- Fotografije: Boštjan Pucelj
Hamo Čavrk je akademski kipar, slikar in grafik, do nedavnega je bil profesor na Akademiji uporabnih umetnosti na Reki, od letošnje pomladi pa je predsednik Društva likovnih umetnikov Dolenjske, ki združuje tiste likovne ustvarjalce z Dolenjske, Posavja in Bele krajine, ki si z likovnim ustvarjanjem režejo kruh.
Umetniki so praviloma individualci. Združevanje individualcev v neko društvo je najbrž težavna naloga.
Res je. Umetniki, predvsem likovni, so individualci in se težko vklopijo v okvir nekih družbenih norm. Se pa kljub temu združujejo v določena interesna združenja, da bi tako prek teh društev lažje uveljavili svoje interese ali rešili določene težave. Kolikor koli so v svojem ustvarjanju izrazitoindividualni, imajo vrsto potreb, ki jih je treba zadovoljiti. Družba prednje postavlja številne norme, ki jih sami slabo poznajo in težko obvladajo, prek nekega društva pa je to lažje. Družba brez likovne umetnosti je kot hrana brez začimb. Likovni umetniki so sol in začimbe neke družbe. Nekateri mednjimi so videti kot čudaki, ampak niso, so le pod vplivom ustvarjanja v nekem krču in se kot taki pogosto težko znajdejo v družbi, ki živi na drugačen način kot oni. Tisti, ki nas spremljate dlje časa, lahko vidite, kako se težko znajdemo, ko je treba izpolniti neke naloge, ki so v skupnem interesu.
Že po zvrsteh in tehnikah pa tudi smereh, ki jim pripadajo oziroma se z njimi ukvarjajo, se člani vašega društva zelo razlikujejo med sabo.
Tudi ko imamo isti interes, se težko uskladimo. Družba nam postavlja neka pravila, v okviru katerih se težko znajdemo. Galerija je na primer prostor, kjer razstavlja posameznik, imamo pa tudi skupinske razstave, kjer razstavlja nek kolektiv. Poleg tega je pri tem zelo pomemben tudi odnos med ustvarjalcem in občinstvom. Umetnik marsikdaj ne zna pojasniti svojega umetniškega dela. Doživljal ga je v sebi in ga dal iz sebe.
Torej mora to pojasniti nekdo drug.
Zato obstajajo galeristi, likovni kritiki in kustosi, ki znajo umetniški izdelek pojasniti občinstvu. Vsi sedelamo, da ni tako, ampak vsak od nas rad vidi, da ga nekdo pohvali, da reče, da smo nekaj dobro naredili. Potem se branimo in pravimo, da si tega ne želimo, da nam je vseeno. Pa še kako si to želimo. Vsaka pohvala mi veliko pomeni.
Kako pogoste pa so pohvale med kolegi?
Slikarski kolegi so postali zelo oprezni in nihče noče povedati, kaj si res misli. Vsak iz vljudnosti reče: »Dobro je, dobro je,« čeprav misli drugače. Nekoč je obstajal dialog med umetniki. Našli smo se v kakšnem klubu katerega od združenj, pa se je ob kozarčku razvil pogovor in smo drug drugemu povedali, kaj si mislimo o njegovem slikarstvu, o njegovi umetnosti. Danes tega ni več.
Zato, ker ne pijejo, kot so nekoč, ali iz kakšnega drugega vzroka.
Nove tehnologije so s sabo prinesle nove komunikacije, ni več tistega nekdanjega posedanja in neskončnih pogovorov. Kozarec vina je bil samo povod. Danes je komunikacija drugačna, ljudje nimajo več časa drug za drugega. Vse se rešuje z elektronsko pošto, zato smo se drug drugemu odtujili. Elektronika bi morala služiti nam, a smo mi postali njeni sužnji.
Je morda tudi to ena od nalog društva, da vas ponovno spravi za mizo k pogovoru, k iskreni izmenjavi mnenj?
