Novo mesto, središče nacionalnega pomena in pomembno regionalno prometno vozlišče, je k prenovi Glavnega trga pristopilo po dolgih petinšestdesetih letih. Sočasno se prenov mestnih in trških jeder lotevajo tudi v drugih dolenjskih in belokranjskih mestih in trgih s sedeži občin. Njihov pomen je v tesni povezavi s številnimi reformami lokalne samouprave, ki so vplivale ne samo na gospodarski, kulturni, politični, upravni in identitetni status zlasti novejših občinskih središč, temveč tudi na njihov prostorski razvoj in podobo.[1]
V letu 1990 je bilo v Sloveniji 60 občin, ob reformi leta 1995 je njihovo število naraslo na 147, leta 2005 beležimo že 193 občin, od leta 2011 pa 212. Več kot polovica občin ne izpolnjuje temeljnega pogoja 5000 prebivalcev, poleg tega med posameznimi občinami prihaja tudi do nepremostljivih kvalitativnih razlik, kar je v nasprotju s prizadevanji po uravnoteženem policentričnem razvoju Slovenije (Golob, 2009). Dodatno zadevo otežuje še problem financiranja občin. Ker morajo občine zagotavljati sredstva za uresničevanje z zakonom določenih nalog občin, je vedno manj sredstev za razvojne naloge in investicije, kot so vzdrževanje vrtcev, šol, športne infrastrukture, komunalne in cestne infrastrukture ipd. Zato pogosto ni dovolj sredstev za celovite prenove zgodovinskih jeder mest in trgov, oziroma so za izvedbo tovrstnih projektov povsem odvisni od uspešnosti pridobivanja evropskih sredstev. Posledično so razumljivi občasni pozivi županov, da se pristopi k potrebnim spremembam zakonodaje na področju lokalne samouprave in na novo definira posamezne pristojnosti, naloge in pogoje za ustanavljanje in financiranje občin, upoštevajoč pri tem sistemsko zasnovo druge ravni lokalne samouprave oziroma vlogo, pristojnosti in naloge, ki naj bi jih opravljale nove pokrajine.[2]Priča smo namreč nevzdržni situaciji, da so občine prisiljene konkurirati ena drugi, se pri tem prizadevati zadržati prebivalce in ustvariti pogoje za naselitev novih, ustvarjati pogoje za nova delovna mesta, graditi in vzdrževati gospodarsko javno in cestno infrastrukturo, vzpostavljati pogoje za industrijske in obrtne cone, reševati problematiko komunalnih odpadkov ipd. Skratka, reševati in financirati številne naloge, ki zahtevajo medobčinsko usklajevanje, in bi v bistvu morale biti v pristojnosti pokrajin kot samostojnih upravnih in političnih entitet.
Pri pregledu dolenjskih in belokranjskih občin ter njihovih občinskih središč je mogoče zaznati vso pestrost posledic tranzicijskega obdobja po osamosvojitvi Slovenije, ki se kaže tako v časovno različnem ustanavljanju občin (praviloma nekdanjih krajevnih skupnosti znotraj večjih občin, kot so Novo mesto, Trebnje in Črnomelj) kot v težavah in priložnostih pri urejanju občinskih središč. Bela krajina je dobila novo občino leta 1995 z izločitvijo Semiča iz občine Črnomelj. Ustanavljanje novih občin na območju teritorialno obsežne novomeške občine se je dogajalo v letih 1995 z ustanovitvijo občin Šentjernej in Škocjan, leta 1998 sta bili ustanovljeni občini Žužemberk in Dolenjske Toplice, leto kasneje Mirna Peč, nazadnje, leta 2007 še Šmarješke Toplice in Straža. Z izločitvijo iz prav tako velike občine Trebnje sta bili leta 2006 ustanovljeni občini Mokronog in Šentrupert ter leta 2011 občina Mirna.
