Umetnost je narediti iz malega nekaj in iz tega potegniti ven bistvo
Vedno je prijetno srečati osebo, ki se z glavo in srcem predaja določeni stvari, je zato pripravljena veliko delati in pri tem ostaja iskriva, pronicljiva, odprta za nove projekte in nove izzive. In verjamem, da je perfekcionistka, ki se ima pri še ne dopolnjenih tridesetih letih s čim pohvaliti; od lanskega leta je docentka na Akademiji za glasbo, smer tolkala, je redna članica Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, s katerim koncertira v Sloveniji in tujini, redno nastopa tudi v drugih orkestrih in različnih sestavih, med drugim z Magnificom in nazadnje aprila z duetom Silence v Klubu Cankarjevega doma (naslov: Turistični vodič po občutkih izgubljenosti). Tja sem jo šla prvič pogledat; tudi zato, ker je duet eden mojih najljubših, njihova glasba pa mi »prši« v ušesih že od leta 2003 naprej, ko smo sodelovali pri predstavi Wrestling Dostoiewskykolektiva Betontanc. Ko sva se dobili, me je na koncu intervjuja zanimalo, kakšen projekt bi naredila, če bi imela na voljo neomejeno možnosti in sredstev. Pa se je samo zasmejala in rekla: »Saj ni nikoli stvar v tem, da delaš brez omejitev! Vedno menim, da je manj več! Umetnost je narediti iz malega nekaj in iz tega potegniti ven bistvo. Bistvene pa so ponavadi najbolj preproste stvari!« Seveda, sem si rekla, kakšno neumno vprašanje!
»To hočem!«
Tolkalka Petra Vidmar, doma iz Otočca pri Novem mestu, je relativno zgodaj vedela, da bo to, kar jo bo v življenju spremljalo, glasba. Že v osnovni šoli je začela obiskovati Glasbeno šolo Marjana Kozine, in sicer najprej pri profesorici Jožici Prus, pri kateri se je učila klavir, in ko je končala nižjo glasbeno šolo, jo je ta »napotila« naravnost do Mira Tomšiča, profesorja za tolkala. Petra si je namreč vedno predstavljala, da bi rada sodelovala v orkestru, kjer morajo glasbeniki med sabo sodelovati in delovati kakor eno. Ko je prišla do tolkal, je takoj vedela: »To hočem!« Profesor Tomšič jo je nato zgolj v dveh letih pripravil za nadaljevanje izobraževanja na Srednji glasbeni in baletni šoli Ljubljana. Petra je tako po prvih dveh letih zapustila novomeško gimnazijo in izobraževanje nadaljevala vzporedno na dveh šolah v Ljubljani; na gimnaziji Ledina in hkrati na Srednji glasbeni in baletni šoli. Ko sem jo vprašala, če ji je bil v najstniških letih prehod težak, je rekla, da sploh ne, da so jo sošolci na Ledini dobro sprejeli, a hkrati priznava, da je bila že od srednje šole naprej zelo osredotočena na svoje delo: »Vedno sem imela veliko dela, ampak res sem si želela to početi!« Za tem je študij nadaljevala na Akademiji za glasbo in diplomirala junija 2012 s pohvalo z odliko (summa cum laude) in velikim diplomskim koncertom, s katerim je takrat napolnila veliko dvorano Kulturnega centra Janeza Trdine v Novem mestu. V času študija in kasneje je izvedla več krstnih izvedb slovenskih skladateljev (E. Miklič, M. Marčina, A. Rozman, M. Peternel, L. Firšt, I. Kocen, A. P. Kneževič, U. Rojko, V. Žuraj), v letu 2014 pa slovensko krstno izvedbo koncerta Song of ‘Almahza marimbo, sopran in godalni orkester ter kot študentka Akademije za glasbo prejela tri Prešernove nagrade. »Na Akademiji takrat ni bilo veliko tolkalk,« pravi, »samo kakšne tri, zdaj pa njihovo število narašča.« Ko jo je takoj po končanem študiju profesor Boris Šurbek povabil k sodelovanju na Akademiji, je brez pomislekov rekla: »Ja!