Intervju z arhitektom Marijanom Lapajnetom
- Fotografije: Boštjan Pucelj
Dom arhitekta Marijana Lapajneta daje s ceste vtis pritlične stavbe skromnih dimenzij, ki pa zaradi svoje premišljene umestitve v strmo padajoče pobočje nudi funkcionalno zasnovano stanovanjsko hišo. Skozi vetrolov in glavna vrata vstopim v dnevni prostor, svetel in topel, ki je po 45-ih letih arhitekturno še vedno povsem aktualen. Prek steklenih površin balkona je notranjost povezana z naravo, odprt tloris omogoča enovito oblikovan bivalni prostor, kolorit interjerja pa deluje pomirjujoče in prijetno. Po stopnicah navzdol se nahajajo spalni prostori in letna kuhinja s teraso.
Gostitelj postreže z domačim višnjevcem, s sokom in piškoti. Še tako turobno jesensko popoldne ob prijetnem klepetu postane pravi užitek -z urbanistom, arhitektom, oblikovalcem, fotografom, športnikom, predvsem pa s človekom, ki ljubi življenje in se ga veseli vsak dan. Z arhitektom, ki ga poklic še vedno navdihuje in nas navdušuje s svojo vnemo.
Pogovor sva začela z vedno aktualno temo splošnega (ne)razumevanja arhitekture. Ugotavljala sva, da je odnos do arhitekture slab in razmišljala, kako bi to lahko spremenili …
Mestotvorni projekti so potrebni vsakodnevne in dolgoročne obravnave in niso stvar začasnih ureditev. Tudi sam sem velikokrat opozoril na prostorske probleme v raznih študijah (Kandija iz preteklosti v prihodnost, 1996, posegi v mestnem jedru, problemi okoli 3. Razvojne osi …), vendar je skoraj vedno tako, da stroka nima resnega poslušalca in sogovornika pri odločujočih.
Kako ste začeli z arhitekturo? Vaša dva brata sta študirala arhitekturo, zato sta verjetno obstajali le dve možnosti – ali arhitektura ali nekaj povsem drugega.
Zgledi velikokrat vlečejo. Nekakšno razmišljanje, da bomo skupaj z brati morda ponujali celovito gradbeno storitev (arhitektura, statika), je pripeljalo do vpisa na gradbeno fakulteto. Kmalu sem spoznal, da to zaradi osnovnega zanimanja za arhitekturo ne bo šlo, zato sem se drugo leto vpisal na arhitekturo. Morda se mi je takrat zdelo, da sem eno leto vrgel stran (vzroki so tudi ukvarjanje s športom – odbojka in druge okoliščine), vendar mi za to nikoli ni bilo žal.
Torej … športno življenje in duša športnika, ki je vztrajen in trmast, ki zna zmagati in na koncu tudi proslaviti svoj uspeh. Kako je šlo to skupaj z arhitekturo?
Adrenalin imam še vedno rad. Rad zmagam (smeh). Tudi pri delu sem rad zmagal. Res pa tudi velikokrat izgubiš. Pravzaprav je porazov več kot zmag, so pa tudi te del življenja. In iz njih se velikokrat več naučiš. Do arhitektov to ni pravično. Na natečajih recimo, koliko gre zanje dela in časa! Pravzaprav ne gre v nič, vedno se naučiš še kaj za drugič …
Kako pa se je začela vaša poklicna pot? Kako je bilo s službami v času, ko ste vi začenjali, v 60-ih?
Hja, je bilo tudi težko. Po pol leta službovanja na občini v Novem mestu sem komaj čakal, da bi šel lahko v projektivo. Dobil sem službo v Pionirju. Bil sem prvi arhitekt med samimi gradbenimi tehniki. Bilo je težje, kot bi pričakoval. Ko smo prišli s fakultete, nismo imeli nobenih praktičnih izkušenj. Kaj smo pa vedeli, kaj je gradbišče …
To je pa še danes tako. Potem si na gradbišču pridobivaš znanja iz posameznih obrti …
S faksa sem prišel z določenim teoretičnim znanjem, praktičnega se je bilo treba naučiti. Bi ti znala npr. položiti parket? Po tistem navodilu, ki piše na načrtu? Res, sestave so lahko vse točne, vendar izvedba je marsikdaj z risalne deske nepredstavljiva. Zato moram reči, da je dragoceno priti v kolektiv, kjer opazuješ in se imaš priložnost učiti. Prideš ves zelen, saj ne veš, kam bi se obrnil. Na podlagi slabih izkušenj sem kasneje poskušal vedno prijazno vplivati na mlajše kolege. Nisem jih kregal, saj se vedno tudi starejši lahko kaj naučimo od mlajših, ki imajo sveža znanja in ideje.
In iz Pionirja ste šli potem …
… Pridružil sem se Dominvestu, ki je takrat postajal tudi na področju projektiranja dokaj močan in kompleten (poleg arhitekture in urbanizma tudi elektro in strojne instalacije). Žal je večkrat zaradi nerazumevanja in pomanjkanja dialoga z odločujočimi na občini prišlo do trenj in mislim, da včasih tudi takratnim direktorjem ni bilo lahko. Po petih letih dela na Dominvestu smo se štirje arhitekti odločili zapustiti podjetje in skupaj smo soustanovili še danes trdno projektantsko podjetje Savaprojekt v občini Krško, ki je v tistih časih pokazala veliko interesa za delo arhitektov. Po petnajstletnem delu v podjetju Savaprojekt sem do upokojitve delal še šest let v Krkinem projektivnem biroju.
Seznam vašega dela je dolg. Na kateri projekt ste najbolj ponosni? Kateri je tisti, na katerem bi najmanj spremenili?