Občinska središča v primežu prometa
Tako za mesta kot za ostala občinska središča je značilno, da so talec slabih prometnih razmer. Če je v primeru zgodovinskih mestnih jeder, kot so Novo mesto, Metlika in Črnomelj, za nezavidljivo stanje prometnega omrežja kriva tudi neugodna, zgodovinsko in topografsko pogojena morfologija mestnih jeder, ki so se razvila na varnih in za obrambo primernih platojih v sotočju ali okljuku rek, pa so se ostala občinska središča, ki so praviloma nekdanje vasi in trgi, razvijala ob pomembnih prometnicah. Po drugi svetovni vojni so pridobila status lokalnih središč z nalogo prebivalcem naselja in njegovega zaledja zagotavljati vsakodnevno oskrbo, osnovno izobraževanje, varstvo otrok ipd. V vlogi sedežev novoustanovljenih občin pa so se znašla pred številnimi novimi izzivi, ne samo z vidika urejenosti in organiziranosti kraja, temveč tudi ustvarjanja ustreznih bivalnih, delovnih in prostočasnih pogojev za občane.
Z izjemo Semiča in Metlike se vsa ostala občinska središča na Dolenjskem in v Beli krajini srečujejo s problemom tranzitnega prometa, ki otežuje kakovostno prenovo mestnih in trških središč.[3]V vseh se že leta neuspešno prizadevajo za pridobitev potrebnih sredstev za izgradnjo obvoznic, ki so s prostorskimi akti že umeščene v prostor. Izjeme so Šmarjeta, v kateri je sedež Občine Šmarješke Toplice, deloma pa tudi Črnomelj in Mirna Peč. Skozi Šmarjeto je desetletja vodila regionalna cesta, ki je dušila razvoj naselja, z izgradnjo obvoznice leta 2011 pa so se končno vzpostavili pogoji za prenovo zgodovinskega jedra vasi. Nezavidljivo stanje, ki še vedno vlada v Šmarjeti, izkazujeta podatka, da so morali novi večnamenski objekt, v katerem med drugimi delujejo tudi občinska uprava, kulturni dom, lekarna in zdravstvena ambulanta, zgraditi severno od naselja, dobesedno na travniku, in da je v središču Šmarjete že nekaj časa zaprta Žurova gostilna, ki je delovala v t. i. Karlovškovi hiši,[4]negotova pa je tudi nadaljnja usoda obeh trgovin. Prve aktivnosti za prepotrebno prenovo središča kraja so se pričele lani na delavnici s krajani, letos pa je občinski svet sprejel občinski podrobnejši prostorski načrt za Šmarjeto, ki ga je izdelalo podjetje Acer, d. o. o., iz Novega mesta (OPPN, 2018).
Zgodovinsko jedro Črnomlja je bilo leta 2015, ko so zgradili zahodno obvoznico, resda delno rešeno tranzitnega prometa do industrijske cone in v smeri Vinice, vendar skozenj še vedno poteka dokaj prometna cesta. Določene podobnosti s Črnomljem lahko najdemo v Mirni Peči kot značilnem obcestnem naselju brez zgodovinsko formiranega vaškega središča. Za nadaljnji razvoj kraja je zagotovo bila pomembna izgradnja priključne cesta na avtocesto Ljubljana–Obrežjeleta 2010, ki ni samo omogočila umestitev industrijske cone, temveč z izgradnjo vzhodne obvoznice tudi delno prometno razbremenitev središča naselja, skozi katerega sicer še vedno vodi prometna regionalna cesta Novo mesto–Trebnje. Z ureditvijo prometa so ustvarili pogoje za nove ureditve v območju župnijske cerkve in leta 2016 preobrazbo do tedaj nedefiniranega odprtega prostora v osrednji odprti prostor naselja po načrtih arhitekturnega biroja Struktura iz Mirne Peči (Žnidaršič, 2016).
