Ana Čop je jazzovska pevka iz Novega mesta. Nekoč, dosti preden je postala pevka, je bila dejavna v triu Sensibile. Kot pianistka. Danes študira na Univerzi za glasbo in uprizoritvene umetnosti v avstrijskem Gradcu. V zadnjem projektu »Prešerno po slovensko« je z izborom skladb segla vse do Dan D in Roberta Jukiča. Alex Raztresen je glasbeni samouk iz Škocjana. Kot Jardier je obredel Slovenijo in obiskal nekaj evropskih držav. Nedavno je s skupino odigral zadnji predstavitveni koncert prvenca. Ki je izšel leta 2015. Prihajata iz različnih glasbenih svetov. A le navidez. Pogovor na prijetno, sončno spomladansko soboto v Čajarni je še enkrat potrdil, da je svetov vsaj toliko, kot je nas. Da pa je glasba še vedno ena sama. Oba sta mlada. Odprta, komunikativna. Perspektivna? Vsekakor, a je skoraj pokroviteljsko reči kaj takega. Njune izkušnje so zavidljive. Pogledi na svet pa … hm. Zreli? Ja, takorekoč.
Zagrabimo takoj bika za roge. Kaj vama pomeni glasba?
Ana:(smeh) Ravno danes sem pisala motivacijsko pismo za štipendijo in odgovarjala na to vprašanje. Hitro pridemo do klišeja »glasba mi pomeni vse«. Od nekdaj je velik del mojega življenja. V različnih obdobjih so me določale različne zvrsti in na različne načine. In prišla sem do tega, da bo glasba moj poklic.
Alex: Začelo se je s poslušanjem in spoznanjem, da mi glasba da nekaj, česar mi ne zmore dati nič drugega. Ko sem začel igrati, se je odprlo polje ustvarjanja. Ena najpomembnejših stvari je biti ustvarjalen, pa naj bo v glasbi ali kje drugje.
Kdaj, kako sta prešla od zgolj poslušanja k izražanju z glasbo?
Alex: Glasba je univerzalna in napaja oba, poslušalca in ustvarjalca. Pri meni je še vedno zelo pomembno oboje. Ko sprejemaš glasbo nekoga drugega, dobiš vpogled v način njegovega razmišljanja. Ko jo ustvarjaš, pa želiš biti vsaj tako dober kot nekdo drug. Obenem moraš najti lasten izraz, ki je kombinacija tega, kar si, in posledica vseh glasbenih vplivov, ki si jih prejel skozi čas.
Ana: Danes je to še posebej težko, ker imamo toliko informacij, ker je bilo toliko glasbe že ustvarjene in je vsa dostopna. V tem obilju je težko biti izviren. Čeprav je vsak že sam po sebi edinstven in če bi res črpali iz sebe in bili iskreni, ne bi potrebovali nič drugega. Začela sem kot pianistka in moje izražanje z glasbo se je začelo v interpretaciji klasičnih del, ob koncu osnovne šole. Šele pred tremi leti sem se odločila, da bo petje moja pot.
Zakaj?
Ana: Ne vem točno, zakaj. (smeh) Prepričana sem bila, da bom postala pianistka, a na ljubljanski akademiji nisem opravila sprejemih izpitov. Zato sem se vpisala na muzikologijo. A le teorija mi ni bila dovolj. Na ljubljanskem konservatoriju sem se vpisala na jazzovsko petje, ki sem ga imela vedno rada. Splet okoliščin, poskusila sem. In ugotovila, da je bilo to od nekdaj v meni. Morda malo potlačeno, morda prej nisem videla možnosti.
Torej je bilo to, da nisi opravila sprejemnih izpitov na klavirju, sreča?
Ana: Velika sreča. (smeh)
Alex, kdaj si ti našel svoj glas? Njegova bogata, unikatna barva zelo zaznamuje tvojo glasbo.
Alex: Nikoli nisem preveč razmišljal o tem. Poskusil sem ravnati, kot se mi je zdelo prav. Eksperimentiral sem, seveda. Imel sem obdobje, ko me je navduševal grunge, obseden sem bil s Pearl Jam, Radiohead in podobnimi. Preigraval sem in se jim skušal čim bolj približati. Sčasoma sem ugotovil, da sem pač drugačen. To je proces, zavedati sem se začel, da lahko naredim stvari po svoje. Da moram zapeti po svoje. Da imam svoj izraz, ki ga ne smem skrivati. To ni lahko. Ko se zares pokažeš, si gol. Sploh če igraš svojo glasbo, ki je zelo emocionalna.
