Intervju s slikarjem Jožetom Marinčem
Krispanje bila prva misel, ki se mi je tisto sončno dopoldne porodila na vhodu v slikarjev dom. To je bil tudi naslov njegove razstave v lapidariju kostanjeviške galerije leta 2014, ko je prostor spremenil v »čudežni plašč gorjanskega škrata«. Razstave si nisem uspela pogledati in zazdelo se mi je, da je to moja druga priložnost. Na vratih me je pričakala Marinčeva prepoznavna podoba, v osi za njim pa se je razprl pogled na zadnje dvorišče, vzpetinico s sadovnjaki in obronke Gorjancev na horizontu. Vrata so služila kot okvir za skoraj filmski kader Bajk in povesti o Gorjancih. Po kratkem obhodu po dvorišču hiše, prepredene z njegovimi deli, sva se usedla za leseno mizo. Izhodišča za pogovor sem za trenutek odložila, saj se mi je postavilo vprašanje, koliko umetnika/človeka zaznamuje prostor, v katerem deluje?
Jože, vi ste nekje iz kočevskega konca?
»Tako je, iz Kostela. Dolnja Briga natančneje,« pravi in kraj umesti na zemljevid, blizu Kuželja in Broda na Kolpi. »Okrog pa sama hosta pa travniki. Zdaj je tam samo še pet ljudi.«
Ali lahko potegnete kakšne vzporednice z Dolnjo Brigo in Kostanjevico (z glavo pokimam proti obronkom Gorjancev)?
»Ja, malo že,« pritrdi in se nasmehne. »Gorjanci so blizu, poleg tega pa je Kostanjevica tudi vas oziroma manjši kraj.«
Manjši kraj, ki da tradicionalno veliko na kulturo. Ali je temu še vedno tako?
»To drži in bo držalo,« pokima in pri tem izpostavi vlogo Galerije Božidarja Jakca in mladega direktorja (Goran Milovanović). »Delajo dobre razstave. Po eni strani velike mednarodne razstave s svetovnimi imeni in mednarodno zasedbo, kjer lahko spremljaš, kaj se je nekoč delalo. V samostanski cerkvi pa razstavljajo tudi novejši avtorji. To (sloves Kostanjevice) je opazno tudi, če Kostanjevico primerjamo z drugimi kraji v regiji, na primer Brežicami ali Kočevjem.«
Kako pa ocenjujete Novo mesto na tem področju?
»Mislim, da bi lahko naredili več na področju razstavnega programa. Pred kratkim sem izvedel, da je Novo mesto najbogatejša občina, vendar se to na področju likovne umetnosti ne odraža. Pri produkciji razstav sta pomembni galerija Simulaker in Jakčev dom, (Dolenjski) muzej pa bi lahko bolj skrbel za to področje, na primer z retrospektivnimi razstavami.« Po pogovoru o sorodnih primerih v Sloveniji dodaja: »Galerijski prostor lahko hitro izgubi na veljavi, zato potrebujemo angažirane in strokovne kadre, od direktorjev do kustosov«.
Pravite, da sam prostor brez ustrezne vsebine ni dovolj. To bi lahko veljalo tudi za primer Glavnega trga po prenovi.
»Tako je. Ko sem živel v Parizu, se je na javnem prostoru vedno nekaj dogajalo. En dan so recimo prišli kmetje s pridelki, včasih si lahko opravil zdravstvene meritve ali se kotalkal. Ljudje ne bodo prihajali v center samo zaradi gostiln.«
Kako vidite pozicijo vašega dela Simfonija pomladi v Čitalniški ulici ob odprtju prenovljenega Glavnega trga?
»To delo sem poimenoval v spomin na pomlad, ki je bila v Novem mestu (Novomeška pomlad leta 1920). Gre za moj poklon prebujanju in ta slika je znanilka, da bi se nekaj dalo narediti. Zanimiva je tudi za turiste. En kanadski župan je dejal, da ga je med obiskom najbolj impresionirala prav ta slika. Bil je po celem svetu in nikjer ni opazil poskusa tako velike umetnine sredi mesta. Iz novejšega časa seveda. Starejših je veliko.
