- Fotografije: Boštjan Pucelj
Začelo se je konec leta 1998 z ustanovitvijo in registracijo Založbe Goga. Že leta 1999 je izšla prva zgoščenka Novo mesto 1977–1997, antologija novomeškega rocka in popa, v uredništvu Tomaža Koncilije. Leto kasneje je sledilo odprtje knjigarne, izšla je prva knjiga Antona Podbevška 100 nadnaravnih let, zbornik razprav s simpozija ob stoletnici pesnikovega rojstva, ki ga je uredil Marijan Dović. In prvo leposlovno delo, Kratek izlet Ratka Cvetnića. Nejc Gazvoda je za delo Vevericam nič neuide prejel nagrado zlato ptica (2005) in – takrat Dnevnikovo – fabulo (2006). Stanka Hrastelj je za delo Nizki toniistega leta dobila nagrado za najboljši prvenec na knjižnem sejmu. Založba Goga je poleg 200 knjig izdala tudi več kot 50 zgoščenk, večino v zbirki Goga Musica. Sčasoma so sledili dogodki, festivali, umetniška rezidenca. Ob dvajseti obletnici sem se o začetkih in delu založbe pogovarjala s »prvoborci« Gregorjem Macedonijem, prvim direktorjem, Mitjo Ličnom, sedanjim direktorjem, in Marijanom Dovićem, urednikom glasbenega programa in nekdanjim predsednikom uredniškega sveta. Dobili smo se v atriju knjigarne Goga. Bilo je zabavno, veliko smeha in odkritih odgovorov.
Leta 1998 ste formalno ustanovili založbo Goga. Zanima me, kaj se je dogajalo pred tem, kako ste razmišljali, kako ste prišli na idejo, da ustanovite založbo?
Marijan Dović: Preden smo na noge postavili založbo smo v okviru Društva novomeških študentov že izdajali regionalni časopis Park, Tomaž Koncilija je več let pripravljal uredniško zelo zahtevno izdajo glasbene antologije, pregled novomeške rock in pop scene … skratka, nekateri projekti, ki so kasneje postali del Goge, so se odvijali že pred tem. Predvsem pa smo imeli željo, da nekaj naredimo na tem področju, in – kar je morda še bolj pomembno – zaradi zaslombe študentskega društva smo imeli tudi možnost, da začnemo delati.
Gregor Macedoni: Zgodba izhaja iz Društva novomeških študentov (DNŠ), ki je tudi ustanovitelj založbe. V DNŠ sem bil po ustanovitvi prvih pet let predsednik, moj naslednik je bil Marko Zajc. Hkrati sem bil aktiven v Študentski organizaciji Univerze (ŠOU) v Ljubljani. Bil sem med drugim tudi predsednik Študentske vlade, ko se je leta 1996 oblikovala Študentska založba kot organizacijski dežnik novonastalih zbirk na ŠOU. V tem času so se že obstoječim zbirkam ČKZ, Koda in Tribuna pridružile nove zbirke Beletrina, Koda, Claritas in Skripta. Na podlagi teh izkušenj sem presodil, da lahko v Novem mestu naredim nekaj podobnega. Generacija, ki je od ustanovitve leta 1992 vodila DNŠ, je prišla do prelomnice; spraševali smo se, kako delati naprej, kako vključiti mlajše, kako ohraniti, kar smo ustvarili, in kako se razvijati naprej. Predlagal sem, da ustanovimo dva zavoda: Lokalpatriot, ki ga je po ustanovitvi vodil Marko Zajc, in Založbo Goga, ki sem jo kasneje vodil jaz. Založba je prevzela projekte, ki so že potekali znotraj DNŠ. Marijan je že omenil dva od teh: časopis Parkin zgoščenko, antologijo novomeške glasbe dveh desetletij.
Marijan Dović: Ta glasbeni projekt z izrazito patriotsko noto je bil zelo uspešen, zgoščenka je bila kmalu razprodana in še danes marsikdo sprašuje, kje jo lahko kupi. Zdi se mi, da je bil to tudi na simbolni ravni izjemno lep začetek nove založbe.
