Za moje, ki so preživeli in znali povedati

Dan prej in dan pozneje

Vem, da ti je smešno, da mi je ime Donald, kaj ti ne bo, še meni je včasih, a tako pač je, zakaj bi te farbal, sto let se poznava iz mesta, tako na faco, in glej, zdaj te vozim in sem vesel, nisem imel komu tega pravit, pa še butasto se mi je zdelo, raja tega ne kapira, ko kaj razlagam, mislijo, da lažem, buljijo v mene kot v TV in zato tudi jaz malo komu govorim, kaj in kako. Kot prvo sem Nemec, pravi švab, ampak iz Sarajeva, ljudje me malo gledajo izpod čela, ko rečem, da mi je v resnici ime Donald Meerbach, mislijo, da jih zajebavam, a je res. Tudi dedu je bilo tako ime. Sem je prišel kot nemški vojak, še čisto mlad, in niso ga ubili petinštiridesetega, ko je bilo Sarajevo osvobojeno. Bil je nekje okrog po Kaknju, Varešu, na prisilnem delu, ene štiri-pet let, in potem so ga premestili v Sarajevo, nekaj se je menda gradilo, saj mi je povedal kaj, pa ne vem več, in se je zaljubil v babico in sta dobila mojega starega. No, vseh podrobnosti nikoli nisem izvedel, a sta se kresnila že takrat, ko je bil on na prisilnem delu, al pozneje, al se je on vrnil, ko je odslužil svoje, to je v megli, o tem mi niso nikoli govorili. Valda je bila noseča, on pa še v čuzi, to je bila takrat sramota strašna. Kakorkoli, naselita se ti onadva na Gorici, po malem zraste hiša, on se v Nemčijo ni več vračal, mislim, da je bil v vseh teh letih tam dvakrat, ziher tam niso bili neke face, če so ga kot otroka vtaknili med pešake, pa kje ti bogataši hodijo na vojno, to si videl tudi pri nas med vojno, vsi tisti, ki imajo polno rit, svojo deco spravijo ven, potem pa tebi pridigajo, kako in kaj moraš in kako se umira za rodno grudo, ma brez veze. In tako smo ti mi živeli tam gori, jaz sem se gori rodil, saj veš, afnarije razne, šola Franjo Kluz, raja, potem na srednjo strojno, klasika pač, pojma nisem imel, kaj bi postal niti nisem bil neki super učenec, dober, prav dober, kakor kdaj, jebiga, a si mislim, nočem stran od raje, cel kup jih je šlo tja, pa daj zguraj še ti, to je bila gavnarska šola, tja so hodili Ćelo, Gabi, Tite, Ćuška, vsi tisti gavnarji, ni bilo treba bit neki znanstvenik, da zdelaš, in realno, lahko si bil še taka baraba, nisi mogel bit večja od njih, to je banda, folku so prodajali cegle, jemali denar že v prvem razredu, a sreča, da so glavni v mestu in če rečeš, da si s strojne, te vsi pustijo pri miru, noben se ne vtika v tebe, kaj pa oni vejo, v kakih odnosih si ti s kom. In ravno ko smo mi končali to srednjo, saj veš, kako je bilo takrat, vsi na faks, pa sem se vpisal še jaz, saj sem vedel, da ne bom dogural daleč, s starim sem že začel neki biznis, takrat se je vse dalo, ampak dajmo, sem si mislil, bom probal malo izredno, pa kar bo, bo, nič me ne stane, stari se ne buni, ampak odkimava in govori: “Mali, to ti ni dobro, nisem jaz proti šoli, ampak ni več pravih mojstrov v Sarajevu, papki so zavladali, saj veš, kako je z njimi, pride eden, zgura neko višjo šolo, postane neki mali šefek, to je ta rabota, potem pripelje tri svoje, jih postavi za vratarja, ključarja, skladiščnika in evo, pa je direktor. Noben več se ne izuči obrti, to vse skupaj ni nič.”

