Mi smo otroci, ki niso izbirali. Mi smo sinovi in vnuki oficirjev. Mi smo blokovski fantje in dekleta vseh balkanskih narodnosti. Mi smo generacije umirajočega socializma. Mi smo učenci osnovne šole Grm in njena izginula 15. divizija. Mi smo častna četa, zagrebška brigada.
I.
Bil je triindvajseti november. Ne pomnim vseh imen, ampak bojeviti obrazi so z odločeno osredotočenostjo in zmagovitim pogumom risali smrtne glave na svoje bojne kije in njihove ročaje debelili s črnim selotejpom. »Gremo na Žibertov hrib, vojna je!« mi je odgovoril Dejan, ko sem ga spraševal, kaj se dogaja. Rojstni dan našega vodje se je iz veselja prevesil v večer razboritega naboja, zmagovitih napovedi in vojne evforije. Še dandanes, ko to pišem, vidim postavitev toge, a prijetne dnevne sobe, slišim besede fantov in nekaterih deklet, prepoznavam mnoštvo barv in njihovih odtenkov, ki so se lomili v prostoru, ter čutim vznesenost jeseni 90′, ko sem želel postati nekdo, bojni tovariš, prijatelj herojev, junak zagrebške ulice. »Miki, ti boš ostal tukej, ker si še premajhen,« mi je rekel Dejč in razočaranemu štiriletniku pomolil svoj mogočni beli kij ter dejal: »lahku mi pa pobarvaš ročaj na črno.« Brž sem vzel flomaster in začel drgniti ob kij, vesel, da nekaj vendarle prispevam. Fantje so postali še bolj glasni, pograbili so kije, obuli teniske in odšli. Moje oči, ki sem jih usmerjal z okna v tretjem nadstropju oker bloka Zagrebške 6, so jim čuvale hrbte, medtem ko so izginjali skozi dvorišče, čez cesto in onkraj vidnega polja proti Žibertovemu hribu. Čakali smo na novice z bojišča. Nestrpno, a prepričano v en sam možen scenarij. Zmaga na obzorju. In ko smo pričakovali triumfalno fikcijo, se je skozi njeno tančico na obzorje pritrgala prepastna realnost. Zagledal sem šest fantov v bliskovitem diru, ki prečijo glavno cesto in s spuščenimi kiji kot zamah vetra bežijo v zavetje našega bloka. Bili so naši borci, glasni fantje, junaki zagrebške. Ne, to niso bili oni. Bili so neki drugi dečki. Strah jim je navdajal obraze, sopeli so v paniki, dva sta se vrnila brez kija in Dejanov obraz je bil povsem prebledel. Na dvorišču naše ulice sta se prikazala dva ogromna, stasita fanta, v šuškavih bundah in lasmi skoraj do ramen. Vsi razen Dejana, ki je odšel v kuhinjo cukat mamo za predpasnik, smo ostali zamrznjeni v trenutku, popolnoma prestrašeni. Še sreča, da je šlo na koncu zgolj za brezglavo šopirjenje naših fantov na novembrski večer, saj nas je pred konkretnim mikastenjem rešila teta Meta, ki je z okna napodila kiklope proč z dvorišča in nazaj v njihov brlog na hribu. Eden od njiju se je menda pisal Hajšen. »Lud ko struja,« so mi leta kasneje govorili o njemu.
