KORAKI
Kadar delaš prve korake
pazi na dobro obutev
stopinje
ne prizanašajo
začetniških spodrsljajev.
***
Tudi te oči se bodo enkrat utopile v soju žalosti
in ti boš lahko zopet mirno sanjal življenja
onkraj okvirjev telesnosti
nikoli mi nisi povedal zakaj odhajaš vsako zimo
in se vračaš s prvimi žarki junijskega neba.
VESOLJE V RUMENJAKU
Živel si hitro in neizprosno
zahteval si vse
tvoji koraki so puščali stopinje
v velikosti kraterjev
vsak dan znova si se odločal
zase
za življenje
da si vreden
da čutiš
ljubiš
in hrepeniš!
***
Tudi angeli so bili nekoč ljudje
ki so jokali
fukali
in srali
bela krila niso zrasla
sama od sebe.
NJEJ
Zakaj smo umetniki tako rahločutni?
Vizija v nas želi ven, v svet med ljudi.
Vsak šum, slika, vonj nas preplavi z občutkom blaznosti,
potopi v mrzel bazen z morskimi psi.
Prestavi v neskončnost gozda, kjer rajajo nimfe in škrati.
Kdaj smo dovolili, da nas izbere?
Kdaj smo ji postali posteljo in jo vzeli za svojo?
Kdaj smo se odpovedali svojemu življenju in ga brez zadržkov predali v njene roke?
Njej boginji, nimfi, ne zemljanki.
Njej umetnosti.
ČAJ
Čaj,
božja tekočina.
Nekaj najboljšega, kar se ti lahko zgodi v lajfu.
Te pomiri, poživi.
Tekočina brez kančka kalorij.
A kaj, ko traja tako dolgo,
tako preklemano dolgo, da se shladi.
Pihaš, čakaš, stokaš.
Daš ga v hladilnik,
na balkon,
ga razdevičiš z železno žlico,
a iz njega se še vedno tako močno kadi.
Kadi, kadi, kadi.
In ga gledaš kot božje bitje,
pridno čakaš,
potrpežljivo.
Med tem ti je že speljal bus,
ti pa še vedno čakaš.
In ko narediš prvi požirek,
ko ti po jeziku spolzi prva kapljica, te božje tekočine,
ki ni preklemano vroča.
Ves iz sebe ugotoviš, da je grenak v tri pičke materine,
in ne preostane ti nič drugega, kot to, da si narediš še enega.
***
Rad bi te poljubil
tako nežno da me nebi čutil
rad bi te prijel za roko
tako silno da bi postala moja
rad bi stal nad tvojo senco
kadar se v moji nabirajo oblaki.
***
Mala hermetična pizda!!!
klofuta za vse iskalce smisla
neoliberalisti
po taktu skakljajo
pljosk pljosk pljosk
v Dravo.
Če izpiješ to kokakolo
bodo Afriške oči usahnile
teorije zarote
pred jutranjim čikom in kavo
so kriminal
beng beng beng
1:0
za belce.
NAPREJ
Mrzel piš me hladi po ramenih,
v sobi vidim le bežen odsev lastne podobe.
Ura stoka in kot že tolikokrat poprej teče dalje,
plaši me, ne želim dalje, ne, premlad sem.
Nimam izbire, iztegnem roko, se pogladim po prsih,
začutim neustavljivo srce, ki tiktaka v daljavo črnine.
NA ZAČETKU
S taksijem se bom odpeljal na konec sveta,
ne bo me nazaj.
Ko bom stal nad prepadom,
ki ločuje zemljo od ostalega vesolja.
Ko bom videl, čez sonce in najvišje oblake,
bom zapel pesem svojega srca.
Svetu se bom nasmehnil,
kot otrok ob pihanju svečk na rojstnodnevni torti.
Iskreno in hvaležno.
Za vse, kar mi je bilo dano,
kar sem smel videti in doživeti.
Priklonil se bom materi naravi.
Gledal, kako mladički lastovke prvič poletijo v svet.
Tako bom tudi jaz vzletel, tja gor.
V višine, brez konca.
Tja, kjer so doma le angeli in oblaki.
Postal bom spet to, kar sem bil na začetku.
