Založba Goga ima že od svoje ustanovitve za enega izmed svojih glavnih ciljev, da predstavi slovenske avtorje. Ta cilj se uresničuje tudi s projektom Novo mesto short, saj želi festival kratke proze opozoriti na pomembnost zvrsti kratke proze in izpostaviti kvalitetne avtorice in avtorje, ki si zaslužijo zapolniti novo mesto v zgodovini slovenske literature in biti za to tudi finančno nagrajeni. Lansko leto je nagrado prejela Suzana Tratnik za zbirko Noben glas.
Letos se je festival začel 11. julija na Vodnikovi domačiji v Ljubljani s predstavitvijo štirih nominirancev in njihovih zbirk. Nato pa se festival seli v domače Novo mesto. Na gradu Grm nas bodo na pripovedovalskem večeru z naslovom Umori na Balkanu s svojimi zgodbami nagovorili Svetlana Slapšak, Tadej Golob, Ervin Hladnik Milharčič in Boris Dežulović. (30. 8. 2018 ob 20.00) Imeli pa bomo tudi priložnost spoznati nominirance in njihove kratke zgodbe, saj se bodo predstavili v atrijih na Glavnem trgu. Podelitev nagrade novo mesto bo zopet na gradu Grm. Novo mesto bo tako v zadnjem tednu avgusta dihalo za kratko prozo.
Založba Goga se za pomoč pri izvedbi projekta zahvaljuje Društvu slovenskih literarnih kritikov, ki skrbi za strokoven in neodvisen izbor, Zavodu Divji misli, ki upravlja z Vodnikovo domačijo. V zadnjem času postaja to Gogin drugi dom v Ljubljani. Dragocena je tudi podpora Javne agencije za knjigo in Mestne občine Novo mesto, ki finančno podpira projekt in nagrado.
Komisija Društva slovenskih literarnih kritikov, ki jo sestavljajo Ana Geršak (predsednica), Vanesa Matajc, Matej Bogataj, Mojca Pišek in Žiga Rus, je prebrala vse zbirke kratke proze preteklega leta, ki so v sistemu Cobiss, in izbrala štiri nominirance, ki so najbolj prepričali.
Literarni kritik Matej Bogataj je uvodoma na razglasitvi pojasnil, da je morala žirija pri izboru zbirk kratkih zgodb najprej izločiti tiste, ki so bile bolj memoarske narave in so vključevale le fragmente značilnosti kratkih zgodb. Osredotočili so se na tiste, kjer je jasno vidna ločenost avtorja in pripovedovalca.
Po kvaliteti dela so najbolj izstopali naslednji štirje finalisti. To so Ana Schnabl z zbirko Razvezani(na Slovenskem knjižnem sejmu 2017 je za to delo prejela nagrado za najboljši prvenec), Blaž Markun s kratkimi zgodbami Tempirana bomba, Eva Markun z Menažerijo in Tomo Podstenšek s knjigo Ribji krik.
Objavljamo pogovor z nominiranci, ki ga je vodil Matej Bogataj na razglasitvi na Vodnikovi domačiji. Nominiranka Ana Schnabl se je vnaprej opravičila za svojo odsotnost.
Matej Bogataj: Toma Podstenška poznamo predvsem kot avtorja romanov, sam bi ga uvrstil v mlajšo generacijo pisateljev, ki ga najbolj od vseh zanima nek etični angažma. V romanu Sodba v imenu ljudstva se ukvarjate s skupino mladostnikov, ki želijo tudi na malo bolj radikalen način »preorati« družbo. Naslov teh kratkih zgodb pa kaže na neko drugo plat akcije. Če izhajamo iz pregovora nem kot riba, potem tale ribji krik kaže na neko potlačeno akcijo. Kako to, da ste se svoj opus odločili dopolniti še s kratkimi zgodbami?
Tomo Podstenšek: Pri svojem ustvarjanju izhajam iz dvojnosti človeka, ki je hkrati individualist, a je v njem tudi močno prisoten kolektivni vzgib, saj težimo k vljučevanju v družbo. Ta dvojnost človeka, iz katere izhajajo določeni dvomi in konflikti, se mi zdi zelo zanimiva tema za literarno obdelavo. V zadnjem času postajam bolj zadržan do izražanja družbenih kritik prek svojega pisanja, saj ne želim biti krizni dobičkar. Do takšnega pisanja sem skeptičen, saj se vedno postavlja vprašanje, ali res pisatelji opozarjamo na družbene probleme ali se le samopromoviramo skozi takšno držo. Miljenko Jergović je v enem intervjuju dejal, da pisatelji s tematizacijo balkanskih vojn postajajo vojni dobičkarji, saj se knjige s to tematiko bolje prodajajo. To mi je dalo misliti.
Kratke zgodbe so mi dale možnost, da o družbi še vedno lahko kritično pišem, ampak bolj na neki mikroravni človeških odnosov.
