- Fotografije: Boštjan Pucelj
Ko sva s sourednico Kajo Cvelbar snovali številko Rasti na temo društvene kulture, je bila prva oseba, za katero sem vedela, da v njej preprosto mora biti, Tjaša Pureber. Politologinja, zagovornica, aktivistka, nekdanja sodelavka Vašega Kanala iz Novega mesta in nova sodelavka nastarejšega neodvisnega gledališča v Sloveniji, Gledališča Glej. Vmes je več let delovala v Asociaciji, društvu nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in umetnosti, ki se je ukvarjalo predvsem z zagovorništvom in bilo v večih primerih na »tnalu« med državo in civilno družbo. Dobesedno. Ključno delo Asociacije od leta 1992 je namreč izboljšanje položaja in pogojev dela tako posameznikov kot organizacij na področju kulture in umetnosti. S svojim delom je Tjaša Pureber postala hitro prepoznavna in cenjena sodelavka tudi v širšem področju, a je po drugi strani ključen tudi njen pristop k reševanju problemov: »Ne verjamem v vsemogoče rešitelje, ki posedujejo vso vednost in načrt, kako se moramo organizirati in boriti. Verjamem v gradnjo horizontalne skupnosti, ki sama določi način delovanja in boja za spremembe.« Tjaša mi je o svojem delu odgovorila na mojih deset vprašanj, h katerim nisem imela ne kaj brisati, ne kaj dodati. »Samo« navdušila so me.
Kaj ti je pomenilo delovanje v združenju Asociacija in v zagovorništvu, saj si delovala na tnalu med nevladnimi organizacijami, ki jih sestavljajo zavodi in društva – in državo?
Čeprav od oktobra delujem v Gledališču Glej kot predstavnica za stike z javnostmi, še vedno sodelujem tudi z Asociacijo pri pripravi mesečnega glasila Kulturosferater nekaterih ostalih dejavnostih. V Asociaciji sem delovala štiri leta, sprva kot strokovna sodelavka, nato pa predvsem na polju zagovorništva, projektnega upravljanja in upravljanja članstva, zadnje leto sem bila tudi strokovna vodja mreže. Asociacija združuje več sto vrhunskih samozaposlenih ustvarjalk in ustvarjalcev ter nevladnih organizacij v kulturi. Dejstvo je, da je stanje na polju neodvisne umetnosti zaskrbljujoče. Na eni strani imamo kopico mednarodno prepoznavnih ustvarjalcev, ki dosegajo izjemne uspehe doma in v tujini ter s svojim ustvarjanjem premikajo meje mogočega na polju umetnosti in ustvarjajo novo zgodovino umetniških presežkov. Po drugi strani so ti isti ustvarjalci pogosto na robu preživetja, za svoje vrhunsko delo prejemajo mizerne honorarje, nimajo urejene zdravstvene oskrbe, skoraj polovica jih živi pod robom revščine. Številne nevladne organizacije so povsem odvisne od vsakokratne volje oblasti, če jim bo podelila sredstva, hkrati pa mladi nevladniki, ki želijo ustvarjati na profesionalnem nivoju, praktično niso prepuščeni k sofinanciranju s strani države.
Neodvisna scena je za razvoj umetnosti pri nas ključna, saj je manj obremenjena z birokratskimi zahtevami javnega sektorja, je bolj prepustna in fluidna, ter zato tudi bolj odprta k različnim sodelovanjem in eksperimentom, hitreje se tudi odziva na odprta družbena vprašanja. Po dveh desetletjih, odkar se je začel razcvet nevladne scene v kulturi, se zdi, da se porodni krči še vedno ponavljajo in da prekarnost ter izzivi ostajajo podobni kot na začetku devetdesetih. Zdelo se mi je, da lahko s svojim znanjem pripomorem k izboljšanju pogojev za delo vseh ustvarjalk in ustvarjalcev, zato da bomo lahko vsi še naprej deležni njihove vrhunske umetnosti. Ne sprejmem predpostavke, da mora vrhunski umetnik živeti v revščini in negotovosti. Skupaj s sodelavci sem poskušala v zadnjih letih doseči, da bi se pogoji dela v neodvisni umetnosti vsaj malo izboljšali.
Kaj bi izpostavila kot svoj glavni dosežek v tem dialogu?