Ker so skozi občinska središča praviloma speljane regionalne ceste, s katerimi upravlja Direkcija Republike Slovenije za infrastrukturo, si župani želijo ob njihovi prenovi tudi urediti razsvetljavo, pločnike in robne površine. Tovrstne pristope smo lahko v preteklih letih spremljali pri prenovi regionalnih cest, ulic in trgov v Žužemberku in Mokronogu, v letošnjem letu pa tudi v Straži. Če se obe belokranjski mesti, Metlika in Črnomelj, spopadata s težavami pri oživljanju mestnih jeder, se druga občinska središča velikosti trgov soočajo s posledicami neustrezne prostorske in razvojne politike v preteklosti, ki se med drugim kaže tudi v pomanjkanju razpoložljivih objektov in parcel za delovanje številnih terciarnih in kvartarnih dejavnosti, zaradi česar so omenjene dejavnosti razpršene po celotnem naselju.
Kot značilna primera lahko navedemo Šenjernej in Škocjan. Šentjernej je z izločitvijo iz Občine Novo mesto leta 1995 doživel enega največjih gospodarskih razvojev med vsemi novimi občinami na Dolenjskem in v Beli krajini, ki pa se – podobno kot v Novem mestu – ne odraža v kakovostni podobi naselja. Šentjernej je hitro razvijajoče se obcestno naselje, ki se je razvilo ob cerkvi sv. Jerneja in zgodovinsko pomembni cesti med Novim mestom in Zagrebom. Zgodovinsko središče kraja se je oblikovalo v križišču cest na Trgu gorjanskega bataljona. Na franciscejskem katastru iz leta 1825 je trg trikotnega tlorisa, kar je morfološka značilnost vasi, današnji pravilni pravokotni tloris pa je dobil po drugi svetovni vojni, ko so zgradili novi poslovno trgovski objekt in ga namenili izključno potrebam parkiranja avtomobilov. Z ustanovitvijo občine se je težišče dogajanja preselilo s trga v smeri starega župnišča, v katerem so bili nekdaj tudi prostori Občine Šentjernej. Leta 2010 so nedaleč stran, na severnem robu naselja zgradili Kulturni center Primoža Trubarja, vmesni prazen prostor pa prerazkošno namenili parkiranju. Pri tem so pozabili na povezavo med obema odprtima prostoroma. Šentjernej se tako na eni strani sooča s problemom nedefiniranega centra, po drugi pa z razpršitvijo sekundarnih, terciarnih in kvartarnih dejavnosti po kraju. Občina Šentjernej je prve korake v smeri prenove središča Šentjerneja in izgradnjo severne obvoznice že storila z naročilom izdelave študije prostorskega razvoja naselja Šentjernej v podjetju Savaprojekt, d. d., iz Krškega (Savaprojekt, 2017). Omenjeno podjetje je že leta 2014 izdelalo prostorski koncept razvoja za naselje Škocjan (Savaprojekt, 2014). S povojnim razvojem Škocjana v lokalno središče je prišlo do številnih sprememb v zgodovinsko pogojeni morfologiji vasi, kar se je med drugim odrazilo tudi v porušenih odnosih med pozidanimi in nepozidanimi površinami. Slednja so namenjena predvsem parkiriščem, sama tlorisna zasnova naselja pa je postala komunikacijsko in vizualno povsem nepregledna in stavbno razpršena.
Poseben primer je Trebnje, še pred 100 leti majhna obcestna vas, ki se je razvila ob župnijski cerkvi v neposredni bližini gradu Trebnje. Naselje je pričelo rasti po dograditvi dolenjske železnice leta 1894, še zlasti pa po letu 1958, ko je pridobilo status občine in je bila mimo zgrajena magistralna cesta Ljubljana–Zagreb. Danes je razpotegnjeno urbanizirano naselje z razvito industrijo in eno večjih obrtnih con na Dolenjskem. Trebnje je zagotovo žrtev tako hitrega gospodarskega kot stihijskega prostorskega razvoja. Obremenjujejo ga neznosen promet, razpršenost mestnih funkcij ter arhitekturno in urbanistično nedefinirano mestno središče. Na Občini Trebnje so v preteklih letih naročili številne študije za potrebe prenove ožjega središča naselja, vendar očitno brez potrebne politične podpore občinskega sveta.