Moj stari, naj počiva v miru, je bil ona prava sarajevska raja, ta stara, ne pa to zdaj, ko ti nepismeni bebci, ki prodajajo neko ukradeno robo, posedajo po kafičih s tistimi glupimi kurami in ti je največji uspeh v življenju, da si se rodil v Sarajevu, kot razmišlja lopov, ki dela za kakega kriminalca. Ne, to je tista zgodba, nikoli niso imeli ravno dosti, revščina po vojni, pa se izuči obrti, se zaposli in potem malo na privat, pa hišica, neko vikendico je začel gradit v Lukavici, vse po regelcih, normalno, ni tu neke velike zgodbe, on in njegova raja. In imaš vse, malo dopusta, neka pleh muzika gori v gasilskem domu, igrajo za svojo dušo, izleti po Jugoslaviji, malo na morje, malo v Slovenijo k nekemu pobratenemu orkestru, malo v Beograd na neke nastope. Zvečer so sedeli, kaj popili in pojedli in si pravili neke svoje zgodbe, niso se vtikali drug v drugega in noben se ni vtikal v njih in čao. Glej, res so se palili na avte in motorje, valda, ko so zaslužili prvi denar, a ni bilo avtov pa to, in so pač nekaj kupili, popravljali, frizirali, ko jih poslušaš, bi rekel, da so imeli avione, ne pa tistih krip, pazi, fiat 850 in opel olympia, oni lahko o tem dve uri, prisežem pri svoji tastari, občutek imam, da jaz danes ne bi tako govoril, pa če bi imel avion, ljubezen pač, kaj moreš. In tako sem tudi jaz ob njem začel imet rad avte pa to, in poglej me, zdaj vozim, imam tudi svoje avte, dobro je, samo da smo živi in zdravi, noben od nas nima nekih velikih zahtev, pusti milijone, tega tu ni, če nisi kriminalec, to je jasno ko beli dan.

In ko je potem izbruhnila vojna, že prej ti jaz vidim, da je s starim slabo, žalosten je, nobenemu nič ne govori, niti z rajo ne sedi, zabija se v tisto svojo delavnico in nekaj prčka cele dneve, a ne dela zares, vidiš, da je vse skupaj nič. In potem, jebiga, vse bolj pogosto sem ga videl, odnese si on tja flašo rakije in jo sprazni in zaspi, stokrat sem se ustrašil, kar tam je spal, vidim, da je tastari muka, nič ne reče, tiho je, to ti je tisto, ženske boljše čutijo stvari, in ko je kaka frka, se mi zdi, da se one tudi lažje prilagodijo in pomirijo, mi pa smo kreteni, takoj panika, kaj bo, se bomo stepli, takoj eksplodiramo. Takrat mi ni bilo jasno, ampak zdaj vem, rušil se mu je svet, ni mu bilo lahko odraščat, sinu nemškega vojaka, pa potem tisto, partizanščina, kdo ve, kako vse so ga žalili in kaj vse je dal skozi, o tem nikoli ni govoril, vse to sem jaz šele pozneje pogruntal. In jebiga, veš, prišel je v neka leta, nekaj je v življenju dosegel in zaokrožil, ko se ti pripravlja vojna. On je vedel, da je vojna žalost, njegov stari mu je lahko vse povedal, on pa ni ne tu ne tam, Nemec v Sarajevu, kam in kaj zdaj, jebem ti svet. In to ga žre, kuha se iz dneva v dan, mi se nekaj v prazno deremo “pa kdo nas bo v Sarajevu skregal med sabo?”, Alija ponavlja “za vojno morata bit dva”, tu pa vkopavanje, vidiš, da bo počilo, a se vsi delajo nore. Strah, jebiga.

In eno jutro, jaz sem nekaj vozil, zrihtali so mi neki posel, prišle so tiste televizijske ekipe, tujci, dober denar, dnevnica sto mark, nekam smo se namenili, ko že prve barikade, zajebano, tisti primitivci s štumfi na glavi nas niso pustili skozi, krenemo gor na Lapišnico, ustavijo nas, jaz stopim iz avta, tam pa en tak z brado drži puško v roki, en se dere “na tla”, oni zgoraj pod vrhom kričijo “streljaj”, tisti novinar in ekipa so se usrali od strahu, vidim jaz, da je vrag odnesel šalo, počasi se vrnem v avto in gas proti mestu. Pridemo mi v Holiday, da bi spili pijačo, tam so se vsi zbirali, vidim Radovana Karadžića in celo tisto ekipo, in vidim nekatere od onih starih bizgecev, ki ga zdaj spremljajo, z brzostrelkami, razmišljam, jebem ti vse, a do sem smo prišli, še sam ne vem, kaj mi je bilo, nimam ravno te navade, ampak daj da pokličem domov, javila se je soseda, rečem “kaj pa ti tam”, reče “ti dam mamo”, jaz rečem “ej, stara, kaj je narobe”, ona reče “slabo je z njim, daj, prosim te, pridi domov”, jaz takoj gor, on že v bolnici, pozabi na spanje, sporadični rafali po mestu celo noč, midva zjutraj v bolnico, starega so pripeljali na tistem vozičku, leži, komaj diha. Poljubila sva ga, jaz in stara, in sva šla domov, mine ura al dve, ko so sporočili, da je konec, da je stari umrl.