Ana: V tem je največji čar. Ko je tvoja izvedba resnično iskrena, zveniš najbolje, tudi če je tehnično nepopolno, nikoli ne boš boljši.
Alex: Mnoge izjemne izvedbe so tehnično nepopolne, pogosto boljše od tehnično dovršenih. Edino, kar šteje, je, ali nečemu verjamem ali ne. Ko gredo pokonci kocine, je to to. Zvrst sploh ni pomembna. To se trudim doseči tudi sam.
Ana: Imam obdobja, ko me prevzemajo določeni izvajalci ali zvrsti. Skušam jih posnemati, biti na tem področju najboljša. V nekaj mesecih se veliko naučim, obenem pa ugotovim, da imam dovolj, da moram naprej. To je zelo zdrav proces učenja. Vedno se lahko vrnem tja, če želim. Hkrati pa rastem in osvajam nova področja.
Koliko je dejstvo, da si predvsem poustvarjalka, omejujoče?
Ana: Odvisno od zvrsti. Pišem aranžmaje. Glasba sicer ni moja, iščem pa svoj način izvajanja, tu je moj ustvarjalni prispevek. Ki je nujen, da lahko glasbo podajam iskreno.
Aranžiraš za manjše zasedbe. Majhne so tudi zaradi produkcijskih razmer. Te to omejuje?
Ana: Ne čutim omejitev. Idejo skladbe moraš biti sposoben izraziti s kakršnokoli zasedbo.
Alex: Vprašanje imam. Ne predstavljam si najbolje. Ko aranžiraš, si to zamisliš v glavi in napišeš. Kdaj svoj aranžma prvič slišiš? Da preveriš, kaj si sploh naredila? Sam tri četrtine časa porabim za poslušanje tega, kar sem naredil. Skušam se oddaljiti od ustvarjenega, slišati to kot pač neko glasbo in preveriti, kaj mi naredi kot poslušalcu.
Ana: Pomagam si z znanjem klavirja. Nanj zaigram in si približno predstavljam, kako bo zvenelo. V jazzu pa aranžma niti ni popolnoma izpisan, predviden je prostor za improvizacijo, vsak glasbenik prinese svoje. To mi je zelo všeč.
Alex, skladbe na prvencu si menda zelo dolgo in temeljito pilil.
Alex: Ker še nisem bil tehnično podkovan in nisem vedel natanko, kako vse skupaj deluje, sem se lahko ob pomoči producenta osredotočil na kreativni del. V teh letih sem se seveda nekaj tudi naučil. Na prvem mestu je pisanje, skladba mora stati, imeti mora dobro besedilo, zgodbo. Fraziranje, melodijo, harmonije zgradim okoli vokalne linije. Tu sem drugačen od Ane, ki obvlada orodje, o glasbeni teoriji vem zelo malo. Stavim na občutek. Veliko improviziram, dokler mi ne klikne in ugotovim, da je rešitev dobra. To je klin, po katerem se vzpnem. Nato iščem naslednjo točko.
Jardier je tvoje umetniško ime in ime benda. Skladbe pišeš sam ali jih ustvarjaš z bendom?
Alex: Pišem sam. Za prvo ploščo sem želel, da zveni bendovsko, takšno sem ustvaril in jo zdaj izvajam z bendom. Pišem pa še vedno sam. V tem, kar pripovedujem, hočem biti suveren. Od nekdaj sem človek s kitaro, ki poje. Kantavtor se reče, ne? (smeh) V obojem uživam, z bendom in kot solist, ko sem sam svoj bend in imam popolno svobodo, nikoli ne vem, kam me bo odpeljalo. Sam skladb nikoli ne izvajam enako. Ne vadim jih, hvalabogu jih znam. (smeh) Surove so in v tej surovosti jih želim ohraniti. Nočem jih ukalupiti. Ko narediš aranžma za bend, stvari postanejo kompleksnejše in bolj zakoličene, izvedba je bolj definirana. In oba vidika sta mi všeč.
Pri prehajanju iz surovosti, aranžiranju in snemanju se je treba na neki točki ustaviti in reči to je to.
