Prostor in njegovo glasbeno izročilo, ki ga predstavljam v tem prispevku, se nanaša na jugovzhodno slovensko regijo. Kot sodelavka Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU (GNI) bom izhajala iz obsega terenskega in raziskovalnega dela te inštitucije, ki ima za temeljne naloge zbiranje, hranjenje in raziskovanje slovenskega glasbenega in plesnega izročila.
Razumevanje glasbenega izročila
V okviru inštitutskega evidentiranja zvočnega in drugega gradiva je jugovzhodna regija opredeljena z dvema geografskima pojmoma[1]: »Dolenjska« in »Bela krajina«. Takšno označevanje omogoča lažje orientiranje po gradivu, vendar pa ima lahko tudi napačno konotacijo, in sicer da gre za dva ločena in s tem tudi različna prostora. Predvsem se moramo pri obravnavi kulture izogibati geografskemu determiniranju, saj na ta način zapiramo pot do razumevanja kulture kot polja spremenljivosti in prepletanja vsebin.
Tudi v primeru jugovzhodne regije, ki jo sestavljata Dolenjska in Bela krajina, gre za intenzivne medsebojne preplete ter stike s sosednjimi kulturnimi prostori. Zato omenjeni perspektivi – spremenljivost in prepletanje – določata okvir, znotraj katerega moramo razumeti določene glasbeno-kulturne prakse in vzorce, ki so v večjih ali manjših obrisih značilni za prostora Dolenjske in Bele krajine.
S prispevkom želim orisati življenje glasbenega izročila, torej vokalne in inštrumentalne glasbe v jugovzhodnem delu Slovenije: z vidika razlikovanj in podobnosti z drugimi slovenskimi prostori pa tudi z vidika preteklosti in sedanjosti. Pri tem naj izpostavim dva dejavnika, ki sta ključna za splošno razumevanje glasbenega izročila in pogosto dajeta napačno predstavo o »avtentičnem«, »starodavnem« izročilu, ki je takšno »od nekdaj«.
- Današnja predstava o glasbenem izročilu je utemeljena na razmeroma novih podatkih, saj imamo prve številčnejše zvočne podatke o ljudski glasbi na Slovenskem šele iz časa od sredine 20. stoletja naprej. Pisni viri o glasbi za čas pred tem so redki, predvsem pa nam o njej posredujejo le izjemno skope podatke: le domnevamo lahko, kako je glasba zvenela, kdo in koliko ljudi jo je izvajalo, katere glasove oz. inštrumente so izvajali, kakšna je bila intonacija, tempo, ritem … Zaradi naštetih mankov smemo o preteklem glasbenem izročilu sklepati le za približno čas od konca 19. stoletja in za 20. stoletje.
- Naše predstave temeljijo na dokumentiranih podatkih, ki pa so za različna območja in časovna obdobja različno kvantitativno in vsebinsko zastopani, zato si moramo predstave o izročilu oblikovati z dovoljšno mero kritičnosti.
Dolenjska in Bela krajina v etnomuzikoloških in folklorističnih raziskavah in objavah
Glasbeno izročilo jugovzhodne Slovenije je bilo v času snemanj od druge polovice 20. stoletja naprej razmeroma dobro raziskano. Razlog za številčnost terenskih snemanj na Dolenjskem[2]in v Beli krajini[3]sta bili živost in raznolikost glasbenega izročila, k pogostim snemanjem pa sta brez dvoma pripomogla tudi domačnost in gostoljubnost ljudi, zaradi česar so se raziskovalci radi in pogosto vračali »na teren«. V zgodovini zvočnega snemanja slovenske ljudske glasbe ima Bela krajina še posebno mesto, pa ne le zaradi svojevrstnosti, temveč tudi zato, ker je bilo prvo terensko snemanje z magnetofonom opravljeno prav v Vinici in Preloki, in sicer 27. januarja 1955.