Potrebovali smo organizacijo. Ustanovljena je bila Armija zagrebške ceste, njen ustanovitelj in general je bil Dejan, prvi pomočnik pa kapetan Danko Posranko (o neverjetni genezi imena kdaj drugič). Ker pa je Zagrebška imela največjega zaveznika v sosednjem novomeškem naselju Gotna vas, je bil general Blaž tisti, ki si je v resnici z Dejanom delil poveljniško mesto. Stara, zapuščena in zlovešča Windischarjeva mesnica je postala vojaška kasarna. Takrat nisem vedel, da smo samoupravljali otroško avtonomno cono. Moj prvi skvot. Starešine so se odločile, da v bojni sestav sprejmejo tudi nas, evforične mlečne malčke. Kakšna čast! Lotili smo se očiščenja dvorišča in prostora, ki je kasneje postal orožarna. V njem smo imeli spravljene palice, šibe, ščite narejene iz kartona ter kamne in razbitine opek. Vsak dan okoli desete ali enajste smo imeli smotro in po uvodni napovedi je sledila šola korakanja, ki jo je vodil kapetan Danko. Moj korak je bil na senčni strani ritma, majhen, negotov, vendar ambiciozen in pogojno sprejemljiv. Naposled sem končno dobil sveto vojaško izkaznico. Bila je vložena v plastični vložek (?), pod grbom ročno izrisanega krokarja pa je pisalo: »Ime: Mirko Vorkapić, čin: podoficir«. Od tistega dne dalje sem jo imel vedno pri sebi v žepu, bodisi pred blokom bodisi v vrtcu. Za vstop v kasarno je bila nujna. Vojašnica je medtem dobila bolj urejeno podobo, le temnica je z razlogom ostala nedotaknjena. Bila je več kot grozen kraj. Ko sem v prostor pogledal skozi odprta vrata, mi je, kot večini, vznemirilo mehur. Strah pred tem prostorom me je navdal s popolnim pogumom, kajti jasno mi je bilo, da me bo vsakršen izkaz strahopetnosti pahnil v to grozljivo trančo. Bilo me je tako strah, da sem postal najpogumnejši podoficir vseh časov. Udariti štiri, pet ali sedem let starejšega ni bil noben problem. Bolje batine kot temnica. S takšno predanostjo imenu ulice in ukazom generala Dejana smo na njegov ritem tekli v koloni med bloki in garažami ter za njim ponavljali militantni napev: »Ajde vojsko budi seeee, vreme je za trčanje.« Naša najtežja oborožitev so bile frače, ki jih je izdeloval »Ludi Milan«, mož, ki je izgubil vse, razen pozornosti otrok in golobov, ki jim je z okna metal drobtine starega kruha. S fračami mlajši nismo smeli rokovati, saj naj bi bile za nas prenevarne. Govorilo se je, da je marsikdo zaradi njih oslepel.
Nekega dne sem pred blokom zaslišal vrvež glasov, zato sem se hitro spustil po stopnicah na dvorišče. Okoli Dejana in Blaža je stala gruča otrok, ki so strmeli v njuno početje. Blaž se je namreč iz Kranja vrnil z najmodernejšo otroško ulično oborožitvijo – puškami na gumice. Dejan je zabijal žebelj v desko, Blaž pa je delal vozle iz gumic. Nato sta na drugi konec deske oziroma ploščate lesene palice postavila ščipalko za obešanje perila ter jo zadaj in spredaj fiksirala s selotejpom. En konec verige iz gumic sta zataknila za žebelj, tako da sta zvila njegovo glavo in hkrati napravila »nišan«, drugi konec pa napela do ustja ščipalke in na ta način ustvarila napetost. Veriga je glede na dolžino deščice merila štiri gumice, zato sta projektil – majhen gladek kamenček – namestila v prijem druge gumice. Dejan je prijel za puško in jo usmeril v zrak, tako da je meril nad sosednji blok. Nihče ni mogel skriti pričakovanja in totalne vzhičenosti. Dejanova puška je bila napeta in z njo cela ulica. Pritisnil je na ščipalkin sprožilec in metek je odletel z zemlje skozi troposfero vsaj petnajst metrov visoko, začel padati v loku in pristal nekje na strehi oker bloka 2-4. Sledil je izbruh navdušenja. Vsi smo želeli dobiti v roke najnaprednejše orožje v Mestu in z njim ustreliti v neznano. Tokrat je evforija iz okolice prevzela tudi oba generala in prav vsi smo dobili priložnost poskusiti. Nekateri niso imeli niti dovolj moči, da bi napeli puško, kaj šele držati jo v stabilnem položaju, zato je bil slišati kar nekaj posmeha in zbadljivk, vendar nihče