Gregor Macedoni: Šlo je za zgodovinsko zanimivo gradivo, ki ga je Tomaž Koncilija zbral, ko je urejal zgoščenko. In kot se spomnim, je to gradivo pozneje predal Dolenjskemu muzeju. Skratka, sodna registracija Goge kot pravne osebe se je zgodila decembra 1998. Prva knjiga pa je izšla leta 2000, in sicer zbirka študij o Antonu Podbevšku, za katero smo dobili tudi projektno podporo Ministrstva za kulturo. V tistem času je bil Tone Pavček predsednik komisije na ministrstvu za kulturo in spomnim se najinega srečanja, na katerem sem mu predstavil novoustanovljeno novomeško založbo. Bil je navdušen in verjetno je bila tudi njegova podpora tedaj zelo pomembna. V nadaljevanju smo s posameznimi knjižnimi projekti redno kandidirali na razpisih Ministrstva za kulturo, kar je bila osnova in pogoj, da smo kasneje prišli do finančno obsežnejše programske podpore. Vzporedno z izdajanjem knjig pa smo pripravljali tudi projekt knjigarne. Ko sem leta 1998 prvič videl preurejen atrij hiše na Glavnem trgu 6, v katerem danes sedimo, sem si rekel, da tu mora biti knjigarna. Toneta Pavčka sem prosil, da bi postal boter naše knjigarne, bil je za, toda žal je zbolel in ni mogel priti na odprtje.
Marijan in Mitja, kako sta prišla zraven, kdaj in zakaj sta se pridružila založbi Goga?
Marijan Dović: V času, ko smo ustanavljali založbo, se je okrog DNŠ oblikovala živahna skupina intelektualcev in umetnikov, deloma povezana tudi s časopisom Park, ki sem ga urejal. Ko je Gregor predstavil svojo zamisel o založbi, sem bil najprej nekoliko skeptičen, če lahko v majhnem Novem mestu delamo resno založbo. Toda kmalu smo se na delo vrgli z navdušenjem. Bilo je precej romantično: dobivali smo se največkrat v danes propadajoči restavraciji Breg, na vrtu ali v Trdinovi sobi, in se o marsičem pogovarjali – o umetnosti, glasbi, literaturi, fotografiji. Kmalu se je ekipi pridružil tudi Damijan Šinigoj, ki je postal glavni urednik literarne zbirke.
Gregor Macedoni: Ko sem se lotil ustanavljanja založbe in knjigarne, sem Marijanu in Tomažu Konciliji rekel, da sem pripravljen voditi založbo, če bom imel pri njiju vsebinsko podporo. Takoj sta bila za. Pred vložitvijo registracijske vloge smo se na sproščenem srečanju pogovarjali o viziji založbe in takrat tudi izbrali ime založbe. Bilo nas je več, tudi Mitja, Damijan Šinigoj, pa Klavdija Kotar, Iztok Hotko, Borut Peterlin … (sledi obujanje spominov, natančneje, kdo je bil in kdo ne, kje so se dobili; nekdo med njimi reče: »Da se ne bomo skregali okoli zgodovine,« sledi smeh – op-p.). Ob neki priložnosti v času ustanavljanja založbe se spomnim, da je Tomaž (Koncilija op-p) rekel, da je zanj ključno, da pridobimo avtorje, ki so bili že takrat uspešni in znani dolenjski avtorji, kot so Barica Smole, Milan Markelj in Damijan Šinigoj. Vsi navedeni so v naslednjih letih tudi objavili svoja dela pri Gogi in sodelovali z nami. Damijan Šinigoj je kmalu prevzel urednikovanje Literarne zbirke Goga, Marijan pa je bil predsednik krovnega uredniškega sveta založbe.
