar. Vprašal sem jo, zakaj tako misli. Odgovorila mi je, da je nič ne sprašujem. Jaz pa sem ji rekel, da ni kaj vprašati. Da gre lahko mirno praznovat s svojo družino, da je tako prav.
Takrat sem opazil, da jo je to spravilo v rahlo slabo voljo. Rekla mi je, da bom kmalu postal del družine. Naredil sem požirek vina in pokimal, rekoč, da bo res tako. Čakala je, ali bom še kaj dodal. Potem je še naprej plesala s tistim z zalizci, in to zato, ker sem molčal. Bil je že ves prepoten in srajca se mu je lepila na suhljato telo.
Ko sva se s taksijem vračala domov, je Beatrice tiho zmajevala z glavo in nekako očitajoče vzdihovala. To sem opazil, a sem še naprej gledal skozi vetrobransko steklo. Potem se je obrnila k meni. Rekla mi je, da sva že dolgo skupaj in da se najverjetneje strinjam, da je najina zveza postala resna. Strinjal sem se. Potem me je vprašala, zakaj je še nisem peljal k mojima, da bi jo spoznala. Prosila me je, naj ji ju predstavim, češ da je že skrajni čas.
Odvrnil sem ji, da sta mrtva.
Obmolknila je, novica ji je zapečatila usta. Samo sočutno me je pobožala po kolenu. Iskreno se mi je opravičila, rekoč, da ji mojih še nikoli nisem omenil. Nisem ji odgovoril. A se ni mogla zadržati. Vprašala me je, zakaj ji tega do zdaj nisem zaupal. Tudi tokrat ji nisem odgovoril, ampak sem samo skomignil z rameni. Beatrice se mi je še enkrat opravičila in me vprašala, ali bi se rad pogovoril, jaz pa sem ji odvrnil, da te teme raje ne bi načenjal. Rekla mi je, da me razume, in tako sva se vrnila domov.
Seksala sva, a se mi je zdelo, da je bila malce odsotna. Šla se je stuširat, potem se je znova ulegla k meni in mi s hripavim glasom rekla, da grem lahko za božič, če si želim, vseeno z njo in spoznam njeno družino. Rekel sem ji, da res ni treba, da bova za to imela še dovolj časa. Naj kar gre, da se malo vidijo, ko je že toliko časa v tujini.
Nekaj časa je molčala. Potem je rekla, da je hudo, če koga pustiš za sabo. Da takrat za tabo umre svet. Oziroma umira nekakšen svet.
Še zdaj ne vem, kaj je hotela s tem povedati.
Kot največkrat je zaspala pred mano.
Nisem mogel zaspati. Mučilo me je več misli. Vstal sem, da bi poiskal pijačo. Na pisalni mizi sem pri učbenikih za tuje jezike naletel na čutaro. Vzel sem jo v roke in naredil požirek žganja.
Že dolgo ga nisem pil.
Takoj sem pomislil na rudarje iz mojega kraja, ki so bili očetovi prijatelji. Na šopsko solato, ki jim jo je pripravila mama, ko so prišli na obisk.
Morda se Beatrice ne bi smel zlagati, toda nič ne bi bilo drugače. Zanjo v resnici nista obstajala in bi zares lahko bila mrtva. To ni ničesar spremenilo.
Vsak je že začofotal v pesku plitvine, ne da bi mogel priti iz vode, v kateri je naenkrat priplavalo drobovje razparanih rib, kraki morskih zvezd, lovke hobotnic, meduze in polži, ki se jim ne moreš ogniti, čeprav te je groza.
Naslednje jutro je zapadel sneg. Pripravil sem ji zajtrk. Pripravljala se je na pot.
Kmalu, v bližnji prihodnosti, bo napočil dan, ko bova oba odpotovala in bom državo za vedno pustil za seboj.
*
Življenje je bilo kozarec, steklen kozarec za šampanjec, ki pluje po polni kadi, polprazen kozarec za šampanjec, ki plava v beli peni kadi, ki se, osvobojen prijema, spuščen na svobodo, malo potopi in v nenehnem iskanju ravnotežja znova pripluje na plano.
V najbolj trapastih rečeh, ki sva jih počela, ni bilo nič neznosnega. Kar mi je bilo ponujeno, sem zlahka vzel. Mirne volje lahko rečem, da ko sem živel z Beatrice, mi ni prav nič manjkalo. Vsak dan se mi je zdel preprost in urejen, počutil sem se povsem izpolnjenega in kar naravnost bom povedal – celo srečnega.
Brez dvoma je bilo tako videti navzven in tudi pri duši mi je bilo tako.
A so bistva stvari sčasoma vendarle dobila težo, kot goba, ki počasi vpija vodo in jo moraš ves čas ožemati, da bi znova postala lahka. Nekaj v meni se je temu udobju še vedno upiralo. Težilo me je kot prepojena goba. Moje telo tega ni moglo prenesti, kot bi bilo neuspešno grenko zdravilo.
V takšnih trenutkih sem pomislil na obe celini in kanal, ki je eno obalo ločeval od druge, o katerih mi je govorila Beatrice. Pomislil sem na ledeno dobo, plitvino, ki si jo zlahka prečkal, da bi spojil dva oddaljena kraja. Videl sem, kako me obkrožajo velike ledene ploskve, ki so naenkrat zapolnile ves prostor okrog mene. Potem sem naenkrat zaslišal, kako so začele pokati. Zvil sem se v klobčič pred nenavadno močjo vode, ki je nastajala ob taljenju in polnila neskončna prostranstva. Čas je osupljivo hitro tekel, voda pa je samo prihajala, se dvigala nad gležnje, do kolen, potem do pasu, do ledij, do vratu. Jaz pa sem ostal kot začuden otrok, ki odpira oči, potem ko mu je spodrsnilo v banjici. In takrat sem videl, kako se parajo organi morskih rib, kot bi jih kdo seciral, obkrožale so me odrezane lovke hobotnic, okrog mene so rasle alge, letale razparane plavuti in drobovje. Ostal sem med dvema ločenima kopnima. Potopljen in živ.