Društvo likovnih umetnikov Dolenjske je širše od svojega imena, v njem smo skušali zaobjeti vse likovne umetnike z Dolenjske, Posavja in Bele krajine, nismo se osredotočili na en kraj. Zdaj imamo problem. Smo iz različnih krajev. Imamo težave s komunikacijo. Nimamo stalnega prostora, kjer bi sedobivali. To bi bila lahko neka galerija z depojem in pisarno, kjer bi imeli shranjen arhiv. Potem bi selahko večkrat dobili, ne bi se nam bilo treba sestajati po nekih gostilnah in pogovarjati po elektronski pošti. Tega nimamo. Pred desetimi leti, ko smo ga ustanovili, smo si to društvo predstavljali preveč romantično. Ko sem prevzel vlogo vodenja društva, sem si za cilj zastavil, da bi dobili, najverjetneje od mesta, nek prostor, kjer bi bili avtonomni, kjer bi lahko sami udejanjali svoje projekte in seistočasno tudi družili. Vendar se težko dobimo na enem mestu, ker ima tisti trenutek vsak svoje obveznosti nekje drugje. Ko pa imamo razstavo, potem se vsi zberemo in takrat moramo priložnost izkoristiti za pogovor, za razmišljanje drug o drugem.
Ampak to se običajno zgodi enkrat na leto, ko imate letno skupinsko razstavo članov. Kadar ima kateri od vas samostojno razstavo, je na odprtju precej manj članov društva. Kje vidite prostor, kakršnega si želite? To najbrž ne more biti kar v neki zidanici. Vi ste vendarle urbano društvo.
Seveda, bi to moralo biti v mestu, po možnosti nekje v starem mestnem jedru. Ko se neka galerija odpre, je treba, da bi imela kontinuirano dobre programe in da bi dobila svoje občinstvo, biti zelo potrpežljiv in več let vanjo investirati tudi znanje. Ko ti po treh, štirih letih uspe občinstvo navaditi, dase ob določenem času v galeriji nekaj dogaja, da tudi umetniki dojamejo, da je tam nekaj kakovostnega, potem je naša naloga dobro opravljena. Če pa nimamo svojih prostorov in razstavljamo enkrat tu, enkrat tam, potem občinstvo in tudi sami avtorji ne pridejo. To ni samotežava našega društva, to je problem naših institucionalnih galerij. Zgodi se, da na otvoritev pridejo vsi, potem pa na razstave v naših muzejih in galerijah ni nikogar več. Zakaj? Mlade skozi izobraževanje navajamo na obiske muzejev in galerij, a vseeno ne gre. Zakaj?
Pred kratkim ste mi zaupali idejo oziroma koncept razstavnega prostora, kjer na odprtju ne bi imeli nobenega programa, nobene glasbene točke, pač pa bi kasneje za časa trajanja razstave v istem prostoru pripravili koncerte, literarne večere in podobno.
Galerija je kulturni prostor tako kot knjižnica ali koncertna dvorana. Razstavo smo odprli, avtor je že bil zvezda, čez štiri dni pa bi se na razstavi pojavili glasbeniki in imeli koncert, na primer jazz koncert. Ljudje bi prišli, pogledali bi razstavo in uživali v glasbi. Lahko bi se tam pogovarjali o literaturi, predstavljali nove knjige in brali nove literarne tekste. Zakaj mislim, da bi moralo biti tako? Povezovanje vseh vej umetnosti bi ustvarilo jedro nekega kulturnega dogajanja. Občinstvo bi vedelo, da se v tem prostoru lahko veliko zgodi. Govorim o recentnem dogajanju, ves čas bi se nekaj ustvarjalo v slikarstvu, kiparstvu, v glasbi, v literaturi … Mi nismo muzej, da predstavljamo preseke dogajanja v nekem obdobju, da predstavljamo cikluse avtorjev, ki so svoje že naredili. Mi hočemo živo dogajanje. Tako kot imajo mladi potrebo po eksperimentiranju, ima srednja generacija željo, da vse kar naredimo, pokažemo. Tovrstno druženje ob prisotnosti vseh vej umetnosti bi imelo smisel, sajbi pritegnilo čedalje širši krog občinstva.
Tri leta ste skrbeli za razstavni prostor v Kulturnem centru Janeza Trdine. Tamkajšnje razstavišče se zdi kot idealen prostor. Tam se vedno nekaj dogaja, tja vsak dan prihajajo ljudje, ki jih umetniško ustvarjanje zanima, hodijo na gledališke predstave, koncerte … Ko čakajo, da se odpro vrata dvorane, si ogledajo razstavo. Kakšna je vaša izkušnja s tem razstaviščem.