Marijan Dović:V praksi je to pomenilo, da sem bil nekakšen koordinator in spodbujevalec, saj so imeli področni uredniki načeloma precej proste roke. Kmalu smo prišli do tega, da bi bil Damijan Šinigoj najprimernejši urednik literarne zbirke, imel je voljo in čas ter zelo avtentičen pristop do avtorjev, medtem ko sem se sam že loteval akademske kariere, pa tudi Tomaž je bil polno zaseden. Odločili smo se, da bo naša prioriteta ravno literarna zbirka, a smo obenem snovali tudi druge zbirke – glasbeno, strokovno, mladinsko. Uredniški svet je bil zamišljen kot nek povezovalni organ, v katerem bi bili že po funkciji tudi uredniki posameznih zbirk in Parka. Člani prvega uredniškega sveta so bili sicer poleg mene še Brigita Judež, Iztok Hotko, Tomaž Koncilija, Damijan Šinigoj, Klavdija Kotar, Milan Markelj in Damir Skenderović.
Mitja Ličen:Takrat sem bil že bivši predsednik DNŠ, delal sem mednarodni filmski festival kratkega filma Sniff. Če se prav spomnim, mi je Gregor v nekem trenutku rekel, da se bom moral odločiti, kaj bom delal …
Gregor Macedoni:Nikoli nisem vodil založbe kot redno zaposlen sodelavec. Bil sem v redni službi in sem vodil založbo poleg zaposlitve. Zgodba založbe je bila v prvih letih navdihujoča in sem to rad delal, hkrati pa je bilo sčasoma vse težje, ker sta tako založniška dejavnost kot knjigarna hitro rasli. Po nekaj letih se je založbi pridružil Mitja, ki je bil tudi bivši predsednik DNŠ. Kasneje je po zelo naravni poti uspešno prevzel vodenje založbe.
Mitja, torej si prvi, ki je profesionalno opravljal direktorsko funkcijo. Kakšne so bile želje, načrti in cilji? Kako si usklajeval vse dotedanje dejavnosti založbe?
Mitja Ličen: Moj pogoj za prevzem vodenja Goge je bil, da se revija Park osamosvoji, da se torej organizira kot samostojna pravna oseba. Premalo sinergije je bilo z ostalim Goginim programom. Park je bil že v Gogi povsem neodvisen medij, na katerega založba ni imela nikakršnega vpliva. Edina razumna poteza je bila, da se naše poti ločijo in da poleg uredniške prevzamejo tudi organizacijsko in finančno odgovornost. Seveda jih nismo samo postavili pred vrata. Z lokalnim partnerjem sem se dogovoril, da jim je zagotavljal brezplačen tisk, kar je bil takrat eden največjih stroškov pri produkciji revije. Je pa bila odločitev glede revije Park del širšega konteksta. Tako sem se odločil, da bomo tudi ostale vsebine racionalizirali. Če smo do takrat delali vsebinsko zelo raznoroden program, smo še posebej v času krize, vso energijo usmerili v Literarno zbirko Goga. Opustili smo glasbeno zbirko Goga musica, mladinsko zbirko Lunapark ter humanistično zbirko Anagoga. V tistem času sem se namreč zavedel, da je Goga premajhna, da bi lahko visoko kvaliteto zagotavljala v tako široko zastavljenem programu. Tu ne govorim le o kvaliteti izdaj, temveč tudi o distribuciji, promocijskih aktivnostih, prodaji pravic v tujino itd. Smo pa dodali nove vsebine, ki so se lepo pokrivale z izdajami literarne zbirke. Gre za vzpostavitev literarne rezidence, bolj konsistentno izvajanje mednarodnih promocijskih aktivnosti naših avtorjev, izdajanje revije Rast, organizacijo festivala Novomeški poletni večeri in festivala Novo mesto Short, podelitev nagrade za najboljšo zbirko kratkih zgodb novo mesto in konec koncev tudi za vzpostavitev literarnega agenta. Vse to so dejavnosti, ki izhajajo iz istega jedra, zaradi česar lahko vsem vpletenim zagotavljamo vrhunsko kvaliteto.