Stran iz terenskega zvezka z zapiski ob snemanju v Vinici leta 1955 (TZ 1, Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU).
Glede na veliko število inštitutskih terenskih snemanj je mogoče sklepati, da je bilo na terenu zbranega veliko gradiva, to pomeni pesmi, plesnih viž, ob tem pa tudi veliko etnološkega gradiva o šegah in navadah ter o vsakdanjem življenju. Kljub obsežni zvočni zbirki pa je to gradivo vendarle »mrtvo«, dokler ne najde svojega mesta v delih raziskovalcev ter zvočnih in tiskanih publikacijah.
Sodelavci Glasbenonarodopisnega inštituta so v svojih raziskavah konceptualno široko uporabljali zbrano gradivo, vendar pa je bil geografski prostor redko okvir za raziskave. Ena od takšnih raziskav, vezanih na prostor Dolenjske, natančneje Ribniške doline, je monografija Ljudska glasba med rešetarji in lončarji v Ribniški dolini (1968). V njej je Zmaga Kumer – kot raziskovalka in domačinka v isti osebi – oblikovala eno izmed redkih glasbenih topografij določenega prostora. V knjigi je objavila pesemsko in inštrumentalno izročilo, hkrati pa to gradivo vpela v okvir vsakodnevnega in prazničnega življenja ljudi in izluščila značilnosti ter posebnosti njihovih glasbenih praks.
Posebno vrednost ne le za belokranjski, temveč tudi za splošnoslovenski prostor ima uskoško pesemsko in glasbeno izročilo Bele krajine. Pri vrednotenju in ohranjanju le tega je imel ključno vlogo inštitutski sodelavec Marko Terseglav, ki je v monografiji Uskoška pesemska dediščina Bele krajine(1996) objavilsvoje raziskovalne izsledke in zbrano gradivo. To gradivo – kasneje objavljeno tudi na zgoščenkah – je še danes temeljni vir za spoznavanje in razumevanje uskoškega izročila na Slovenskem.
V primerjavi z inštitutskimi raziskovalci imajo samostojni in na lokalni prostor vezani raziskovalci glasbenega izročila to prednost, da natančneje poznajo svoje izročilo, poznajo svojo skupnost in odnose v njej. Pred leti je tako na primer nastala zbirka zvočnih posnetkov v okviru Folklorne skupine Dragatuš, eden takšnih prizadevnih zbiralcev pa je tudi Janez Pezdirec iz Slamne vasi (tudi poustvarjalec glasbenega izročila), ki v zadnjih letih s svojimi zvočnimi in tiskanimi objavami gradiva pomembno dopolnjuje védenje o glasbenem izročilu in pripomore k njegovemu ohranjanju.
Petje in inštrumentalna glasba Dolenjske in Bele krajine v preteklosti in sodobnosti
Okvir ljudskega petja jugovzhodne regije lahko vpnemo v širši osrednjeslovenski prostor, ki razkriva strukture, značilne za alpski prostor. Večinoma se je – tudi po izsledkih Zmage Kumer – pelo triglasno, to pomeni z osnovnim glasom, spremljevalnim glasom nad njim in spremljavo basa. Po domače so v preteklosti glasove imenovali npr. naprej(glas, ki začenja in da intonacijo petju), počez,čez(glas, ki spremlja osnovni glas za terco višje) in bas.
Zmaga Kumer je v svojem raziskovanju v 60. letih 20. stoletja še našla podatke o fantovskem petju na vasi, ob vasovanju, naboru, delu, svatbi, godovanju, koledovanjih, bdenju. Pevske prakse in tudi pesemske vsebine tega prostora so razmeroma primerljive s tistimi v osrednjeslovenskem prostoru, ki pa so se v nadaljnjih desetletjih bistveno spremenile.
