Intervju z arhitektko Danijelo Kure Kastelc
- Fotografije: Boštjan Pucelj
V času počitniškega dela med študijem, ko sem spremljala Danijelo na terenskih ogledih po naseljih v Beli krajini, sem spoznavala, kako odprt, senzibilen in zrel mora biti arhitekt, da poleg potrebe po izražanju svojih kreativnih idej hkrati prepozna in upošteva tudi potrebe prostora in vseh njegovih uporabnikov. Danijelina odgovornost, predanost poklicu ter iskrenost do sebe in svojega dela mi je bila zgled kot študentki in mi je še danes. Tudi zato, ker zna vsak “težek” pogovor začiniti s ščepcem humorja.
Za pogovor sva si izbrali četrtkovo popoldne; na sprehodu po Črnomlju pa naju je spremljalo toplo jesensko vzdušje.
Tvoj dom je starejša stanovanjska hiša v jedru Črnomlja, prenovljena hiša tvoje prababice. Zakaj ste se odločili za prenovo, ne za gradnjo novega objekta, o katerem sanja vsak mlad arhitekt, in se odločili živeti v relativno majhnem objektu na prostoru brez vrta, na trgu, med prometnicami?
Seveda smo v družini razmišljali o gradnji nove hiše. Razlog za to ni bila le želja mame/arhitektke, pač pa tudi potreba po večjem bivanjskem prostoru. Smo petčlanska družina in potrebe po prostoru se nenehno povečujejo. Stereotip pri nas Slovencih pa je seveda tudi vrt in bližina narave, gozda, hiša na robu mesta, z vso potrebno infrastrukturo, pa vendar bolj na samem. Vendar je pri nas prevladala potreba po bližini vseh mestnih funkcij, živimo v mestu, čisto blizu šole, športne dvorane, knjižnice, kulturnega doma in ostalih urbanih vsebin mesta. Vse je dostopno peš, z rolko, skirojem, kolesom … Malo pazljivosti je treba v prometu, pa vendar. Ko si med vikendom zaželimo narave, pa se odpeljemo ob Kolpo, kjer smo si uredili prostor za hiter pobeg iz mesta. Predvsem v poletnih mesecih je pod Kučarjem veliko hladneje in bolj prijetno kot v Črnomlju.
Kako ocenjuješ kakovost bivanja v mestnem jedru?
V tem smislu je treba še kaj narediti oziroma nadaljevati to, kar se sedaj dogaja v mestu. Vračajo se vsebine, mesto se polni tudi takrat, ko ni prireditev. Zahodna obvoznica je prinesla sprostitev prometa, prenove so dale upanje nam, ki tu živimo.
Kako bivanje v Črnomlju vpliva na tvoje vsakdanje aktivnosti, vključno z aktivnostmi ostalih družinskih članov?
Bela krajina ni tako daleč, kot si mislijo tisti, ki nimajo stika s tem koncem Slovenije. Veliko ljudi se vsakodnevno vozi na delo v Novo mesto, Trebnje, Ljubljano itd., pa tudi od tam v Belo krajino. Preživijo sicer nekaj časa v avtu, vendar je to za večino ljudi po svetu normalno. Želimo si seveda izgradnje tretje razvojne osi, ki nam bo skrajšala pot v ostale dele Slovenije in širše. Sama veliko uporabljam hrvaško avtocesto za pot na Štajersko recimo in v Pomurje, povezav je veliko, če si prilagodljiv.
Kakšni so tvoji pogledi glede vpliva prostora na človeka, v katerem živi?
Prostor močno vpliva na človeka. Prof. Koželj je vedno govoril, da se mora arhitekt obdajati z lepim, da potem tako dela. Upam, da to še ponavlja svojim študentom, ker mislim, da je res.
Se ti zdi, da majhno mesto, kot je Črnomelj s podeželjem, ki ga obkroža, vpliva na človeka, ki v njem živi in dela? Bi lažje živela in delala v večjem mestu in posledično ali je prostor zate omejitev ali razkošje?
Majhno mesto mi pomeni domačnost. Ko grem zjutraj po opravkih, poznam večino ljudi, komuniciram z okoljem. Če sem dobre volje, se pogovarjam, če potrebujem babji čvek, pokličem na kavo kakšno prijateljico, znanko, kolegico. Seveda zna biti to, da nisi anonimen, tudi omejitev. Živela bi tudi v večjem mestu. Všeč so mi mesta, zato tudi vso družino pogosto malo silim z obiski mest, najpogosteje bližnjih: Dunaja, Rima, Budimpešte, Prage, Beograda, seveda Zagreba in Splita, Dubrovnika. Reka postaja zanimiva … Zadnje čase nakupujemo na trgu v Karlovcu, počasi ga spoznavamo tudi v podrobnostih. Vse, kar je povezano z mestom in njegovim vrvežem, me navdaja z občutkom svobode in povezanosti s časom, prostorom in ljudmi, ki so na teh lokacijah živeli pred nami.