Gregor Macedoni: Park je bil v nekem obdobju zelo uspešen na medijskem razpisu ministrstva za kulturo. Recimo, da jim je podpora povečala dotedanji letni proračun za trikrat. Kasneje je podpora izrazito padla. To se je izkazalo za velik problem, saj se je na boljše veliko lažje navaditi kot na slabše. Je bil pa Park zelo izstopajoč projekt, ki je razširjal zgodbo Goge na nove ljudi in vsebine. Ko listam po starih izvodih časopisa, je vedno nostalgičen občutek.
Marijan Dović: Tudi sam na Park gledam s precej nostalgije, konec koncev sem bil več let njegov kolumnist in prva tri leta celo urednik – če izvzamem prvo številko, ki jo je pripravila Maja Žlogar. Takrat sem bil zelo ponosen, da smo že takoj vzpostavili določene kriterije profesionalizma. Časopis je izhajal redno, honorarji resda niso bili veliki, toda bili so tu. Imeli smo odlično ekipo z veliko energije, zlasti imam lepe spomine na fotografsko sekcijo, Boruta Peterlina, Tomaža Grdina, Boštjana Puclja, Klemena Vuico in druge – mislim, da je bil Parkeden od generatorjev fotografskega preporoda v mestu. Tudi v oblikovnem smislu smo z Jurijem Kocuvanom hitro dosegli zavidljivo visoko raven. Moja naslednika, Damir Skenderović in Uroš Lubej, sta vsak po svoje peljala zadevo naprej in razvijala kakovosten in kritičen časopis, kakršnega v Novem mestu še nismo imeli. Res škoda, ker se Parkni ohranil, ta prostor potrebuje tako revijo. Sem pa zelo dobro razumel, zakaj je moral Park na svoje: upal si je biti kritičen tudi do tistih, s katerimi literarna založba sicer lahko imenitno sodeluje – lokalnih oblasti in gospodarskih družb.
Založba Goga je ena izmed redkih, kjer je ustanovitelj študentska organizacija, društvo. Beletrina, recimo, se je osamosvojila. Ste kdaj razmišljali, da bi se založba Goga osamosvojila? Kaj govori temu v prid in kaj ne?
Mitja Ličen: Vse ima svoje prednosti in slabosti. Trenutno je razmerje, kot ga imamo, optimalno, saj nam ustanovitelj pušča povsem proste roke. Vprašanje pa je, kako bi bilo, če bi se nam zalomilo in bi potrebovali zelo aktivnega ustanovitelja. Od študentov je nerealno pričakovati, da bi preučevali bilance ali se ukvarjali s sanacijami podjetij. Kar se tiče prispevka v Gogin proračun, pa lahko povem, da je lansko leto prispevek ustanovitelja znašal le 1,25 % proračuna založbe. To pomeni, da smo se finančno že povsem osamosvojili.
Gregor Macedoni: Goga je prerasla osnovni, začetni okvir oziroma je izpolnila namen, ki ga ima vsak zavod kot pravna oseba ob ustanovitvi. To je, da pravno samostojni subjekt naredi več in bolje, kot bi se to izvajalo v okviru struktur ustanovitelja. DNŠ je bil na začetku pomemben finančni podpornik delovanja založbe, zagotavljal je tretjino prihodkov založbe. Ta delež se je z leti zmanjševal. Mitja je ubral pravilen pristop z večjo stopnjo neodvisnosti. Vprašanje je, kaj lahko danes DNŠ ponudi kot ustanovitelj. Gotovo pa je prav, da se ustanovitelju vsaj s pozitivno referenčno zgodbo vrača za vse, kar je bilo vloženega v projekt založbe.
Ne vidim razloga, zakaj bi povsem spreminjali nekaj, kar dobro dela, raste … Da se ne zapletemo v – za javnost morda ne toliko zanimive formalne podrobnosti – me zanima, kako ste razmišljali o vsebini, sodelavcih, avtorjih, vsem poklicem, ki so potrebni za nemoteno delovanje založbe? Omenili ste že Tomaža Koncilijo, ki je na začetku poudaril, da je treba voditi založbo tako, da si bodo že takrat uveljavljeni avtorji želeli objavljati pri založbi. Torej se niste omejili na Dolenjsko, čeprav je na začetku izšlo veliko del avtorjev, ki so živeli in ustvarjali na tem koncu Slovenije.