Matej Bogataj: Izpostavil bi eno tipično kratko zgodbo, kjer so ljudje »pogreznjeni« v nek konformizem, nimajo energije, da bi izstopili iz svojega vsakdana, da bi bili aktivni. Takšna je zgodba dopustniškega para. Hitro vidimo, da njega bolj zanimajo fantje, ki jim meče drobiž, za katerim se potem potapljajo, kot pa žena. Zgodba je povsem dopustniško sproščena, brez kakšnega moraliziranja. Vendar je jasno vidno, da ne bo nikoli zapustil svoje žene in spremenil svojega življenjskega sloga. Do tega krika nikoli ne pride, ne sprejme se odločitev, ki bi spremenila potek dogajanja.
Tomo Podstenšek: Nezmožnost odločitve je povsem realna situacija, ljudje se bojimo sprememb, zato velikokrat vztrajamo v rutini svojega življenja, čeprav nam je mučna. Ta dopustniški par nima dobrega odnosa, vendar bosta v zvezi vztrajala do smrti. Podobna zgodba tej je tista, kjer bodoči mož sanja o smrti zaročenke, saj bo le tako izstopil iz zveze, ki je sam ni sposoben prekiniti na drugačen način zaradi svojega strahu pred neznanim. Je slabič, ki ne zmore uresničiti svojih želja. Ideje za zgodbe so se mi porodile v obliki filmskih prizorov, ustvarili so se mi liki in okolja. Ker so zgodbe po svoji formi zelo kratke, nisem mogel razvijati likov, zato sem se občasno zatekel v stereotipe, ki so že ponudili neke nastavke za razvijanje zgodbe. Z njimi sem ustvaril atmosfero, odnose. Nekatere zgodbe se odvijajo tudi drugje, saj se enostavno ne skladajo s slovensko mentaliteto.
Matej Bogataj: So pa tudi nekatere situacije, ki jih ne moremo prevesti v slovensko okolje. V neki zgodbi se najverjetneje ameriški zaposleni opraviči svojemu kolegu, da bi obdržal svojo službo, ker je v neki situaciji preveč burno reagiral. Toda ta ga začne čustveno izsiljevati in ga tako vznemiri, da le-ta zopet pretirano vzroji. Pri nas zaposlitev ni odvisna od opravičila kolegu, to je zelo ameriška zgodba. Podobna je tudi zgodba, ki se odvija na Hrvaškem, ko ženska terorizira soseda, ker le-ta po njenem mnenju ne ločuje odpadkov. On nekaj časa to požira, potem pa znori.
Tomo Podstenšek: Nisem naklonjen stereotipom oz. teorijam, kakšni naj bi bili duhovi narodov. Izrabil sem jih bolj za kulise, na katerih se potem odigrajo te male človeške drame.
Matej Bogataj: Menažerija Eve Markun je njen knjižni prvenec. A lahko kaj več poveste o samem nastanku dela? Iz spremne besede Aljoša Harlamova lahko razberemo, da je delo nastalo v literarni interakciji z njim, pod njegovim mentorstvom. Naslov je na prvi pogled presenetljiv, ampak potem vidimo velik nabor živalskih likov, narava je tista druga stran literarnih oseb.
Eva Markun: V tem delu so vsi literarni liki postavljeni na ogled in ne samo živali, ki nastopajo kot poosebitev narave, kot drugega, tudi ljudje smo postavljeni na ogled kot nekakšna eksotična bitja, saj smo vsi na nek način posebni s svojimi fiksacijami, osredotočenji. V kratkih zgodbah prikazujem ujetost ljudi v določene situacije, iz katerih ni izhoda, liki so kot živali v menažeriji.
Matej Bogataj: Za Podstenškovo zgodbo lahko rečemo, da ima za dogajalni prostor ves svet. Pri vas pa imamo po eni strani izrazito domačijske zgodbe, ukoreninjene v naše ruralno okolje, na drugi strani pa zgodbe, ki se odvijajo v Kambodži in imajo naslove v kmerščini. Zanimivo mi je, kako suvereno se spopadate s tujim svetom, to zagotovo presega le neko turistično naivno poznavanje sveta.
Protagonistka prve zgodbe svojo usodo zrcali skozi gojitev prašičev za zakol. Od kod ta dvojnost? Usode žensk, ki so ujete v patriarhalni svet, in njihova čustvena podrejenost, na drugi strani pa ta za nas eksotični svet.
Eva Markun: Zame sta to dve domači okolji. Andrej Blatnik je za kratke zgodbe rekel, da nimajo dogajalnega prostora, ker so za to prekratke. Sama sem kratko zgodbo lahko postavila samo v okolje, ki ga dobro poznam, kjer sem suverena in poznam družbene dejavnike. Ti dve okolji sta slovensko podeželje in Kambodža.
Matej Bogataj: To poznavanje Kambodže izrabljate na zelo zanimiv način, saj je to bralcem kar nepoznani svet. Tako se nam v spomin vtisne opica, ki krade sadje in tako vznemirja budističnega meniha, ampak ta opica je tu bolj v vlogi prašičev iz prve zgodbe. Tu nas bolj prepriča vaše poznavanje vzhodnjaške vere v karmo.