Slika kot delo v javnem prostoru je dandanes redkost. Ste pa leto dni pred nastankom Simfonije pomladi(2013) ustvarili tudi poslikavo za hidroelektrarno Krško. Kako drugače se je bilo lotiti umeščanja dela v prostor velikega kulturno-zgodovinskega pomena?
»Glede tega ni bilo razlike. Vse, kar je javno, je problematično,« trdi in kot primer navaja tudi postavitev skulpture v kostanjeviško krožišče. »Najprej je treba prepričati investitorja. Po mojih izkušnjah njega še najlažje. Drugače je pri stroki. Arhitekti in Zavod (za varstvo kulturne dediščine) so največja težava. Zakaj? Ker v Sloveniji se smeš izstopati iz povprečja. Moja želja pa je, da delo izstopa. Zakaj bi naredil puščobo? To, kar je počel Gaudi v Barceloni ali Hundertwasser na Dunaju, je bilo včasih šok. Danes pa me ljudje ustavljajo na ulici in čestitajo. To za umetnika ni normalno. Ustavljajo tiste, ki igrajo v Reki ljubezniali podobno (smeh). Tudi moja zdravnica pravi, da sem pa to (poslikava hidroelektrarne) res dobro naredil«.
Kakšne izkušnje ste imeli z Zavodom za varstvo kulturne dediščine?
»Pri postavitvi Simfonije pomladini bilo zadržkov s strani Zavoda, saj smo se predhodno odločili za montažno postavitev. Za njih je bilo pomembno, da se slika lahko sname in v primeru, da bi se to v prihodnosti zgodilo, bo prestavljena v Dolenjski muzej.«
Ste osebno čutili odgovornost pri ustvarjanju dela v starem mestnem jedru?
»Čutil sem predvsem odgovornost do samega sebe. Če bo delo kakovostno, bom jaz zadovoljen in posledično tudi ljudje. Ko slikaš, ne misliš na to, kako bo slika zgledala v nekogaršnji dnevni sobi. Simfonija pomladije sicer narejena prav za to hišo. Čedo (Jakovljevič-naročnik) je povedal, kaj se je v njej dogajalo in to sem tudi upošteval. Ko potuješ ob sliki lahko prepoznaš motiv Krojača, Babuške, potem so tu Rusi … Najdeš pa tudi moj avtoportret. Če bi bilo delo za Glavni trg, bi bilo drugače. Javna umetnost je poizkus, da narediš dodano vrednost. V tisti ulici pa je slika ravno toliko skrita, da je samostojna in intimna. Ni treba, da se pogovarja z okolico, ampak samo s teboj.«
V večjem delu opusa je zaslutiti fizično moč, ki jo terja vaše slikarsko. Ne zgolj zaradi dimenzij omenjenih del, ampak tudi zaradi tehnike.
»Do 70. leta še gre. Ali bolj pošteno do 60. Trenutno sem 65 in nočem se prenaprezati. Delam namreč stoje na horizontalno podlago in to zahteva kondicijo. Zato se ukvarjam z golfom in se sprehajam. Vzdržujem pa tudi miselno kondicijo. Berem knjige, gledam filme … To so tiste spremembe, ki ti dajo misliti. Če tega ne počneš, zamreš, obstaneš. Pri tem iščem kakovost jezika v knjigi ali fotografije v filmu. V dobrem filmu, kot je na primer Sedem Samurajev, vidiš, kaj je likovnost, kaj pomeni diagonala in kako je polje do konca vizualno izkoriščeno. To pogrešam v domači produkciji. Mislim, da bi bil glede tega dober svetovalec, pa me noben noče poslušat. Sem preveč tečen (smeh).«
V novejših delih ste vehementno gesto zamenjali za tehniko t. i. drippinga (kapljanja), ki tvori krogce, kolobarje. Od kod ta sprememba?
