Sredi 19. stoletja se med prebivalci živečimi na ozemlju Slovenije prične narodno prebujanje in zavedanje lastne nacionalne identitete. To je čas, ko se kažejo želje po tem, da oblast dobi ljudstvo, in čas, ko kmet postaja gospod. V istem obdobju se sprostijo tudi pravila o ustanavljanju društev. Ta so blagodejno vplivala na delovanje skupnosti, jim dvigale narodno zavest, spremenila način življenja ljudi in se prilagajala njihovim potrebam.
Po Slovenskem etnološkem leksikonu je društvo definirano kot organizirana skupina ljudi, ki deluje po sprejetih pravilih, ima skupne cilje in interese. Bistveni element za obstajanje društva sta prostovoljni pristop in trajnost članstva (2004: 100). Vsako društvo pusti tudi svoj pečat v določenem zgodovinskem obdobju, saj se prilagaja potrebam človeka in skupnosti, v kateri deluje. Naj si bo to, da zagovarja interese skupnosti, jim dviga moralo ali skozi njihov vsakdan.
Prve oblike društev se pojavijo v 14. stoletju. To so bili cehi in bratovščine, ki so delovali brez državnih zakonskih predpisov. Njihov cilj je bil, da socialno in pravno zaščitijo rokodelske panoge, vzgajajo in strokovno usposabljajo člane ter sodelujejo pri verskih obredih in cerkvenih svečanostih. Omenjena društva so v družbi dobivala veliko veljavo ter postajala sumljiva absolutističnemu vladarju. Ta je želel dobiti nadzor nad njihovim delovanjem, zato je uveljavil pravico do potrjevanja društvenih pravil (gl. Enciklopedijo Slovenije 1988: 348).
Z letom 1848 pride do sprememb pri ustanavljanju društev. Uveljavljena je bila pravica do svobodnega združevanja, zato se od omenjenega leta naprej začne ustanavljati mnogo društev. »Društvo je ustanovljeno, kadar pristopi vsaj dvajset udov in kadar izvoli odbor. Ud sme biti vsak polnoletni avstrijski državljan, moškega spola, ako se zglasi pri društvenem vodstvu, ako ga odbor sprejme in ako mu postava ne brani pristopiti k političnemu društvu,«(Dolenjske novice, 1. 2. 1894, št. 3, str. 23) kot je zapisano pravilo pod 4. točko Katoliškega političnega društva v Novem mestu, ustanovljenega leta 1894.
Druga polovica 19. stoletja je pomembna za slovenski narod. Tako so se ustanavljala različna društva, ki so krepila slovensko narodno zavest, dvigala družbeno kulturno in izobrazbeno raven slovenskega naroda. Kot za primer lahko navedem pravilo pod 2. točko Katoliškega političnega društva v Novem mestu. »Društvu je namen: pospeševati slovenskega naroda duševni in gmotni napredek v verskih, državnih, občinskih, šolskih, gospodarskih in socialnih zadevah; razširjati med Slovenci versko, narodno in gospodarsko izobraženost; braniti verske, narodne in državne pravice slovenskega naroda in pospeševati ustavni razvoj avstrijske države po geslu: Vse za vero, dom, cesarja!« (Dolenjske novice, 1. 2. 1894, št. 3, str. 23).
Tudi na Dolenjskem so se ustanavljala društva, ki so skrbela za dvig narodne zavesti, izobrazbo, kulturo in tudi družabno življenje. Ustanavljala so se razna bralna društva, učiteljska društva, podporna društva študentom, vinotržna društva, tujskoprometna društva … Kot najbolj aktivna društva v Novem mestu bom izpostavila Katoliško rokodelsko družbo, Dolenjsko pevsko društvo, Prostovoljno gasilsko društvo Novo mesto in telovadno društvo Sokol Dolenjska. Našteta društva so med seboj mnogokrat sodelovala, skupaj prirejala prireditve, kot so plesi, zabave, gledališke predstave, izlete in druge družabne večere. Vsa našteta društva so od svojega nastanka pa vsaj do začetka druge svetovne vojne aktivno delovala, kljub vzponom in padcem. Predstavila bom začetke njihovega delovanja, da dobimo vpogled, kako so prva društva delovala od svojega nastanka.