Kako lahko kot arhitektka vplivaš na prostor, v katerem živiš?
Trudim se vplivati dobro. Po eni strani z vzdržnostjo pri porabi vode, energije, s peš hojo itd. Po drugi strani poskušam projektirati spoštljivo do prostora, v katerega prihajam s svojimi posegi.
Kaj je vplivalo na tvojo odločitev, da postaneš arhitektka? Kateri ljudje so vplivali na tvoj profesionalni razvoj?
V gimnaziji sem začela vse več slikati, delati z glino, s kovino. Eden mojih mentorjev pri tem je bil nizozemski Belokranjec, akademski slikar in kipar, gospod Dirk Heij. Poleti sem hodila na slikarske delavnice in na druge tabore, kjer sem počasi srečala svoje bodoče kolege, ljudi, ki jih je tudi zanimala arhitektura. S kolegico arhitektko Zoro Fras sva eno poletje skupaj pešačili na Trško goro, ker sva obe slikali v poletni delavnici v Novem mestu. Obe tudi malo zaljubljeni v tradicionalne objekte, sakralne, gospodarske, meščanske zidanice, lesene hiše …
Bi še enkrat izbrala ta poklic?
Najbrž. To ni bila povsem racionalna odločitev, to je potreba, da ustvarjaš, da ves čas razmišljaš, da greš prek vseh faz procesa ustvarjanja, padeš na dno, se zaničuješ in potem se spet dvigneš in v neki vznesenosti narediš nekaj, v kar si prepričan.
Danes svojo poklicno pot udejanjaš kot samostojna podjetnica. Kakšne so prednosti in slabosti tega?
Ne vem, če bi ob teh prijetnih spominih na strast, ki jo človek čuti, ko dela, želela sedaj »pasti« na realna tla boja za preživetje. Pa v priznanje kompromisov v projektu, v katerega si prepričan in veš, kako bo dopolnil prostor, potem pa ga spreminjaš, ker ne gre drugače. No, prednost samostojnega podjetništva je ta, da se sam odločaš o tem, kaj boš počel, kar je ena najpomembnejših stvari, ki jih imaš, ko si sam svoj direktor. Lahko zavrneš projekt, ki ga ne moreš zagovarjati, lahko investitorju tudi poveš, da ne moreš narediti nečesa, kar si je zamislil, če je to v nasprotju s tvojimi pogledi na arhitekturo in prostor. Slabost pa je, da ne moreš več na bolniško, da nimaš dopusta, vikenda, brezskrbnega večera, da te včasih kdo od družine potrebuje, ti pa se ukvarjaš sam s svojimi težavami in svojim delom, ki te celega okupira.
Tvoje področje dela je precej široko in sega od projektiranja stavb do urbanizma in prostorskega načrtovanja. Katero od teh področij ti je bližje oz. v katerem si po tvojem mnenju bolj kreativna?
Sprva sem delala le kot prostorska načrtovalka. Ko sem “šla na svoje”, pa je prišel prvi investitor, ki je želel, da mu narišem hišo. Pa nisem rekla ne. Moja želja je bila, da razmišljam o urbanizmu, da pa vidim tudi objekte v prostoru. Če ne projektiraš hiše, jo je težko potem čisto logično postaviti v prostor. Če se ne poglobiš v prostore namenjene za rejo telic in krav, potem težko predlagaš širitev kmetije. Seveda pa moram poudariti, da na nobenem od teh področij ne delujem sama, to so projekti pri katerih veliko sodelujem z ostalimi strokami in kolegi arhitekti ter krajinskimi arhitekti.
So ti ljubše prenove ali novogradnje?
V zadnjem času se mi zdi, da je skoraj vsak projekt delno tudi prenova. Pogosto nova hiša nastane v okviru grajenega okolja, na delu kakšnega starega objekta, ki se v ta namen prenovi. Se pa ne morem upreti lepoti tradicionalnih objektov, tako da se nagibam k temu, da mi je prenova ljubša. Mislim pa, da je pri prenovi še težje narediti popoln projekt.
Kaj pa prenove mestnih jeder, posebej še v Črnomlju, v katerem živiš? Kdaj misliš, da bo ta prenova do te mere vplivala na meščane, da se bodo v jedru ponovno naselili?