« Od leta 2016 ima naziv docentke za tolkala, tako da je zdaj profesorica mladim tolkalcem in tolkalkam, za katere pravi, da so si povsem različni in da jo nenehno učijo tudi o novih trendih v glasbi, ji večkrat tudi pokažejo kakšen material, tako da se ves čas uči tudi sama. Kakor ji vedno nove izzive predstavlja delo s študenti, si je z delovanjem v orkestrih izpolnila otroško željo: koncertirati v kolektivu. Je solistka v Simfoničnem orkestru RTV Slovenija, kot solistka pa sodeluje pa tudi z drugimi orkestri: Orkester Slovenske filharmonije, SNG Opera in balet Ljubljana, Orkester slovenske vojske, Policijski orkester, Pihalni orkester Krka, Camerato Medico in mnogi drugi, s katerimi gostuje po Sloveniji, Italiji, Omanu, Romuniji, Češki, Avstriji, Nemčiji, Hrvaški, Srbiji. Nazadnje je nastopila v Nemčiji, kjer so imeli v desetih dneh kar osem koncertov v različnih mestih, kar je za glasbenika izredno naporno, a so občutki, kakor pravi, neopisljivi: »Ko stojiš na odru in si del stočlanskega orkestra, in ko veš, da so vsi garali zato, da so tukaj, je neopisljiv občutek, ko vsi delajo za isti cilj, ko je neka popolna koncentracija, ko smo vsi eno. Takšen občutek bi lahko primerjala samo s tekom na maratonu, ko veš, da vsi garajo in imajo isti cilj, preteči tisto črto …«
»Kakor kapsula na odru.«
To s tekom me je takoj začelo zanimati, vendar me je pred tem še bolj zanimala še ena zgodba oziroma eno srečanje. In sicer z duetom Silence,ki ga sestavljata vrhunska glasbenika, pevec Boris Benko in Primož Hladnik. (Koncert bo na sporedu 22. septembra 2018 v Kulturnem centru Janeza Trdine, duetu se bosta pridružila pianist Igor Vinćentić in klaviaturistka Petra Vidmar). Petra se je ob tem nasmejala in povedala, da je to pa posebna zgodba, ki sega h koncu leta 2017, ko sta Silence nastopila na državni proslavi. »Pogledala sem na razpored, da bi videla, ali so na proslavi pisani tudi tolkalci, in sem videla, da niso. Pa sem rekla, super, potem grem pa čez novo leto končno na izlet v ZDA, na Konferenco pihalnih orkestrov! Kmalu za tem sem izvedela, da me je Maja Kojc, umetniška vodja in oboistka Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, predlagala duetu Silence za sodelovanje na državni proslavi 22. decembra 2017 v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Namreč, potrebovali so nekoga (najraje žensko predstavnico), ki bi znal igrati na teremin (predhodnik sintisajzerja) za komad Electricity.«Pa jo vprašam: »Potem znaš igrati tudi na teremin?« In odgovori: »Ne, takrat nisem znala, sem se pa za proslavo naučila. Počitnic sicer ni bilo, sem pa spoznala Borisa in Primoža, s katerima smo se takoj ujeli in me povabila tudi k sodelovanju na koncertu Turistični vodič po občutkih izgubljenosti, kjer igram sintisajzer. Za koncert smo veliko vadili, ampak je bilo v Klubu Cankarjevega doma res čarobno. Težko to opišem, morda še najbolj z besedami: domačnost, užitek, povezanost. Bili smo kakor kapsula na odru, v kateri smo samo mi, in ki funkcionira v vseh pogledih!« Seveda pa se Petrino sodelovanje nadaljuje; na glasbo dueta Silence bo v živo nastopila tudi v predstavi Anton Podbevšek Teatra z naslovom Lau(f)story, ki temelji na zgodbi atleta, velikega češkega tekača Emila Zatopka. Predstava v režiji Matjaža Pograjca bo premiero doživela septembra: »Treniral je kot žival. V vseh pogojih. /…/ Tekel je v globokem snegu. Tekel je po potokih. Ko je bil za več ur obsojen na zaprt prostor, je – perpetum mobile – obsesivno tekel na mestu.«[1]