Prvo društvo, ki sem ga videla kot najbolj aktivno v drugi polovici 19. stoletja, je Katoliška rokodelska družba, ki je bila v Novem mestu ustanovljena leta 1886. Ta je v prvi vrsti skrbela, da se kmečki mladeniči »vadijo vsega lepega in dobrega za stan in življenje/…/; družbo, ki jim po možnosti lika um in blaži srce; družba, ki jih privaja bratovske ljubezni, jim podaja poštenega razvedrenja in razveseljevanja, da jih tako obvaruje napačnih potov, po kterih mladina tako rada išče grešnega veselja«(Dolenjske novice, 15. 10. 1886, št. 20, str. 155-156). Visoka deželna vlada in škofijstvo jim je leta 1886 odobrila društvena pravila, da so lahko pričeli z delovanjem. Po letu svojega delovanja (1887), v mesecu maju, so iz Ljubljane prejeli društveno zastavo. Ta je imela na eni strani podobo sv. Jožefa, društvenega varuha, na drugi strani devico Marijo, spodaj v kotu dve sklenjeni roki, ki sta predstavljali znak ljubezni, ki je vladala v družbi. Zastavo so blagoslovili na binkoštno nedeljo (29. 5.) v Kapiteljski cerkvi (Dolenjske novice, 15. 5. 1887, št. 10, str. 77). Nova zastava se je nesla v slovesnem sprevodu, spremljalo jo je ljudstvo, ki mu je sledila mestna godba, tej so sledili odposlanci novomeških družb, ter šentviško in ljubljansko društvo rokodelskih pomočnikov z zastavami, za njimi je korakalo 12 deklet. Prvi dve sta nosile šopke, drugih deset pa na svilnatih trakih v cesarskih in narodnih barvah novo zastavo. Za zastavo je stopalo Novomeško društvo rokodelskih pomočnikov. Meščanska straža je delala špalir, ob obeh straneh pod poveljem (Dolenjske novice, 1. 6. 1887, št. 11, str. 82).
Društvo je svojim članom nudilo razna izobraževanja, kot so računovodstvo, branje, pisanje in učenje slovnice v nemškem in slovenskem jeziku, risanje, zgodovino, zemljepis in fiziko. Vse predmete so učili profesorji novomeške gimnazije. Urili so jih tudi v petju, gledaliških predstavah in govorništvu (Dolenjske novice, 1. 8. 1907, št. 15, str. 154). Vse vrline, ki so jih pridobivali v društvu, so dobro izkoristili. Za svoje člane in preostale meščane so prirejali zabave s tombolo, veselice, izlete, gledališke predstave itd. Programi, ki jih je društvo pripravljalo, so bili vedno množično obiskani, prostori pa velikokrat premajhni. Da je društvo zgledno delovalo in bilo med ljudmi priljubljeno, priča naslednji zapis: »Kar obstaja naše društvo, vživa od našega občinstva vedno veliko priznanje. Priča temu je njihov lepi dom, ki se je napravil le po dobrotnih darovih, priča vsakoletne veselice, ki so primeroma vedno bolj obiskana nego enake druzih društev«(Dolenjske novice, 15. 1. 1899, št. 2, str. 17).