Veš tisto, ko se pogovarjamo, pa kar naprej govoriš “enkrat pred vojno smo” in nadaljuješ zgodbo, no, takrat, dan pred petinštiridesetim rojstnim dnevom mojega starega, takrat se je moje življenje razdelilo na “tisto prej” in “tisto pozneje”. In zdaj, ko vozim avte na te nove servise in vidim, da kdo blefira, da ne obvlada posla, se spomnim starega in njegovega stavka – “To vse skupaj ni nič, ni več pravih mojstrov.” In če zdaj pogledaš, res ni nič, dobro je povedal.

Mi smo ljudje Cigani, od usode prekleti

Takrat na začetku nisem imel nobene dileme, kaj bom, al bom odšel iz Sarajeva al ne, bil sem žalosten, jebemti, malodane so mi ubili starega, čeprav se je sam odločil, da bo umrl, zdaj mi je to stoposto jasno, in prijavim se ti jaz v Teritorialno obrambo, jebiga, kaj bom jaz zdaj tam, mi smo kao nekaki katoliki, ampak to nima veze, to ti tu prilepijo kar tako, noben te sploh nič ne vpraša, pa ne vem, prisežem pri tastari, al je šel dvakrat v cerkev, razen da je hodil na polnočnico k svetemu Anteju na Bistrik, pa še to bolj zato, ker je šla vsa njegova raja in so potem še posedeli, ne pa ker bi jim bilo toliko do vere. In zdaj naj jaz grem nekam tja v HVO, da me brani neki Pero, ki ga v življenju nisem videl, rajši sem s svojo rajo, pa kakor meni tako njim in čao.

Itak ne razmišljaš dosti, ni časa, in ko se začnejo še tiste zgodbe na radiu in TV, da so niški specialci že na poti, si misliš, zdaj se bo ko v filmu prikazal frajer nindža, skočil iz jaška in vse pobil v kakih dveh potezah, tako smo si mi to predstavljali, noben nobenih izkušenj, tistih prvih par noči se ti mi razporedimo okrog jaškov in samo čakamo, da kdo plane ven, potem pa pride malo bolj izkušena raja, smejijo se nam, a ste vi normalni, ma kaki jaški, in potem so nas razporejali in nam organizirali kao neko obuko, mi pa niti pušk niti nič, v supergah, pravi kanonfuter, a se nekam hitro navadiš, to je čudo, čez petnajst dni, ko imaš za sabo kaki dve liniji, ki ju je treba obraniti, ko da si v vojski celo življenje, niti sam ne veš, kjer si se tega naučil, ampak rineš, jebiga, to je valda tisti nagon po preživetju.

In na začetku, ko smo se zares udarili, nimaš ti kaj dosti časa razmišljat o Srbih, o obrambi Sarajeva, Aliji, lažeh in takih stvareh, ni tega, samo gledaš, kako boš preživel, da te ne zadene in da koga ne potunkaš in to je to, ko zdaj poslušam tiste zgodbe, kao, to je bila organizirana obramba pa vojska pa strategija pa to pa ono, ugasnem TV, prisežem pri svoji tastari, ma koga oni to farbajo? Kaj smo imeli na začetku, dve puški papovki in pet metkov.

In ko so potem čez nekaj časa začele krožit neke zgodbe, da nekomu ne dajo humanitarne pomoči, ker je Srb, al ko vidiš, da se švercerji začenjajo bogatit, oni zgoraj pa jim to dovolijo, al ko ti prijatelja ubije granata pa ga ne vpišejo na seznam šehidov, ker mu je ime Saša, potem se ti vse zagabi in samo gledaš, kako bi čim prej domov. Stisne te, ko greš kam izreč sožalje, ljudje izgubili otroka, a jih je sram, ker ti ne morejo ponudit niti kave, kila sto mark, oni tam pa grabijo na kup. Stokrat sem popizdil zaradi tega, maha se s pištolami, ko gre kdo z robo skozi rampo, pravi, da mu je komanda dovolila, ti pa petnajst dni nisi videl konzerve, takrat se ti res stemni pred očmi. Za ene vojno, za druge trojno, to ti je to.

