Nevladne organizacije so po lanskem posredovanju pri okoljevarstvenem soglasju za Magno in po nedavni »sporni« pravni pomoči beguncem v zavesti javnosti postale skorajda državni sovražnik. »Vse bi jih bilo treba ukiniti, mešalke megle, zajedavke javnega denarja!« je grmelo po družbenih omrežjih. Očitno so nevladne organizacije s svojimi raznovrstnimi storitvami, ki jih uporabljamo vsi, tako globoko vpete v naš vsakdan, da ljudje enostavno nimajo občutka, o kom sploh govorijo. Kajti kdor zahteva ukinitev vseh njih, zahteva tudi ukinitev vseh društev, ki jim je posvečena tokratna številka Rasti.
Ne le, da storitve nevladnih organizacij uporabljamo vsak dan, obstaja celo zelo velika verjetnost, da ste tudi vi član, katere izmed njih. A ker ne rečete, da pojete v ‘nevladni organizaciji’, pač pa v pevskem zboru, se tega niti ne zavedate. Pevski zbor je – pravno gledano – kulturno-umetniško društvo, društva pa so v Sloveniji najpogostejša oblika nevladnih organizacij. Drugi dve prevladujoči obliki sta še zasebni zavodi in ustanove, a to ni tako bistveno. Bistveno je to, da vsaka na svojem področju prispevajo k boljši kakovosti življenja. Poleg tega, da združujejo ljudi s podobnimi interesi, so tudi del mreže izvajalcev storitev, ki jih državljani potrebujemo, a jih država oz. občine s svojimi javnimi službami ne zmorejo v polnosti zagotavljati. Včasih se celo zgodi, da so zaradi specifičnosti področja celo edine ponudnice storitev (npr. varne hiše). Je pa res, da jih ljudje povečini poznajo pod pojmom društva, ne pa nevladne organizacije.
Kaj za nas v resnici počnejo nevladne organizacije
Nekatere zelo dobro poznamo, saj gre za društva, ki so praktično v vsaki lokalni skupnosti. Gasilska društva opravljajo javno službo gašenja in ostalih reševalnih nalog. Lovske družine gospodarijo z divjadjo, ribiške upravljajo z vodnim življem. Športna društva so prednostni izvajalci nacionalnih in lokalnih športnih programov. Kdo ne pozna taborov, letovanj in delavnic za otroke, ki jih nudijo društva prijateljev mladine, društva tabornikov, skavtov. Potem so tu invalidska društva, ki slepim, gluhim, revmatikom, paraplegikom in drugim bolnikom pomagajo pri samostojnejšem življenju. V nevladniških rokah je tudi ključni del storitev za ljudi s težavami v duševnem zdravju, saj izvajajo izvenbolnišnične programe in pomembno znižujejo število hospitalizacij. Rdeči križ poleg pomoči ljudem v stiski organizira krvodajalske akcije, s katerimi skrbi za ustrezno preskrbo zdravstvenih ustanov s krvjo. Društva upokojencev z inovativnimi projekti pomagajo starejšim, da starost kakovostno preživljajo doma namesto v domu. Kulturna društva, v katerih lahko razvijate pevske, igralske, literarne, likovne in druge talente, so skupaj s turističnimi in športnimi društvi podpisana pod večino brezplačnih prireditev, festivalov, dogodkov in druženj v vašem kraju. Če pozorno pogledate napovednik dogodkov in izločite tiste, ki jih po službeni dolžnosti pripravljajo javni zavodi (npr. muzeji, knjižnice, kulturni centri), ugotovite, da vsaj polovico vse ponudbe pripravljajo prav kulturna, športna, turistična in druga društva ter zavodi. Seznama tu še zdaleč ni konec, tu so še zasebni zavodi s področij izobraževanja, zdravstva, tehnične znanosti itd. in pa organizacije, ki za nas skrbijo posredno, ko bdijo nad različnimi postopki in na sistemski ravni preprečujejo nezakonite posege v naše pravice in kakovost bivanja (na primer okoljevarstvene organizacije). In še in še.
Hitri odzivi na spremenjene potrebe v družbi
Nevladne organizacije[1]predstavljajo ravnotežje med javnim in zasebnim sektorjem, ki vsak po svoje sicer skrbita za naše blagostanje, a zaradi svoje logike delovanja ne poskrbita za vse člane družbe. Dejavnosti nevladnih organizacij so v osnovi nepridobitne, kar pomeni, da so za uporabnike večinoma brezplačne. So neodvisne od države, politike in trga in v nenehnem stiku z ljudmi. Zelo dobro poznajo področja svojega delovanja in se hitro prilagajajo spreminjajočim se potrebam na terenu in jih naslavljajo precej hitreje kot hierarhično organizirane javne službe. To smo denimo lahko zelo dobro opazovali leta 2015, ko je država šele kovala svoj odziv na povečan prihod beguncev, nevladniki pa so medtem na meji že reševali stiske množice ljudi …
Prostovoljske in profesionalne hkrati
V Sloveniji imamo več kot 27.000 nevladnih organizacij, v naši statistični regiji Jugovzhodna Slovenija, ki obsega 21 dolenjskih, belokranjskih in kočevsko-ribniških občin, jih deluje okoli 1800. Največ jih je aktivnih na področjih športa in rekreativnih dejavnosti, kulture in umetnosti ter pomoči ljudem. Pri tem je zanimiv podatek, da jih ima le dobrih 15 odstotkov tudi zaposlene[2], v ostalih pa dejavnosti ljudje izvajajo prostovoljno. To ne pomeni, da so storitve zato kaj manj strokovne; pomeni predvsem to, da se lahko zanesemo, da bodo na voljo tudi, če v državi odpove vse drugo. Kako velik prispevek je to, zgovorno kažejo podatki za leto 2017 za celotno Slovenijo, ko smo uradno beležili 288.000 prostovoljcev, ki so opravili devet milijonov prostovoljskih ur. Če bi te ure morali plačati, bi proračun olajšali za 93 milijonov evrov.
