1.
Iz bambusa v kalček slišim,
kako reka se izteka,
in vodo, kako se joče,
ko s kapljevinastimi očmi pogleduje proti svoji strugi.
Slišim izsušeno jezero,
ki v svojem brezvodelju sosedu krade ribe.
2.
Človek meglo potrebuje, da izbere samosvoj odtenek.
Raziskati mesto poslednje sivine, ki jo je ustvarila,
ko je dogorela njena senca.
Kjer se je spremenila v belo mačko irskega meniha.
V trenutku, ko se je približala beloti.
3.
Prišla si, oblečena v božanski vonj omamnega listja.
Edini zimzeleni listavec
pogumno nosi svojo haljo.
Ne more se več zravnati,
skrivajoč obraz pred kapljami sončne pripeke.
4.
Narišiva risbo.
Na njej boš lepa jadrnica.
Z jedrimi prsmi.
Se boš lahko bohotila na premcu.
Se boš lahko sončila na grebenu.
A ko potoneš?
Boš potočilo solzo, kot prava morska deklica?
5.
Pomladno lice, obriši si aprilsko solzo.
Seme postalo je vijugasto in dolgo.
Vonj cimeta me nežno kliče.
6.
Ujet v tableti,
ki je nisem nikoli mogel popiti,
utapljam stene plesnivega luknjastega sira.
7.
Kmečke risbice na steni,
truden otrok, kosec
se zdravo pomenkujeta.
Je zgnilo žito,
hrupna cesta z oljko ovenela.
8.
V belo oblečen rdeči grešnik
se prosto sprehaja po tematsko zasneženem peklu.
Nikar ne vstajaj,
ko začnejo zmrzevati prsti.
Nikar ne vstajaj,
ko je vse v stanju pripravljenosti.
Ko je zaslepljujoča sled luči že skoraj pri tebi,
nikar ne vstajaj.
Ne vstajaj,
prinesem ti pljuvalnik.
Če boš vstal, boš odšel v nebesa.
9.
Nesreča politega mleka na tretjem gorilniku,
v kateri sodeluje sama bela smetana.
Brez mleka je kava postala mrzla.
Hvala, takšna mi je všeč.
10.
Na prostrani strehe strani
postrani sedi mačka.
Otožno javka in žaluje.
Žaluje, ker je brčice zgubila,
ko se z volkom je zapila
med mijavkanjem v luno.
11.
Naberi otrok, robidnice,
kri naj steče v potoku
skozi tvoja usta,
namoči naj svetlo zemljo.
Valovanje tvojega utripa
popravi nastalo krivuljo.
Sedi, otrok, prisluhni,
kri naj pušča skozi streho,
dvigne naj parket,
odplavi temelje,
namoči naj svetlo zemljo.
Tvoja stopinja pusti globok ugrez.
12.
Neslišen ton nežno razpira mehka vrata raja.
Raja išče prenočišče, ker so ji požgali rajon.
V raj?
Gor, gor, po stopnicah v oblak korakaj.
Krokar potrpežljivo pričakuje.
Kraka raj? Krakarajkrakaraj.
Zamenjal je poletno perje za vstopnico.
Golega ga v gledališče ne spustijo.
13.
Nič gravitacije.
Nje zrcalo ne odseva.
V njem se spiralijo besede,
ki hitijo,
gor, gor, gor,
do vesolja,
ko pesem odmeva nenapisan refren.
Ugasnjenje stvari se zgodi s tiho svetlobo.
Medtem v pisanem se vrtimo.
Počasi krožimo,
stopnico za stopnico.
Gor. Gor. Gor.
Do svojega ogledala.
14.
Sanjati koračno.
Zračno pihati v počeno blazino,
zračiti polhov dom.
Dom, ki ga je beseda zapustila,
popil mehko je sredico
in se odpravil naprej po poti.
Pot, ki loputa z vrati, loputAaa.
Nanjo venomer dežuje.
15.
Se parkiram, ko pakiram?
Milost večne frnikole prepreči karambol,
ki je bil neizogiben. Neverjetno
je njeno delovanje v sferi potujočega.
Namen tistega, ki kleči, je biti nekje drugje.
“Še spakiram in grem.”
Kamor se slepa ulica zaključi.
Vračanje na točko brez vzroka.
Posledice, ki jim kruha daje moja roka.
In trzajoča noga.
16.
Ko Tukaj zaprem oči,
se zbudim Tam,
obdan z reko.
Ko Tam, kjer je večen dan,
zaprem oči,
se zbudim ob tebi.
Ko bom zaprl oči ob tebi,
te ne bo več,
te nikjer več ne bom našel.
Ne Tukaj,
kjer sva polagala besede,
ne Tam,
kjer sva jim izbirala barve.
In ne Tukaj in ne Tam ne bom vedel
iz katerega verza je nastala mavrica.
Ko bi jo le lahko zapisala.
Ko bi jo le lahko …
za vedno nalahno pršila s spomini.
In ko bo od Tam prihajala slika,
jo bom slišal,
ker je Tukaj doma.
In ko bodo Tukaj razstavljali sliki Dan in Reka,
ju bom videl,
ker onidve živita Tam,
kjer sva jima izbirala barve.
VREMENSKE KRATKOČASNICE
1.
Pedaliram skozi prazno okno
naravnost na cesto,
ki pod težo kolesa zavije levo.
“Če dežuje, je cesta mokra.”
Cesta je mokra.
Sonce sije na suh kip.
2.
Sesekljan lesen porton pravi:
jutri
ali sije sonce
ali pada dež.
Po moje(m) čas za kosilo.
Pi je 3.14
Jed sončna z občasnimi padavinami.
3.
Nekdo, ki ga je opraskal veter,
se v globinah vodnjaka ne bo znašel.
4.
Sestavni del duha je tudi ploven,
le da veter diha drugače.
Zaradi odkritih hiš je dobil astmo.
5.
V vetru leteče bitje
kuje gmotni vonj
v polnem loncu vode.
6.
Obljubil sem senci,
da jo bom varoval pred soncem.