Naslednje zelo aktivno društvo v Novem mestu je Prostovoljno gasilsko društvo Novo mesto. Prvo gasilsko društvo je bilo ustanovljeno v Metliki, leta 1869. Čez sedem let (1876) je županstvo občine Novo mesto privolilo v nastanek gasilskega društva Novo mesto (leta 1933 se je preimenovalo v Prostovoljno gasilsko društvo Novo mesto). Pobudo za ustanovitev sta dala Joh Pollack in Adolf Guštin, ki sta idejo za prostovoljno gasilsko društvo dobila od Celjanov in Metličanov, ki so že imeli svoje gasilsko društvo. Statut o delovanju društva so predali že leta 1875, vendar so ga sprejeli šele naslednje leto. Novo nastalo društvo je v oskrbo prejelo občinsko gasilsko opremo, ki so jo leta 1877 razširili, saj so kupili požarne lestve, novo brizgalno in gasilske cevi. Navkljub novo pridobljene opreme ja gasilcem vedno primanjkovalo ustrezne gasilske opreme: »Zato pa prosi odbor, da bi se prekoristnega društva spominjale tudi bližnje občine, da bi društvo podpirali po možnosti veleposestniki, grajščaki iz okolice in župnišča. Pokazalo je društvo preteklo leto, pri slovesnosti svojega dvajsetletnega obstanka, da čvrstno napreduje, da ima čilih moči, toda krepkemu razvoju so prvi pogoj dobra gasilna orodja v zadostni množini, le-ta se pa morejo le nabaviti ako doide društvu zares gmotnih podpor«(Dolenjske novice, 1. 1. 1897, št. 1, str. 4). Da jim manjka dobre gasilske opreme ter finančne podpore se je izkazalo tudi, ko je na Drski gorel kozolec, oni pa niso priskočili na pomoč. »Gasilno društvo Novomeško pozivalo je vse občine, kolikor jih v nje okoliš spada, naj s kako letno podporo k društvu pristopijo ali se vsaj zavežejo. Stroške kolikor bi jih gasilno društvo vsled pomoči pri kakem požaru v dotični občini v istini imelo, povrniti«(Dolenjske novice, 1. 10. 1897, št. 19, str. 166). Leta 1924 gasilska oprema postane last društva. Gasilska društva so se ustanavljala tudi drugod po Dolenjskem. V Dolenjskih novicah so sporočali, da so gasilci slabo opremljeni z gasilsko opremo po drugih okrajih. Nekatere občine tudi brizgalnic niso imela. Sporočali so tudi o drugih slabostih, s katerimi se spopadajo gasilci:»V marsikateri vasi še jame nimajo, kjer bi se za prvo silo dobilo kaj vode, ampak jo morajo iz daljnih krajev nositi, kar je pa pri ognji jako zamudno« (1. 8. 1886, št. 15, str. 118).
Gasilcem ni primanjkovalo le nove gasilske opreme, ampak tudi članov. V Dolenjski novicah so tako pozivali k vstopu: »Pozivljam torej vso moško prebivalstvo, posebno pa naše mlajše gospode brez razlike stanu, pristopite kot delujoči član k »prostovoljnemu gasilskemu društvu«. Vsakemu se bode odkazal primeren delokrog. Le z združenimi močmi moremo v slučaju nesreče ohraniti sebe in svoje imetje« (Dolenjske novice, 1. 9. 1895, št. 17, str. 150).
Gasilstvo povezujemo tudi z družabnim življenjem. Društvo je skrbelo za veselice (vsakoletne ali ob jubilejih) s tombolo, srečelovom in plesom. Prebivalstvo se je z veseljem udeleževalo družabnih dogodkov, ki so jih prirejali gasilci: »/…/od tega društva prirejene veselice se izvrše vedno izborno in v splošnem zadovoljnost. Pri teh veselicah ne poznaš razlike stanu ali političnega mišljenja, tu se vse izborno in po domače zabava – ta dan je vse kakor ena družina, saj je pa tudi smoter društva vsakemu v sili pomagati, ne glede na stan, ne na kaj druzega«(Dolenjske novice, 15. 1. 1905, št. 2, str. 15). Ob posebnih dnevih so priredili javne vaje z orodjem. Naj navedem proslavo za 25 let delovanja. Jubilej so poklonili svojemu načelniku Gustinu. Skupaj z novomeško godbo so imeli sprevod skozi celotno mesto. Zbrali so se pred načelnikovo hišo, kjer so prižigali bengalične luči ter igrali različne pesmi. Zjutraj, 15. 8. 1896, so imeli budnico, ki je prebudila meščane. Z vseh hiš v mestu so vihrale zastave, mestna hiša je bila slavnostno okrašena s slavolokom. Novomeški gasilci so gostili tudi gasilce z drugih vasi. Skupaj so se odpravili v frančiškansko cerkev k sveti maši. Po končani maši so se društva zbrala pred mestno hišo. Podžupan je imel govor, sledil je sprevod po trgu in glavni ulici nazaj na trg. Obiskovalci sprevoda so gasilce obsipavali s šopki. Sledila je novomeška godba in napitnice. Zabava je trajala dolgo v noč (Dolenjske novice 1. 9. 1896, št. 17, str. 1).