Nevladne organizacije imajo torej strokovna znanja, prostovoljce in vedno nove zamisli, kako izboljšati svoje storitve. Premorejo pa tudi izjemno ekonomičnost. Sredstva, ki jih (če jih) za izvajanje programov prejmejo od občin, v katerih delujejo, oplemenitijo s sredstvi iz članarin, donacij, sponzorstev, prodaje izdelkov ter državnega ali evropskega proračuna. Leta 2016 so recimo nevladne organizacije v JV regiji od 21 občin dobile skupaj 6,5 milijona evrov, v svoje skupnosti pa pripeljale še dodatnih 24 milijonov evrov[3], s čimer so lahko ponudile kakovostne storitve za občane.
Če jih vključimo v lokalna partnerstva …
Z vsemi temi lastnostmi so nevladne organizacije lahko odličen partner pri reševanju težav, ki se pojavljajo v lokalni skupnosti. Model, ki ga poskušamo spodbujati po vsej Sloveniji, so lokalna partnerstva, ko se povežejo organizacije iz različnih sektorjev – nevladnega, javnega in gospodarskega. Vsaka s svojega vidika analizirajo težavo, predlagajo rešitve, si razdelijo odgovornosti in konkretne naloge ter ves čas zasledujejo skupni cilj. Na ta način vzajemno ponudijo svoje kapacitete (sredstva, kadre in vpliv), kar bistveno hitreje pripelje do rezultatov.Eno takšnih uspešnih partnerstev, v katerem so se zbrali fakulteta, komunala in nevladna organizacija iz Novega mesta, je zagnalo prvo in zaenkrat edino slovensko spletno platformo za izmenjavo odpadnih virov med podjetji (platforma e-Simbioza). Uspešno partnerstvo so vzpostavili tudi v Dolenjskih Toplicah, kjer so se tri društva povezala z občino, muzejem ter zavodi za varstvo kulturne dediščine, za gozdove in za varstvo narave ter skupaj uspešno zagnali proces oživitve in obnove Baze 20. Ta je zaradi odsotnosti strateškega razmisleka o razvoju in ureditvi tega kulturnega spomenika državnega pomena vrsto let stagnirala. Partnerji so uspeli urediti upravljanje in skrbništvo obnove posameznih objektov in začeli s prvimi koraki v smeri, da Baza 20 postane vstopna točka za spoznavanje kulturne in naravne dediščine celotnega Kočevskega Roga. V Kočevju pa štiri nevladne organizacije v sodelovanju z muzejem in podjetjem pravkar razvijajo novo turistično doživetje. To so le izbrani primeri partnerstev, v katere je bilo aktivno vpeto tudi stičišče nevladnih organizacij regije JV Slovenija (Regijski NVO center[4]), ki od leta 2008 skrbi za boljšo usposobljenost in prepoznavnost nevladnih organizacij, zadnja leta pa se ukvarja s tem, kako njihov ogromen potencial kar najbolje izkoristiti v javno dobro.
Dokler je delo opravljeno, ga ne opazimo
S prepoznavanjem vloge nevladnih organizacij je očitno tako kot z gospodinjskim delom: po navadi ga opazimo šele takrat, ko ni opravljeno. Kdor torej predlaga ukinitev vseh nevladnih organizacij, ni prav dobro razmislil. Če bi se denimo na javni sistem socialnega in zdravstvenega varstva nenadoma obrnili vsi bolniki in invalidi, za katere trenutno z različnimi dnevnimi programi skrbijo njihova društva, bi zavladal precejšen kaos. (Ste kdaj pomislili, kam bi lahko čez dan vključili svojega otroka s cerebralno paralizo, če ne bi bilo Sončka?) In če bi res ukinili vse okoljevarstvene nevladne organizacije, nad katerimi se mnogi tako radi zmrdujejo, bi bili presenečeni, kolikokrat pristojne strukture podležejo lobijem in zaobidejo predpise, ki natančno določajo, kje in kako se sme graditi. Le da bi se s tem, zakaj je na vašem dvorišču zrasla tovarna in onesnažila podtalnico, brez teh organizacij morali pač ukvarjati sami.
[1]Definicijo nevladnih organizacij natančno opredeljuje 2. člen letos sprejetega Zakona o nevladnih organizacijah.
[2]Slovenija ima v primerjavi z Evropo in svetom zelo nizek odstotek zaposlenih v nevladnem sektorju. Pri nas je v njem zaposlenih 0,82 % delovno aktivnega prebivalstva, v Evropi 5,52 % in v svetu 5,10 %. Vir: CNVOS
[3]Vir: AJPES, CNVOS
[4]Regijski NVO center deluje pod okriljem Društva za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto. Podprt je s sredstvi Evropskega socialnega sklada, Ministrstva za javno upravo in za določen obseg dejavnosti tudi s sredstvi Mestne občine Novo mesto.
