Glasba je ena najlepših stvari na svetu. Razumsko se je ne dà razložiti, pa vendar se dotakne vsakega človeka in ima zato v življenju slehernika velik pomen. Pri nas je v zadnjih desetletjih še posebej priljubljena tako imenovana narodno-zabavna glasba. Gre seveda za posebno zvrst popularne glasbe, za množično duhovno kulturo, za glasbo za najširše množice poslušalcev.
Z razliko od drugih svetovnih zvrsti popularne glasbe je to edina splošno prepoznavna glasba, ki je – poleg ljudske seveda – nastala na naših tleh, podarili pa smo jo tako rekoč celemu svetu. Seveda je v tej zvrsti glasbe veliko kakovostnih nihanj, kljub temu pa ima tudi po odhodu stebrov te glasbe Avsenikov in Slakov, še vedno veliko poslušalcev, med starimi in tudi mladimi glasbeniki pa tako rekoč neskončno število posnemovalcev. Zato se temu fenomenu preprosto ne dàizogniti, pa čeprav se prav ob tej glasbi najbolj krešejo mnenja, po drugi strani pa na žalost v današnjem trenutku postaja vse bolj celo edina glasba, ki razveseljuje ljudi na javnih prireditvah oziroma zabavah. Druge zvrsti popularne glasbe so namreč v velikem precepu oziroma ne najdejo več pravega stika s poslušalci. Glede slabe odzivnosti so verjetno premalo naredili nekateri splošni mediji, narodno-zabavna glasba pa se je po drugi strani tudi sama še najbolj prilagodila novim, predvsem ekonomskih pogojem življenja. V zadnjem desetletju so v Sloveniji še posebej postali priljubljeni narodno-zabavni trii z diatonično harmoniko in pevci, tako imenovani dolenjski tip ansambla, ki pa se je zaradi ekonomskih razlogov iz Slakovega osemčlanskega sestava zelo zožil, velikokrat samo na štiri oziroma celo samo tri člane. Se pravi na polovico oziroma celo manj.
Najprej se ustavimo pri imenu glasbe. Dal ga je radijski urednik in začetnik nekdaj najbolj priljubljene oddaje Radia Ljubljana Četrtkov večer domačih pesmi in napevov – Janez Bitenc. Novo nastala glasba – naši sosedje jo imenujejo tudi novokomponirana glasba – je resnično želela biti po eni strani narodna, po drugi pa zabavna, zato se zdi, da je ime kar pravšnje. Samo ime, narodno-zabavna, povezuje tako imenovani – kot je rad poudaril dr. Jože Toporišič – inov vezaj, kar pomeni, da je ta zvrst popularne glasbe hkrati narodna in hkrati zabavna.
Veliko se piše, še več pa se o tem razglablja, da gre za kmečko, preveč preprosto, večkrat imenovano tudi govejo glasbo. Zadnji naziv namiguje na predvajanje za čestitke predvsem ob nedeljskih kosilih z govejo juhico. A v osnovi s to glasbo pravzaprav ni nič narobe. Resnično gre za preprosto glasbo, ki pa jo razumejo, sprejemajo in se nad njo navdušujejo tako rekoč najširše množice poslušalcev. Nastaja podobno kot nekdanja ljudska, narodna glasba. Nekdo, ki ima nekaj glasbenega talenta, si izmisli melodijo, nekdo, ki ima nekaj pesniške žilice, prispeva besedilo, pa je nova skladba tu. Izvajajo pa jo pač manjši ali širši glasbeni sestavi. V zadnjem času so to kot po pravilu dobro izšolani glasbeniki, izšolani tako v državnih in še večkrat v zasebnih glasbenih šolah. Slednje so v zadnjih desetletjih zrasle kot gobe po dežju. Kar pa zadeva samo glasbo, tudi z ljudsko glasbo je bilo nekdaj podobno kot zdaj z narodno-zabavno, vendar