ni izgubil volje. Domet je bil v tej začetni fazi predvsem odvisen od velikosti in oblike kamenčka, kajti tisti z nepravilno obliko ali pa težji so seveda leteli slabše in bolj postrani. Najpomembnejša lekcija tistega dne pa je bilo spoznanje, da je izdelava orožja zelo enostavna. Potreboval si le ploščato palico, žebelj, kladivo, selotejp, gumice in ščipalko, majhnih kamenčkov pa je bilo v neskončnem izobilju, saj je bilo z njimi posuto veliko parkirišče nad našo kasarno. Že naslednji dan sem domov privlekel dve palici in mamo prosil za ščipalke, medtem ko je oče skeptično tehtal mojo prošnjo ter kolebal med prepovedjo in spregledanjem mojega početja. Predvidevam, da se je odločil za slednje v trenutku, ko se je spomnil, da mu je stric za komaj osmi rojstni dan prinesel zračno puško, s katero je z balkona teroriziral »garažarje«, dokler hišni svet ni prisilil moje babice, da mu je zaplenila strelno orožje. Kakorkoli, z našega velikega balkona v četrtem nadstropju zagrebške 6 je odmevalo: »trsk, trsk, trsk …,« ko je kladivo zabijalo žebelj v meso palice. Vozli so bili narejeni, a na drugem koncu palice je stal pritrjen problem. Rumena ščipalka, ki mi jo je dala mama, je bila naravnost bedna. Feder je bil popolnoma onemogel in že malce zvit, ustje ščipalke pa ni imelo zobnikov, pač pa le jamico. Napetost je bila premočna za prijem siromašne ščipalke in gumica je kar sama polzela skozi. A s tem sem se moral zadovoljiti, žepnino, ki mi jo je dal dedek sem že porabil za bazooke, čungalunge in druge prčkarije. Pomembno je bilo, da nisem predolgo meril. Tako so frčali izstrelki z balkona v ogromna drevesa, ki so metala senco na naš blok. Kljub temu, da se je zgornji del ščipalke znal zasukati v levo ali desno, sem nadaljeval z vajo in bombardiral vse povprek. Zvok listja, v katerega je priletel kamenček, je bil oster tlesk; tlesk, ki je zrcalil moje zadovoljstvo in ponos nad usvajanjem znanja vojnega inženirstva. Kmalu zatem sem začel svoje orožje izboljševati. Našparal sem tolarje in odhitel v trgovino po boljše ščipalke, močnejše gumice in selotejp. Streljanje sem vadil vsak dan, z balkona, pred blokom, za blokom in v kasarni. Iznašel sem celo modifikacijo strelnega orožja, tako da sem na širšo desko dal dve ali celo tri ščipalke in ustvaril nekakšen trostrel. Dejan z njim ni bil najbolj impresioniran, ga je pa navdušil naslednji izum. Največji napredek je bila namreč »debelejša napetost« puške, ki sem jo dosegel tako, da sem delal dvojne vozle in namesto dveh gumic, spletel štiri. To je puški dalo dvojno moč in nosilnost, zato smo lahko izstreljevali težjo municijo. Vsa okna na ulici so bila v nevarnosti.
Zaradi vojno-inženirskih zaslug sem si kmalu prislužil povišanje v čin podpolkovnika, kar je še dodatno okrepilo mojo zvestobo zagrebški in njenemu komandantu. Toda odnosi so se zaradi odraščanja in resnične vojne, ki je divjala nekajdeset kilometrov južneje, začeli občasno krhati. Občasno zato, ker več kot do priložnostnih zbadanj – ne samo zaradi nacionalnosti pač pa tudi zaradi razlike v letih -tu in tam ni prišlo. Je pa bilo to dovolj, da se je v meni začel pojavljati dvom v neizpodbitno oblast našega vrhovnega komandanta. V tistem času se je komandant Danko preselil v ulico Nad mlini, zato ga je nasledil Veliki Žarko (na ulici sta bila dva Žarka – Veliki in Mali. Veliki se je kasneje ustavil tik pod dvema metroma, Mali Žarko pa je bil le pol ducata centimetrov nižji), ki je postal Dejanova desna roka. Tudi jaz in Veliki Žare sva se zelo dobro razumela, zato sem mu pač precej zaupal. Nekega dne, ko sva na balkonu sestavljala ogromen živalski vrt iz legokock in gumijastih živalskih figuric, sem mu natrosil nekaj krepkih na Dejanov račun. Ves čas pisanja sem se spraševal, kaj je bilo tisto, kar sem mu povedal, a je zob časa »očigledno« že načel ostrino mojega spomina. Kakorkoli, dan zatem me je doletela točno tista najhujša kazen. Dejan je od doma prinesel otroški vojaški boben in zaigral sredi ulice. Začelo se je moje sojenje zaradi izdajstva zagrebške in njenega vojaškega poveljstva. Vojaško sodišče, ki sta ga, kakopak, sestavljala Dejan in Veliki Žare, je iz mene izvleklo priznanje in me obsodilo na temnico. Horor! Ne spomnim se kdo, ampak sumim, da je bil Ludi Pero tisti, ki je opletal z okončinami na vse strani in ponavljal: »Miki gre v zapor, Miki gre v zapor! Haha-ha!