Alex: O tem se moraš pogovoriti sam s sabo. (smeh) In nehati komplicirati. Danes mogoče malo bolje vem, kdaj je dovolj. Pri snemanju prve plošče sem verjetno pretiraval, spomnim pa se trenutka, ko sem si rekel dovolj je, stari, skladbe stojijo, le še zmiksamo in zapakiramo in gremo. Ta trenutek se zgodi, ne moreš ga določiti časovno ali razumsko, sam pri sebi začutiš, kdaj je stvar zaključena.
Ana: Sicer lahko to počneš vse življenje.
Alex: Pol leta kasneje bi verjetno naredil povsem drugače. A ko zdaj pogledam na prvenec, ne bi spremenil niti ene podrobnosti.
Alex je človek s kitaro, Ana pevka in pianistka.
Alex:Tudi jaz igram klavir. (smeh) Čisto zares. No, malo. Niti približno nisem v isti ligi. (smeh)
Ana: Jaz pa kitare ne. Čeprav sem si vedno želela.
Kako pogosto poješ in se sama spremljaš s klavirjem?
Ana: Redko, a mi je veselje. Kot je povedal Alex, neodvisen si in si lahko najbolj iskren. Razen če je ob tebi nekdo, s katerim se res ujameš.
Alex: A pride do interakcije in je drugače.
Ana:Drži.
Kako je s svobodo pri interpretaciji skladb drugih?
Ana: Pri pesmi me mora pritegniti predvsem zgodba. Aranžiram glede na zgodbo, čustva v njej, vživljam se, sprašujem se, kaj bi taka zgodba pomenila meni. Pri tem spreminjam harmonije, iščem kontraste, napetost. Težava nas, ki znamo veliko teorije, je, da včasih pozabimo na osnovne emocije. Preveč spreminjamo. To je problem šolanja. Veliko ti da, obenem pa te lahko osiromaši za marsikaj, kar že po naravi nosiš v srcu.
Mhm, zanimiva kontradikcija, pogosta v jazzovskih interpretacijah. Ljudske ali popularne skladbe, ki imajo jasna in preprosta pravila, harmonsko in melodično zelo bogatite. Tudi do točke, ko komplicirate, »izvajate preveč« in se poslušalec v njih ne najde več.
Ana: Zagovarjam … enostavnost je hecna beseda … recimo iskrenost. Ne smeš dodajati nepotrebnega. Je pa odvisno od smeri, v katero greš. Jazz je danes silovito širok pojem s številnimi podzvrstmi.
V kateri se najdeš ti, kje je tvoje srce?
Ana: Jazzovski standardi so mi zelo blizu, pesmi z močnimi zgodbami, povečini napisane za filme ali muzikale. Se pa nočem omejevati. Že tako sem omejena na jazz, da bi se omejevala še na podzvrsti, bi bilo čisto preveč. (smeh) Dokler se glasbe lotevam z resnostjo in odgovornostjo, mi je v veselje. Ne maram preigravanj na avtopilotu. V jazzu je tega kar dosti, marsikaj se naredi na hitro, na pol. Ko enkrat obvladaš, se zdi, da ne potrebuješ več vaj, ljudje si rečejo, bomo pač zadžemali, kar pojdimo igrat, saj bo. Tega si res ne želim, to je zapravljanje časa in energije.
»I Remember Ella« je bil tvoj celovečerni koncert repertoarja Elle Fitzgerald. Te je kdaj prešinilo, kaj sploh tu delaš, kaj lahko sploh dodaš?
Ana:(smeh) Je. Prvo vprašanje je bilo, ali naj se tega sploh lotim. Ti tributi so lahko zelo vprašljivi. Ella je bila moja prva vez z jazzom. Nehote. Poslušali smo jo doma, oče je njen velik oboževalec. Ne da bi se zavedala, sem se naučila njenih skladb, še vedno jih znam. Ob stoletnici njenega rojstva se je zdelo prav, da se ji poklonim.
Menda znaš na pamet tudi vse pesmi Dan D?
Ana: (smeh) Ne čisto vseh, a drži, v srednji šoli sem jih znala. Danes bi jih morala malo obnoviti. To je najbrž ta novomeška pripadnost.
Alex: Tudi jaz sem bil velik oboževalec. Še vedno sem, a ko sem bil mulc, je bilo to potencirano.
Ana: Tudi tu je vpliv mojega očeta, Tokca pozna, pripovedoval mi je razne zgodbe in nanj sem gledala kot na glasbenega boga.