Ko je ponoči spala, sem se jaz zbujal zaradi takšnih nočnih mor. Ves zadihan sem gledal predse in mrzlično lovil sapo, hodil do okna in ga odpiral. Počasi sem skušal priti k sebi. Da bi se pomiril, sem si prižgal cigareto.
*
Z Beatrice se mi je dogajalo, kar se mi bo z ženskami, s katerimi spim, dogajalo tudi v prihodnje.
Skratka, ko sva po ljubljenju že sproščena in malodane v zanosu ležala v postelji, se me je ona nežno dotikala z dlanjo, rahlo božala mojo stisnjeno pest, jaz pa sem čutil blazinice njenih prstov, ki so polzele po moji koži. In to me je neverjetno odbijalo, dražilo in me tako motilo, da dotika preprosto nisem mogel prenesti, čeprav ni bil prav nič več od izraza nežnosti in ljubkovanja.
Navadno božanje me je naenkrat začelo neprijetno žgečkati ali neznosno praskati. Bilo je, kot bi celo moje telo spreletela neznosna srbečica, kot bi po moji notranjosti nekaj rilo, kot bi se na moje telo nalagale težke plasti, kot bi me napolnjevale usedline, zato sem se iztrgal iz čisto navadnega in nedolžnega dotika blazinic prstov ženske, s katero sem spal.
Naenkrat se mi je zazdelo, da je ni stvari, ki bi bila v mojem življenju jasnejša in bolj občutena od hrapavosti teh prstov.
V takšnih trenutkih sem se moral ločiti od postelje ali preprosto dvigniti roko, da bi se odmaknil, se ji ognil. Tako je bilo takrat z njo in tudi z drugimi ženskami v dnevih in nočeh, ki so sledili.
Še nekaj izrazitega je bilo, zaradi česar sem ostajal brez besed. Zgodilo se je redko, a to sem vendarle nekajkrat doživel.
Bilo je v nočeh, v katerih sem se prebujal kot v blodnjah.
Težko sem razumel, kaj se je takrat dogajalo okrog mene, in si razložil, kdo sem v tistem trenutku. Nisem mogel doumeti, kje točno sem. Pogledal sem naokoli in jo zagledal ob sebi. Najprej mi ni bilo jasno, kdo je oseba, ki leži ob meni. Naenkrat njenega obraza nisem mogel prepoznati.
Zazrl sem se vanjo in rabil veliko časa, da sem jo prepoznal.
Takrat bi to lahko bil obraz kogar koli – mame, sestre, ene od sestričen, katere od sosed, nekoga, ki sem ga že skoraj pozabil, ali nekoga, ki ga še nikoli nisem videl.
Našteval sem osebe, ki bi se mi lahko pojavile v mislih, in se na vso moč naprezal, da uganem neznano osebo.
V naslednjem trenutku so se skupaj z identiteto izgubile tudi lastnosti, izpuhtelo je vse, kar sem vedel o njej. Ostalo mi je samo to, da se spominjam in se prepričujem, da imam nekaj določenega, znanega, stalnega, česar v tistem trenutku ni bilo. Bal sem se, da sem se spomnil nečesa, česar nikoli nisem imel. Takrat je želja, da bi iskal sledi nekoč znanih stvari, stvari, za katere sem mislil, da jih poznam, postala največja.
Čeprav je ta pojav trajal kratko, je bilo videti, da se razteza neznosno dolgo. Ko sem pozneje, potem ko sem prepoznal obrise moje okolice in je z njenega obraza izginila nenaravna senca, prišel k sebi, sem ugotovil, da je to Beatrice v najini spalnici. In vse je bilo spet na svojem mestu. Oba sva bila kot prej.
Ženske, s katerimi sem jo prevaral, so vedno imele lastnosti ali odtenek v značaju ali videzu, ki jih je imela tudi ona. Vedno so imele osebnostne lastnosti, kakršne sem poznal tudi pri njej. To me je malo čudilo. Bilo je, kot bi jo poskušal znova najti. Kot bi pri njih iskal tisto, kar sem iskal pri njej v trenutkih, ko mi je njena pojava postala tuja in neznana, ko je nisem mogel prepoznati, potem ko sem se zbudil kot v blodnjah.
Kupil sem mesečno karto za plavanje in jo podaljševal vsak mesec.
Skoraj vsak drug večer sem hodil na bazen. Vedno sem nadvse rad plaval, toda zdaj so šle stvari korak dlje od navadne zabave. Tja se nisem hodil utrudit, ampak izčrpat, nisem hodil preganjat misli, marveč zato, da bi nehal misliti. Če pa sem že moral na kaj misliti, so to bili samo zamahi, ko sem imel glavo pod vodo, in zidovi, ki sem jih zagledal, ko sem glavo pomolil iz vode, da bi zajel zrak.
Na začetku sem olimpijski bazen od začetka do konca preplaval v enem kosu, potem sem razdaljo povečeval in sem lahko brez postanka preplaval tudi pol kilometra. Moja kondicija se je povečevala in cilj je postal lahek. Oprt na rob sem si malo odpočil in potem odplaval še eno krajšo progo.
In tako nekaj ur do večera.
Toda to me ni zadrževalo in v resnici nikoli nisem začutil utrujenosti, kakršno sem si želel.
Prevedel Aleš Mustar