«. To je bila otroška privoščljivost in manifestiranje vdanosti oblasti, vendar si tega niti nisem uspel jemati k srcu, ker me je takrat spreletaval skoraj kataklizmičen strah. Moji koraki so bili še vedno majhni, a svinčeno težki, ko sem stopal proti temnici. Vsega je bilo konec. Odprli so vrata brezna in me pahnili vanj. Zajokati si nisem upal, ponos me je navzven držal pokonci, čeprav me je razžiral smrtni strah. Gledal sem stene, na katerih je izginjala svetloba in se vdajala temnemu žrelu notranjosti ječe. Videl sem vogal, za katerega si ni upal niti Dejan in čakal sem spečo pošast, ki se bo pokazala iz črnote, me zgrabila ter odnesla stran od oči sveta v temno večnost. Pet minut je bilo mimo. Ugledal sem svetlobo, ko je Veliki Žarko odpahnil železna vrata, a vonja preperelih vreč desetletja stare moke in kisle vlage še danes nisem pozabil. Pokoril sem se. Četudi sem to storil pred Dejanom, nisem tega storil zanj, ampak zase, kajti sram me je bilo dejstva, da sem bil izdajalec in sklenil sem, da tega izdajalskega zahrbtništva ne bom ponovil. Ko bo prišel čas, bom nasproti starejšim stal odkrito. Ljudem, ki so me naučili hoditi ponosno, sem bil dolžan izkazati to čast.
II.
»Rešite Zagrebško, rešite Zagrebško,« sem tulil v zvit šolski zvezek, medtem ko sva s Tilnom stopala v dolino na zahodni strani mojega bloka. Zamenjali so imena ulic in hišne številke. Rdeče tablice z belimi črkami so nadomestile bele z modrimi. Jaz pa nisem prenesel pogleda na sramoto, ki je obvisela nad vrati vhoda v naš oker blok. Takrat tega nisem razumel, da je šlo za tranzicijski ideološki boj. A mojo ideologijo so stkali dnevi ponavljanja, da služim zagrebški. Eni in edini ulici, ki se je zdela naravna, večna in zato edina sprejemljiva. Toda nekdo, ki ima moč, ki presega obrobja našega dojemanja sveta, se je odločil nam, čuvarjem svetosti imena zagrebške, odvzeti identiteto in vsiliti svojo. Tilen, ki je bil Blažev mlajši brat in moj sošolec, je postal moja največja opora. Sklenila sva najprej obvestiti vse zagrebške glave o nezaslišanem dejanju in agresiji na naše ozemlje, ob tem pa ugotavljala, kdo je tisti, ki se je odločil preimenovati ulico. Tilen je menil, da je to stric Goljuf, kajti on je bil predsednik v bloku njegovega dedka. Zagotovo je moral on imeti odločilno besedo pri tem, druge možnosti pač ni. In meni se je vse skupaj zdelo povsem logično. Sklenila sva mu napisati protestno noto oz. zahtevo, da se povrne slavno ime zagrebške ulice. Bel list papirja sva popisala z rumenim flomastrom in mu postavila enotedenski ultimat za povrnitev imena. »Gospod Goljuf! Vrnite nam Zagrebško!« sva zaključila in pismo odvrgla v njegov nabiralnik. Pismo se je potem na nek čuden način znašlo v nabiralniku Tilnovega dedka in babica ga je oštela za nesramnost. Poskus povrnitve imena je propadel, za nameček pa sva izvedela, da Goljuf nima prav nič s tem. Kakšno razočaranje. »Toda zagrebška ne umre, dokler grmi z naših jezikov,« smo verjeli, zato smo vse na ulici začeli spraševati: »ej, za koga si? Za Zagrebško al’ za Kandijsko?« Mnenja so bila deljena, toda tisto, ki najbolj šteje je prepričljivo dejalo: »Kandijska.« Spomnim se recimo, da se Maja ni mogla odločiti, ker jo je vseeno nerviral »ta –ij« v novem imenu. »Ne moreš rečt kandiJska. Smotanu je,« je povedala. A seme razkola je bilo tako zasejano. Starejši, zbrani okoli Dejana so ponavljali Kandijska, mlajši, zbrani okoli mene in Tilna pa Zagrebška. Izbruh ulične vojne je bil tako samo vprašanje časa. Enotnost je visela na nitki.