Eva Markun: Kot tujec v neki državi težko suvereno rečeš, da neko kulturo zares dobro razumeš. V Kambodži sem bila trikrat, in sicer tudi po pol leta, ampak težko rečem, da jo razumem celovito. Pazila sem, da nisem zapadla v neko stereotipiziranje, neko kulturno posploševanje.
Matej Bogataj: Če na hitro pogledava nekaj zgodbenih zapletov. Zgodba o ženski, ki se upira mravljam, se konča s tem, da jo potem te od znotraj poselijo. Tisto drugo proti čemur se bori, jo potem od znotraj poje. V zgodbah se pojavljajo tudi magični elementi, saj ljudje z naravo na nek način komunicirajo. Vzpostavlja se neka čudežna komunikacija, to daje junakom tudi neko srhljivo dimenzijo.
Eva Markun: Narava je v zgodbah hkrati tisto drugo in hkrati tudi podaljšek jaza, tisto nezavedno, potlačene želje, fantazije, ki jih junaki ne morejo drugače tako izraziti. Narava na ta način interpretira posameznikova hotenja. Mravlje so tako odraz notranje stiske junakinje. V mravlje so projicirane fobije, ki jih ima junakinja Ana do drugega.
Matej Bogataj: Izpostavil bi še zgodbo pripovedovano skozi oči kamboškega fanta. To je zgodba o paru med belcem in lokalko, kjer on ugotovi, da ona jemlje cel spisek tablet. Cela zgodba ima pridih skrivnostnosti, ker pripovedovalec ne razume sveta teh, ki prihajajo, in sveta teh, ki so že tam.
Eva Markun: Ja, ravno na ta način sem se želela izogniti stereotipiziranju, tako je večja pozornost na bralcu, ki mora sam sestaviti sliko dogajanja, bralec si sam interpretira zgodbo. Vsaka zgodba ima več zaključkov, nastavlja ogledalo, je sogovornik bralca.
Matej Bogataj: Blaža Kutina poznamo predvsem kot režiserja, ki je razpet med Berlinom in Slovenijo. Kar nekaj zgodb tematizira film. Izpostavil bi zgodbo o samozaposlenem v kulturi, ki sanjari, da bi ga posvojila Angelina Jolie. Zdi se mi, da so vaši zapleti v zgodbah precej filmski. Koliko na vaše pisanje vpliva poznavanje filma?
Blaž Kutin: Moje življenje se popolnoma vrti okrog filma, tako da se to zagotovo čuti tudi pri zgodbah. Pri pisanju sem užival, saj tega ne bi mogel vključiti v film, v scenarij.
Matej Bogataj: Vaše zgodbe so za razliko od ostalih napisane v precej bolj komedijskem registru. Tako v eni izmed zgodb spremljamo nekoga, ki začne pogrešati svojega nadlegovalca po telefonu in to do te mere, da sedi pred telefonom in ga čaka. To so značajske prekoračitve, ki so sicer značilne za komedije. Neke značajske lastnosti so razpotegnjene do absurdnosti.
Blaž Kutin: Ja, neka motnja postane fiksacija, zapolnjevanje nekih drugih praznin v življenju. Nisem pisal načrtno, ampak bolj intuitivno. Vendar sem mogoče to naredil načrtno. Situacije sem izpeljal do konca. V eni izmed zgodb starši silijo otroka, da naj vse poje. Otrok to vzame resno in se na koncu loti tudi njiju.
Matej Bogataj: Tudi vaše zgodbe se dogajajo nekako razpete med domom in svetom. Slovenci dojemamo tisto, kar je v tujini kot boljše od svoje zatohle domačijskosti. Ženska z amnezijo si v tujini uspešno ustvari dom, ko pa se ji spomin vrne, pride nazaj domov, kjer na domačiji skupaj z mamo streljata zajce. Iz uresničenih možnosti v svetu vidimo regresijo nazaj na nekaj predvidljivega. Izpeljujete zelo zanimive preobrate!
Matej Bogataj: Ali bi želeli še kaj izpostaviti o svoji zbirki?
Tomo Podstenšek: Vse moje kratke zgodbe v zbirki Ribji krik so povezane prek dejstva, da se vse to lahko dogaja v realnem svetu. Ne sicer vsak dan, ampak takšni dogodki so povsem možni in se dogajajo. Sem v okviru hipotetične realnosti.
Eva Markun: Moje zgodbe pa se dogajajo tam, kjer se realizem oz. naturalizem prelevi v fantastično, kjer nastopajo živali kot podaljšek našega razmišljanja. Lahko bi rekla, da se freudovsko spogledujem z naravo.
Blaž Kutin: Zbirko sem napisal relativno hitro, brez kakšnega koncepta, in sicer med tem, ko sem se ukvarjal z dvema filmoma. Nisem se najbolje počutil in želel sem predvsem zabavati samega sebe. To bo nekoč moj dnevnik, ki ga prej nisem nikoli pisal.