Najprej želim poudariti, da nič od doseženega ni bil moj dosežek, temveč ogromen skupni napor velikega števila ne le mojih najožjih sodelavcev in donedavne predsednice Asociacije Jadranke Plut, temveč vseh kulturnic in kulturnikov, ki so se v zadnjih letih močno angažirali v boju za izboljšanje pogojev svojega dela. Zagovorništvo je težko, ker gre za tek na dolge proge. Uspehi, ki od daleč izgledajo majhni, so plod dolgih let ostrega in napornega boja z državo, včasih tudi s sodišči ter dolgotrajnih pogajanj. Včasih je uspeh že to, da se kakšen zakon ali predpis sploh ne sprejme. V situaciji, ko je delo in življenje tako velike količine ustvarjalcev še vedno ogroženo na dnevni bazi, je seveda težko govoriti o velikih uspehih.
A vseeno so se v zadnjih letih zgodili nekateri pomembni premiki. Skupaj z Novičnikom za samozaposlenesmo na Asociaciji skozi ustavno pritožbo, ki jo je vložil Urad varuhinje človekovih pravic, izničili tako imenovane fiktivne prihodke za samozaposlene. To preprosto povedano pomeni, da je država vsem, ki niso dosegli 70 odstotkov minimalne plače, pripisala višje, fiktivne prihodke, kot so jih imeli v resnici. To je nato vplivalo na višino vseh njihovih socialnih transferjev, vključno s plačili za vrtec in podobno. Z odpravo tega krivičnega mehanizma smo pomagali socialno najšibkejšim umetnicam in umetnikom. Z uvedbo obveznega deleža za umetnost smo dosegli nov vir prihodkov za intermedijske in vizualne ustvarjalce, saj bo poslej vsaka državna gradnja oziroma obnova del prihodkov namenila za nakup umetniških del. Letos smo dosegli uvedbo spodbud za zaposlovanje v nevladnih organizacijah ter sofinanciranje organizacij, ki so uspešno pridobile evropska sredstva. Na obeh razpisih so se še posebej odlično odrezale nevladne organizacije v kulturi, oboje pa pomeni dolgoročno povečanje stabilnosti ter nove priložnosti zaposlovanja v nevladnem sektorju v kulturi.
Podobnih uspehov je bilo še nekaj, a posebej želim izpostaviti, da smo v zadnjem letu v boju proti škodljivim spremembam krovne zakonodaje v kulturi ter v nacionalnem programu za kulturo uspeli za skupno mizo posesti več kot 85 odstotkov kulturnic in kulturnikov. Po dolgem času smo se začeli med seboj usklajevati in pogovarjati vsi; od javnih institucij do nevladnega sektorja, od knjižnic do ljubiteljskih društev, od samozaposlenih do kulturniških sindikatov, od filmarjev do glasbenikov, od slikarjev do pesnikov, od založnikov do igralcev. Vzpostavitev tega skupnega prostora za spoznavanje medsebojnih podobnosti in razlik ter iskanje skupnega jezika v prizadevanju za izboljšanje skupnih pogojev za delo je verjetno največ, kar smo si lahko želeli, in nekaj, kar upam, da se bo nadaljevalo tudi v prihodnje. Iskanje skupnega jezika in produktivnega razreševanja konfliktov je namreč nekaj, kar kultura nujno potrebuje.
Ali misliš, da če ne bi imela tudi teoretskega znanja, bi bilo karkoli drugače in na kakšen način? (Torej, kako lahko teorija dejansko vpliva na delovanje v praksi?)
Po izobrazbi sem politologinja in poznavanje delovanja zakonodaje in zakonodajnih procesov je zagotovo pomembno pri zagovorniškem delu, saj je za sistemske rešitve ključno prepoznavati vstopne točke za njihovo zakonsko ureditev. Zagotovo so bile koristne tudi moje novinarske izkušnje. A ključno je tudi nekaj drugega. V zadnjih letih po vsej Evropi opažamo vzpon politike sovraštva, ki v svoje središče postavljajo izključevanje, delitve in nestrpnost. Kulturo in umetnost poskušajo razdeliti na koristno in nekoristno. Koristna je tista, ki se jo lahko instrumentalizira za gradnjo nacionalističnih projektov, nekoristna je tista, ki ostaja družbeno kritična, odprta, strpna. Pri našem delu se zato ne smemo boriti le za izboljšanje zakonskih pogojev, ampak moramo predvsem graditi skupnost, ki se bo znala organizirati, aktivirati in kritično nastopati do vsakršnih oblik izključevanja ter prilaščanja umetnosti in kulture za politiko sovraštva.