Alen, prav tako moj sošolec, ki je živel v najbližjem bloku na Trdinovi, je obljubil zavezništvo in predlagal, da jarek ob bloku izkoristimo za temeljni položaj napada na kandijske starešine. V tistem obdobju je vojaška organizacija, ki jo je več let oblikoval Dejan praktično zamrla. Jasno, fantje so jih šteli 13 ali 14 in raje so počeli kaj drugega, kot korakali na dvorišču mesnice in streljali s puškami na ščipalke. Nastala je vrzel v komunikacijskem kanalu, kar je bilo za pripravljanje upora zagrebških borcev idealno. Manj kot smo se družili, večja je bila verjetnost, da starejši ne bodo izvedeli, da se nekaj pripravlja. V fazi priprave upora je eno ključnih vlog igral David iz belega bloka (Na ožjem ozemlju ulice, ki smo jo imenovali Spodnja Zagrebška, so bili namreč trije bloki, dva oker in en bel). Z Davidom sva nabirala šibe in palice po grmovjih v okolici bloka in pri osnovni šoli ter jih polagala v jarek pri Alenovem bloku. Pri njemu doma sva tudi zrisala našo novo bojno zastavo. Bila je to klasična slovanska trobojka, ki je na sredini imela zloveščo glavo, ki je zgledala kot nekakšen demon. Zalepila sva jo na palico in uporniki smo imeli svoj prapor. Doma sem zrisal še eno zastavo in sklenil, da jo bom obesil na svoj balkon v četrtem nadstropju našega bloka na dan, ko bo izbruhnila zagrebška vstaja.
Z Davidom, Tilnom in Alenom smo zarisali nekaj načrtov in soglašali, da je napad potrebno skoncentrirati neposredno proti Dejanu, kajti če bi izločili najmočnejši člen, bi bila zmaga nedvomno naša. Pravilno smo tudi predvidevali, da ne glede na moč in vpliv, ki ga ima, osredotočen napad več kot desetih upornikov, ne more odbiti, ker je nemogoče, da bi nas polovil. Če bi ga torej napadli in zasuli z vseh strani in ga prisilili k vdaji, bi njegovemu zgledu v šoku sledili tudi ostali iz njegovih vrst. Tako smo vadili napad, ampak ne z vsem orožjem, ki smo ga imeli na razpolago. Nekaj presenečenj sva z Alenom vseeno skladiščila na podstrešju njegovega bloka, ki je mimogrede ponujal najboljši pregled bojnega polja. Kljub temu je bila uradna oborožitev brez dvoma najobsežnejša, kar jo je videla ulica. Poleg vsaj petih pušk, ki smo jih imeli na razpolago za prvi udar, je bilo še najmanj trideset šib, deset ščitov iz kartona -ki smo jih naredili tako, da smo s palico prebodli kartonasto ploščo na polovici in imeli na notranji strani držalo – ter celo nekaj malo večjih kamnov, palic in polno škatlo peska s parkirišča, da puškam slučajno ne bi zmanjkalo nabojev. Imel sem tudi lok, ki mi ga je naredil dedek, tako da je ovil palico, naredil majhne zareze na obeh koncih in skozi njih navezal vrv. Zadeva je kar dobro letela in je seveda bila uporabna bodisi za prvi val napada ali pa za obrambo položajev, v primeru, da bi šel napad po gobe. Dan napada je bil določen. Čez dva dni, ko bi se Kandijci zbrali pred vhodom našega bloka, bi mlajši šmrcnili na položaje v okolici in na moj ukaz izvršili obkolitev in napad iz vseh razpoložljivih sredstev. Najprej s strelnim orožjem, potem pa bi pograbili ščite, šibe in palice ter se s krikom zagnali naravnost proti Dejanu. Obveščeni in v pripravljenosti so bili vsi. Alen, Mali Žarko, Pero, Zdravko, Mario, Jernej, Jaka, David, Tilen, Miha, Klemen in jaz smo odštevali sekunde in čakali na trenutek, kot da sta prihodnost in zmaga neločljivo povezani dejstvi, ki nas bosta naposled in enkrat za vselej naredili velike. Mrak. »David je vse povedal Dejanu. Izdal nas je, uničl so nam orožje,« mi je v paniki pritekel povedati Pero. Vsi so bili obupani in prestrašeni, da jih bo doletelo maščevanje Kandijcev, ki so na predvečer upora odkrili jarke in polomili vse palice in šibe ter raztresli škatlo z municijo. Toda vsega še zdaleč ni bilo konec, kajti nekdo ni bil povsem