Inštrumentalna glasba je vedno živela drugačno življenje kot péta glasba, saj je v slovenski tradiciji nastopala predvsem kot spremljevalka plesa. Če se zanašamo na podatke, ki sodijo v okvir 20. stoletja, potem lahko rečemo, da so bili za prostor Dolenjske in Bele krajine značilni inštrumenti, skupni osrednjeslovenskemu prostoru. Od najbolj splošno uporabljenih so to violina, diatonična harmonika, klarinet, kontrabas. Prav za Belo krajino pa so zanimiva pričevanja o dudah, kar dokazuje – čeprav z redkimi konkretnimi dokazi –, da so se v tem prostoru dude najdlje ohranile.
Čušperski godci KD France Prešeren Račna na območnem srečanju pevcev ljudskih pesmi in godcev ljudskih viž; Grosuplje, 23. 10. 2015 (fotografija: Urša Šivic, Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU).
Drugačno vlogo, torej ne primarno plesno, pa je imela tamburaška glasba, ki jo v splošnem prepričanju sicer povezujemo z Belo krajino, pa vendar ima zgodovinske podstati že v času konca 19. stoletja – torej prej, kot je postala eden izmed belokranjskih identifikacijskih elementov in se oblikovala kot samostojni glasbeni izraz in ne le kot spremljevalka plesa. Ob številnih tamburaških skupinah velja posebej omeniti npr. Sodevske tamburaše iz Starega trga ob Kolpi in Tamburaše KUD Lepa Anka Preloka.
Tako kot drugod so tudi na Dolenjskem in v Beli krajini izrazi glasbenega izročila odraz časa, načinov in oblik družabnega življenja ter v intenzivnem stiku z drugimi glasbami. Pri tem imam v mislih predvsem vplive zborovske, narodno-zabavne in druge popularne glasbe.
Ob premišljevanju o glasbenem izročilu se moramo zavedati raznolikih paradigem, ki zaznamujejo izročilo, njegovo razumevanje in interpretacijo. Pomembno je tako zavedanje kontinuitete kot tudi diskontinuitete kulturnih procesov, na katere vplivajo družbene in politične razmere, tehnološki napredek in spremembe v vrednotenju.
Čas 90. let 20. stoletja ni samo čas politične liberalizacije in s tem tudi čas dopuščanja religioznih vsebin. Govorimo o času, ki je na novo definiral tudi vrednotenje izročila, pogosto na predpostavkah narodnega in nacionalnega. Zato je to čas, ko se je začelo drugačno obdobje folklorizma, deloma utemeljeno še na živem spominu, pogosteje pa kot interpretacija le dokumentiranih podatkov. Interpretiranje izročila je pogosto izhajalo iz nove utemeljitve nacionalnega, ko je slovensko postalo središče in je bil nujen odmik od prejšnjega »jugoslovanskega«, večnacionalnega okvira. Na eni strani je nov nacionalni okvir pomenil izziv tistim, ki so začeli v izročilu iskati posebnosti, na drugi strani pa je takšen koncept lahko postal tudi zanka, saj so tako skušali najti le težko prepoznavne raznolikosti v razmeroma enotnem »kulturnem bazenu«.
V sodobnosti je glavni »poganjalec« glasbenega izročila folklorno področje, ki ga na formalni ravni regulira Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti(JSKD) – dejavnost, ki deluje v okviru ljubiteljskega umetniškega poustvarjanja folklornih vsebin, kamor sodita tudi pevsko in inštrumentalno izročilo.
Folklorizem v Beli krajini
Ob pogledu v preteklost ne moremo mimo začetkov folklorizma, ki segajo prav v Belo krajino. Glasbeno-plesni pojav, znan kot metliško obredje, je že ob koncu 19. stoletja doživljal občasne obnovitve, njegov pomen pa se je okrepil po tem, ko se je v času med svetovnima vojnama z njim začel ukvarjati France Marolt in ga oblekel v »belo nošo«. Ta je postala – skupaj s plesom in glasbo – eden ključnih belokranjskih identifikacijskih elementov, nosilka metliškega obredjapa je danes Metliška folklorna skupina Ivan Navratil.