A smo se tudi šalili, pa si pri vsem tem vesel, da si v nečem zmagal, da imaš to malo zadoščenje. Spomnim se, jaz ranjen v bolnici, frajer me je preluknjal z mitraljezom, odbilo mi je pol roke in riti, fiksatorji, cel razmontiran ležim in se zbudim, rekli so, da čez dva dni, jebo te Šaban, ne vem a je dan al noč, zajebano je to. In se začne tista rehabilitacija, pa do veceja, pa po hodniku, pa en mesec, pa drugi, pa potem vidiš, kako prihajajo vsakojaki ljudje, tako ti je to v vojski in v bolnici, in pogruntaš, kje živiš, ma kaka tvoja raja, to nima veze. In zdaj vidim, frajer leži poleg mene, cel v povojih, prinesli so ga sem, rekli, da mu je eksplodirala plinska bomba, cel je zamotan, komaj je ostal živ, ko je lahko prvič šel na vece in se videl v ogledalu, se je hotel vreč skoz okno, komaj sem skočil do njega, da ni zletel čez ograjo. So mu potem dali tisti koktejl, ga pomirili, mine par dni, malo so mu porihtali tiste opekline in to, in je preživel, a cel čas, ko je ležal, je psoval Cigane, jim preklinjal vse žive in mrtve, meni ga je muka poslušat, a zgleda so mu Cigani prodali tisto plinsko jeklenko, ki je eksplodirala, no, vedi ti zdaj, če so mu jo res prodali al jim jo je ukradel, ampak jaz jih dobro poznam, celo življenje jih gledam, odraščal sem z njimi, poznam jih v dušo. Govorim za te naše z Gorice, njih ne bi dal za nič na svetu. In da taki ko ti zdaj hočete, da jim rečem Romi, ne se jezit, bratec, a vi nimate pojma, oni sami sebe kličejo Cigani in tudi mi smo jim od pamtiveka tako rekli. No, zdaj, ko so oni naenkrat kao Romi in vse strašno skrbi za njih, noben pa jim ne da kruha, to je druga zgodba. Kaj boš ti meni prodajal buče, jaz sem z njimi odraščal, kuhan in pečen, to so moji bratje. Bil je tam en Džango, harmoniko je igral, še zdaj ga vidim, včasih poje v Bazenih, pravi car, stokrat nam je igral na zabavah, in enkrat se je našel še neki šolan kitarist, človek ima akademijo, note pa to v malem prstu, sedimo ti mi in človek hoče malo zaigrat z Džangom, ta pa namazan, oni takoj začutijo, kje je treba pokazat zobe, igra, ko da ima šest rok, prsti mu letijo, čisto smo padli noter, dečko res raztura, onega kitarista je totalno ubil, človek ni mogel ubost niti enega tona. Ne moreš ga dohitet, ubija. In potem neha, malo gleda, a ta človek, akademik, je obziren, vpraša ga, oprosti, prosim, od kod ti to igraš, kao sprašuje po tonaliteti, a iz G-ja, ne vem, iz C-ja, Džango pa ga gleda, tip ne pozna niti vseh črk, kamoli vse note, samo položi levo roko na tiste tipke in reče:

“Od tu.”

Človek je mrknil, kot bi ugasnil radio. Njih ne moreš zajebat, ni šans. Poslušaj to – od tu!