Kako gledata na njihovo eksperimentiranje, iskanje novih glasbenih izrazov?
Ana: S spoštovanjem.
Alex: Izjemno. V tem je poanta. Da si to lahko privoščiš in da si upaš. Kljub temu, da si bend, kot je Dan D – in vsi vemo, kaj s tem mislim – iščeš, greš v smeri, ki jih ne poznaš, odpiraš nove razsežnosti. Se postavljaš v situacije, v katerih nisi domač, kjer se ne počutiš lagodno. Izjemno pomembno je, da se lotiš nečesa, česar ne znaš. Ko enkrat znaš, boš prej ali slej začel ponavljati vzorce. Zato sem se jaz pred dobrim letom lotil klavirja. Pojma nisem imel o njem, znal sem prijeti c in f. (smeh) Z njim najdem harmonije, ki jih na kitari ne bi. Vse imam pred seboj.
Ana:Tudi vizualno pomaga razumeti glasbo. Klavir je osnovno orodje.
Košček vajine skupne zgodovine se je zgodil v klubu LokalPatriot daljnega leta 2011, na karaokah sta prišla v finale, Ana je naposled zmagala. Kaj sta pela?
Alex:Fijuuu … tega se komajda spomnim.
Ana: Imenitno se mi je zdelo, da sem premagala uveljavljenega glasbenika.
Alex: Da sem bil uveljavljen? No, začel sem snemati ploščo. Premagala si me, ker si imela več svoje publike, jaz takrat nisem bil več v srednji šoli. (smeh)
Ana: Spomnim se, da si pel »Free Fallin’« Toma Pettyja ob koncu, ko sva pela tudi a capella.
Ana, poješ a capella? Ko je tvoje orodje le glas?
Ana: Včasih vključim kak del v aranžma. Ali uporabim le glas in dodam efekte. Denimo »Zrejlo je žito« na koncertu »Prešerno po slovensko«. Si pa takrat res povsem razgaljen.
Petja si se učila pri legendarni Nadi Žgur.
Ana: Dve leti, na ljubljanskem konservatoriju. Potem sva obe odšli, ona v pokoj, jaz v Gradec. Dobro sva se ujeli. Ogromno znanja ima, eno leto je študirala tudi na Berkleyju, je pionirka poučevanja jazz petja pri nas.
Ti, Alex, si se učil petja, te je kdo vzel v roke?
Alex: Ne. Odločil pa sem se, da se bom vzel v roke in nehal kaditi. (smeh)
Zakaj ne? Si kdaj začutil potrebo po tem? Se bojiš, da bi te šolanje »pokvarilo«?
Alex: Ne vem. Malo je manjkalo, da bi šel. Prijatelj je v Ljubljani organiziral niz večerov v slogu »odprti mikrofon«. Začela sva igrati, med prvo skladbo so prišli policaji in večera je bilo konec. A prijatelj je na žrebanju zadel bon za ure petja pri Nataši Nahtigal ter mi ga podaril. Super. Ampak veljavnost bona je potekla in nisem šel. In zdaj sem tu, kjer sem. (smeh)
Ana: Pa se kdaj počutiš omejenega? Kdaj zaradi pomanjkanja tehnike pretiravaš in te kaj boli?
Alex: Ne. Kot sem dejal, kot mulc sem se trudil posnemati. Marsikaj ni šlo, pač nimam štirih oktav razpona kot Chris Cornell. Ampak koga briga. Imam svoj glas, nima veze, koliko razpona ima, pomembno je, kako se izražam, koliko emocij prelijem vanj.
In ti, Ana, tvoje omejitve?
Ana: Zdi se mi, da jih imam več … (smeh) Veliko sem se morala soočati z njimi. Od nekdaj sem rada pela in nisem imela večjih težav. Odkar se učim petja, je marsikaj laže. Še vedno pa imam ogromno vprašanj. Odvisno je od posameznika, vsak ima svoj instrument. Mene, če pretiravam, začne boleti grlo.
Alex: Jaz svojo glasbo prilagajam sebi. Čez deset let, če ne bom nehal kaditi (smeh), bom pač pesem zapel v drugi tonaliteti.
Ana :Pri svojih aranžmajih imam tudi jaz to možnost. A v šoli je veliko obveznosti, ki si jih ne izbiram sama, vsak dan moram imeti pripravljen glas. To je res trening mišic, dobesedno.