Kje vidiš izziv v prihodnosti – in kje so po tvojem mnenju glavne prednosti in tudi slabosti društvene kulture?
Ključni izziv za urejanje položaja nevladnih organizacij v kulturi ostaja sistemsko prepoznanje v krovni zakonodaji, ki bi omogočalo ločeno proračunsko postavko in stabilizacijo financiranja. Slednje bo potrebno razčleniti v različne podporne mehanizme za neuveljavljene, srednje in velike zavode ter društva, ki vsak v svoji specifični fazi razvoja potrebuje svojstveno podporo za izvajanje kulturnih programov v javnem interesu. Prav tako je nujna ureditev t. i. hladnega pogona – torej ureditev financiranja osnovnih stroškov obratovanja, še posebej pri NVO, ki imajo v upravljanju galerije, gledališča in ostale prostore. Slovenija pri zaposlovanju v nevladnem sektorju še vedno globoko zaostaja za povprečjem Evropske unije, tako da izziv ostaja tudi odprava prekarnosti. Prav ta nenehna negotovost je ena izmed največjih slabosti nevladnega sektorja, ki jo je potrebno nasloviti z ustreznimi ukrepi. Po drugi strani pa seveda delovanje znotraj tega sektorja omogoča veliko ustvarjalne svobode in eksperimentov, kar je prednost, za katero se je vredno boriti. Ne more pa to biti izgovor za negotove pogoje življenja in dela.
Kako komentiraš v bistvu manjšo zmago nevladnih organizacij, da je nekdanjo predsednico Asociacije Jadranko Plut novi minister za kulturo Dejan Prešiček povabil v svoj kabinet?
Zagotovo gre za rezultat tako njenega osebnega dela in dolgoletnega opozarjanja na slab položaj samozaposlenih in nevladnih organizacij v kulturi kot tudi skupnega nastopa vseh kulturnic in kulturnikov v zadnjih letih. Po desetletju kriznih ukrepov smo glasno opozorili, da je čas, da se polje kulture in umetnosti uredi, znotraj tega pa, da je potrebno nujno rešiti iz dneva v dan težjo situacijo najbolj prekarnega dela kulture – to je samozaposlenih in nevladnikov. Zdaj bo seveda vse odvisno od tega, ali bo nov minister tudi dejansko uveljavil nujne ukrepe za izboljšanje položaja. V vsakem primeru imenovanje Jadranke ne more biti izgovor za prenehanje skupnega delovanja vseh na neodvisni sceni -le s skupnim organiziranjem in opozarjanjem na težave in možne rešitve bomo lahko dosegli dolgoročno izboljšanje našega položaja.
V dosedanjih mandatih Asociacije vidim tvoj glavni doprinos pri tem, da si bila glasna, udarna in temeljita. Kljub temu, da nisi bila del neke kulturniške »srenje«, si vedno znala zadeti »žebljico na glavico«. Čemu to pripisuješ?
Ne verjamem v vsemogoče rešitelje, ki posedujejo vso vednost in načrt, kako se moramo organizirati in boriti. Verjamem v gradnjo horizontalne skupnosti, ki sama določi način delovanja in boja za spremembe. Tako sem tudi pristopila k delu na umetniški sceni – skupaj s sodelavci smo se trudili za vzpostavitev skupnega prostora dialoga, kjer smo lahko skupaj z ustvarjalkami in ustvarjalci prisluhnili in analizirali naše skupne težave ter iskali potencialne rešitve, nato pa si tudi skupaj prizadevali za njihovo uresničitev.
Kako gledaš na društveno dejavnost v lokalnih okoljih? Je premalo bojevita? Preveč sprejema »kralje na Betajnovi« oziroma je preveč popustljiva –ali karkoli drugega?
Le v redkih lokalnih okoljih so nevladne organizacije, bodisi društva ali zavodi, zmožni delovati na profesionalni ravni. To pogosto ni rezultat njihovega razumevanja situacije, ampak sistemsko pogojene nezmožnosti dviga profesionalnih pogojev delovanja v umetnosti. V Sloveniji že na ravni mestnih občin skoraj nobena ne omogoča zadostno podporo, da bi nevladne organizacije lahko uspešno kandidirale za državna sredstva. Logika je kruta: če NVO nima zadostne podpore občine, se ne kvalificira za sredstva ministrstva za kulturo, če nima prvih dveh, ni finančno sposobna za pridobitev evropskih sredstev. Slovenske NVO so zelo uspešne pri pridobivanju evropskih sredstev, a le tiste, ki imajo močno lokalno in državno podporo. Zato bi moralo biti v interesu vsake občine, da podpre svoje najbolj prepoznavne umetnike in umetnice, ki lahko nazaj v svoja lokalna okolja prinašajo ne le dodatna sredstva, temveč predvsem vrhunski program, ki izboljšuje kvaliteto bivanja vseh v vsakem lokalnem okolju.