Če bi jih ti videl v začetku vojne, bi crknil od smeha, sestavili so enoto in jo poimenovali Črne Mambe, imajo motorolo in hodijo naokrog, nikjer jih ne moreš pustit, da bi držali linijo al kaj osvojili al karkoli, a si vesel, da so tu, ne moreš prek sebe, to so pravi carji. Enkrat na liniji se po motorolah slišimo s četniki in en se dere: “Balije, kaj je, kaj ste se usrali, zdaj vas bomo malo zasuli z granatami, da vidite, kako četniki brijejo,” in takoj so eno granato izstrelili čisto blizu rova, v katerem so bili tisti Mambe. Pogledam jih, oni čisto presrani, eden drži motorolo v roki in pravi: “Javite se, balije, to vas kličejo!” Kar ulegel sem se od smeha, čeprav so tolkli po nas. Ma kralji, kaj naj ti rečem. In nekako so mi izpadli najljubši v tej vojni, gledajo, kaj bojo in kako bojo, znajdejo se, ma on ti ne bo nič ukradel, razen kadar mora, taki so ti oni, danes kralj, jutri berač, samo pri miru jih pusti. In če ti povem po pravici, jebemu, a veš, kaj razmišljam: oni edini vejo, odkod so, mi smo vsi tu nekaj pomešani, pa se nekaj tolčemo po prsih, Srbi celi nori na Kosovo, Hrvati na neke kralje, muslimani na Turke, Sulejmana in to, a se ne ve, kdo je na čigavem. Oni so ziher, dobro je povedal tisti Skender, ki je z mano hodil v osnovno, ko ga je učiteljica vprašala, od kod je, je lepo rekel:

“Z Gorice.” Raji pa smešno, otroci pač. On pa doda: “In iz Indije.” Vsi smo dol popadali, z učiteljico vred.

Pa reci, če ni dobro povedal, matere ti!

In en dan sem ti jaz na tržnici, ko tisti frajer, ki se je hotel ubit, stoji, nekaj prodaja, cel sajast, in me vpraša:

“Se spomniš ti mene?”

Jaz se nekam zamislim in rečem: “Prijatelj, po moje si ti firaun,” saj veš, da smo jim tako rekli, na koncu je nekdo zinil “firer”, to je možno samo pri nas, a ni res, pazi – da cigana kličeš “firer”, ko pa jih je Hitler hotel vse fentat. In ko mu rečem, da mislim, da je cigan, se ti ga jaz spomnim, tip me prestreli s pogledom, pobere tisto robo, ki jo prodaja, postane cel rdeč in – gas, se nekam izgubi. Pozabil sem, da so bili cigani krivi, da je gorel, kaj naj zdaj.

In ko zdaj tako razmišljam, oni so nam najbližji. A da ne? Mi smo vsi nekaj prevzeli od njih, ni jih zastonj toliko tu, to njihovo se rado prime. Dobro gre tista, ki smo jo peli na ekskurziji – “mi smo ljudje Cigani, od usode prekleti”.

Siromaki mi, siromaki oni

Na koncu vse to izpade smešno, bratec, če pogledaš tudi to moje vojskovanje in vse potem. In ko na začetku meseca pride tista penzija, moja ni mala, ko pa sem luknjast ko sito, ko grem skozi vrata na letališču, šrapneli v meni piskajo ko tisti stari telefon, ampak ne jamram, zakaj bi? Živi se pač, kaj naj zdaj? Takoj pazim, da nekam dam ta denar, otrokom nakupim nepotrebnih stvari, igračk imajo, da bi lahko odprli lunapark, ampak ta denar od penzije nekako ko da ni moj, glej, tak odnos imam do njega. Ma jebeš denar, nisem se za njega boril, aneda? Valda bi človek to najrajši pozabil, je pač tako. Dobro je, hvala bogu, dobro sem, dobro delam, firma stoji, kot stoji, ne pritožujem se. A jebeš tudi pritoževanje, takoj ko vidim, da kdo v gostilni jamra, se presedem za drugo mizo. Hvala lepa, nasvidenje; kaj hodiš v gostilno jamrat? Jaz sem prišel, da slišim kake traparije, če so kake zajebancije, če je kdo kako babo pritisnil, ti pa meni, to ni dobro in ono ni dobro, kaka da je ta država pa to pa ono. Ma saj tudi jaz vem, da ni dobro, a ne morem zdaj davit ljudi, kaj vse bi bilo treba, a ni tako, stari? Daj nam sem vsakemu še po eno.