Kako si ti dobila svoj »bon« za Gradec?
Ana: (smeh) Do zadnjega trenutka nisem vedela, ali naj grem v Amsterdam ali v Gradec, na obeh univerzah sem bila sprejeta. V Gradcu je profesorica petja Dena DeRose tudi pianistka in domnevala sem, da ima veliko znanja o aranžiranju, harmoniji.
Se razumeta?
Ana: Ja, lahko rečem, da imam srečo pri razumevanju s profesorji. (smeh) Bližina Gradca mi omogoča tudi, da ostajam dejavna v Sloveniji. Kot solist, frontman moraš biti v prisoten v prostoru in v zavesti ljudi. Instrumentalistom, posebej bobnarjem, basistom ali pianistom, je laže, vselej jih potrebujejo in kličejo. Povabilo jazz pevki v že postavljeno zasedbo je redkost. Delati moram sama, snovati projekte.
Veliko si jih izvajala v KC Janeza Trdine. Alex, tvoj nedavni največji novomeški koncert je bil tudi tam. Kako je s prizorišči v Novem mestu?
Alex: LokalPatriot je osrednji del dogajanja, edini klub v Novem mestu. In na žalost se zapira. Velika škoda. Očitno bomo morali začeti hoditi v Belo krajino. (smeh)
V KC Janeza Trdine ste igrali pred sedečim občinstvom.
Alex: Pred tem smo pred sedečo publiko igrali le še na Dunaju. Smrtna tišina, zbranost, glasba se konča, sledi aplavz. Izjemno, poseben občutek, drugače je kot v klubu. Ljudje so tam res le zaradi poslušanja glasbe. No, tudi zato, da se imajo fajn, brez tega ne gre. (smeh)
Gradec, Novo mesto, Ljubljana?
Ana: Dobra diaspora. (smeh) Vsako od mest mi je domače in prijetno. Ljubljana mi je prirasla k srcu. Ima sicer majhno, a – včasih bolj, včasih manj – živo jazzovsko sceno. Zdaj sem »doma« v Gradcu. V marsičem je primerljiv z Ljubljano, podobno je strukturiran, podobno zelen, enako velik. Jazzovska scena je močnejša zaradi univerze, seveda pa se ne more primerjati z denimo Dunajem. Novo mesto pa… je pa še najbolj zeleno. (smeh) Čedalje raje se vračam vanj. Čudovito je. Le dogajanja manjka.
O novomeškem dogajanju si v nekem intervjuju lepo dejala, da si želiš, da bi ljudje manj jamrali, kako se nič ne dogaja, in dejansko začeli obiskovati dogodke, ki jih ni malo.
Ana: Res je. Več se dogaja, kot se nam zdi.
Alex: Ni sicer več velikih prireditev, ni jih na Glavnem trgu, ni več Rock Otočca, Schengenfesta. Od tod ta občutek. A še vedno se dogaja, le v manjšem merilu in bolj razdrobljeno.
Ana: Dogajanje moraš poiskati. Upam tudi v novo življenje, ko bo gotova prenova Glavnega trga.
Ali obstaja novomeška vokalna tradicija?
Ana: Tokac. To je vokalna tradicija Novega mesta. (smeh) Navdiha za petje, sploh jazzovsko, nisem našla v Novem mestu. Sem pa tu spoznala, kako deluje jazz, na festivalu Jazzinty. Res je na visoki mednarodni ravni. Ko sem kot najstnica prišla na Jazzinty za ves teden, se mi je odprl nov svet. Jazz je način življenja.
Kje pa si ti našel ta svoj drugi svet?
Alex: Vedno sem bil samotar, nisem bil del kake scene. Vso srednjo šolo sem poslušal glasbo in drgnil kitaro. Iz nekega notranjega vzgiba, ne vem, od kod je prišel.
Nedavno me je zadel tale tvoj verz. Malo mu ne verjamem. »It’s been so long I don’t even know the true colour of your voice any more.« Barve glasu nikoli ne pozabimo. Da si lahko to napisal, je moralo res boleti?
Alex: Zdaj ne več. (smeh) Ampak je res. No, če bi glas slišal, bi ga prepoznal. A priklicati si ga ne morem.
Kako daleč si z drugo ploščo?
Alex: Joj, to so nehvaležna vprašanja. Ki si zaslužijo nehvaležne odgovore. (smeh) Ustvarjajo pritisk.