Gregor Macedoni: Želeli smo si uredniško vodeno založbo. Ekipo z lektorji, prevajalci, oblikovalci. Naše naslovnice, ki jih je oblikovno odlično zastavila Sandra H. Grum, sicer tudi avtorica obstoječega znaka založbe, so bile od nekdaj likovno unikatne in prepoznavne. Gradili smo založbo s ciljem, da pritegnemo avtorje. Zavedali smo se napak naših predhodnikov. V začetku devetdesetih let je zamrla velika, pomembna in vsebinsko razvejana Dolenjska založba. Revija Rastje bila aktivna, vendar je na neki način bolj ohranjala doseženo in ni zmogla novih preskokov. Vse te vzporedne in predhodne zgodbe so nam pomagale, čeprav nismo bili z nobeno neposredno povezani. Lahko bi rekli, da smo samorastniška založba.
Marijan Dović: Seveda smo si želeli imeti dobre avtorje, a težava je bila v tem, da smo bili sprva povsem neznani. Celo literarne natečaje za nova besedila smo objavljali. Toda dobivali smo vse več besedil in selekcija je postajala vse strožja. To je bilo seveda nujno, kajti naša ambicija je bila, da ne ostanemo založniški servis regionalnih avtorjev, temveč pomembna nacionalna založba. Poleg literarne zbirke, ki je bila ves čas v ospredju, smo na noge postavili tudi strokovno zbirko Anagoga, ki jo je vodil Iztok Hotko, zbirko Lunapark, ki jo je urejal Lenart Zajc, in zbirko Goga Musica, ki sem jo urejal jaz. Vsaka zbirka je dala zanimive rezultate, četudi vse niso obstale do danes. Na dolgi rok se je pri Anagogi pokazal problem, da nismo mogli tekmovati z veliki založbami, recimo, na znanstvenem področju, enostavno nimamo ustreznega univerzitetnega in raziskovalnega zaledja. Glasba je bila posebno poglavje, tu sem bil osebno zelo angažiran in izdajali smo unikatno glasbeno zbirko Goga Musica. Takrat smo bili praktično edina slovenska založba, ki se je ukvarjala z mešanico jazza, etna in šansona: pri nas so izhajali Caminoigra, Fake Orchestra, Brina&String.si, Bossa de novo, Vasko Atanasovski, najvidnejši slovenski jazzisti, projekti delavnice Jazzinty … Poleg tega smo imeli tudi zbirko Goga lp, ki je izdala nekaj izjemnih albumov novomeških glasbenikov, na primer prvenec Moveknowledgement Sun Sun. Skupaj smo izdali čez petdeset zelo kvalitetnih zgoščenk, mnoge od njih bodo obstale kot trajen in dragocen prispevek v zakladnico slovenske glasbe. Glasbena zbirka je žal postopoma zamrla, zgoščenka kot medij je bila v zatonu, pojavili so se tudi konkurenčni založniki, najprej Sanje, in nekako je pri nas začetne energije zmanjkalo. Sem pa zelo vesel, da naše poslanstvo uspešno nadaljuje ljubljanska Celinka z Janezom Dovčem na čelu.
Znanstvene založbe so spet v nezavidljivem položaju. Se je vmes zgodilo, da vam je bilo žal, da ne izdajate znanstvenih del?
Mitja Ličen: Vsake toliko pride kakšen res odličen tekst, vendar se temu izogibamo. Podobno velja za glasbenike in za mladinska dela. Zaradi enega dobrega projekta, ne glede na zvrst, jih ne bi radi razočarali in ne-vem-kaj-vse obljubljali. Gre za drugačen način dela, produkcije, distribucije in promocije, zato se raje osredotočamo in vse sile usmerimo v literarno zbirko. Ne pravim, da a priori izključujem možnost programske širitve. A ta mora priti res premišljeno.