Prenova Črnomlja je nekaj, kar me res veseli, kar je bilo res potrebno začeti. V zadnjih dvajsetih letih je bilo narejeno zelo veliko, za kar je treba pohvaliti Občino Črnomelj, pa tudi meščane, ki so ostali v jedru in prenovili ali še prenavljajo svoje objekte. Tako se je prenovila stavba NLB na trgu, pa Komenda (objekt sodišča), Glasbena šola, Petrov trg itd. Nekateri zasebni investitorji vztrajajo in se trudijo. Na tem prostoru je zelo pomembna strokovna ekipa na Občini, kolegica arhitektka mag. Marija Prašin Kolbezen in oddelek za prostor.
Kaj je trenutno najbolj pereč problem mesta Črnomelj? V katero smer bi bilo potrebno vložiti največ truda, da bi bilo mesto bolj prijazno prebivalcem?
Trenutno se mi zdi, da se v mestu veliko dogaja, kar je pozitivno. Odpira se Majer (op.: vzhodni del Črnomlja, prostor bivše vojašnice) s svojimi rekreativnimi dejavnostmi, okljuk jedra se je povezal z njim še z enim mostom za pešce. Z načrtovanimi ureditvami ob obeh rekah, ki ga obdajajo, se bo mesto še bolj povezalo s prebivalci in jim ponudilo tisti zeleni obvodni pas, ki so ga do sedaj le slutili, pa ga niso mogli uporabljati, saj ni bil namenjen javnosti. Po drugi strani v zadnjih letih opažam znatno zmanjšanje zelenega urbanega tkiva. Padli so skoraj vsi drevoredi, Jurjevanjska draga je že skoraj brez ogrlice brez. Na trgih in ob cestah, na pokopališču, povsod ljudje raje vidijo, da ni odpadlih cvetov in listja. Tu ni kaj veliko za razmišljati, drevje je treba čim prej nadomestiti. Če te vrste dreves, ki so bile odstranjene, niso bile primerne, ker so alergene, pa se izbere/posadi druge.
Eden zadnjih tvojih projektov je gradnja povezovalnega hodnika med Osnovno šolo Milke Šobar – Nataše in Dijaškim domom Črnomelj. Kaj te je vodilo pri projektiranju oz. kako ocenjuješ uspešnost izvedbe povezave starega in novega?
Da, to je prvi javni zgrajen objekt podjetja Sapo, d. o. o., in menim, da bo uspešen, saj je lepo povezal dve precej različni stavbi, Osnovno šolo Milke Šobar – Nataše in Dijaški dom v Črnomlju. Dijaški dom je varovan z vidika varstva kulturne dediščine dvajsetega stoletja, projektiral ga je arhitekt Marjan Rupar in je bil zgrajen med letoma 1951 in 1955. Je izredno kakovostna stavba, do katere smo imeli »rešpekt«. Poleg tega smo morali načrtovati tudi v luči uporabnosti povezovalnega hodnika, saj naj bi zagotavljal čim bolj varno povezavo za uporabnike, za gibalno ovirane otroke in tiste s posebnimi potrebami. Objekt je nastal ob sodelovanju z Davorjem Kacinom, Živkom Frankom, Matejem Kuretom in drugimi. Ves čas je nad projektom budno bdela tudi ga. Marija Ana Kranjc z Zavoda za varstvo kulturne dediščine, OE Novo mesto. Projekta ne bi bilo brez podpore vodstva šole, ravnatelja Matjaža Bariča in njegove vizije razvoja šole ter strokovne ekipe šole, pa tudi ne brez potrpežljivosti in pozitivnega pristopa direktorice knjižnice, ge. Anje Trgovčič Panjan ter seveda brez sodelovanja naročnika, županje Mojce Čemas Stjepanovič in vodje projekta na občini, Jožeta Migaliča.
S krajinskima arhitektoma Janezom Dolinarjem in Živo Girandon sodeluješ pri širitvi in ureditvi pokopališča v Črnomlju. Eden od pokazateljev dobre rešitve je tudi odziv javnosti. Ste izpolnili pričakovanja občanov? Načrtujete tudi razširitev pokopališča v gozdu. V kateri fazi je ta projekt?
To je zelo kompleksen in zanimiv projekt. Tudi tu gre v delu starega pokopališča za prenovo. Del projekta je bil pred kratkim izveden, in sicer pot od poslovilne ploščadi do glavnega vhoda na pokopališče. Tlakovanje, osvetlitev poti -majhna ureditev, ki pa je začetek predvidene celovite ureditve. Novo pokopališče trenutno nima jasne hierarhije poti, prav tako ni urejena zasaditev. Pokopališče nima željenega občutka miru, šelestenja, prostora kontemplacije ob misli na tiste, od katerih smo se prišli poslovit ali se jih spomnit z rožo in svečo. Tu smo predlagali nekaj intervencij, osrednjo ploščad s paviljonom in drevoredom ter stopniščem proti območju širitve pokopališča. Pomembna je veduta na spomenik na Gričku, arhitekta Marka Zupančiča z reliefi Jakoba Savinška, na eni strani in lokacija novega križa na drugi. Javnosti je bila všeč ideja o širitvi pokopališča v gozd, med drevje in povezava lokacije s peš potmi do mesta. V bistvu te poti že obstajajo, le urediti jih je treba in jih označiti. S tem se še ukvarjamo. Želimo, da bi se prostor čim bolj ohranil, ne preveč preoblikoval. Upam, da nam bo to uspelo.