Tretje društvo, ki je bilo aktivno na področju društvenega in družabnega življenja, je Dolenjsko pevsko društvo. Ustanovljeno je bilo leta 1885, ustanovili pa so ga »prijatelji lepega slovenskega petja« (Dolenjske novice, 1. 1. 1885, št. 1., str. 6). Kot so še pisali v Dolenjskih novicah: »To društvo vrlo napreduje in nam je dokaz, kako slovenska pesem zanima dolenjsko občinstvo. /…/ Priporočamo to koristno društvo vsem onim, ki se zanimajo za lepo domače petje« (15. 4. 1885, št. 8, str. 65). Svojo prvo veselico so priredili 29. novembra leta 1885 v Narodnem domu. Tudi v kasnejših letih ni bilo nič manj dejavno. Pripravljali so tombole s plesom, veselice, izlete, pevske večere, pomladne koncerte, jesenske koncerte … Njihovi nastopi so bili vedno pohvaljeni »koncert, kateri je sijajno vspel in zbudil splošno zadovoljnost. Obširen, da naravnost rečeno prebogat in vsestransko popolno sestavljen vspored«(Dolenjske novice, 1. 12. 1900, št. 23, str. 220).»Pevski del programa je izvrstno uspel ter gre tem malem številu izvršujočih članov glede njihove trudoljubivosti in marljivosti vsa priznanja in neomejena pohvala, da kljub nezapopaljivi mlačnosti nasproti društvu, kateri najbolj skrbi za zabavo ter tudi kar se je ravno ta večer splošno pripoznalo, podaje občinstvu tudi za naše razmere izboren glasbeni užitek, vseenako z veseljem izvršujejo pevske dolžnosti«(Dolenjske novice, 15. 11. 1897, št. 22, str. 187).
Leta 1904 sklenejo, da bodo spremenili nekatera društvena pravila. In sicer točko, kjer je označeno, da je društveni namen gojiti ne le petje, temveč tudi glasbo. Tako so osnovali znotraj društva salonski orkester. »To naj bi naj bil popolnoma samostojen klub društvenikov – godbenikov, z edinim namenom gojiti, glasbo v ožjem krogu, ter sodelovati pri društvenih koncertih prireditvah: nikakor pa ne tekmovati s že obstoječo godbo«(Dolenjske novice, 15. 4. 1904, št. 8, str. 74). Sklenili so tudi, da društvo od tega leta naprej goji novejšo, moderno slovensko glasbeno umetnost, pri tem pa ne zanemarja starejših slovenskih in slovanskih glasbenih umetnin. Vpeljali so tudi društvene simbole: črne čepice z jugoslovanskim grbom in male, ovalne, emajlirane ploščice v narodnih barvah z zlatim društvenim napisom (gl. Dolenjske novice, 15. 3. 1904, št. 6, str. 51).