Ob tej priložnosti se moram najprej zahvaliti Kulturnemu centru Janeza Trdine, da nas je pred štirimi leti sprejel. Vendar se zavedam, da imajo tam svoj program in da mi s svojim programom njihovega lahko samo zmotimo. Dobili smo v upravljanje razstavni prostor, ki pa ni namenjen le umetniškim razstavam, ampak na primer tudi ustvarjalnim delavnicam – likovnim, glasbenim, literarnim in podobno. Oni imajo tam nek drug koncept. Mi smo se vrinili v ta prostor s svojimi poklicnimi stališči in zrasli so nam apetiti po tem, da bi to postal naš dom. Realnost je drugačna. Ker je to javna last in nekdo za vse to odgovarja, bi morali mi to vzeti v najem. Če vzameš v najem, moraš to plačati. Kako naj to storimo? Revnejši smo od amaterjev. S svojimi prihodki komaj preživimo, brez pomoči mesta sami ne moremo narediti nič, niti razstave ne. Zdaj se s Kulturnim centrom Janeza Trdine dogovarjamo, da bi se jim pridružili, da bi svoje projekte speljali prek njihovih projektov, da vidimo, kako lahko delujemo skupaj. Rad bi, da bi imeli svoje avtonomne prostore, kjer bi sami odločali, kaj in kako bomo delali in bi za to tudi odgovarjali. Priznati moram, da veliko naših članov ne razume te materije. Ni lahko prebiti mentalne blokade pri ljudeh, ki v mestu odločajo o denarju. Vem, da denarja ni nikoli dovolj, za kulturo ga je pa najmanj. Vendar je kultura identiteta naroda. S kulturo pokažeš, kdo si in kaj si. Strukture, ki odločajo o denarju, se tega pogosto ne zavedajo, marsikdaj pomešajo pojme vrednosti. Zato tudi mladi, ki bi se lahko posvetili umetnosti, v tem ne vidijo smisla, če za to ni denarja. Tudi prostora ni. Institucije, ki delajo, imajo nek drug program, ki pa ta trenutekne more zadovoljiti meščanov Novega mesta.
Novo mesto ima v bistvu samo tri likovne razstavne prostore, pa še od teh treh imata dva svoje pomanjkljivosti. Jakčev dom svoj prostor namenja že uveljavljenemu, razstavišče v Kulturnem centru Janeza Trdine v svoji osnovi ni galerijski prostor, ampak so razstavljena dela bolj okras avle in male dvorane, galerija Simulaker pa svoj prostor namenja predvsem sodobni in alternativni umetnosti, ki jo ne razume oziroma je ni sposoben dojemati prav vsak. Kje je torej tisti za vaše društvo idealen prostor v mestu.
Dobro ste opredelili te tri razstavne prostore. Novo mesto ima triindvajset tisoč prebivalcev. Ta številka sploh ni pomembna, ko razmišljamo o tem, ali je to mesto primerno ali sekundarno zakulturo. Božidar Jakac nam je zapustil svojo hišo, ki se je spremenila v njegov muzej in istočasno tudi v razstaviščni prostor. Že sama beseda muzej pove, da tja sodijo stvari, ki imajo muzejsko vrednost, v galerijo pa povabijo uveljavljene umetnike, ki lahko razstavijo zaokrožene cikluse. Vesel sem bil, ko so v nekdanjem poštnem hlevu odprli galerijo Simulaker. Nastal je zelo zanimiv prostor. Programi, ki so jih imeli tam, so mi bili briljantni. Priložnost so dobili mladi ljudje, ki niso z ničemer obremenjeni, ki radi eksperimentirajo in to, kar nastane, pokažejo. Z dobrim delom so imeli čedalje več občinstva. Tretji del te zgodbe je naše društvo, kjer smo združeni stari, mladi in srednji. Naša naloga je, da pokažemo, kaj se na našem področju trenutno dogaja. Pa to ne velja le za naše društvo in naše območje, ampak širše, saj gostimo tudi umetnike od drugod, iz drugih sorodnih društev. Me je pa zmotilo, ko sem pred kratkim slišal, da Simulaker za svojo dejavnost nima dovolj denarja, da lahko spelje le del programa poleti, da nimajo ogrevanja, da nimajo primernih pogojev za delo. Če tako veliko in za regijo pomembno mesto ni zmožno tu pomagati, potem ne vem, kaj naj rečem. Prek tega se mladina, ki želi umetniško ustvarjati, izobražuje. To