Pred leti si bila nekaj časa zaposlena v projektantskem podjetju v Novem mestu, zato mesto precej dobro poznaš. Ali se ti zdi zdajšnja podoba precej drugačna od takratne? Kako vidiš prenovo Glavnega trga?
Novo mesto mi je blizu. Vedno znova me preseneti s svojo lepoto in urejenostjo ter nenehnim razvojem. Seveda so težave, prometni zamaški, pa vendar. Prenova Glavnega trga je bila zelo težko pričakovana. Že sedaj, ko še ni čisto končana, je prostor poln ljudi. Da ni prometa je zelo dobrodošlo. Seveda ga nekaj bo, ko bo prenova končana, pa vendar mislim, da bo bolje, da bo trg zaživel. Upam, da se bodo programi ob trgu še napolnili, da bo veliko razlogov in bomo prišli v jedro mesta, na trg, ne le v Qlandijo in Cineplexx. To je uspelo našemu glavnemu mestu, zakaj ne bi tudi dolenjski prestolnici.
Si direktorica podjetja in projektantka. Koliko časa ti ob vsem angažiranju na tvoji poslovni poti še ostaja za družino in prosti čas? Imaš kakšen hobi?
Ni časa, da bi ostajal. Pogrešam brezdelje (smeh). No, seveda so moji otroci že tako veliki, da si včasih želijo, da me ni in ne težim. Družimo se predvsem, ko pripravljamo hrano, kuharija nas vse zanima, povezuje. Kuhamo vse, od domačih jedi na žlico, prek že čisto udomačene italijanske kuhinje, do azijskih jedi, poskušamo tudi vse »tipične« ameriške jedi. Vse skupaj se je že zmešalo, odkar smo večkrat skuhali ramen (japonska juha z rezanci). S kitajskimi palčkami jemo tudi rezance iz goste goveje juhe.Ja, tu smo malo zašli, moram priznati.
Kako bo spremembam v prihodnosti potrebno slediti na področju tvoje stroke?
V prihodnosti tudi v arhitekturi, tako kot v kulinariki, vidim globalizacijo, kot pomembno temo stroke, druga pa je seveda virtualni prostor, ki ga obvladujejo digitalni mediji. Projektanti že dalj časa uporabljamo virtualne prikaze načrtovanega, s čimer približamo projekt investitorju in bodočemu uporabniku. To je zagotovo pozitivni moment razvoja digitalnega medija. Tudi oglaševanje je na tem področju enostavnejše. Nove trende pa seveda upoštevamo tudi v projektih samih. V projekt ureditve pokopališča smo vnesli možnost za postavitev digitalnega spomenika, ki se v Sloveniji že pojavlja. Nisem prepričana, da si tega res želimo, vendar je potrebno upoštevati pomen digitalnega tudi na tem področju. No, bomo videli.
Kako vidiš prihodnost: je virtualni svet lažje obvladljiv kot realni? Ali se bo posledično tudi podoba doma/mesta v prihodnosti bistveno spremenila glede na načine življenj, ki jih živimo?
Prihodnosti ne vidim črno, še vedno upam, da bomo zmogli preseči vse težave. Svet je velik, vsi lahko živimo v miru in spoštovanju, če se tako odločimo in če se spoštujemo med seboj, spoštujemo osnovne norme ter pravno državo. Virtualni svet je še večji in še manj obvladljiv. Zagotovo že sedaj spreminja naša bivališča.
DANIJELA KURE KASTELC(1971, Novo mesto)
Leta 1999 je diplomirala na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo pri profesorju Janezu Koželju. Med letoma 2000 in 2005 je bila zaposlena na Oddelku za okolje in prostor Občine Črnomelj, med letoma 2005 in 2010 pa kot vodja oddelka za planiranje v podjetju Topos, d. o. o.. V letu 2010 je ustanovila lastno podjetje, SAPO d. o. o., v katerem deluje na področju planiranja, urbanizma in arhitekture. Leta 2014 je kot soavtor prejela priznanje MAKS FABIANI za »Idejne zasnove za revitalizacijo mlinov na belokranjskih vodotokih in umestitev malih hidroelektrarn« ter nominacijo in predlog Slovenije za evropsko nagrado ECTP. Letos zaključuje izvedbo prvega javnega objekta, in sicer povezovalnega hodnika med OŠ Milke Šobar -Nataše in Dijaškim domom v Črnomlju.