Kot četrto društvo, ustanovljeno v drugi polovici 19. stoletja, naj izpostavim društvo, ki je pustilo velik pečat na področju športa – telovadno društvo Sokol. S Sokoli se pojavi športna strokovnost, tekmovalnost in pa množičnost. Telovadba ni bila več samo družabno-socialna in narodno-vzgojna prvina. V Sloveniji je bilo prvo Sokolsko društvo ustanovljeno v Ljubljani, leta 1863. Po Enciklopediji Slovenije je sokolstvo »nacionalistično telovadno gibanje slovenskih narodov«. Njegovi pripadniki so se imenovali sokoli, skupno oz. skrajšano ime organizacije je bilo Sokol. V slovanskih deželah Habsburške monarhije je bilo ustanavljanje sokolskih društev odgovor na delovanje nemške nacionalistične telovadne organizacije Turnverein« (1998: 143). Ali po opisu s časa ustanovitev sokolskih društev: »Sokol je narodno telovadno društvo. Zasajena so ta društva med nas Slovence po naših severnih bratih Čehih, kateri imajo ogromno število Sokolov. Sokoli se vadijo v telovadbi in gibčnosti telesa, kar ni le edino telesu v zdravje, pač tudi duši, kajti v zdravem telesu zdrava duša. /…/ Koliko vrednost ima, ako mlad človek pridno telovadi, ker mu pospešuje lepo rast telesa in tudi um utrjuje /…/ Sokoli so tudi narodni in s tem je tudi veliko rečeno./…/ Sokoli so pa tudi vzgledni domoljubi /…/ Torej tri stvari delajo Sokole koristne, priljubljene in vedno napredujoče: namreč: vežbanje telesa in udov, narodnost in iskrena ljubezen do domovine. Zato vidimo resnico: kamor Sokol pride in je dosedaj prišel, bil je navdušeno in gostoljubno sprejet.«(Dolenjske novice 1. 6. 1889, št. 11, str. 1).
V Novem mestu je bilo telovadno društvo Sokol – Dolenjski Sokol – ustanovljeno julija leta 1887. V Dolenjskih novicah so njihovo ustanovitev podprli z besedami: »Tako upamo, da se bode to telovadno društvo v kratkem razširilo do vsej Dolenjskej strani. Mi to gorko želimo, ker vemo, da bi se dalo na ta način v izbudo narodne zavesti neizmerno veliko storiti. Zato naj pristopijo vsi rodoljubni prijatelji telovadne, kakor hitro mogoče. Sedanjim Sokolom pa srčen »Na zdravje«!«(1. 8. 1887, št. 15, str. 117). Sokol je bil telovadno društvo, imel pa je tudi narodnobuditeljsko vlogo. »Pri Sokolih je to lepo, da so vrli in srčni Slovenci, da rabijo izključno le slovenski jezik, in da si trdijo telo s telovadskimi vajami in igrami. Lepo jih je videti, kjer koli nastopijo. Zato se novi »Dolenjski Sokol« kaj dopade ljudem.«(Dolenjske novice, 1. 9. 1887, št. 17, str. 134). Doživljal pa je tudi vzpone in padce: »Podpirajmo vsestransko čili naš Dol. Sokol, da se bo zopet opomogel in ne pustimo, da bi to društvo s tolikim navdušenjem in tolikimi žrtvami ustanovljeno, propadlo«(Dolenjske novice, 15. 1. 1901, št. 2, str. 18). Da je bilo društvo Sokol med aktivnejšimi društvi v Novem mestu in imelo vlogo vzgoje in narodnobuditeljsko vlogo, pa najbolj ponazarja prispevek zapisan v Dolenjski novicah leta 1908. »Sokol v Novem mestu je po številu članstva najmočnejše društvo v našem mestu. To je naravno; kajti namen Sokola je, povzdigniti nravne in telesne sile v slovenskem narodu./…/ Glede na ta namen obsojajo sokoli vse, kar bi zamoglo škodovati človeku na nravnosti ali zdravju. Sokoli obsojajo ponočevanje, vživanje opojnih pijač čez nujno potrebno mero, obsojajo preperljivost, ošabnost, sploh vse lastnosti, vsled katerih bi zamogla trpeti nravnost in telesno zdravje. Zaradi tega pa sokolska društva kot takšna tudi strasti političnih bojev ne poznajo. Sokoli s politiko nimajo nič opraviti. Pač pa so Sokoli izključno narodna društva. Kdor hoče stati pod