Metliška folklorna skupina Ivan Navratil med izvajanjem metliškega obredja; Metlika, 24. 3. 2008 (fotografija: Urša Šivic, Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU).
Izvajanje metliškega obredja je le eden izmed dejavnikov, ki utemeljujejo Belo krajino kot zibelko slovenskega plesnega folklorizma. Drugo takšno dogajanje predstavlja črnomaljsko Jurjevanje, ki velja za najstarejši folklorni festival v Sloveniji, organiziran v času kresne noči. Sprva je bilo Jurjevanje osredinjeno na obujanje kresnih in jurjevskih šeg ter na festivalski nastop domačih skupin, kasneje pa se je razširilo na dogajanje, ki se ga udeležujejo tudi gostujoče folklorne skupine iz tujine.
Moč in obseg folklorizma sta odvisna od različnih dejavnikov, zato prostori po razvitosti in kakovosti dejavnosti na folklornem področju niso primerljivi. Če so za istovetnost Bele krajine ključnega pomena dejavnosti folklornih in tamburaških (bistveno manj pa pevskih) skupin, pa ne veljajo enaki kulturni dejavniki na Dolenjskem. Tam dejavnost folklornih skupin nima tako pomembnega mesta, na področju petja pa v zadnjih desetih letih sicer prihaja do vznika mlajših pevskih skupin, medtem ko je pred tem pevska dejavnost slonela na generacijsko starejših skupinah.
Fantje z vasi (Škocjan) na območnem srečanju pevcev ljudskih pesmi in godcev ljudskih viž; Šmarjeta, 13. 6. 2009 (fotografija: Urša Šivic, Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU).
Glavni nosilci glasbenega izročila so torej številne skupine pevcev ljudskih pesmi in godcev ljudskih viž, ki delujejo v formalnih okvirih društev. V primerjavi z drugimi slovenskimi prostori ta dejavnost v jugovzhodni regiji nima kakšnih posebnosti: tudi tu število in kakovost skupin variirata in sta odvisni od lokalne tradicije, spodbud posameznikov, pripadnosti v družbi in od občinske (finančne) podpore. Naštevanje skupin bi vzelo preveč prostora, med vidnejšimi izvajalci glasbenega izročila naj omenim Fante s Preske, Kolednike iz Bušeče vasi, Fante z vasi (Škocjan), Ljudske pevke Kresnice in Mlade kresnice iz Adlešič, Sodevske tamburaše, Pevsko skupino Li-lá iz Novega mesta in glasbene dejavnosti Folklorne skupine Kres Novo mesto, Folklorne skupine KUD Oton Župančič Vinica, Folklorna skupina Dragatuš, Metliška folklorna skupina Ivan Navratil …
Koledniške šege
Koledovanje, katerega pomemben del sta tako vokalna kot inštrumentalna glasba, je ena od kulturnih vsebin, ki je v 20. stoletju doživela izrazite spremembe. Ne le politične razmere po drugi svetovni vojni, na spremembe v koledniških šegah in na njihovo opuščanje so vplivale tudi spremembe v skupnostih in načinu življenja. Kljub prekinjeni tradiciji pa je zaradi političnih sprememb v času poznih 80., zgodnjih 90. let 20. stoletja koledovanje spet postalo del prazničnega življenja in danes imajo koledniške šege – nekatere obnovljene, druge pa na novo vzpostavljene – pomembno vlogo tudi v prazničnem življenju ljudi v jugovzhodni Sloveniji.
Vsem koledovanjem so skupni vzajemnost, prinašanje blagoslova in sreče, obdarovanje, zahvala, med seboj pa se razlikujejo po zgodbi, na katero se navezuje praznik, po uporabljenih simbolih in med drugim tudi po glasbeni vsebini.