je del kulturnega jedra mesta, kamor spada tudi gledališče. To je eden od temeljev, ki mestu omogočajo in zagotavljajo status univerzitetnegamesta, kar bi se lahko zgodilo v nekaj letih. S tem se ustvarjajo pogoji, da mladi ostanejo v mestu in vprihodnosti sami razvijajo svoj kraj. Če bodo te strukture še naprej trdo vztrajale pri tem, da ni denarja za kulturo, potem to pomeni, da ni niti denarja za življenje in bodo mladi mesto zapuščali, ker ne bodo čutili potrebe po tem, da bi živeli nekje, kjer ne morejo uresničiti svojih ambicij. Tudi Simulaker je del tega. Ne razumem, da ni denarja za njegove programe. Kdorkoli je vodil do sedaj Simulaker, je vanj pripeljal zelo zanimive razstave, nekatere so bile briljantne. Če ta prostor ugasne, izgubimo nogo, na kateri stojimo. Da se to ne bi dogajalo, sem predlagal, da naj bo v komisijah, ki odločajo, vedno tudi kdo s področja kulture, nekdo, ki recentno ustvarja, tudi nekdo iz gledališča. Ti ljudje najbolj vedo, kaj kultura potrebuje. A tega pri nas ni, bežimo stran od tega. Želim si, da bi bilo Novo mesto na zemljevidu Slovenije in še širše označeno kot kulturna točka. Imamo prečudovito naravo, ki ji Švica ni niti blizu. Prek kulture in izobraževanja se lahko razvije tudi turizem. Imamo vse pogoje za dobro življenje. Imamo tudi pomembne tovarne, kjer se ljudje lahko zaposlijo. Denar torej ne more biti problem. Vprašanje je, kako se ta denar razporeja. Nič nimam proti amaterjem, ljubiteljskim ustvarjalcem. Če amaterizma ne bi bilo, bi ga morali izumiti. Vendar je treba tu nekako narediti red, sprejeti predpise, da se ve, kaj pomeni delati profesionalno, a kaj amatersko.
Društvo likovnih umetnikov imajo nekateri za elitni klub, zaprt za ostale. Vanj se lahko včlanijo le akademsko izobraženi profesionalni slikarji. Koliko je v tem resnice?
Ne, to ni tako. Začeti je treba drugače razmišljati. Najprej razjasnimo vprašanje akademije. Normalno je, da imajo akademski slikarji prednost, saj so se za to šolali. To je njihov poklic. Postavimo vprašanje drugače. Kaj bi bilo, če bi jaz prišel v kirurško dvorano, ker me kirurgija zanima, na akademiji smo imeli tudi anatomijo, in bi hotel delati operacije, amatersko. Ali pa da hočem igrati v simfoničnem orkestru, ker včasih igram inštrument v svojem ateljeju, in se mi zdi, da lepo igram, v orkestru so pasami šolani glasbeniki. Mene lahko kirurgija zanima, lahko študiram strokovno literaturo in raziskujem, ne morem pa operirati. Amaterjem nismo nikoli oporekali njihovega znanja in pomena, moramo pa vedeti, da imajo ljudje, ki so se izšolali za svoj poklic, pravico do svojega združenja, ki jih podpira. Oni živijo od tega, amaterji pa ne živijo od tega. Vendar to je zdaj vse pomešano. Amaterji se dobro tržijo brez vsakega nadzora, država pa se na to ne odzove, medtem ko profesionalci životarijo od danes do jutri, se postavlja vprašanje, ali je to kultura ali ni to kultura. Če je to kultura, moramo biti vsi enakopravno zastopani v tej zgodbi. Omenili ste elitizem. Zelo si želim, da bi bil v eliti. Če si slikar, če si likovnik, si nihče, nimaš denarja za živeti. Komaj preživiš. Za razliko od nas amaterji živijo bolje, imajo svojo službo in v prostem času še kaj naslikajo in prodajo. Mi smo v svoj poklic veliko vložili, mi tvegamo, oni pa ne tvegajo.
Kje so vzroki za tako životarjenje akademsko izobraženih ustvarjalcev, ne le slikarjev, tudi drugih.
To je dediščina prejšnjega sistema, kjer je bilo pomembno samo, da se šolaš in prideš do znanja, potem bo pa že družba poskrbela zate. Že davno smo zapustili tisti sistem in prišli v kapitalizem, kjer bi vsak moral živeti od svojega dela. Vendar pri nas ni profesionalnih galerij, ki bi nas lahko tržile.