sokolskim praporom, mora biti moralično neomadeževan./…/ Kar zadeva pa telovadbo, glavno sredstvo sokolske vzgoje, je glede na neprestano menjavanje članstva vsled vojaških naborov, vsled preselitev itd. težavno vzdrževati vendo polne telovadne vrste./…/ Častna dolžnost bodi torej vsakemu za telovadbo le količkaj sposobnemu članu: ob telovadnih urah vsi v telovadnico! Kdor bi imel ob telovadnih urah – ponedeljek, sredo, petek ob pol 9. do pol 10. ure zvečer – kakošen opravek, naj ga odloži na drugi čas. Brezbrižna udobnost (komoditeta) ali celo lenoba sta mrtvilo, ki krati življenje in pripravlja bolezen!/…/ Telovadba je dečkom nedvomno veliko koristnejša, kakor pa pohajkovanje po mestu in igranje z različnimi igračami po cestnem prahu ali celo igranje s kvartami po ulicah./…/ Sokolska društva niso ustanovljena za zabavo ali igračo, temveč za vzgojo.«(Dolenjske novice, 1. 4. 1908, št. 7, str. 52)
Junija leta 1889 so prejeli društveni prapor, ki so ga izdelale usmiljene sestre v Zagrebu. Ob prejemu novega prapora so priredili veliko slavnost, ki so se je udeležila sokolska društva iz Ljubljane in Karlovca. Novomeško društvo Sokol je k razvitju društvene zastave pozvalo tudi vse meščane ter jim naročilo, da naj prijazno sprejmejo tuje goste, poskrbijo za čistočo, olepšajo in okrasijo hiše s cvetličnimi kitami, zelenjem, smrečicami, napisi, razobesijo zastavo in podobno (gl. Dolenjske novice, 1. 6. 1889, št. 11, str. 89). Po češkem zgledu so Slovenci skrojili svojo uniformo. Rdeča srajca, siv suknjič, nizka okrogla kapa s sokoljim peresom, pripetim s kokardo. V začetku leta 1892 se je Sokolski odbor odločil, da opustijo dosedanje pokrivalo in si omislijo čepico.
Sokol ni bil le telovadno društvo, ki bi čepelo v telovadnicah in vadilo svoje telo. Večkrat so v sodelovanju s preostalimi društvi organizirali izlete, imeli pustne večere, z ustanovljeno dramsko sekcijo so se preizkusili tudi na gledaliških odrih, pripravljali so Miklavževe večere in podobno.
Tako je bilo delovanje prvih društev, ki so bila ustanovljena v Novem mestu po letu 1848. Aktivnost društev pa je prekinila prva svetovna vojna. Del moškega prebivalstva je bil mobiliziran, društvene prostore so uporabili za potrebe vojne. Društveno in družabno življenje je tekom vojne zamrlo. »V Narodni čitalnici v Novem mestu se z ozirom na vojni čas in na vladajoče splošno razpoloženje za hrumne zabave običajna veselica na Silvestrov večer letos opusti«(Dolenjske novice, 11. 12. 1914, št. 36, str. 143).
Po končani prvi svetovni vojni Slovenija postane del Kraljevine SHS, kasneje Kraljevine Jugoslavije. S tem se spremenijo tudi zakoni o ustanavljanju društev. »Ustanavljanje društev. V zadnjem času se množe slučaji, da prijavljajo ljudje vstanovitev društev po predpisih starega avstrijskega zakona o društvenem pravu z dne 15. novembra 1867, št. 134 drž. Zak., deželni vladi za Slovenijo, dasi je ta zakon že davno razveljavljen in velja sedaj naredba Narodne vlade SHS v Ljubljani, št. 134, z dne 25. Novembra 1918, uradni list št. 14. Določbe te naredbe se glase: 2. Društvo mora vstanovitev pravila in sedeža društva, dalje člane vodstva tekom treh dni naznaniti pristojni oblasti. Enako je naznaniti vsakovrstno izpremembo teh okolnosti. 5. Pristojna oblast je okrajno glavarstvo, v mestih z lastnim štatutom magistrat; tam, kjer je v mestu policijsko ravnateljstvo, pa to. 6. Vse vloge društva so proste koleka. Občinstvo se opozarja na to naredbo, da se je drži in tako izogne časovnim zamudam in nepotrebnim stroškom« (Dolenjske novice, 1. 5. 1919, št. 18, str. 71).