»S to tehniko sem začel pred kakšnimi štirimi leti. Sprva sem delal samo zase. Treba je pogruntat tehniko preden razstavljaš. Na začetku ni šlo, sem poskušal znova, pa spet nič … Zdaj, ko obvladam, je enostavno. Ravno preizkušam novo tehniko, ki je še v eksperimentalni fazi. Trenutno proces že do te mere obvladam, da lahko predvidim učinek. Ampak to dosežeš šele z vajo.«
Ko človek gleda abstraktne slike, vedno išče proste asociacije. V vaših prejšnjih delih je bilo kdaj zaslutiti krajino. V novejših delih pa smo naenkrat zelo blizu. Kot bi pogledali pod povrhnjico kože ali zemljino skorjo. Kje ste črpali idejo?
»Pri fosilih.«
Kaj vas pri fosilih fascinira?
»Od nekdaj so me privlačili. Ker so neverjetno … (išče besedo) Narava naredi tako lepe strukture. Kot tale grča (pokaže na mizo). Doma smo bili kmetje in smo imeli veliko opravka s pojavi v naravi. Zanimivo se mi zdi, da je struktura fosilov po eni strani površina, obenem pa globina. Si kot arheolog.«
Struktura slik iz nove serije te po eni strani »odriva«, da stopiš nazaj od dela in poiščeš nekaj znotraj nje, hkrati pa se lahko zatopiš v detajl posameznega krogca, saj je vsak unikaten. Koliko je proces slikanja oziroma kapljanja lahko nadzorovan?
»Vsako piko delam neposredno in pri tem nadzorujem, če sem zadovoljen. Včasih se odločim, da bi na primer dodal še malo rdeče, pa še malo, še malo … dokler ne čutim, da je konec. Ni pa barva edina spremenljivka pri tem. Določil sem 14 faktorjev, ki vplivajo na končni videz slike. Med drugim razpored barv, njihova intenzivnost, višina iz katere kapljajo, podlaga, naklon, sonce itd.«
Ko začutite, da je slika končana, sledi še poimenovanje. Lahko opišete ta proces?
(zavzdihne) »To je zame skoraj najtežje. Ravno sem v fazi poimenovanja novih del. Zadnje tri dni ne delam čisto nič drugega, kot da iščem naslove. Zgodi se, da pridem do slike in mislim, da je naslov že pravi … pa ni (razočarano) in grem nazaj. Čakam, da mi slika odgovori. Včasih sem tako slabe volje ali jezen, da kar nekaj usekam (smeh). Kdaj tudi druge vprašam, na kaj pomislijo ob določeni sliki, in se mi skozi dialog nekaj utrne. Nekaterim avtorjem se to ne ljubi, ampak jaz želim, da je delo označeno. Ne nujno zaradi gledalca, ampak zaradi zgodovine, arhiva. Da to ni delo zavedeno kot slika 9/14 v prostoru št. 455.«
V primerjavo s Simfonijo pomladi so barve v novi seriji malo bolj zamolkle, jesenske. Boste zamenjali paleto?
»Paleta se malo spreminja. Mogoče tudi zaradi tega, ker barve mešam in potem niso tako intenzivne. Ravno zdaj gledam dela Murakamija (Takashi), ki uporablja divje barve in to Slovenija še nima. Mogoče bi moral to tudi sam probat«.
Na tej točki z uradnim delom intervjuja zaključiva. Bil je že čas kosila. Gospa Marinč se je pridružila za nekaj minut in takoj na moževi majici opazila packo. Ne vem, če bo navdušena nad eksperimentom z divjimi barvami. Na hitro smo spregovorili še o aktivnostih Društva likovnih umetnikov Dolenjske. Trenutno je ena izmed glavnih nalog iskanje prostora v Novem mestu. Vsebino, kot pravi Jože, imajo.