So pa bile tudi situacije, da bog pomagaj, ko bi jokal in vse strgal s sebe, pozneje pa se lahko samo še smejiš. Stoj pa glej, kaj je ratalo iz sveta, in kje si ti sploh bil, kaki K je naenkrat življenje. Poglej, pri meni ena ženska čisti, Kosa ji je ime, oni so iz Lukavice, hehe, Srbsko Sarajevo, tega so se papki spomnili, v resnici pa so iz Ilidže, a ko so jim po Daytonu rekli, naj spokajo, so šli. Cccc, pravi smrduhi, ajd da so živino in kure strpali v tiste svoje kripe, ampak še štekerje in vtičnice so spulili iz zidov in odnesli. Jebala te vtičnica, tri marke stane, evo, kaki klošarji so to. Ampak po drugi strani, tudi njih so nagnali, ne moreš jih prestrogo sodit, al kaj? Nikdar ne bom pozabil tiste slike iz “Oslobođenja”, oni grejo z Grbavice, vlečejo tiste vreče, za njimi pa tisti blond pop iz Pofalićev, jebem mu kosti, nagiba rakijo, tisti špirit v flaši, ko imaš zjutraj takega mačka, da ti hoče počit v glavi. Koliko je on rakije prepil z mojim starim, si mislim, bog daj, da bi ti pri ušesih ven udarila, mater ti tvojo …

In zdaj, pride ta Kosa k meni po vojni, ko sem jo zagledal na vratih, sem zledenel. Si mislim, da haluciniram, jebo je Tito, s pojstlo vred nima dvajset kil, pomislim, neka coprnica, ko ona reče:

“Sinko, jaz sem, Kosa.”

Stojim in gledam, pa kje si, Kosa, se razveselim, a si mislim, jao, starost, pa si res grda, pride mi, da koga od raje zadolžim, naj me poči, ko se postaram, da se ne bi vlekel po ulici in bi me folk pomiloval. Solze mi pridejo v oči, celo tisto življenje pred vojno mi zleti skoz glavo, objameva se, ona v jok, jaz pa, ajd, pridi na kavo, in tako.

Žalost strašna. Vpraša, če imam kako delo: delala je pri starem, ko je bil še v podjetju, čistilka je bila, in kaj naj zdaj jaz, hiša še ni gotova, vzamem jo, pa naj zasluži tistih dvajset mark, ma to je bilo takrat za njih celo bogastvo. Mož sladkorni bolnik, vsak mesec rabi za dvesto mark zdravil, sin pravi konj … Ma niti ne vem, valda se je tudi on tam nekje boril pri svojih, potem ga je štrafnilo, dobro so ga naši nekje zdelali, in iz bolnice v bolnico, lahko si misliš, kake so njihove bolnice, to nima veze, no, saj tudi pri nas nima, a je boljše, jebi ga, in oni na kant. Nimajo za kruh. In poglej, začne ti ona tako čistit pri meni enkrat tedensko, potem mi krenejo neki posli po vojni, pade nekaj denarja, pride Kosa, očisti tisto malo po hiši, pol pusti, pa mora kdo še enkrat, a kaj naj, ne morem ji očitat, ženska se komaj drži na nogah, in tudi tisti njen mož je svoj čas nekaj delal na občini tam pri njih, in ko je stari rabil neko dovoljenje za garažo, mu je šel na roko, ne morem je zdaj jaz brcnit v rit, al kaj?

In mine nekaj časa, malo je prišla k sebi, se okrepila, jaz sem se oženil, prišli so otroci, žena me stalno sprašuje, kaj nam bo Kosa, jaz pa govorim, ma pusti, koga moti, jebeš tistih petdeset ali sto mark, ki jih dam, in ona še od vse tiste revščine vsakič otrokom kupi čokolado in jo prinese, ne morem se zdaj delat blesavega.

Sam bog ve, tudi tisti sin ji ziher vse pobere, takoj ko pride domov, a ne morem se zdaj še s tem ukvarjat, si še tega nakopat na vrat.

In veš takrat, ko so bili tisti protesti borcev pred Vlado, takrat ko so razbijali šipe, to mi je res kmetavzarsko, pol tistih, ki so bili tam pred vladno stavbo, dobro jih poznam, vse to je sedelo po pisarnah, se skrivalo po kleteh, ma niti enega pravega borca nikjer, zato ti jaz ne hodim na te shode, pa koga oni to farbajo, ma ne more država izplačevat toliko penzij, saj ni Amerika, najdi si kaj in delaj, organiziraj se, poglej mene, cel preluknjan ko sito, pa delam in se mučim, a ni res, matere ti? Grem samo, ko imamo obletnico enote, zbere se tisto nekaj raje, kar nas je preživelo, odidemo na pokopališče, kdor zna, zrecitira iz korana, jaz, kaj naj jaz? –gledam v tla, pa v njihove face, spomnim se, kje vse bi nas lahko zadelo, pa bi zdaj drugi nam recitirali, meni nima kdo, nekaj si zamrmram v brado, ma, če je kaj zunaj tega sveta, naj jim bo tam vse lepo in prav, naj imajo babe in viski in vse, naj uživajo.