Gregor Macedoni: Specifičnost Novega mesta je tudi v tem, da je ustvariti in ohranjati ustvarjalno jedro v regionalnem okolju, ki nima samoumevne humanistične akademske zaslombe, velik izziv. Ni delovnih mest oziroma kadrov, ki jih univerze s humanističnimi fakultetami in inštituti imajo; gre za ljudi, ki poleg rednega dela delajo še v uredništvih in na založniških projektih. Zaradi majhnega okolja in ranljivosti je treba paziti, da Goga ne bi delala preširoko oziroma preobsežno. V času mojega vodenja smo med prvim zagonom tudi povečevali širino delovanja in si s tem zagotovili kakšno simpatijo, pohvalo več. Sedaj je drugače in je prav, da se ekipa zna osredotočati na osnovno dejavnost in iskati najbolj sinergične programe.
So bile prve nagrade zlata ptica, fabula za Nejca Gazvodo in nagrada za prvenec za delo Stanko Hrastelj prelomnice v širšem dojemanju založbe Goga? So močno odjeknile v slovenskem prostoru, je Goga bila deležna večje, ne samo medijske, pozornosti?
Gregor Macedoni: Že pred prvimi nagradami so nas izven Novega mesta prijazno trepljali in hvalili; bili smo vsem simpatični, prijetni lokalci, kot se je zdelo, nismo bili nikomur konkurenti. S prvimi nagradami smo postali resen založniški subjekt. V nekem obdobju smo imeli najbolj sveže, nove obraze (Brulc, Hrastelj, Gazvoda), težko so nas spregledali. To je sovpadlo z obdobjem, ko bi skoraj izgubili programsko podporo na Ministrstvu za kulturo. Imeli smo nesporno kvaliteten program, vendar premajhen obseg za konkuriranje drugim velikim založbam t. i. prve lige. Takrat smo se za las rešili po pritožbi. Javno financiranje iz proračuna in kontinuiteta gresta z roko v roki. Težko prideš notri in včasih še težje ta status ohranjaš. Je pa stabilna programska podpora za založbo, kot je Goga, ključna.
Mitja Ličen: Še vedno čutimo posledice izpada izpred desetletja. Ko si enkrat sistemsko podprt, je vse lažje. Je pa seveda pomembno, kako zastaviš delo v primeru podpore s strani države. Nam pomeni ta del podpore predvsem stabilnost, ki nam omogoča kolikor toliko resno nastopanje na mednarodni sceni, kjer so partnerji finančno bistveno močnejši, projekti pa se načrtujejo tudi nekaj let vnaprej. Brez dobrih temeljev doma je vključevanje v resne projekte v tujini praktično nemogoče.
Založba Goga se je torej najprej financirala iz DNŠ in javnih slovenskih, sedaj pa vse bolj evropskih sredstev?
Mitja Ličen: Kar se tiče financiranja ima Goga sedaj tri stebre, ki prispevajo največji del subvencij. To so Evropska unija, Javna agencija za knjigo Republike Slovenije in Mestna občina Novo mesto. Vsak od teh financerjev ima svoje zahteve. MO Novo mesto podpira predvsem lokalne projekte, JAK RS projekte na nivoju države, EU pa projekte, ki imajo dodano mednarodno vrednost. Poseben izziv je pravilno krmariti med vsemi tremi financerji, ob tem pa delati program, ki je vrhunski in hkrati tudi zanimiv za širšo publiko. Brez tega zadnjega bi bilo vse skupaj samo sebi namen. Je pa to krmarjenje mogoče le ob res koherentnem programu in brez prej omenjene racionalizacije bi bilo vse skupaj nemogoče. Da povem še v številkah. V Gogi je 6 redno zaposlenih ljudi, letno dobimo pozitivne odgovore na približno 60 razpisih. Ob rednem delu knjigarne izdamo približno 12 knjig, štiri številke revije, izvedemo prek 100 dogodkov v Sloveniji (tudi v okviru treh festivalov), gostimo 10 tujih avtorjev v rezidenci ter opravimo vsaj 5 gostovanj v tujini. Založba Goga ob tem trenutno vodi še evropski projekt Reading Balkans, v katerega je vključenih 7 tujih partnerjev s približno 40 rezidencami, z jesenjo pa pristopamo k novemu, kjer bomo v družbi 23 partnerjev iz vse Evrope.