»Njena Lau(f)story.«
Petra Vidmar prav tako rada teče, kakor teče tudi njena predanost glasbi, kar se izkazuje skozi nenehno izobraževanje, izpopolnjevanje in naraščanje mednarodne prepoznavnosti mlade novomeške glasbenice. Do sedaj se je udeležila mnogih seminarjev in poletnih šol pri svetovno priznanih tolkalcih, kot so: Nebojša Jovan Živković, Ivana Bilić, Katarzyna Mycka, Eriko Daimo, Eric Sammut, Svet Stoyanov, Rainer Roemer, Raymond Curfs, Giovani Caruso idr. Še vedno ne more pozabiti poletnih delavnic na Festivalu Jazzinty, ki se jih je več let aktivno udeleževala, in ko so v Novem mestu najboljši glasbeniki na svojih področjih! »In mi smo potem z njimi vsak dan »hengali«, se družili, pogovarjali. Vsi smo »živeli« projekt in projekt je »živel« nas!«Danes je mentorica tudi sama, in sicer vodi tolkalce na mednarodnem Orkesterkamputer je članica žirije TEMSIGin Bistrički Zvukolik. Poleg tega pa deluje tudi kot avtorica glasbeno-vizualnih projektov. V letu 2014 je v Kulturnem centru Janeza Trdine pripravila projekt Slišati barve (z igralcem Primožem Ekartom in Pihalnim orkestrom Krka – projekt ni bil izvedenim »z njimi«, ampak zgolj pod njihovim okriljem), ki je povezal mlade slovenske slikarje in glasbenike; slikarji so na podlagi zaigranih skladb naslikali umetnine, ki so jih prodali na javni dražbi. Projekt je bil žal izveden zgolj enkrat. Naslednjega leta, novembra 2015, je pripravila projekt Ritem življenja (z igralko Ano Penca in Pihalnim orkestrom Krka), glasbo za tolkala brez tolkal; kot glasbila so bili uporabljeni vsakdanji predmeti: metle, škatle, steklenice, lestve, lonci, vedra, vžigalniki. Projekt je bil tudi tokrat žal izveden samo enkrat. V tem primeru sem lahko ponovno samo (še) cinična. Zakaj enkrat? Tovrstni projekti mladih novomeških ustvarjalcev bi morali biti najmanj abonmajska stalnica Kulturnega centra! V obeh primerih je sodelovala z režiserjem, pisateljem in scenaristom Tomažem Letnarjem, za katerega pravi, da jo zelo dobro pozna in da takoj ve, kaj ona hoče, in ki temelji večinoma na ljubezenski tematiki. Ko sem jo vprašala, kako je prišla do ideje, da dela glasbo z raznimi rekviziti, je pojasnila, da je našla za vsak rekvizit posebej skladbo in note, na primer Vous avez du Feu?skladatelja E. Sejourneja (skladba za vžigalnike) ali Brush’n’Broomsskladatelja S. Landesa (skladba za metle).»V klasični glasbi so skladatelji v preteklosti uporabljali tolkala le za ozadje ali kot ritmični element. Danes pa je v množici melodičnih tolkal izbira za skladatelja res bogata. Poleg tega se vsako stvar, ki ne pripada nobeni skupini glasbil, pripiše kar k tolkalom. Tako sem na koncertih že žvižgala, pela gregorijanski koral, igrala na avtomobilske zavore, nakovalo, plastične vrečke, kovinsko verigo, pihala v glinene ptičke, govorila v megafon in podobno.«Ob tem je nujno omeniti skupino Muvaruvagruva,s katero je Petra Vidmar (poleg Mance Dular, Primoža Pibernika, Klemna Miheliča, Jerce Majzelj, Marka Jurečiča in Martina Zajca) začela delovati pod mentorstvom Mira Tomšiča, in ki z mlajšimi člani deluje do današnjih dni. S svojimi avtorskimi projekti Petra Vidmar deluje tudi širše po Sloveniji; leta 2015 je nastopila v okviru Jesenskih serenadz Dejanom Pevčevićem v petih slovenskih mestih s predstavo Lenora, ki je povezovala glasbo in poezijo. Petra tako razvija lastno večžanrsko obliko umetnosti, ob čemer pravi, da ni komponistka, k čemur lahko dodamo, da res (še) ni.