A bojim se, stari moj, da ni nič, da je to, kar živiš – to, ti pa glej, kako boš. In zdaj, gledamo ti mi tisto frko na televiziji, niti za sekundo ni nedolžno, mlatijo se s pandurji, in razmišljam, opice, pa nismo se zato borili, da spet teče kri, meni muka, ne rečem ne bev ne mev, žena tudi našpičena, si mislim, zdaj zdaj mi bo počil še zakon, saj veš tisto, samo slika brez tona, v tem pa se Kosa pojavi izza tiste kredence, vzdihne, si obriše čelo in mi reče:

“Ti, a ti poznaš tistega pomočnika ministra za borčevska vprašanja pri nas?”

Jaz gledam, najraje bi ji preklel vse po spisku, in ministra in pomočnika in svetega Savo in križ in sveto žito. Žena me ošvrkne s pogledom, a kaj naj? Rečem, da ga poznam. In ga res poznam, jebemu, pred vojno se je tudi on nekaj pečal z gradnjo, stavbni les in take stvari, namazan papak, tudi fuzbal je nekje igral, za Igman ali Famos, ne vem več, hoče bit malo filozof, a bi rekel, da ni totalno pokvarjen, a vedi ti zdaj. In ga je zgrabila politika, pa ga poglej zdaj, pomočnik ministra, pravijo, da je vsak večer na dnevniku. Čakam, da ga vidim kje v mestu, al ne moreš jih nikjer več videt, veš, zdaj so zategnjeni, varnostniki, blinde, avti ko v filmu, ko ameriški predsedniki, si mislim, Kosa moja draga, kako naj bo za penzije, če se vam vsak bizgec vozi z avdijem A6, še dobro, da sploh imate za čorbo.

“Poznam ga, Kosa, saj veš, da ga poznam,” bleknem slabe volje.

“Mah, ne dajo teh penzij, glej, moj sin že četrti mesec ni dobil, slabo, pri bogu, saj veš, kako je …”

“Vem, Kosa, vsem nam je težko,” in že me grabi nervoza in samo sekunda mi manjka, pa bi ji preklel vse po spisku. In si mislim, a sem pameten al kaj, kreten je v mene metal granate, meni pa naj se zdaj smili, lomim si prste, žena me strelja s pogledi.

“In sem mislila,” nadaljuje Kosa, “da bi pogledal, če imajo kaki spisek prioritet, da bi se pogovoril z njim, če ga kje vidiš, da bi mu dali, poglej ga, čisto ga je pobralo, sem si mislila, da bi ga malo poslala v Igalo, pravijo, da je tam neko zdravilno blato, pa da se malo okrepi in pride k sebi?”

Zavil sem s očmi, žena se je prestrašila, že vstajam, da bi rekel, jebem vam penzije in Radovana, pa kdo vas je silil v vojno in kaj ste si mislili, da boste poklali balije in ustaše po Sarajevu in potem kraljevali, jebem vam narodne pesmi in Vuka Karadžića, in vse to mi je prišlo na pamet in potem je Kosa videla, da je najbrž šla predaleč, gleda me s tistimi svojimi malimi očmi in izusti:

“Saj veš, on je isto ko ti borec od prvega dneva.”

Vstanem, ji pogledam v oči, pazi njo, borec, vre mi v glavi, ma kaki borec – četnik, jebemu kosti njegove, pride mi, da bi Koso zravnal z zemljo. Tudi ona se je malo prestrašila, ve, da jo imam rad in ji nič nočem, ampak ve, da sem budala, da imam glede tega kratko varovalko, stojim jaz, stoji ona, žena stoji kot vkopana, vse med nami stoji, in kraljevič Marko in Turki in Tito in pionirji in Stup in Azići in Srebrenica, mislim si, Kosa, ne boš več, pa naj te imam še tako rad, jebem ti znanje, pa če pomrete od lakote, vsi po vrsti. In stopim ti jaz proti njej, da bi jo nagnal in ji vse to povedal v fris. Žena je prestrašena, vidi, da je vrag odnesel šalo. In potem obstojim. Kot vkopan.