Gregor Macedoni: Stabilno financiranje je vedno ključno. Veliko naporov smo v prvih letih DNŠ namenili postavitvi lastnega študentskega servisa, ki nam je zagotavljal neodvisen finančni vir. Samo tako si prava civilna družba. Predvsem zato smo v Novem mestu lahko naredili tako močno zgodbo, ko smo imeli, glede na relativno število študentov, najmočnejšo študentsko sceno v Sloveniji. Kasneje, ko sem prišel na Mestno občino Novo mesto, je moja nekdanja sodelavka iz DNŠ rekla, da ne zavedajo, kakšen »žid« prihaja (smeh vseh prisotnih). Če se vrnem nazaj: poleg stabilnih financ bi za zgodbo Goge izpostavil še pomen knjigarne. Založniško dejavnost lahko izvajaš skoraj v vsakem prostoru: kleti, sobi, če imaš pred seboj računalnik in še kakšen kos tehnološke opreme. Da ustvariš duhovni prostor, je potrebno več. Rabiš srečevališče, fizični prostor, kjer se ustvarja interakcija med ustvarjalnimi posamezniki. Potrebuješ prireditveni prostor. Vse to sem videl takrat v praznem, na novo urejenem atriju. Bil je sicer čas, ko so bile knjigarne na splošno v usihanju. Podpora delovanju knjigarn v času ministrice Andreje Rihter je bila zelo pomembna.
Mitja Ličen: DNŠ je bil v začetnih letih Goge izjemno pomemben, saj so bile subvencije občine smešno nizke in le s podporo DNŠ smo lahko prebrodili prva leta delovanja. Knjigarna Goga je še vedno zelo pomembna. Na njej sloni celotna založba skupaj s prireditvenim programom. Pravzaprav si založbe brez knjigarne ne znam predstavljati. Skozi knjigarno pride največ novih sodelavcev, je »baza« za celoten festivalski sklop in hkrati izhodišče vseh mednarodnih projektov, tudi literarnih rezidenc.
Novomeška publika je fantastična, vsi nam jo lahko zavidajo. Sproščeni so, sprašujejo, komentirajo. Spomnim se, da je Mihi Mazziniju občudovalec prinesel majhna darila, vsa vsebinsko povezana s temami njegovih kolumn, literarnih del. Presunljivo. Tako kot nekaj manj kot 200 obiskovalcev letos na pogovoru s Svetlano Slapšak, ki ima v Novem mestu klub oboževalcev. Redko se zgodi, da so literarni večeri z domačimi avtorji tako dobro obiskani. Nič od tega ni samoumevno.
Mitja Ličen: Take male stvari mi dajo največ zadoščenja.Vedno pravim, da naš cilj ni izvajanje razvedrilnega programa, temveč vsebin, ki v mesto vnašajo novo dinamiko in pokažejo mladim, da je ukvarjanje s kulturo nekaj najlepšega, ostalim pa na nevsiljiv način osvetljuje samoumevne reči z zornih kotov, ki jih niso pričakovali. Vedno znova me navduši, ko vidim, da smo platforma, ki omogoča novomeškim ustvarjalcem vzpostavljanje novih stikov z ljudmi, ki jih sicer morda ne bi nikoli srečali, da se rojevajo nova prijateljstva, prihaja do sodelovanj in da se konec koncev tudi mladi odločajo za kreativne poklice. Ni naključje, da imamo generacijo mladih režiserjev, ki so v svojem srednješolskem obdobju obiskovali filmski festival Sniff, da imamo jazz glasbenike in fotografe, ki so bili izpostavljeni festivalom, kot sta Fotopub in Jazzinty. Vsi ti ljudje so del skupnosti s svojimi socialnimi mrežami in prek njih lažje senzibiliziramo celotno lokalno skupnost. Seveda pa je pomembno tudi to, da nismo zaprti v svoj svet samozadostnosti in da ob vsakem dogodku pomislimo na obiskovalce. Naš cilj je, da se obiskovalci poslovijo od nas z željo po vnovični vrnitvi. In to je v resnici najtežji del. Kako predstaviti vrhunske vsebine, ki bodo prepričale širšo skupnost, hkrati pa dale zadoščenje umetnikom. Za večino področij velja, da vrhunsko ni ravno prijatelj z množičnim. Zame osebno je največji izziv prav spajanje teh dveh elementov.
