Zgodba je objavljena v reviji Altera (Алтера), št. 8/9, 2006,letnik 5, kot ena od dveh nagrajenih zgodb na natečaju Ekstaza (Екстаз) revije Altera)
1.
Moram povedati po pravici? To mi ne gre najbolje.
Zvočni signal. Piu. Trak-tup.
Nesporno je, da se staramo. Starajo se tudi dlake na naših rokah. Na levi in na desni. Ko zapiha veter, se mu ne uprejo, pač pa pokorno poležejo pod njegovo silo. Pred desetimi, morda petnajstimi leti ni bilo tako. Z zadovoljstvom sem gledal, kako se upirajo njegovim pritiskom. In to uspešno.
Nekdo mi je rekel, da ima staranje svoje čare. Ne spomnim se, kdo. Mu pa verjamem.
Pred menoj sedi krepak Makedonec. Tudi on je star, čeprav se zdi, da bo rjavi suknjič na njegovih silnih plečih vsak hip popokal. V eni roki drži časopis Nova Makedonija, z drugo se oprijema naslonjala sosednjega sedeža. Da ohrani ravnotežje. Vlak hitro spelje.
Tudi dostojanstvena plešasta Rusa na sedežih na desni sta stara. Morda že prek osemdeset. Vedno sem si predstavljal, da tako izgledajo belogardisti. Če sploh še obstajajo. Lahko pa bi bila tudi njihova potomca, na njunih obrazih manjka žalost. Gotovo sta spoznala čare staranja.
Vsi so stari, jaz pa se staram. Rusa se pomikata proti koncu svojega objektivna obstoja. Nemara nikoli več ne bosta videla Moskve ali Peterburga, razen na starih razglednicah, ki jih hranita v starinskih aristokratskih kovčkih. Tudi tisti Makedonec najbrž ne bo več videl Skopja.
2.
Postaja Champs-Elysées Clemenceau. Nestrpna starejša ženska se preriva, da bi prva pritisnila ročico za odpiranje vrat. Raztreseno berem reklame na desnem peronu postaje. Moja starost iz reklame se bliža z vsako naslednjo postajo metroja. Moral bi izbrati najdaljšo linijo v mestu. Vstopil bi kot čisto majhen deček, ki se preriva med ljudmi, tako majhen, da še nima prostorske predstave.
Kot bi bil res majhen, ko sem vstopil na postaji Malakoff z dvema Rusoma in vznemirjeno ploskal z rokami od navdušenja, da počnem nekaj novega in nepoznanega. Opazoval sem ju in si zamišljal, kako bi bilo smešno, če bi ju pocukal za brke.
Moja mladost je minila hitro, v nikotinsko pospešenem srčnem ritmu. Tudi moja zrelost je odbrzela v norem teku in ostala za vedno na Champs-Elysées Clemenceau.
Zvočni signal. Piu. Trak-tup.
Vrata so se zaprla s strastnim izbruhom energije, takoj zatem pa je nastopila utrujenost, množica se je razkropila. Na koncu vsakega perona so gumijasta tesnila z majhnimi izboklinicami. Videl sem jih tudi v Severni Ameriki. Njihov namen je preprečiti padec na tire ob petkih zvečer, ko kdo po koncu službe teče, da bi ujel zadnji vlak domov.
3.
Moja mladost je bila pop. Moja ljubezen je bila pop. Moja starost bo kot iz reklame. Vsakdo mi bo skušal prodati nekaj, kar bi olajšalo mojo pot. Če bi mogli, bi mi gotovo ponudili, da jo lahko tudi skrajšajo.
Že sedaj mi skušajo prikazati ekstazo moje starosti. Imel bom posebno anatomsko posteljo, lahkotno palico iz fiber stekla ali kak drug izum.
Zvočni signal. Piu. Trak-tup. Miromesnil, Saint-Augustin, Saint-Lazarre, Liège…
Vlak hitro spelje in hitro napreduje. Tistega Makedonca ni več. Bil je že star. Nisem ga vprašal, če občuti čare staranja. Izstopil je na Saint-Augustin in tam ga je čakal njegov konec. Starih dostojanstvenih Rusov, ki sta izgledala kot prevzetna belogardista, prav tako ni več. Izstopila sta naSaint-Lazarre.Za nami je Liège. Bliža se Place de Clichy, La Fourche. Kaj ko bi sedel na vlak v obratno smer? Vse bi šlo v obratnem vrstnem redu. Vlak spelje tako hitro, da ne utegnem prebrati reklamnih napisov. Nove hiše v predmestju že od pet tisoč, novi renault, govorite več za manj.