Tako kot drugje v Sloveniji se je tudi v jugovzhodni regiji v največji meri ohranilo, predvsem pa obudilo trikraljevsko koledovanje (6. januar): v Beli krajini, npr. v Drašičih, Radovici pri Metliki ter na Dolenjskem, npr. na Drnovem, Črešnjicah pri Cerkljah, Spodnji in Gorenji Pirošici, Raki pri Krškem, Cirju, Ardru.[4]
Trikraljevski koledniki v domu starejših občanov; Metlika, 5. 1. 2008 (fotografija: Urša Šivic, Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU).
Marijo nosijo (17.–24. 12.) sicer ne sodi med koledniške šege, vendar jo omenjam v tem okviru zaradi njene narave prehajanja od ene hiše k drugi. Šega, ko skupnost nosi Marijin kip in »uprizarja« Marijino iskanje prenočišča, je ena izmed praks, ki so jo ljudje začeli obujati v poosamosvojitvenem času, tako npr. tudi v Globeli pri Sodražici.
Za razliko od drugih slovenskih regij, kjer ta šega ni v navadi, pa je za jugovzhodno Slovenijo značilno jurjevsko koledovanje (24. april). V Vinici v Beli krajini ohranjajo jurjevanje v »belo nošo« oblečeni osnovnošolski dijaki, ki obiskujejo hiše, s seboj pa vodijo »zelenega Jurija« – v ozelenele veje oblečenega fanta. Podobno, vendar v skupinah odraslih moških, se izvaja jurjevsko koledovanje v okolici Boštanja (npr. Dolenji Boštanj, Preska) in Sevnice ter v okolici Krške vasi (npr. Krška vas, Raka pri Krškem, Lukovec, Konjsko). Poleg drugih sta pomembna simbola tega koledovanja zbiranje jajc in nošenje ozelenele vejice, navadno zataknjene za klobuk.
Skupina Fantje s Preske med jurjevskim koledovanjem; Preska, 23. 4. 2008 (fotografija: Urša Šivic, Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU).
Kresno koledovanje je bilo v preteklosti širše znana praksa, danes pa ga srečamo le še v Adlešičih v Beli krajini. Do nedavnega so tam kresovale starejše pevke, njihovo tradicijo pa nadaljuje mlajša generacija pevk.[5]Ena od posebnosti, ki jo je vredno omeniti, je »neprekinjeno« petje, ki ga današnje izvajalke še znajo izvesti: v skladu s starejšim načinom izvajanja so se nekatere kresne pesmi izvajale v načinu pretekanjaoz. lovljenja. To pomeni, da se pevke, razdeljene v dve skupini, »lovijo« na koncih kitic, zato pesem nima prekinitev. Neprekinjanje petja pa velja tudi takrat, ko pevke kresnicehodijo od ene do druge hiše in med tem pojejo priložnostne pesmi. Na ta način obiskovane hiše in ljudi simbolno povezujejo v »neprekinjen« celoto.
Pevke kresnice med koledovanjem; Adlešiči, 23. 6. 2011 (fotografija: Urša Šivic, Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU).
Pust je oblika obiskovanja hiš, ki zaradi svoje posvetne vsebine in vedrega razpoloženja na prvi pogled ne sodi med koledniške šege, pa vendar tudi pustno obiskovanje hiš združuje obdaritev, prinaša blagoslov in srečo, odganjanja zimo … Slovenski prostor je v pustnem času prepreden z obiskovanjem mask, pa naj bodo to skupine otrok ali odraslih. Glasba – v tem primeru izrazito inštrumentalna glasba – je zaradi glasnosti, vedrosti in kot spremljava plesu skoraj obvezna vsebina pustnih obhodov. Splošno najbolj znana na Dolenjskem je kostanjeviška šelmarija, na tem mestu pa želim izpostaviti obiskovanje hiš ponikovskih mačkar (Ponikve v Dobrepolju), kjer so nosilci pustnega obhoda neporočeni domači fantje. Med številnimi posebnimi elementi ponikovske pustne šege je vredno omeniti večerni ples za debelo repo, kjer ima pomembno mesto tudi glasba. Namreč na poti od hiše do hiše se oglaša harmonika z vižo koračnice, ples v hiši pa predstavljata dvojica valčka in polke.