»Polna usta imamo besed, a le malo poslušamo.«
Najbolj kritična je do preveč govorjenja in premalo poslušanja, ki na splošno vlada med ljudmi; po svoj mir se vsake toliko časa vrača tudi v Novo mesto. Ko jo vprašam za novomeške bende, izpostavi dva. Nazadnje je v Lokalu Patriot 13. aprila obiskala koncert skupine MRFY in v sapi dejala: »Bilo je noro, fantje ga res žgejo!« Poleg tega pa se je udeležila na primer tudi intimnih koncertov skupine Dan D, ki so jih imeli v svojih vadbenih prostorih v skladišču na Cikavi konec 2017, za izbrano publiko v domačem vzdušju: »Bilo je kakor pri njih doma v dnevni sobi, in ta intima je prišla zares globoko do nas. Mislim, da vsi tako ali drugače iščemo globje doživelje, kar je zelo odvisno tudi od (intimnosti) prostora, v katerem je koncert izvajan, zato so manjši prostori tako posebni.« Na vprašanje, na kaj je najbolj ponosna, odgovori: »Najbolj ponosna sem na to, da se ne zaprem v klasiko, da sem odprta za vse stvari, ki prihajajo, in za vse stvari, ki me pritegnejo.« Izjemno se veseli vseh projektov, ki so pred njo; koncertov, predstav, poleg tega mi je zaupala tudi, da bo njen naslednji avtorski projekt glasbena zgodba, ki jo pripravlja skupaj z Juretom Longyko.
Še veliko stvari je, kar bi Petro lahko vprašala, predvsem na primer, kako si izbira sodelavce, ampak nekako je postalo jasno, da si sodelavci izbirajo njo; včasih po naključju, a velikokrat verjetno ne. V tem portretu nisem veliko pisala o glasbi, o njeni glasbi, ampak predvsem o njeni zgodbi, medtem ko boste njeno glasbo imeli v Novem mestu priložnost kmalu tudi videti (tako v Kulturnem centru Janeza Trdine kakor v Anton Podbevšek Teatru). Sinestezijakot zamenjava vidnih in slušnih zaaznav je morda premalo natančna beseda za to, kar v svojih delih skuša razvijati Petra Vidmar; morda je še najbolj točna parabola razvoja Petrine poti naslov dueta Silence iz državniške proslave: Uglaševanje, Koncert za dvomilijonski orkester. Torej, če sklenemo, da se Petra nenehno uglašuje za dvomiljonski orkester, je njeno sporočilo za bralke in bralce revije Rast ponovno – obrnjeno:»Nič posebnega ne morem sporočiti ali reči, temveč lahko oni sporočijo ali rečejo meni!« Zdaj, ko ste (jo) prebrali, (jo) morate poslušati. Polna usta imamo namreč besed, premalo se poslušamo.
[1]Iz spletne strani APT: http://www.antonpodbevsekteater.si/si/premiere-2018/, 22. 5. 2018.