je šolanje navadno prevzel podoben samouk, kot je bil avtor sam. Glede nastajanja nove skladbe pa je razlika v tem, da nekdaj avtor oziroma avtorja (lahko je seveda to ista oseba) nista bila znana, zdaj pa je prav vse zabeleženo, dokumentirano in tudi podvrženo avtorskim pravicam. Ker so vse nove skladbe zdaj kot po pravilu tudi posnete na nosilcih zvoka – predvsem iz naslova dobička – obstaja za vsako skladbo veliko podatkov in nobena ne potone na hitro v popolno anonimnost. Od nastanka skladbe naprej pa se poti z ljudsko in narodno-zabavno glasbo močno razhajata. Ljudska glasba se je prenašala od hiše do hiše, od vasi do vasi, iz roda v rod. Ko danes poslušamo ljudski napev ali pesem, največkrat niti ne pomislimo, da je bilo vmes veliko prenašalcev skladbe, ob tem pa je treba poudariti glavni pomen ljudskega izročila: ohranile so se samo kakovostne pesmi. O tem, kaj oziroma katere skladbe so se prenašale od hiše do hiše, od vasi do vasi, iz roda v rod, pa so odločali izključno poslušalci sami. Tako med ljudskimi skladbami tako rekoč ni slabega napeva ali slabe pesmi, ker so bile prav vse skladbe oziroma pesmi z napevi vred na dolgi poti do poslušalcev presejane nič kolikokrat. Slaba viža ali slaba pesem se preprosto sploh nista ohranili. Pri narodno-zabavnih skladbah pa se na prvi pogled zdi – ker so vse posnete na nosilcih zvoka – da so vse brezhibne, odlične, unikatne, izjemne, večkrat po mnenju avtorjev in še bolj izvajalcev povsem popolne. Posebno člani najbolj priljubljenih glasbenih skupin so kot po pravilu tega mnenja. A resnica je veliko bolj zemeljska. Na koncu, čez desetletja, se bo tudi s temi, z narodno-zabavnimi skladbami, zgodilo podobno kot z ljudskimi. Če jih bodo poslušalci vzeli za svoje, če bodo ponarodele, potem bodo postale del splošnega ljudskega blaga in ne bodo odšle v pozabo. Če pa jih ljudstvo ne bo sprejelo, bodo sicer ostale za vedno zapisane na nosilcih zvoka, pri poslušalcih pa bodo počasi poniknile – kljub morebitni močni medijski podpori – v večno temo. V bistvu se bo zgodilo približno enako kot s takšno ali drugačno ljudsko pesmijo. Dr. Zmaga Kumer je v svojih strokovnih razpravah vedno poudarjala, da mora skladba živeti najmanj petdeset let, šele potem ji lahko rečemo, da je postala narodna oziroma ljudska. Pri nas obstaja oziroma je obstajalo skoraj tisoč narodno-zabavnih skupin – v svetu pa po našem vzoru menda kar deset tisoč – a na koncu bo za vsako narodno-zabavno skupino ostalo le nekaj skladb, ki bodo prešle v ljudsko izročilo, za nekaterimi pa prav nobena. Tako je po eni strani pojav narodno-zabavne glasbe velika popestritev naše glasbene scene, po drugi strani pa je nesmiselno na veliko razpravljati o kakovosti skladb, saj bodo slabše same po sebi za vedno zamrle in drugih, tudi pravih ljudskih napevov in pesmi, v končni fazi ne bodo ogrozile. Treba je namreč vedeti, da bo celo za najboljšimi narodno-zabavnimi skupinami ostalo po pet, deset, morda dvajset skladb. Rečeno z drugimi besedami: narodno-zabavna glasba je v osnovi predvsem glasba za trenutno zabavo, večina skladb pa ne bo živela večno. Zato je narodna samo pogojno oziroma narodnostlahko pripisujemo samo najboljšim tovrstnim izdelkom.