Nimamo niti ustreznih predpisov, ki bi urejali trženje umetniških del. Imamo le sivi trg umetnin. Nimamo pravil, ki bi vrednotila dela vrhunskega umetnika in amaterja, nekoga, ki je ustvaril velike cikluse, in nekoga, ki je šele začel. Te stvari v tujini oblikujejo cene umetniških del. Ne bom se spuščal v razpravo, kaj je umetnost in kaj ni. V kapitalističnem sistemu je to že zdavnaj urejeno. Slikar ima svojo galerijo in je na nek način pri njej zaposlen, ona pa trži njegova dela. Pri nas nimamo nič od tega. Glave so nam ostale še v socializmu, živeti moramo pa v tem času. Vse to izkorišča določeno število mešetarjev, ki na sivem trgu počnejo, kar se jim zljubi.
Kaj pa problem zapiranja naših umetnikov v lokalno okolje. Morda pridejo še do Slovenj Gradca ali do Pirana, ni pa jih ne v Celovcu ali Gradcu, kjer tudi živijo Slovenci, ni jih niti na območju naše nekdanje države, kaj šele, da bi šli zares po svetu.
Eh. To smo podedovali in tega se ne bomo tako hitro rešili. Ko sem bil mlad in sem živel v Jugoslaviji, sem se hotel pojavljati na bienalih po Evropi in tudi izven Evrope. Ni bilo malo denarja, ki sem ga moral dati, da so me poslali ven, da ne govorim o komplikacijah pri carinjenju del, ko sem jih peljal na razstavo in potem nazaj. Danes je meja odprta, ljudje pa so se sami zaprli vase. Za to ne morem kriviti avtorjev samih. Kriva je celotna skupnost. Problem je tudi v sistemu muzejev in galerij. Ko se povezujejo s tujino, povabijo enega avtorja, ne pride pa do situacije, ko bi rekli. Mi imamo slovenske umetnike, ki jih bomo predstavljali v tujini. Imamo ljudi, ki naj bi na veleposlaništvih skrbeli zakulturo. Omenili ste Celovec. Tam zelo dobro delajo, tam so Slovenci zelo dobro zastopani, pogosto razstavljamo v galeriji BV in v galeriji generalnega konzulata Slovenije, tudi po petnajst razstav imamona leto tam. V drugih središčih niso tako aktivni. Vse je odvisno od uradnika, ki tam dela. Če na kulturnem ministrstvu ne čutijo potrebe, da bi komunicirali z umetniki in jih predstavljali v tujini,potem se umetniki zapirajo v lokalno okolje in ne čutijo potrebe, da bi zapustili gnezdo. To je škoda, ker so zdaj meje odprte in lahko umetniško delo kupiš ali pa prodaš v Parizu, Londonu, Berlinu, kjerkoli. Tudi katerikoli galerist lahko pride k nam in kupi tvoje delo. Zaprti smo v svojih glavah, ker sepočutimo nemočne, ker ne poznamo poti, kako priti iz tega.
Vam to ni problem.
Jaz komuniciram z galerijami v tujini. Ampak oni se ne želijo pogovarjati z mano o poslu, oni se hočejo o tem pogovarjati z mojim menedžerjem, z mojim galeristom. Z mano bi se pogovarjali o umetnosti, ne pa o trženju. Imamo ene dva, ki se trudita na tem področju, na primer Bognar iz Ljubljane, ki se trudi s svojo galerijo promovirati slovensko kulturo, ampak on gre tudi nekoliko širše. Zanimiv je primer zbiratelja Igorja Laha, ki je kupil zelo veliko umetnin slovenskih in tudi tujih avtorjev, pa ni posluha zanj in za galerijo, ki jo je mislil zgraditi in v njej urediti muzej sodobne umetnosti. Obenem pa tudi sami umetniki ne reagirajo, ampak ostajajo zaprti v svojem prostoru in se ne znajo odpreti. Tudi v Novem mestu imamo zelo nadarjene ljudi, a le redko kateri odide ven. Pri tem mislim naudeležbo na razstavah od juga do severa Italije, v Avstriji, Madžarski, Nemčiji … Veliko programov je, ki si jih lahko greš pogledat individualno. Jaz grem in zato sem seznanjen z vsem, kar se dogaja. Ampak kako naj kolega ali kolegico prepričam, da mora iti, če ti pravi, da je komaj do tu prišel, kjer je.