Podivca – lika ponikovskih mačkar; Ponikve, 16. 2. 2010 (fotografija: Urša Šivic, Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU).
Sklep
Glasbeno izročilo regije, v katero štejemo Dolenjsko in Belo krajino, je na eni strani razmeroma enotno. Povezanost v osrednjeslovenski in širši alpski prostor je tista, ki določa uporabo inštrumentov, način kombiniranja pevskih glasov, metro-ritmične ter harmonske značilnosti. Na drugi strani imamo kljub prepletenosti in sorodnosti prostorov seveda v mislih tudi razlike med njima. V primeru preteklega glasbenega izročila Bele krajine razkrijemo razlike predvsem v tistih elementih, ki jih sredi t. i. alpske kulture prepoznamo kot »eksotične«. Predvsem so to vplivi sosednje Hrvaške, še bolj vznemirjujoči pa so tisti, ki so ostali kot sled izročila Uskokov – kot elementi naselitev skupnosti z južnega Balkana v času 15. in 16. stoletja. Posebnosti, ki jih lahko pripišemo priljubljenosti belokranjskega izročila pri poustvarjalcih glasbenega (in tudi plesnega) izročila, slišimo v eno-in dvoglasnem petju, zvrščanju harmonij, ki ne sledijo teoriji zahodnoevropske glasbe, ritmu in seveda v vsebinskih motivih in jeziku.
Če je bilo v nekem preteklem obdobju gradivo (ki ga danes poznamo v folklorizirani obliki) še živa praksa, pa je danes folklorizacija primarni prostor ljudske vokalne in inštrumentalne glasbe. Torej se prek raznolikosti in posebnosti ljudskega glasbenega gradiva učimo pomenov in si na ta način oblikujemo identitetne, estetske in kulturne prostore.
V prispevku nikakor nisem mogla zajeti vseh preteklih in sodobnih pojavov in praks jugovzhodne regije, saj bi to preseglo predvideni obseg, prav tako pa bi bilo treba za natančnejše védenje raziskati še marsikatero kulturno prakso, ki je tokrat ostala zunaj obravnave.
Dodatna literatura iz objavljenega gradiva:
Kumer, Zmaga. Ljudska glasba med rešetarji in lončarji v Ribniški dolini. Maribor: Založba Obzorja, 1968.
Kunej, Drag in Rebeka Kunej: Glasba z obeh strani: Gramofonske plošče Matije Arka in Hoyer tria. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU; Ribnica: Rokodelski center, 2016.
Kunej, Rebeka. Nekateri pojavi plesnega folklorizma v Beli krajini do 2. svetovne vojne. Traditiones33 (2), 2004: 181–192.
Makarovič, Marija, Tomaž Simetinger in Anja Cizel: Jega dni v občini Škocjan: O oblačilni in plesni kulturi ter o šegah in navadah na ohcetih. Škocjan: Kulturno društvo dr. Ignacija Knobleharja, 2015.
Marolt, France. Tri obredja iz Bele krajine. Ljubljana: Glasbena matica (Slovenske narodoslovne študije, 2. zv.), 1936.
Pezdirec, Janez. Taku smo pr nas pel.Slamna vas: samozaložba, 2015.
Ramovš, Mirko. Polka je ukazana: Plesno izročilo na Slovenskem: Bela krajina. Ljubljana: Kres, 1995.
Terseglav, Marko. Uskoška pesemska dediščina Bele krajine. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1996.