A zato je potrebno dvoje: po eni strani posluh odločevalcev za dolgoročno vizijo razvoja nevladnih organizacij na lokalni ravni, po drugi pa organiziranje nevladnikov. Brez tega, da se sami organiziramo in borimo za izboljšanje položaja, se spremembe ne bodo zgodile. Če se izpostavi eden, je to morda strašljivo zaradi strahu pred posledicami, če to storijo vsi ali vsaj več organizacij in posameznikov skupaj, pa lahko to prinese varnost delovanja in tudi večjo pozornost in posluh odločevalcev.
Si še kakorkoli dejavna v Novem mestu –in – zakaj ja oziroma zakaj ne?
V Novo mesto sem se redno vračala v letih med študijem in po njem, ko sem delala na Televiziji Vaš kanal ter na različnih projektih. V zadnjih letih sem v Novem mestu žal premalo, saj je delo na Asociaciji od mene zahtevalo predvsem angažma na nacionalnem nivoju, ki pa je z nekaterimi zmagami seveda posredno pomagal tudi novomeškim organizacijam. Vseeno poskušam spremljati umetniško produkcijo, ker Novo mesto ostaja mesto veliko talentov in izjemnih posameznikov ter organizacij, ki ustvarjajo vrhunsko produkcijo na različnih umetniških področjih. Upam, da bom v prihodnje ponovno bolj dejavna tudi v Novem mestu.
Kako se po tvojem mnenju zagovorništvo na lokalni ravni lahko razlikuje od zagovorništva na državni ravni? V čem ga lahko (morda celo) preseže?
Na nacionalnem nivoju se seveda določajo temeljne strategije na zakonodajni ravni, ki nato veljajo tudi na lokalni ravni. A vseeno imajo občine veliko avtonomije pri urejanju kulturne politike in lahko z dolgoročno vizijo omogočijo ali spodkopljejo razvoj neodvisne umetnosti. Prednost manjših okolij je, da se ljudje med seboj poznajo in se zavedajo, da je za napredek vseh potrebno stopiti skupaj. Lažje je priti do odločevalcev, hkrati pa je tudi lažje biti povezan in vzgajati svojo publiko. Gradnja skupnosti ustvarjalcev, občinstva in vseh ostalih prebivalcev je nujen predpogoj za uspešno zagovorniško strategijo, ki ne gradi sovražnikov, temveč zaveznike, in skupaj nastopa napram državi in ostalim deležnikom ter se skupaj trudi za izboljšanje pogojev delovanja. To je na nacionalnem nivoju veliko težje doseči, zato trdno verjamem v nujnost in možnost razvoja močnih lokalnih zagovorniških zgodb na polju kulture in umetnosti.
In za konec; kaj vidiš kot najbolj obremenjujočo točko delovanja oziroma sodelovanja in povezovanja danes, kako to preseči (kaj bi morali narediti) in kakšno je tvoje sporočilo bralcem revije Rast?
Kapitalistična družbena ureditev nas je individualizirala, težki pogoji delovanja ustvarjalke in ustvarjalce silijo v svet boja vseh proti vsem, državna politika je na polju kulture ustvarjalce držala v negotovih pogojih delovanja s politiko ustvarjanja umetnih delitev. Edini način preseganja tega stanja in razbijanja možnosti gradnje skupnega je povezovanje, gradnja skupnosti in aktivacija za boj za izboljšanje pogojev delovanja.
Revija Rast je izjemno pomemben del ustvarjanja kulturne krajine na Dolenjskem in širše, še posebej v času vse težjih pogojev delovanja in krčenjem medijskega prostora, ter si zato enako kot številni umetniki in umetnice zasluži podporo. Za dostop do vrhunske umetnosti se moramo namreč boriti skupaj. Podpirati lokalno produkcijo, verjeti v vizije ustvarjalk in ustvarjalcev ter biti odprt do svežih idej, ki preizprašujejo status quov družbi.