No, mene samo zanima, kdaj bo.
Alex: Mene tudi. Od izida prvenca smo se pomikali od koncerta do koncerta. Seveda ni tako, da bi se vrnili s turneje z dvesto koncerti in bi zaradi tega krvavo potrebovali počitek. A to je ves čas v glavi. Sklenil sem, da moram ta niz prekiniti, da bo to zadnji koncert nekega obdobja, da se moram od dosedanje glasbe oddaljiti in narediti prostor za novo. Za ustvarjanje.
Se nove pesmi tematsko razlikujejo od prejšnjih?
Alex: Vsekakor. Kot so že mnogi povedali: prvo ploščo delaš (v mojem primeru) štiriindvajset let, drugo pa moraš končati v treh letih. Nekatere skladbe na prvencu so stare tudi desetletje. V tem času sem se spremenil. Kot človek. In kot glasbenik. Čeprav se nerad kategoriziram za glasbenika.
Khm, prvi zadetek na googlu pravi: »Samozaposleni v kulturi, pisec glasbenih besedil, instrumentalist in pevec«.
Alex: (smeh) No, okej, seveda. Bolj sam pri sebi mislim. Seveda mi ugaja, da me imajo za glasbenika. A nočem tega obešati na veliki zvon. Predvsem sem človek, ki doživljam in to izražam z glasbo. In ki sem se sploh odločil, da se bom izražal.
Ameriški jazzovski trobentač Jack Daney je dejal: »Biti glasbenik je prekletstvo. Ne biti glasbenik je še huje.«
Alex: To velja za vse ustvarjalce. Glasba je en način izražanja. Reklo drži tudi, če vanj vstaviš slikarja.
Ana: Res je. Prekletstvo je, da ne moreš ven. Obenem te izpolnjuje in osrečuje.
Alex: Ja, lepo ti je. Prekletstvo je tudi, ko bi rad počel le to, a je posredi še življenje.
Se lahko preživljata z glasbo?
Alex: Skromen človek sem, skromno živim in gre. Poudarek dajem stvarem, ki jih res potrebujem. Vso energijo in sredstva skušam vlagati v to, kar počnem. To se vedno povrne, če ne drugače kot zadovoljstvo in izpolnitev.
Ana: Ta hip še ne morem živeti od glasbe, študiram in nastopanju se ne morem povsem posvetiti. Upam, da se nekoč bom. Nastopati s svojimi projekti, se uveljaviti v Evropi in svetu, to je najtežja pot. Lahko pa prideš domov, poučuješ, najdeš službico, to je lažje.
Še en citat, Arthurja Schopenhauerja: »Neizrekljiva globina glasbe temelji na tem, da oživi vsa naša najgloblja čustva, a povsem brez resničnosti in daleč od njihove bolečine.«
Alex: Globlje, ko lahko občutiš bolečino, bolj si dovzeten tudi za srečo. Pogosto kopljem po sebi. Vem, kdaj sem popraskal le po površini, takrat vem, da to še ni to. Moram zakopati, takrat se zgodijo prepričljive zgodbe. Lahko jih dopolnim tudi s fikcijo. Delam iz nekega notranjega konflikta. Čeprav … se trudim malo premakniti iz tega, morda tudi ni potrebno ves čas, izčrpavajoče je. (smeh)
Ana: Večja ko je bolečina, večja je katarza. To je čar glasbe. Z njo lahko bolečino močno občutiš in se s tem očistiš, bolečine ni več. Bolečina je od nekdaj umetnikova muza. Daje mu posebno moč izražanja. Če svojo bolečino potlačuješ, če je ne sprejemaš, se osiromašiš tudi sreče.
Alex: Ko se soočiš s problemom, ki ga imaš, se v bistvu soočaš s sabo. Največje težave v življenju imaš sam s sabo in s svojim dojemanjem sveta.
Drži. Vsi konflikti, ki jih imaš s svetom, so v bistvu tvoji konflikti s samim seboj.
Alex: Če se s sabo pogovarjaš o tem, se porodijo eksistencialna vprašanja, na katera moraš najti eksistencialne odgovore. Če tega ne počneš, če tlačiš, gre življenje mimo tebe, samega sebe ne spoznaš zares. Dobro se moraš naučiti pogovarjati sam s seboj, biti moraš sam svoj najboljši prijatelj in največji zaupnik.