In kako je z zabavno platjo te glasbe? Zdi se, da to vlogo opravlja precej bolje in da je še posebej v zadnjem desetletju neke vrste nadomestek za večino drugih zvrsti popularne glasbe. Prav glasbene skupine z diatonično harmoniko ne igrajo samo ljudskih napevov in svojih izvirnih skladb, temveč izvajajo vse mogoče zvrsti, od prave zabavne glasbe do južnjaških napevov, pa tudi popevkarskih, operetnih, večno zelenih in še marsikaj. Ob tem je treba poudariti, da so tako državne kot zasebne glasbene šole naredile veliko za dvig kakovosti izvajanja mladih glasbenih virtuozov. Že od daleč lahko ugotovimo, da prav zaradi številnih glasbenih šol slabih izvajalcev tako rekoč ni. Zato je tudi izvajanje drugih zvrsti zabavne glasbe – pa čeprav z diatonično harmoniko – brezhibno, še posebej pri glasbenih virtuozih, ki obvladujejo širok repertoar. Ker gre za trenutno zabavanje poslušalcev in še posebej plesalcev, torej ni nič narobe, da je stanje takšno, kot je. Drugo pa je, kako je z njihovo izvirno avtorsko glasbo, ki je velikokrat precej daleč stran tako od narodne kot zabavne glasbe. A o tem pozneje!
A še preden se dotaknemo podrobnosti, je treba poudariti, da se morajo tudi glasbeniki zavedati, da narodno-zabavne zvrsti popularne glasbe ne bi bilo, če ne bi bilo dveh izjemnih avtorjev, bratov Slavka in Vilka Avsenika. Slavko je bil, pa čeprav je bil samouk, neprekosljiv harmonikar in avtor glasbe, Vilko, kot akademsko izobraženi glasbenik, pa je natanko vedel, kaj dela, kako je treba ustvarjati glasbo in kako jo pripeljati med poslušalce. Prav zato je z lahkoto sestavil novo glasbeno skupino, ki je bila sestavljena iz ljudskega tria in elementov godb na pihala. Tako je nastala znamenita kvintetovska zasedba. Vse to pa je bilo del vseh nas že davno prej. Petim inštrumentom je Vilko pridružil še bolj ali manj brezhibno ljudsko petje. Uspeh ni bil naključen, še posebej, ker so ga najprej potrdili v tujini (predvsem na Bavarskem), Slovenci pa smo znani po tem, da vse tisto, kar potrdijo tujci, potem s široko odprtimi rokami sprejmemo tudi doma. Ker je bil Ansambel bratov Avsenik v vseh pogledih tako kakovosten, da mu ni mogel oporekati celo nihče od glasbenih strokovnjakov (povrhu pa je bil Vilko Ovsenik tudi v službi na Radiu Ljubljana), se je leta 1953 začela pri nas nova glasbena era, z Avseniki na čelu. Ob tem pa lahko postavimo nekoliko drzno, pa vendar zelo verjetno tezo: če ne bi bilo Avsenikov, tudi te glasbe ne bi bilo. Preprosto bi vsi drugi tovrstni ljudski godci ostali na lokalni ravni, mediji jih ne bi nikoli predvajali in zgodba bi bila zaključena, še preden bi se začela. Seveda bi bila to velika škoda, saj bi tako velik del ljudskega potenciala za vedno ostal nepoznan. S pojavom Avsenikov je bila pot na široko odprta tudi vsem drugim, približno enakovrednim, pa tudi mnogim slabšim avtorjem in izvajalcem. Ob tem je treba samo še dodati, da je Slavko Avsenik ustvaril ob svojem malem pianinu skoraj tisoč izvirnih skladb, brat pa jih je priredil tako za kvintet kot godbo na pihala in mnoge večje glasbene sestave. V svoji osnovi Avsenikova glasba ni nič slabša – če za glasbo sploh obstajajo kakšna merila – kot je na primer glasba Straussov ali Beatlov.