Brez prenove ni mogoče preroditi občinskih središč
V članku obravnavana občinska središča se soočajo z neracionalnim, neskladnim in neučinkovitim prostorskim razvojem, zaradi česar se v zadnjih letih vse pogosteje odločajo za njihovo prenovo. V tem trenutku potekajo prenove trgov in ulic ne samo v regijskem središču Novo mesto, temveč tudi v Črnomlju in Semiču, v fazi izdelave projektne dokumentacije in pridobivanja rešitev z javnimi urbanističnimi in arhitekturnimi natečaji pa so še v Metliki in Šentrupertu.
Občina Črnomelj z evropskimi sredstvi prenavlja odprte javne površine med župnijsko cerkvijo in banko ter v vzporedni ulici Mirana Jarca. Prenova uličnega parterja se je z vzporednimi arheološkimi raziskavami začela v drugi polovici leta 2018 po arhitekturnih načrtih biroja Arhitelje Arhitekti, d. o. o., iz Ljubljane (Radio Krka, 2018). Občina Semič je prenovila središče Semiča leta 2014. Projekt je obsegal ureditev parkirišča med stavbo občine, stanovanjskim blokom in hotelom, ureditev ploščadi med cerkvijo, župniščem in lokalno cesto ter ureditev dela trga na severni strani cerkve (Dolenjski list, 2014). Župnijsko cerkev obdaja deloma ohranjeno protiturško taborsko obzidje, z arheološkimi raziskavami pa so odkrili ostanke obrambnih stolpov in taborskega obrambnega zidu tudi pred cerkvijo in jih vključili v parterno ureditev ulice. Načrte za prenovo so izdelali v biroju Ambiens, d. o. o., iz Črnomlja, avtorja arhitekturne interpretacije arheoloških ostalin taborskega obzidja pred cerkvijo pa sta Andrej Kemr in Igor Škulj iz Ljubljane (Dražumerič, Britovšek, 2014).
V Šentrupertu so po številnih naročenih študijah v preteklih letih letos le pristopili k izvedbi urbanističnega in arhitekturnega javnega natečaja za prenovo vaškega jedra. Zmagovalna rešitev podjetja Genius Loci, d. o. o., iz Ljubljane predvideva ohranitev prazne hiše na trgu in ji daje novo življenje v sklopu urejenega trga, za kar se je leta prizadeval tudi Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Novo mesto. Zmagovalna rešitev predvideva tudi preureditev zdajšnje trgovine z živili v kulturni center, trgovino pa bi preselili na rob trga, v sedanji gasilski dom, medtem ko bodo gasilci nove prostore dobili pri današnjem kulturnem domu. S selitvijo trgovine in preureditvijo spodnjega dela stavbe sredi trga v trško ložo bodo pridobili prostor za druženje, prireditve, tudi tržne dejavnosti, kot je na primer gostinstvo ter novo podobo in ponudbo središča vasi, ki ji daje osrednji pomen mogočna gotska cerkev sv. Ruperta, združili z Deželo kozolcev v prepoznavno blagovno znamko vasi in občine (Dolenjski list, 2018).
V letu 2018 so prve korake k prenovi mestnega jedra storili tudi na Občini Metlika. Zgodovinski in prostorski razvoj Metlike se v marsičem razlikuje od drugih slovenskih mest, zato so tudi težave, s katerimi se v kraju soočajo, v marsičem drugačne kot v drugih mestih. Če se mesta običajno razvijajo organsko iz svojih zgodovinskih središč, pa se novi predeli Metlike razvijajo vzporedno s starim mestnim jedrom. Ker je bilo današnje mestno jedro Metlike zaradi neugodnih topografskih danosti prostorsko omejeno, se je razvoj povojne, »nove« Metlike usmeril v odprti prostor v smeri železniške postaje in reke Kolpe ter k Cesti XV. brigade, zaradi česar smo priča silni prostorski fragmentaciji in razpršenosti mestnih funkcij. Mestno jedro je tako vedno bolj odrinjeno od vsakodnevnih komunikacijskih in življenjskih tokov, zaradi česar izgublja socialno in gospodarsko pestrost in živost (Konservatorski načrt, 2017). Načrte za prenovo izdelujejo v biroju Atelje Ostan Pavlin, d. o. o., iz Ljubljane.
