Kaj lahko naredi posameznik ali posameznica, da bi mu bilo življenje v skupnosti boljše, prijetnejše, bolj polno? Da bi skozi skupnost lahko rasel in se razvijal, da bi lahko so-deloval?
Na zadnji strani današnjega Dela (8. 10. 2018, str. 32) v članku Življenje je kratko, diamant je večen njegova avtorica Zorana Baković navaja, da je za prejšnjo generacijo bogatih Kitajcev diamant pomenil poroko, medtem ko je danes za mlade simbol osebne identitete in večni sijaj, ki ga ne more ugasniti nobena trgovinska vojna. V nadaljevanju navaja, da je za kitajsko mladino značilna nenavadna kombinacija optimizma in fatalizma. Po raziskavi fundacije Billa in Melinde Gates je kar 88 odstotkov odraslih in 94 odstotkov mladih prepričanih, da njihovo državo čaka svetla prihodnost. V nasprotju s svojimi starši tako imenovani »Budovi mladinci«, kitajski mladeniči in mladenke, ki so se rodili med letoma 1995 in 2000, trdijo, da se za materialne dobrine ne zanimajo. Zanimajo jih duhovne vrednote, kultura in umetnost. Razkošja nimajo za simbol materialističnega duha, ampak za simbol dobre kakovosti, vrhunske estetike in posebnega oblikovanja, s katerim vsak izmed njih vzpostavlja globlji in individualiziran odnos. Na splošno kitajska mladina čuti precej manj potrebe po tem, da bi pokazala, da ima na sebi izdelke znanih blagovnih znamk oziroma da bi jih sploh imela.
Verjetje v boljše življenje (v Evropi) so v zadnjih letih zamenjale črne napovedi, ki imajo realne temelje v nerazrešenosti mnogih stvari, v trdno usidrane vzorce, v naraščajočem patriarhatu, v sovražnem diskurzu, v individualizmu, materializmu in zavračanju drugega, v izgubljanju že pridobljenih pravic, predvsem pa v nezmožnosti sodelovanja v borbi za skupno dobro na vseh ravneh. Ja, skupno dobro. A to sploh obstaja? Šestindevetdesetletna britanska plezalka in pisateljica Gwen Moffat, ki še vedno aktivno piše in ki večino svojih kriminalnih romanov postavlja v divjino, pravi: »Človeška bitja so zmožna vsega, a imamo samodisciplino. Narava dela po svoje. V divjini je veliko nasilja.«(Delo: Kjer je nasilje doma, rubrika Svet so ljudje, 8. 10. 2018, str. 32). Po drugi strani najnovejša odkritja glede razlik med človekom in živaljo navajajo, da so bistvene razlike: sodelovanje, sposobnost vživljanja v druge in prenašanje znanj, piše Sašo Dolenc v članku Razlike, ki nas delajo ljudi(Delo, rubrika Znanost, 4. 10. 2018, str. 15). Ravno sodelovanje naj bi omogočilo razvoj specifično človeškega načina mišljenja, medtem ko lahko brez posebnega napora prenašamo znanje in veščine drug na drugega. Prav zmožnost naših daljnih prednikov, ki so bili sposobni sodelovanja v skupinah za dosego skupnih ciljev, je bila zelo verjetno ključna lastnost, ki je ljudem omogočila, da so se razširili po celem svetu. Antropolog Robin Dunbar je denimo ugotovil, da je velikost možganov pri posamezni vrsti primatov sorazmerna z velikostjo družbene skupine, v kateri živijo. Za ljudi je tako ugotovil, da imamo povprečno recipročne prijateljske odnose s približno 150 osebami (Dunbarjevo število), od katerih jih je običajno polovica sorodnikov. (Kar spominja na lokalno skupnost.) Čeravno šentflorjanstvo dela svoje in po svoje, skušajmo vsak za trenutek misliti obratno -sodelovalno, sokreatorsko, soaktivno.
Veliko lastnosti, ki jih navajam zgoraj, vsebuje društveno delovanje, ki ljudi povezuje in posameznika dopolnjuje, tudi izpolnjuje. Društva povezujejo ljudi s podobnimi interesi (ne glede na spol, starost, status, poklic …) v širšo interesno skupnost, skupni cilji katere presegajo individualne in so ravno zato – diamant. Življenje je namreč kratko, diamant je večen. In ravno zato je društvena kultura tako pomembna za kohezijo in vse splošno Rast tako skupnosti kot posameznika. In Rast, ki je pred vami, vsebuje različne poglede na to, kako posamezniki in posameznice vidijo (svoje) delovanje v društveni kulturi, tako na področju kulture, umetnosti, prostovoljstva, turizma, društev za pomoč, nevladnih organizacij, športa. In naj si za uverturo v številko Rasti, ki je pred vami, in za katero je skoraj najbolj zaslužna draga kolegica Kaja Cvelbar, sposodim citat naše prve intervjuvanke Tjaše Pureber: »Edini način preseganja tega stanja in razbijanja možnosti gradnje skupnega je povezovanje, gradnja skupnosti in aktivacija za boj za izboljšanje pogojev delovanja.«
Pa veliko užitkov ob branju in so-delovanju želim!