Ko pa so Avseniki začeli z novo zvrstjo popularne glasbe, so prišli do izraza tudi mnogi drugi ljudski godci in avtorji, še posebej tisti, ki so veliko igrali med ljudmi in tako dobro čutili, kaj je poslušalcem blizu. Zelo značilno pot od ljudskega godca do svetovno znanega muzikanta je prehodil Dolenjec Lojze Slak, ki se je iz ljudskega izvajalca prelevil v enega najbolj priljubljenih glasbenikov tako na naših tleh kot pri rojakih na tujem. Njegova dolenjska poetika je bila dovolj močna, da je skupaj z odličnimi – nekdaj ljudskimi pevci – Fanti s Praprotna, Slovencem po vsem svetu vrnil prenekatero ljudsko skladbo oziroma pesem, ob tem pa še sam, skupaj s svojimi sodelavci, ustvaril več kot petsto izvirnih skladb. To je vsekakor fenomen, ki gre lahko v korak samo z Avsenikovim. Mnogi postavljajo Slakov fenomen celo nad Avsenikovega, ker je dal pač večjo veljavo do tedaj povsem zanemarjeni diatonični harmoniki, v svojih skladbah pa je tudi bolj poudaril slovensko melodiko in nasploh vseslovensko občutje. Seveda so okusi različni in se o njih ne dàrazpravljati, dejstvo pa je, da sta tako Avsenik kot Slak osnovna pojma tovrstne zvrsti popularne glasbe in prav vse druge skupine bolj ali manj capljajo za njima. Pa če si to priznajo ali ne.
Ob Slaku je treba izpostaviti še enega tovrstnega trubadurja z diatonično harmoniko – Franca Flereta. Šlo je, podobno kot pri Slaku, za pravega ljudskega godca, ki je z glasbo in petjem zabaval predvsem svate na ohcetih, pri tem uporabljal predvsem ljudsko motiviko, kar pa je ustvaril svojega, je bilo tako izvirno in od daleč prepoznavno, da je bilo tako rekoč že na startu narodno. V samem bistvu pa Flere ni nikdar prestopil iz škorenj ljudskega godca v pravega muzikanta, temveč je kot večni – kakor so rekli včasih – godec, ki dela ohcet, vse življenje ostal na enaki ravni. Pa čeprav je vmes precej skladb tudi posnel in jih še danes predvajajo po radiu. A v resnici ni bil za velike odre, za radijske in televizijske oddaje, temveč je igral iz svoje godčevske duše predvsem v lastno veselje in še bolj v veselje ljudi okoli sebe. Tovrstno vlogo godca je nasploh v življenju odigral spontano, nesebično, povsem po starodavnem godčevskem izročilu, pri tem pa ga je – podobno kot mnogo drugih ljudskih godcev – zaneslo v razburkano oziroma neurejeno življenje, ki se je na koncu končalo povsem predvidljivo. V današnjem času takšni godci niso najbolje razumljeni, sicer pa tudi v preteklosti niso imeli večjega ugleda, največkrat so bili deležni celo pomilovanja. A človek, ki mu je bilo dano, da bo razveseljeval druge ljudi, pač ni mogel iz svoje kože in je vse drugo samo nepotrebno sprenevedanje in moraliziranje.
Ob Avsenikovem, Slakovem in Fleretovem tipu muziciranja je nastalo na slovenskih tleh, še posebej pa na Dolenjskem in v Beli krajini, nekaj glasbenih skupin, ki niso šle slepo po njihovih poteh, temveč so znale v skladbe prenesti veliko svojega izvirnega potenciala, in to tako po avtorski kot izvajalski poti. Zdi se, da je še najboljšo pot poiskal Franc Mihelič s svojimi muzikanti, ki je po glasbenem izrazu našel izvirno nianso med Avsenikom in Slakom, obema velikanoma narodno-zabavne glasbe pa se je povsem približal ali celo prehitel po avtorski plati. Franc Mihelič je zagotovo eden najboljših slovenskih skladateljev, ki ga premalo cenimo. Po drugi strani ima v sebi nekoliko premalo Fleretovega ljudskega zabavljaštva, ker je pač vedno dostojen in v vseh pogledih vzoren muzikant.