Reklama za kozmetiko me opomni, da je moja koža stara. Včasih pozabim, da je takšna in takrat znova vdihne kisik do nezavesti. Temu se reče starčevska narkomanija. Z reklam za kozmetiko gledajo moški in ženske bleščečih obrazov, las in zob.Po zvočnem signalu za utrujeno zapiranje vrat se zlijejo v en sam groteskni obraz s širokim, strašljivim nasmehom in bleščečimi zobmi. Zelo pop. Do nezavesti.
Žalostno se zazrem v starostne pege na mojih rokah. Dlake na mojih prstih, ki so izgubile svojo odpornost pred pritiski vetra, štrlijo obupano, prijateljsko.
Staranje mi preprečuje, da bi bil pop. Če bi bil, bi bilo nenaravno. V življenju si želim prave naslade. Ko sta se rodila belogardista, ni nihče mislil na to, ali je bolj pop od drugega, kajti nihče ni bil tako pop kot danes. Če je kdo sploh bil pop.
Zvečer se pred televizorjem vživim v reklame, vendar še pred samim seboj ne morem biti pop. Zato ostajam žalostni konzument reklam. Zjutraj si umivam zobe in si ponavljam reklame, ki bi me sicer naredile pop. Oblečem modro obleko in odidem na običajni sprehod. Zaljubljam se v pop ženske, na katere mislim, ko si cvrem jajca za kosilo.Včasih poslušam Celine Dion in skačem od veselja, kar se za ostarelega človeka ne spodobi. Potem si priznam, da so pop časi mimo, ljubezen prav tako.
Garibaldi. Piu. Trak-tup. Saint-Ouen. Piu. Trak-tup.
Temnopolta ženska proseče iztegne roko. »Dva-tri kovance, da nekaj prigriznem.« Ne jaz ne kdo drug ji ne posveča pozornosti. Vsak se je zaprl v svojo lastno pop ekstazo. Samo meni postane težko kot v reklami.
Rad imam metro, ker na njem ljudje berejo knjige.
4.
Prav. Povedal bom po pravici. Kdorkoli mi je že rekel tisto o čarih staranja – verjamem mu. A si ga ne želim. Nočem ga doživeti. Želim si vznemirjenja. Tudi sedaj ne govorim po pravici. Hočem pop, blišč, ekstazo. Starost je žalostna. Jaz hočem neskončno ekstazo.
Bliža se zadnja postaja. Zato izstopim pri baziliki Saint-Denis. Stopim na vlak v obratno smer.Zagledam lepo pop žensko. In postane mi je težko, kot postane težko človeku, ko ostane sam med množico ljudi. Tedaj sem ugotovil, da nočem nikoli več biti pop.
Prisluhnil sem pesmi zavor in zapiranja vrat. Piu. Trak-tup.
Montparnasse–Bienvenüe, Gaîté, Pernety, Plaisance. Vanves… Piu. Trak-tup. Piu. Trak-tup. Piu. Trak-tup.
Malakoff.Sedel sem na neko klop in zajokal, ko je zazvonil moder pariški ulični telefon. Spoznal sem, da bom jutri z grenkobo jedel ocvrta jajca in da se ne bom več zaljubljal v pop ženske. Piu. Trak-tup.
Spominjam se svojih otroških dogodivščin ob morju, ameriškega poletja, bolgarske zime. Spet poletje, Črno morje ni črno, pač pa manj slano od Sredozemskega. Rad bi spet videl svojega brata, moje prijatelje. Prevzamejo me podobe.Ko sem bil majhen, sem z nožem luknjal avtomobilske gume. Posadil bom drevo. Tudi jaz hranim dedkov starinski aristokratski kovček z gramofonom in starimi Ravelovimi ploščami. Današnji dan gre h koncu. Popoldansko jesensko sonce se umika iz ozke ulice, na kateri sedim in jokam. Ni prostora za parkiranje. Poznam samo metro, danes nimam prijateljev. Jutri bom šel v cerkev. Samo da ne bo deževalo. In da ne bom pozabil pokriti kruha v košarici. Če bi obstajala gumijasta tesnila z izboklinicami, ki bi preprečila padec v spomine in podobe iz minulih časov, si jih ne bi kupil. Pravo veselje boli. Prava žalost veseli. Prava ekstaza.
Povedal bom po pravici. Rad bi se postaral.
Prevod: Namita Subiotto