Žal pa vsa občinska središča ne prepoznavajo pomena instrumenta prenove za nadaljni razvoj kraja. Tak primer so naselje Dolenjske Toplice, v katerih Občina Dolenjske Toplice in Terme Krka, d. o. o., ki upravlja z zdraviliščem, nikakor ne najdejo skupnega jezika za kakovostno sobivanje v kraju. Namesto enotne in uspešne zgodbe, ki bi se odražala v prepoznavni blagovni znamki kraja, se naselje in zdravilišče razvijata ločeno drug ob drugem. Za razvoj zdravilišča v Dolenjskih Toplicah so zaslužni grofje Auersperg iz bližnje Soteske. Če je bilo nekdaj zdravilišče prostorsko vpeto v morfologijo naselja, pa se v zadnjem obdobju slika v območju zdravilišča spreminja, saj se zdravilišče vedno bolj širi v tkivo naselja. Zgodovinsko središče naselja se je izoblikovalo v območju župnijske cerkve in nekdanje kopališke stavbe, današnjem hotelu Vital, pred leti pa so novo središče kraja preselili na nasprotni breg potoka Sušica in tam uredili Sokolski trg in zgradili Kulturno-kongresni center, v katerem ima sedež tudi Občina Dolenjske Toplice. Na Občini Dolenjske Toplice v zadnjem času velike upe polagajo v izgradnjo prepotrebne obvoznice, saj je promet moteč tako krajanom kot gostom zdravilišča, toda dokler se ne bodo odgovorni zavedali, da sta kraj in zdravilišče le dve plati iste medalje, tudi nova obvoznica ne bo prispevala k bolj uspešni zgodbi kraja.
Občinska središča povezujejo številni razvojni izzivi: od urejanja vedno bolj motečega prometa do ustvarjanja kakovostnih bivalnih, prostočasnih in delovnih pogojev. Občinske uprave pristopajo k prenovi mestnih in trških jeder različno. Vedno pa je potrebno zagotoviti potrebna sredstva in pri občanih pridobiti potrebno podporo, kot si jo je Občina Žužemberk leta 2013 za ureditev Grajskega trga. V okviru mednarodnega srečanja evropskih študentov arhitekture (EASA) so študenti v sodelovanju z Občino Žužemberk in Zavodom za varstvo kulturne deidščine Slovenije, Območne enote Novo mesto, na delavnici s krajani ovrednotili zgodovinski, identitetni in razvojni pomen trga. Krajani so bili soglasni, da je potrebno na lokaciji nekdanje cerkve sv. Jakoba postaviti večnamenski lesen paviljon (Rovan, 2013). Vsekakor pristop, ki bi moral biti v zgled tudi drugim občinskim središčem.
Viri in literatura:
Dolenjski biografski leksikon. Jože Karlovšek, http://www.nm.sik.si/si/eknjiznica/bioleks/?bid=743, 24. 11. 2018.
Dolenjski list. 2014. Začenja se urejanje središča Semiča, http://m.dolenjskilist.si/2014/04/08/113586/novice/bela_krajina/Zacenja_se_urejanje_sredisca_Semica/, 23. 11. 2018.
Dolenjski list. 2018. Hišo na trgu bodo ohranili, http://novice.najdi.si/predogled/novica/2ac820dae68d76d47e1a51543bf24b06/Dolenjski-list/Dolenjska-in-Posavje/Hi%C5%A1o-na-trgu-bodo-ohranili, 23. 11. 2018.