Nekaj sem se spomnil: enkrat, mi na Igmanu, triindevetdesetega, poleti, nekih par tisoč nas je bilo, ziher ena tistih famoznih deblokad Sarajeva, stojim ti jaz na neki jasi, vzel sem tisto piksno fižola, da bi jedel, ma kakega fižola, vlečeš iz tiste brozge zrna ko na tomboli, vidim, da se spodaj kadi iz kotlov, mislim si, poglej, no, zdaj smo celo podobni vojski, ne streljajo več po nas, mi pa nič, in sem malo vesel, malo pa mi je žal, pomislim, kako je zdaj nekje na morju, v Trpnju, Orebiću, girice in ene pet-šest hladnih špricarjev. Ko se ne vem od kod zraven mene pojavi Čupo, saj si slišal za njega, diverzant, pravi borec, zmešan frajer, kdor ga dobro pozna, pravi, da je najhrabrejši od vseh, pravijo, da tega, kar je delal, še v filmih ne vidiš. Suh, črn, malo daljši lasje, ruta okrog glave, nič posebnega na pogled, a to najbolj vara, tega me je naučila vojna, ne sodi človeka po videzu, to nima veze. Pride ti frajer, ki vaga petdeset kil, in ko zajca odre frajerja, ki jih ima sto petdeset, čisto brez problema. Pravijo, da se je on znal preobleč v tisto staro uniformo JLA in se pomešat med četnike, bil med njimi dan dva, tam se je motal naokrog, na prste preštel vse njihove enote, se naposlušal zgodb in se vrnil sem. Norec, kaj naj ti rečem, do zadnje zna vse četniške pesmi. Tisto “Sa Kraljeva živa vatra seva / da vidimo kog četnika nema” in tisto “Devojka je pošla u selo na vodu / vode da zavati kući da se vrati / susrela junaka Dražinoga puka / desna mu je cela / odsečena ruka”.[1]Še jaz sem se naučil teh bedastoč, ha, a si videl? In stoji ti on poleg mene kot Indijanec, prisežem pri svoji tastari, Charles Bronson, sem se kar malo prestrašil, stoji, gledava ti midva s tiste višine dol na našo rajo in jaz zinem:

“Mame ti, Čupo, ko ti greš tja čez k njim, kaj tam vidiš?”

On me gleda, se malo zareži in reče:

“Ma nič, stari, siromaki isto ko mi. Jebeš jih.” In odide.

In vse to se mi vrti pred očmi, in Kosa in ta njen debil, mislim si, njen otrok je, mati je to, res da je bil pri četnikih, a kaj naj jaz zdaj? Kje pa naj bi bil, ga je pač doletelo, ni ti to Mercator pa da greš in vzameš, kar hočeš, ampak guraj in jebi ga. In vse se mi je naenkrat obrnilo, in vojna in tisto pred vojno, in bolezen in sto stvari, obstal sem in nisem zinil nič. Potem pa zamrmral:

“Bom vprašal, Kosa …” in nadaljeval, kakor sem si le lahko sproti zmišljeval:

“Pravijo, da bo kmalu neki skupni sestanek vseh borčevskih organizacij, rekli so mi, da me bojo poklicali, veš, da jaz ne maram tega, ampak glej, pravijo, da brez mene ne bo šlo, pa bo sigurno tam tudi tisti vaš minister in bom, glej …” malo sem pogoltnil cmok “… pač vprašal, kaj se da.”

“Vprašaj, sinko, če ti ni težko,” si je oddahnila tudi Kosa. Vidim ženo, nese kavo, da bi prekinila vse to, še otroci so se naenkrat vzeli od nekod, in evo. Vsaka mati za svojega otroka, in tudi Čupo ima prav – četniki so bili v vojni isti siromaki ko mi, tu ni neke velike filozofije.”

[1]V prostem prevodu: “Od Kraljeva živ ogenj žari, da vidimo, katerega četnika ni” in “Dekle je odšlo v vas po vodo, da natoči vode in se vrne domov, srečalo junaka iz Dražinega polka, ki je imel odsekano desno roko.”