Objave arhivskega zvočnega gradiva:
Od Ribnice do Rakitnice: Ljudska pesem in glasba v Ribniški dolini. Ljubljana: Glasbenonarodopisni inštitut Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU; Hrovača: Škrabčeva hiša; Ribnica: Miklova hiša, 2003. (CD)
Bela Krajina in Kostel. Zvočni primeri izvirne ljudske glasbe. Ljubljana: ZRC SAZU, Glasbenonarodopisni inštitut, 2008. (CD)
Slovenske ljudske plesne viže: Bela krajina in Kostel. Ljubljana: ZRC SAZU, Glasbenonarodopisni inštitut, 2008. (CD)
Pjevaj mi, pjevaj, sokole: Uskoška pesemska dediščina Bele krajine. Marko Terseglav in Drago Kunej (ur.). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2010. (CD)
Bog daj dobro leto: Ljudska pesemska dediščina Adlešičev. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2011. (CD)
[1]NaGNI velja pravilo, da ima vsaka (rokopisna, zvočna, slikovna, video …) enota gradiva poleg kraja in datuma pridobitve tudi oznako pokrajine zaradi hitrejšega prostorskega orientiranja in v izogib pojavljanju istoimenskih krajev v različnih pokrajinah (npr. Semič, 22. 4. 2003, Bkr.).
[2]Seznam večjih krajev, kjer je GNI opravil terenska snemanja na Dolenjskem: Apnenik, Bičje pri Grosupljem, Boštanj, Brezje pri Veliki Dolini, Brezovi dol, Brinje pri Šentrupertu, Bušeča vas, Cerklje ob Krki, Cerov Log Češnjice ob Krki, Črneča vas, Čušperk, Dane, Gorenja Pirošica, Gornje Gradišče, Gornje Laze, Hrastov dol, Hudo pri Novem mestu, Kočevje, Korinj, Kostanjevica na Krki, Krka, Laporje pri Turjaku, Malkovec, Martinja vas, Mokronog, Orehovica, Oštrc, Otavice pri Ribnici, Petelinjek, Potov vrh, Prigorica, Pungert, Račna, Raka pri Krškem, Ratje, Rovišče, Slatnik, Smolenja vas, Sodražica, Stična, Stopiče, Sveti Gregor, Šentjernej, Šentrupert, Šentvid pri Stični, Škocjan, Šmarje-Sap, Temenica, Trebnje, Veliki Trn, Veliko Lipje, Videm/Dobrepolje, Visejec, Višnja gora, Vrh pri Šentrupertu, Zagorica, Zameško, Zapotok, Zdenska vas, Žabja vas, Žigmarice, Žvirče.
[3]Seznam večjih krajev, kjer je GNI opravil terenska snemanja v Beli krajini in Kostelu: Adlešiči, Banloka, Bedenj, Bojanci, Boršt, Colnarji, Črnomelj, Daljne Njive, Delač pri Kostelu, Deskova vas, Dobliče, Dolenjci, Dragatuš, Fara pri Kostelu, Gorenji Tropeti, Griblje, Grivac, Jakšiči pri Kostelu, Jankoviči, Jelenja vas, Kapljišče, Kostel, Krašnji vrh, Kuželj, Metlika, Nova sela, Paka pri Predgradu, Podzemelj, Potok, Predgrad, Preloka, Rajšele, Sapnik, Semič, Sinji vrh, Sodevci, Stara Lipa, Stari trg ob Kolpi, Suhor, Talčji vrh, Tribuče, Vinica, Zemelj, Zilje, Žeželj, Žuniči.
[4]Pri navajanju krajev se sklicujem na lastne terenske izkušnje in pri tem predpostavljam, da je poleg naštetih še več krajev, kjer se izvajajo omenjene koledniške in druge prakse.
[5]Starejše pevke so združene v skupino Ljudske pevke Kresnice, mlajše pa v skupino Ljudske pevke Mlade kresnice.