Avtorji založbe Goga so vrhunski, cenjeni in nagrajevani. Boris A. Novak, letos je dobil nagrado Prešernovega sklada za življenjsko delo, rad pove, da nobena založba pred Gogo ni hotela objaviti njegove pesniške norosti treh del epa Vrata nepovrata. Miha Mazzini je dobil kresnika za Otroštvo. Letos sta bila med deseterico Vinko Möderndorfer z romanom Druga preteklost in Maja Gal Štromar z Žensko drugje. Tadej Golob je napisal Jezero, najbolj prodajano knjigo v Sloveniji leta 2017. Naša avtorica je fenomenalna Svetlana Slapšak, Sebastijan Pregelj in mnogi drugi, vseh ne morem našteti. Kako Gregor in Marijan gledata na današnjo podobo, ugled, nagrade, dogodke, vse, kar dela založba sedaj? Sta si na začetku lahko predstavljala?
Marijan Dović: Na Gogo sem zelo ponosen, mislim, da je krepko presegla moje predstave izpred dveh desetletij. Še vedno rad tu in tam sodelujem z novo ekipo, spremljam, kaj se dogaja, pijem odlično kavo v knjigarni in preberem praktično vse knjige, ki jih izdamo – uredniškim izbiram Jelke Ciglenečki človek pač res lahko zaupa. Vsekakor pa se dobro zavedam, da takšne stvari niso samoumevne, zato upam, da bo to obdobje kar trajalo in trajalo.
Gregor Macedoni:Gogo vidimkot svojega otroka.Veliko mi pomeni, da lahko še vedno pridem v knjigarno na kavo, da obiskujem dogodke. Preberem vsaj polovico izdanih knjig. Vem, da je takšno založbo na tem nivoju v Novem mestu težko vzdrževati. Včasih se bojim, da bodo številni znali Gogo ceniti šele, ko je ne bo več. Zato naj traja. Ko gledam nazaj, je bilo nekaj naivnih potez, še veliko več pa drznih in profesionalnih potez, idej – vse se je obrestovalo.
Kakšni so načrti v prihodnosti? Kako ohraniti in hkrati širiti, smiselno, obvladljivo dopolnjevati program založbe?
Mitja Ličen: Načrtov za prihodnost je veliko. Seveda je željá vedno več od zmožnosti, ampak zaenkrat nas to ne frustrira. Pomembno je, da imamo razdelano vizijo in da smo se, ko se pojavi nova priložnost, pripravljeni odzvati takoj. Ob tem moram izpostaviti svoje sodelavce. Založba Goga ima visok ugled med avtorji in bralci predvsem zaradi urednice Jelke Ciglenečki. Za vsemi našimi festivali in knjigarno je Vesna Kelbl. Za vsakim našim projektom je ime in priimek in prav na vse sem ponosen. Res lepo je delati v tako predanem kolektivu, kot ga ima Goga. Dokler bo tako, si ne predstavljam, da bi lahko naleteli na nerešljivo težavo.
Je kakšen od nekdanjih dogodkov, ki bi si ga želeli obuditi?
Mitja Ličen: Najbolj pogrešam Gogine poletne vrtove v Kostanjevici. Šlo je za večdnevni festival, na katerem je Goga predstavila svojo celoletno glasbeno in knjižno produkcijo. Branko Jordan je kot vodja festivala med udeleženci vedno pričaral tako intimno in prijateljsko vzdušje, kot ga nisem srečal še na nobenem podobnem festivalu.