naiven. Najprej, Davidu nikoli nisem povsem zaupal. Bil je vrstnik in najboljši prijatelj Velikega Žarkota, z Dejanom pa sta se vedno zelo dobro razumela. Zaradi tega razloga mu tudi nisem povedal, kje so bila vsa skrivališča orožja in bojni položaji, hkrati pa so bile puške, ščiti, lok in skrivno orožje na varnem. Bodisi na mojem balkonu bodisi na Alenovem podstrešju. Tako da smo izgubili samo tisti del oborožitve, ki se je nahajala v jarku bloka na Trdinovi. Minimalna škoda, ki je bila nadomestljiva v enem marljivem popoldnevu. Z Alenom sva uspela pomiriti preplah in znova konsolidirati uporniške vrste. Takoj zatem smo družno sklenili, da kaznujemo izdajalca. Še isto popoldne smo ga prestregli pri stopnicah, ki so od garaž vodile k cesti ob Osnovni šoli Grm in ga z grožnjami povsem prestrašili, tako da je obljubil, da ne bo več izdajal informacij. Seveda je bil iz uporniških vrst izločen in označen kot tarča v končnem spopadu. Vseeno smo potrebovali nove načrte in novo delitev vlog v napadu. Davidovo mesto komandanta je zavzel Alen in tudi ostali so bili zaradi zapolnitve vrzeli povišani v činih. Uničeno orožje smo nadomestili s šibami, ki smo jih nabrali višje na Grmu. Teden dni kasneje je bilo znova vse pripravljeno. Ulica je zadrževala dih.
Končno! Izvidnica na bmx-ih poroča: »Oba Dejana, Veliki Žarko, David, Klemen in par punc sedijo pred blokom. Gremo jih napast!« Na balkonu je tistega dne obvisela zagrebška zastava. Zavzeli smo položaje v okolici, pograbili orožje in stekli iz vseh smeri proti kritjem najbližje vhodu oker bloka. Izza garaž, smrek in avtomobilov je zafrčalo s pušk, čez zrak so švignili prvi kamenčki in posušeni kosi glinenih projektilov. Kandijci so se zdrznili v popolnem presenečenju. Niso računali na naš bojevit pogum in dobro strateško organizacijo napada. Dva pomembna faktorja sta bila močno v našo korist. Prvič, kljub temu, da so teden pred tem izvedeli za načrte in oboroževanje, niso nikoli zares verjeli, da bi mi, ki smo bili toliko mlajši, fizično in psihološko šibkejši, sploh imeli v sebi to drznost, da bi napadli nekoga, ki nas na vseh področjih prekaša. In drugo, tudi če bi zbrali pogum, do napada ni moglo priti, saj so nam polomili orožje. Zaradi dveh popolnoma zgrešenih predpostavk je bil napad več kot uspešen. Takrat smo odložili puške, prijeli za ščite in šibe in zagnali bojni krik. Na drugi strani je zavladal kaos, fantje in dekleta so se razbežali na vse strani. Vpričo bliskovitega uspeha je naš pogum prerasel v evforijo. David jih je pošteno dobil po nogah in bežal proti domu ves marogast. Po Dejanu je padalo z vseh strani, ko se je pred blokom od nikoder narisal Maki. »Maki, pomagej, bod’ z nami proti tamalim.« To je bil prelomni trenutek bitke in takrat je vse šlo samo še navzdol. Maki, fant, ki je med požarom v kleti bloka Trdinove 5c v prvem nadstropju mirno pekel palačinke. Maki, fant, ki je znal vsakega nabunkat iz čistega mira. Da, ta Maki. Naša morala se je v hipu sesedla. Pod zagrebško zastavo smo bili kar naenkrat zdesetkani. Dezerterji so jo popihali peš in na kolesih v vse smeri kot padalca z razpihane regratove lučke. Trhlost! Ko smo iz stopnic, ki vodijo proti Trdinovi še vedno metali glinene ploščice in majhne kamenčke, je Pero zapustil vrste, stekel do garaže, kjer sta bila Maki in Dejan, zavpil: »Kandijskaaaaa!«, in začel metati pesek proti svojim tovarišem. Ta prizor je bil največje razočaranje bitke. Takrat sem vedel, da smo izgubljeni in poraženi. Ostala sva samo jaz in Alen in morala sva se umakniti, kajti druge izbire nisva imela. Vedela sva, da se ne smeva napotiti naravnost v njegov blok, saj bi nama sledili vse do podstrešja. Zbežala sva vsak v svojo stran, vedoč, da se dobiva visoko pod streho. Upora še ni bilo konec.