Po Miheličevem glasbenem vzoru oziroma po vzoru Slakove skupine je na dolenjskih in belokranjskih tleh – podobno pa po vsem slovenskem ozemlju – nastalo na ducate podobnih glasbenih skupin, ki se med seboj v zadnjem desetletju razlikujejo tako malo, da jih lahko loči samo najboljši poznavalec. Vsi po vrsti izvajajo tako eno kot drugo glasbo brezhibno – morda tu in tam šepajo nekoliko pevske, predvsem ženske vokalne izvedbe – precej slabše pa se od omenjenih treh avtorjev izkazujejo po avtorski plati. Znano je, da se avtor rodi ali pa ga ni. V današnjem času pa – verjetno predvsem zaradi zaslužka – skuša biti avtor prav vsak, pa čeprav mu mati narava tega daru pač ni položila v zibelko. Prav zaradi slabega avtorskega potenciala potem tudi glasbena skupina kljub dobremu izvajanju ne prodre tako močno, kot bi z dobrim avtorskim materialom. Tako smo priča številnim podobnim melodijam, nesmiselnim besedilom in slabim priredbam. Ali rečeno še drugače: skladbe so nenavadno podobne druga drugi, povrhu pa vmes kar mrgoli ukradenih delov drugim, močnejšim avtorjem. Vse to gre na škodo ravni narodno-zabavne zvrsti popularne glasbe oziroma so odličen argument za vse tiste, ki te glasbe ne marajo.
Kljub temu obstaja nekaj ansamblov, ki znajo svoj manko glede avtorskega potenciala nadomestiti z naročanjem skladb pri uveljavljenjih avtorjih, sami pa so tudi vsaj za korak boljši izvajalci kot drugi in tako nastane zelo dobra kombinacija enega in drugega, kot se je na primer odlično sestavilo v skupini Pogum. Po eni strani je skupina še naprej ostala tradicionalna, po drugi pa si je pridobila dovolj dobre izvirne glasbe in je ob dokaj kakovostnem izvajanju že poldrugo desetletje med najboljšimi tovrstnimi ansambli.
Na srečo je med današnjimi avtorji glasbe na Dolenjskem in v Beli krajini vsaj nekaj tudi takih godcev, ki jim uspe zložiti vsaj nekaj uspešnic, ki jih igrajo in prepevajo po vsej Sloveniji. Med temi sta zagotovo med prvimi Toni Verderber in Lado Šurla. Pri skupini, ki jo vodi Verderber, je treba pohvaliti še posebno izvirnost, ki jo ansamblu prinese tamburica. Mnogi drugi dolenjski trii – ki jih kar mrgoli tudi drugod po Sloveniji – hodijo slepo po Slakovi oziroma Miheličevi poti, Belokranjec Verderber pa je znal svojo skupino obarvati z ljudskim inštrumentom, ki mu daje že od daleč veliko razpoznavnost in mnogo bolj všečno poslušljivost. Takšne izvirnosti je nasploh na naših tleh nenavadno malo oziroma je sploh ni. Pri besedilih je treba pohvaliti vsaj dva avtorja, in sicer najprej Črnomaljko Faniko Požek, prvo damo slovenskega besedilopisja. Požekova je iz svoje mehke ženske pesniške preje spletla več sto izjemno lepih besedil, ki jih prepevajo tako rekoč vsi slovenski ansambli. Njej ob bok pa je treba postavili pesniški svet humorista oziroma Ježkovega nagrajenca Tonija Gašperiča, ki je napisal tako za zabavno kot za narodno-zabavno glasbo kar nekaj povsem drugačnih, izvirnih besedil kot drugi podobni avtorji, z razpoznavno izvirno poetiko in tudi z zabrisanimi mejami med eno in drugo glasbo. Prava škoda je, da jih ni ustvaril več oziroma da so bile glasbene skupine premalo pozorne do njegovega izvirnega pesniškega sveta. Če bi se Gašperič tudi v tem pogledu razvijal še naprej, bi zagotovo postal eden najboljših piscev pri nas. Še posebej, ker mu izvirnosti na nobenem področju ni nikoli primanjkovalo.
Na splošno gledano je treba ugotoviti, da je tako na Dolenjskem kot v Beli krajini vse premalo kvintetovskih zasedb in da so se praktično vsi ansambli res zožili samo na dolenjske skupine v triu. Tu in tam je dodan kot pevec še četrti član, največkrat pa tudi to ne. Ta pojav se je seveda zgodil iz ekonomskih razlogov, saj prireditelji preprosto ne morejo plačati (pre)dragih glasbenikov, sami izvajalci pa bi seveda radi zaslužili čim več. Tako smo priča času, ko so se skoraj vsi kvinteti zožili v trio, zabavna glasba se veliko izvaja tudi z diatonično harmoniko, pevci pa so vsi od harmonikarja do basista in kitarista. To se ne dogaja samo na Dolenjskem in v Beli krajini, temveč po vsej Sloveniji. Nekaj kvintetov sicer še obstaja ali pa so obstajali – lep, zgleden primer so bili Zlati muzikanti –, a to le v studijski oziroma začasni zasedbi. Večina je po vzoru trenutno najbolj priljubljenega slovenskega ansambla Modrijanov prešla na štiri oziroma na tri člane. Seveda tak sestav daje manj možnosti izvajanja. Po drugi strani pa je tudi res, da se tisti, ki nastopajo kot štirje ali trije muzikanti, veliko bolj potrudijo in tako pride od njih vendarle kar nekaj kakovostne glasbe.