Nekateri pa grejo v tujino. Na primer Uroš Weinberger pa Simon Kajtna.
Tako je, onadva hodita ven.
Je pri tem tudi problem kakovosti del in samozavesti ter prepričanja, da si dovolj dober, da te bodo zunaj sprejeli?
Kot sem že povedal, sem se kot mladenič zanimal za bienala in trienala povsod po svetu. Niso me takoj sprejeli. Več let so me zavračali. Vlagal sem veliko, a nisem nič dobil. Tudi danes je treba imeti pogum. Greste pred žirijo. Pri nas pa pravzaprav sploh nimamo žiriranja, vse je v neki ravnini, nič se ne dogaja. Brez tekmovanja ne gre. Omenili ste Weinbergerja in Kajtno. Onadva gresta ven in nista vedno sprejeta, a čedalje večkrat prideta zraven. Moraš imeti pogum, da greš in se predstaviš, ne pa da se zapiraš v varni objem domačega gnezda. Ta želja po izzivih manjka našim kolegom in kolegicam. Čeprav sem star že skoraj sedemdeset let, hodim na žirirane razstave, pošiljam svoja dela na natečaje. Ko pa sem doma predlagal, da bi imeli eno letno razstavo žirirano, se je že zgodila revolucija. S tem se izgublja kriterij. Manjka nam odprtega in iskrenega pogovora o našem delu. Ko se pogovarjam s književnikom, me ta dopolnjuje na likovnem področju do te mere, da začutim potrebo po ustvarjanju. Tako je tudi z glasbeniki ali dramskimi umetniki. Predvidevam, da se tudi njim to dogaja, ko se pogovarjamo o našem delu. Če tega ni, boš težko kaj naredil. Najlažje je reči, da ti tega ne potrebuješ, da imaš vse na internetu.
Ampak ko brskam po spletu, naletim tudi na slovenske strani, kjer se prodajajo dela naših umetnikov.
V Socialistični republiki Sloveniji je bil odkup umetniških del. Odkupovali so tako država kot tudi različna podjetja. Ta dela so se nahajala v nekih uradih, tovarniških pisarnah in podobno. Registrirana so bila z inventarno številko. Ko je bilo konec socializma in je Jugoslavija razpadla, je veliko teh zelokakovostnih del priznanih umetnikov, ki so v prejšnjem sistemu lahko tudi dobro zaslužili in dobro živeli, izginilo. Kako naj rečem, da je neko delo vredno sto evrov, drugo pa sto tisoč evrov. Pomemben podatek pri vrednotenju umetniških del je, ali je avtor zastopan v nacionalnih galerijah. To se da preveriti tudi na spletu. Če visijo moje slike v Narodni galeriji, kjer so razstavljena dela številnih izjemno pomembnih avtorjev iz vse nekdanje države, potem to nekaj pomeni. Če mojih slik ni tam, nisem toliko vreden. Tudi čas prinaša določeno število točk in tako se ustvarja vrednost umetniških del, še posebej če ves čas ustvarjaš in te spremljajo kritiki in muzeji, potem si konkurenčen. Ob propadu socializma se je zgodilo, da so razni mešetarji enostavno pobrali umetniška dela s sten uradov in tovarn in jih zdaj prodajajo na sivem trgu. Nič niso vložili, zdaj pa prodajajo. Tako se dogaja, da se dela avtorjev, ki so v Jugoslaviji nekaj pomenili, prodajajo za majhen denar. Drugi pa soprecenjeni. Marsikdaj se cena določa glede na kupca, češ, ta ima denar, ta lahko plača več, in obratno. Potem gledaš na spletu in se sprašuješ, kako je lahko ena slika istega avtorja vredna tisočevrov, druga, podobna in enako velika, pa sto. Vendar nima nihče od nas v naših društvih dovolj poguma, da bi rekel, zdaj bomo pa postavili pravila in delali po teh pravilih. Potem bi se tudi muzeji morali prilagoditi. Mi smo pa pasivni in čakamo, da nam bo to nekdo drug naredil, zato imamo samo sivi trg in zato imamo te izgubljene ljudi, ki se niso sposobni orientirati v prostoru in času. Naša društva imajo statute, ki so nastali še v socializmu, le kakšen naslov je spremenjen. Tako je tudi na drugih področjih umetnosti, tudi v glasbi. Ta pravila bi morali sestaviti sami in jih ponuditi ministrstvu. Ampak tega ne naredimo.