Dejan je preganjal ostanke razbite zagrebške brigade prav po ploščadi Trdinove, jih grabil za rokave in jim zvijal ušesa. Tudi Maki, ki se je sicer bal samo Dejana, je pri tem z veseljem sodeloval. Napel sem lok in zvito palico je odneslo v tri krasne. Poskusil sem drugič, tudi tokrat več kot neuspešno, kilavo in siromašno. Niti opazili niso, da jih ciljava. Čas je bil, da uporabiva tajno orožje v sili. S štirimi rokami sva prijela škatlo in jo postavila na polico pod podstrešnim oknom. Notri so bili rjavi, gladki in trdni divji kostanji. Pogled čez okno in šus proti Dejču ter takoj v zaklon. Gverilska taktika. Vrata podstrešja sva zaklenila. Tudi, če bi naju odkrili, lahko tu vztrajava dlje kot oni pod blokom. Seveda taveliki Kandijci niso potrebovali dolgo, da so pogledali k višku in videli odprto okno na podstrešju. Najprej so sledile grožnje in mahanje s pestjo proti podstrešju. Kljub zmagi na bojišču, se je Dejan zavedal, da bo odstranitev zadnjega žepa upora mučna in dolgotrajna. Prišel je čas za diplomacijo. »Miki, nehita metat kostanje! Če se predata oblubm, da vs ne bomo tepl.« Alen je že imel napeto roko, da bo zalučal nov kostanj v sovražnika, toda predlog mu je dal misliti in roka mu je za trenutek okamenela. Spogledala sva se in uvidela, da je to edina rešitev. Če naju ne bi dobili danes, bi naju dobili jutri ali pojutrišnjem. Uporniška vojska je razpadla in nihče se ne bi postavil za naju. Pristala sva na pogoje, a vseeno počakala, da so se zmagovalci odpravili po svoje. Ko sva videla, da je zrak čist sva odšla domov. Alen se je moral samo spustiti nekaj nadstropij južneje, medtem ko je mene čakalo okrog sto korakov poti do mojega vhoda pa še potem se moral steči mimo Dejanovega stanovanja v tretji etaži, da bi dospel v varno zavetje za rjavimi vrati našega stanovanja. Šele danes razumem, da mi je Dejan izkazal spoštovanje za pogum in organizacijo, kajti podarjena amnestija je obveljala, povračilnih ukrepov ni bilo. Vojno smo izgubili, toda za Kandijce je bila to pirova zmaga. Dejč in pajdaši so se z bojišča umaknili v adolescenco, na pogorišču spopada pa je zrasla nova Zagrebška vojska pod mojim poveljstvom. V prihodnjih mesecih so se znova zbrali vkup in tokrat je bilo na meni, da po Dejanovem zgledu razdelim čine novim oficirjem. Mario, Klemen, Alen in Žare so prevzeli druge vodilne vloge. V naše vrste smo sprejeli nove nabornike, ki so s ponosom, primerljivim našemu pred leti, korakali in salutirali novemu generalštabu in ulici. Marko, Matjaž, Sašo in še nekaj mulcev, katerih imen več ne pomnim, so zaprisegli kot nov rod ulične brigade. Bele tablice z modrimi črkami so ostale, ampak z nami ostala je tudi Zagrebška. Vse do danes.