Dražumerič, Marinka, Britovšek, Tina. 2014. Projekt: Ureditev trškega središča v naselju Semič. Zloženka: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Novo mesto.
Golob, Tomaž. 2009. Novo mesto v primežu decentralizacijskih procesov. Park, 13 (3˗4): 15˗16.
Konservatorski načrt za namen prenove zgodovinskega jedra Metlike. 2017. Št. 02/17KN, Tomaž Golob, avtor projekta. Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Restavratorski center.
Markelj, Lidija. 2017. Da središče Šmarjete ne bo več samevalo. Dolenjski list, https://novice.svet24.si/clanek/novice/slovenija/591306cd8a364/da-sredisce-smarjete-ne-bo-vec-samevalo, 23. 11. 2018.
Odlok o občinskem prostorskem načrtu Šmarjeta. Uradni list RS, št. 43/2018.
Prenova mestnega jedra v Črnomlju, http://radiokrka.si/clanek/novice/prenova-mestnega-jedra-v-crnomlju-650820, 23. 11. 2018.
Radio Krka. Prenova mestnega jedra Črnomelj, http://radiokrka.si/clanek/novice/prenova-mestnega-jedra-v-crnomlju-650820, 23. 11. 2018.
Rovan, Goran. 2013. Študenti arhitekture ustvarjali v Žužemberku, https://www.rtvslo.si/lokalne-novice/studentje-arhitekture-ustvarjali-v-zuzemberku/315384, 25. 11. 2018.
Savaprojekt. 2014. Prostorski koncept ureditve trškega jedra Škocjana in umestitve večnamenskega objekta (Kulturnega centra) v jedru Škocjana. Dušan Blatnik, odgovorni prostorski načrtovalec. Krško: Savaprojekt d.d.
Savaprojekt. 2017. Študija (vizija) prostorskega razvoja naselja Šentjernej. Št. projekta 16132-00, Dušan Blatnik, odgovorni prostorski načrtovalec. Krško: Savaprojekt d.d.
Žnidaršič, Mojca. 2016. Arheološka izkopavanja pri mirnopeški cerkvi – Slovansko grobišče in protiturški tabor, https://www.lokalno.si/2016/12/01/166582/aktualno/DL_Arheoloska_izkopavanja_pri_mirnopeski_cerkvi___Slovansko_grobisce_in_protiturski_tabor/, 23. 11. 2018.
[1]Lokalna samouprava je ustavna institucija in predstavlja zagotovitev decentralizirane oblasti ljudstva, ki jo prebivalci Slovenije uresničujejo v samoupravnih lokalnih skupnostih, zlasti občinah, ker pokrajine še vedno niso ustanovljene. http://www.mju.gov.si/si/lokalna_samouprava/o_lokalni_samoupravi/
[2]Novejše težnje po decentralizaciji Slovenije in ustanavljanju pokrajin kot avtonomnih administrativnih, v določenem pogledu pa tudi političnih oblik lokalne samouprave niso nekaj novega, ampak se napajajo iz zasnove policentričnega razvoja Slovenije, ki se je porodila leta 1964 ob pripravi prvega republiškega regionalnega načrta.
[3]Prenovo lahko opredelimo kot sklop gospodarskih, pravnih, socialnih, arhitekturnih, v primeru naselbinske dediščine pa tudi urbanističnih in ekoloških ukrepov za izboljšanje stanja grajenih struktur in njihove prilagoditve novim programom. Pri prenovi zgodovinskih mestnih in trških območij pa je cilj tudi izboljšanje življenjskih razmer ob hkratnem ohranjanju identitete tako naselja kot celote kot posameznih naselbinskih predelov ter povečanju njihove privlačnosti.
[4]Rojstna hiša Jožeta Karlovška (1900–1963), priznanega slovenskega gradbenika in raziskovalca ljudskega stavbarstva, ornamentike in mitologije (Dolenjski biografski leksikon).