V zadnjih letih prihaja k nam veliko turistov iz tujih držav in marsikdo si je naše kraje zapomnil tudi po glasbi. Mnogi tujci se čudijo, kaj delajo – na primer v najhujši julijski vročini – na odru pred gasilskim domom trije mladi fantje v narodni noši iz 19. stoletja. A ko ugotovijo, da gre za način zabave, za ples za vse, za tako rekoč edino pravo slovensko veselico, brž utihnejo. Nam, ki živimo slovenski vsakdan, se to zdi povsem običajno, za tujce pa je tovrsten način zabave nekoliko čudaški. A ker po svoje, skupaj z zelo vnetimi gasilci, muzikanti opravljajo odlično vlogo druženja, veseljačenja in plesa, je treba tovrstnemu načinu življenja samo pritrditi. Pri tem pa je pohvalno to, da so z drugačnimi pristopi muzikantov narodno-zabavno glasbo sprejeli tudi mlajši poslušalci, pa čeprav gre velikokrat celo za parodijo ljudske glasbe in smešenje nekdanjih običajev in navad. Glede načina oblačenja so tudi nekoliko popustili Avsenikovi in Slakovi vzorci, in se tako mnogi še vedno oblačijo v sicer enotna oblačila, vendar nič več v nekdanjo narodno nošo.
Na splošno rečeno je bila glasba – in s tem v zvezi tudi izvajanje kakršne koli glasbe – vedno živ organizem, ki se je prilagajal poslušalcem, uspevali oziroma obdržali pa so se tako in tako samo najboljši. Glasba je izvir, potok, reka, ki venomer teče, se razliva po poljih in travnikih, išče nove in nove rokave, in na koncu vedno vsaj del tega bogastva priteče tudi v morje. Zdi se, da je trenutno na naših tleh prava poplava glasbenih skupin, saj ima tako rekoč vsaka tretja vas svoj ansambel, a po njej se bo vsa nepotrebna povodenj spet vrnila v strugo in bo tekla enako kot prej mirno proti svojemu cilju. Pri glasbi oziroma pesmi je cilj vedno naravnan na poslušalca, ki bo tudi v prihodnje prisluhnil tistemu avtorju in tistemu izvajalcu, ki bo znal iskreno seči v globine svojega srca in dati del sebe tudi drugim ljudem. Zaradi številnih radijskih in televizijskih postaj in tudi preštevilnih drugih medijev se ob tem zdi, da imamo s poplavo opraviti kar preveč, v resnici pa se je vse to že večkrat zgodilo in se velikokrat tudi še bo. Na koncu bo rezultat povsem podoben tistemu iz preteklosti: ostalo bo samo najboljše, od samega poslušalca oziroma potrošnika pa je odvisno, kaj bo vzel za svoje, kaj pa bo načrtno ali spontano spregledal. Danes je pač čas množičnosti: imamo na tisoče pesnikov, na tisoče pisateljev, na tisoče slikarjev, nasploh na tisoče takšnih in drugačnih umetnikov, in tudi na tisoče narodno-zabavnih skupin. Od vsakega posameznika je odvisno, koliko bo teh dobrobiti vzel za svoje in jih spoznal za večjo vrednost. Z glasbo torej ni nič drugače kot z vsemi drugimi potrošniškimi dobrinami. Razlika je samo v tem, da se nas ena zvrst glasbe dotakne, druga pa ne. Ob kateri postanemo bogatejši pa seveda odloča vsak človek sam.