Po vojni se niso spremenila le društvena pravila. Društva so po štirih letih spanja oživela. 29. oktobra 1914 so v Novem mestu proslavili narodni praznik osvobojene Jugoslavije. Na praznik so se vsa društva zbrala pred Mestno hišo s svojimi prapori. »Sokolska zastava je čez štiri dolga leta teme in sramote vsegermanske brutalnosti zopet zmagoslavno zavihrala na javnem trgu dolenjske metropole. /…/ Novomeški Sokol je nastopil polnoštevilno, v kolikor ni strahota vojske razredčila njegovih vrst«(Dolenjske novice, 7. 11. 1914, št. 45, str. 173). Ravno tako so začeli urejati društvene prostore, »da se začne zopet v našem mestu vsaj malo razvijati družabno in pa kulturno življenje, ki je v predolgi dobi strašne vojne naravno moralo zastati«(Dolenjske novice, 14. 3. 1918, št. 11, str. 43). V Narodni čitalnici so se začele prirejati različne kulturne, umetniške in zabavne prireditve, ki so jih organizirala različna društva.
Z letom 1941 se društva zopet soočajo s težavami delovanja, saj pride druga svetovna vojna. Okupatorji so prepovedali delovanje društev ter vsa razpustili. Vendar vsa društva niso bila uradno razpuščena. Kljub prepovedi delovanja slovenskih društev, so se nekatera društva (društvo Sokol, Zveza društev kmetskih fantov in deklet ter druga) povezovala z gibanjem NOB. Društva, ki so imela dovoljenje za delovanje, so morala prilagoditi svoje delovanje in zakonodajo. Okupatorja (Nemčija in Italija) sta po svojih okrožjih ustanavljala svoja društva (ki so po končani vojni propadla). V novo nastala okupatorska društva so želeli privabiti čim več slovenskega prebivalstva. Takšen primer je prostovoljno gasilsko društvo Novo mesto. Ko so Novo mesto okupirali Italijani, so ustanovili svojo poklicno gasilsko četo, s tem pa izrinili domačo gasilsko četo. Italijani so jim pustili možnost, da se vključijo v novo nastalo italijansko gasilsko četo, h kateri se je priključil del novomeških gasilcev. Vendar jim je bilo prepovedano gašenje požarov izven mesta, saj so Italijani sami netili požare (gl. 120 let gasilstva na Dolenjskem 1996: 27-28).
Po drugi svetovni vojni so se razpuščena društva začela obnavljati. Tako so zaživela nekatera predvojna društva in nastajala tudi mnoga nova. Če so do 1. sv. vojne poudarjali narodno prebujanje slovenskega naroda, so po 2. svetovni vojni poudarjali boj za slovensko kulturo ter ohranjanje spomina na NOB.
V Jugoslaviji so dali velik poudarek tudi na telesno pripravljenost mladih. Sokole, ki so pred 2. svetovno vojno veljali kot eno izmed najbolj aktivnih društev, ki so veliko pozornosti namenili telesni pripravljenosti in vzgoji v narodnem duhu, je po vojni zamenjalo telovadno društvo Partizan, kjer so ravno tako poudarjali telesno pripravljenost in športno udejstvovanje mladih. Pri njih je šlo za načrtno vzgojo mladine, kot so jo poznali tudi že v Sokolskih telovadnih društvih. Znotraj društva so imeli več športnih sekcij, kot so odbojka, nogomet, košarka, atletika itd. Telovadna društva, ki so bila organizirana tudi po vaseh, so večkrat letno prirejala športne manifestacije, na katerih so se mladinci pomerjali med seboj v različnih športnih disciplinah.
Vsa društva so vedno imela tudi vzgojno vlogo. Izpostavimo lahko Katoliško rokodelsko društvo in Sokol, ki sta mlade vzgajala, izobraževala in skušala »potegniti« stran od slabih navad. Mlade so imeli »pod kontrolo« in jim vlivali slovenske vrednote ter dvigovali narodno zavest. Po vojni pa sta skrb za mlade in njihovo vzgojo prevzeli organizaciji, kot sta Pionirska zveza in Zveza socialistične mladine Slovenije. V te se je vsa jugoslovanska mladina vključila avtomatično in neprostovoljno, kot je značilno za društva. Obe organizaciji sta bili aktivni na področju kulture in športa, ohranjali vrednote NOB, člani so se udeleževali in organizirali čistilne in delovne akcije ter razvijali in utrjevali bratstvo in enakost med narodi.
Društva so se ustanavljala in propadala. Vendar lahko rečemo, da je eno društvo, ki deluje oziroma delujejo vse od svojega nastanka pa do danes. Izpostavim naj gasilska društva, ki so se po obeh vojnah znala »postaviti na noge« in aktivno delovati. Poleg pomoči ob požaru ali naravnih katastrofah so prirejali tudi gasilske veselice. Te so prirejali vsakoletno, in sicer ob prejemu nove gasilske opreme ali ob svojih jubilejih. Množično so gradili tudi gasilske domove, ki so na podeželju predstavljali središče kulturnega in družabnega življenja.
Če na kratko pregledamo zgodovino ustanavljanja društev, jih lahko razdelimo na tri obdobja. Prvo obdobje zajema čas od leta 1848 pa do prve svetovne vojne. Društva so morala za svoje delovanje dobiti dovoljenje vladarja in notranjega ministrstva. Vendar v celotnem obdobju niso bili enotni zakoni za ustanavljanje društev. Enkrat so bila pravila manj obremenjujoča, drugič spet poostrena. Strožja pravila so bila za politična društva kot pa za nepolitična. Drugo obdobje za društva se začne po koncu prve svetovne vojne, ko Slovenija postane del Kraljevine SHS in kasneje Kraljevine Jugoslavije. Sprva so razpustili vsa pravila o ustanavljanju društev. Okrajnemu glavarstvu je bilo potrebno prijaviti predlog o ustanovitvi društva ter društvena pravila. Že v letu 1919 poostrijo nadzor nad ustanavljanjem društev. Društva niso smela biti nastrojena proti državi in državni ureditvi. Mnoga politična društva so bila v tem obdobju razpuščena.
Tretje obdobje se začne z drugo svetovno vojno. Vsa slovenska društva so bila razpuščena. Okupatorji so začeli ustanavljati svoja društva ter Slovence vabili k včlanitvi. Uradno vsa slovenska društva niso bila razpuščena, ampak so se priključile gibanju OF. Po drugi svetovni vojni društveno življenje zopet zaživi, vendar v novi podobi. V ospredje pridejo organizacije, ki so predvsem poudarjale vrednote in spomine na NOB. Ustanavljala so se tudi mnoga kulturno-prosvetna društva, turistična društva, športna društva, znanstvena društva itd.
Društveno in pa tudi družabno življenje v Novem mestu je bilo od konca 19. stoletja zelo pestro, kar nam pove tudi sestavek iz Dolenjskih novic: »Novomeščani smo bili letos v tem kratkem predpustu precej dobre volje, bodi-si v gostilnah ali pa v društvih, katerih nam pač ne manjka« (Dolenjske novice, 15. 2. 1891, št. 4, str. 28). V društva se vključujejo člani z istim interesom, skupaj skrbijo za kulturno in izobrazbeno raven, med seboj delijo svoja znanja in veščine. Vsem zgoraj predstavljenim društvom je skupno vzgajanje, izobraževanje, vlivanje domoljubnosti in dviganje narodne zavesti predvsem mladim. S temi cilji so želeli že mlade vzgojiti v zgledne državljane.
ZAKLJUČEK: Čeprav ima vsako društvo, svoje cilje in svoje interese, je bilo pri društvih pomembno druženje med seboj in utrjevanje medsebojnih vezi. Delali so za dobro svojih članov in skupnosti, v kateri so delovali. S svojim delovanjem so pustili pečat v obdobju svojega delovanja in doprinesli delež k načinu življenja posameznika in skupnosti.