Morda domača hiša. Kljub temu, da je nastala v začetku 70-ih let, je še vedno v prvotnem stanju. Zunanjosti bi se morda lotil na drugačen način, vendar smo se morali držati nekaterih pogojev, ki nam jih je narekovala občina. V notranjosti naše hiše pa sem poskušal čim več iztisniti iz lokacije.
Med opisom lokacije postanem tudi jaz bolj pozorna. Seveda, sliši se naravo v okolici … in bitje zvona cerkve …Kateri svoj projekt bi še omenili?
Vsekakor je to ureditev novih objektov ob Motelu Otočec, ki so se vidno uvrstili v selekcijo slovenske arhitekture v obdobju 1945-1978. Iz tega obdobja je tudi stavba supermarketa v Straži in pekarna v Mačkovcu. V kasnejšem obdobju lahko izpostavim šolo v Podbočju, prizidek ekonomske šole v Novem mestu, kompleks Tri lučke v Krškem, Kongregacija sester De Notre Dame v Novem mestu, poskus tipizacije enodružinskih hiš ter delo pri prenovi lokalov na Glavnem trgu v Novem mestu. Zadnje obdobje zaključuje delo v podjetju Krka, kjer bi izpostavil objekt razvojno raziskovalnega centra s simbolnim poudarkom na oblikovanju vhoda.
Veliko ste se ukvarjali tudi z večjimi prenovami …
Ena izmed takih je Kandija, kjer je ob razstavi z naslovom Kandija iz preteklosti v prihodnost izšel tudi katalog, kjer razložim svoje vizije in predloge na območju od bolnice do Žabje vasi. Žal v območju bolnice nisem naletel na sogovornike, ki bi me poslušali in razumeli, na območju Revoza in TPV-ja pa sem srečal uspešnega gospodarstvenika in razumevajočega sogovornika, Vladimirja Bahča, s katerim sva uspela z nekaterimi ukrepi grobo industrijsko gradnjo približati estetiki mesta. Osebno mislim, da nama je v danih okoliščinah uspelo. Med večje prenove sodijo tudi obnove stavb in novi interierji bank v Novem mestu, Črnomlju, Sevnici, Škocjanu, Trebnjem, Brežicah … Posebno uspešna se mi zdi prenova bivše Dolenjske banke v Ljubljani (soavtor Danilo Lapajne).
Kakšen pa je bil odnos med brati? To je izjemno, da ste bili vsi trije arhitekti. Na kakšen način ste sodelovali med sabo? Bili ste najmlajši …
Dober odnos smo imeli. Bili smo dobra in trdna družina. V začetku 2. svetovne vojne so nas iz Vojnika na Štajerskem izselili v Kragujevac. V Srbiji smo ostali štiri leta. Oče je bil v Vojniku napreden učitelj, bil je gibalo kraja, režiser iger in postal kandidat za prejem reda sv. Save. Kar bi se tudi zgodilo, če ne bi kraljevina prej razpadla. Torej, bili smo prvi na vrsti za izselitev. Trenutno berem knjigo Vinka Möderndorferja Druga preteklost, v kateri so zelo dobro opisane take zgodbe. Priporočam v branje, da boš bolje razumela razmere v takratni družbi. Vso inteligenco so izselili. Prišla sta dva SS-ovca in v eni uri izvršila svojo nalogo. Nemci in nemškutarji so bili v tistem času na Štajerskem zelo močni in za mnoge se je življenje obrnilo. Ni bilo treba veliko, da si se komu zameril. No, v Kragujevcu sem tudi naredil prva štiri leta osnovne šole, in ko smo se po osvoboditvi vrnili nazaj v domovino, tudi latinice nisem znal. Oktobra 1944 je bil Kragujevac osvobojen in mi smo se vrnili najprej v Vojnik, leta 1945 pa v Novo mesto.
Vsi smo dobro risali – oče in bratje (pokaže na slike v prostoru). Evo, to je Miloševa Kandija (pokaže na akvarel z upodobitvijo Težke vode). Tukaj je moj portret, Miloš me je naslikal leta 1943. Te so pa moje (pokaže na serijo akvarelov z motivomBrega). Ja, zgledi vlečejo. Če je šel najstarejši Miloš, potem sva šla z Danilom za njim (smeh). Že v gimnaziji sem razmišljal o arhitekturi. Ko je delal Mušič povojno prenovo Novega mesta, je npr. stavbo, kjer je danes v pritličju Alpina (op. Glavni trg 24), zanj risal Miloš. Jaz sem bil še v gimnaziji in sem bil vesel, da sem lahko po Miloševem navodilu izdelal posnetek bombardirane stavbe. Oproščen sem bil pouka (smeh). S tem, ko sem videl, kakšno moč pri obnovi porušenega mesta ima lahko arhitekt, sem se počasi navdušil. Morda sem počasi razumel, da lahko naredim nekaj dobrega za ljudi. Npr. stanovanja, ki bodo ljudem prišla prav in se bodo v njih dobro počutili. V bistvu je zame Novo mesto moj rodni kraj. Kjer imaš prijatelje, tam si doma.
Kako pomembna je bila za vas podpora družine, žene, ki vas je razumela?
O ženi vse najboljše. Imel sem vso podporo. Če bi rekel karkoli čez njo ali družino, bi rekel vse narobe. Če pa nimaš urejene družine, potem si izgubljen. Imam sina in hčer. V družini me spoštujejo in imajo radi. Tudi njune družine.
Kaj pa vplivi na vašo arhitekturo? O družinskih vplivih smo govorili, kako pa je z navdihi za vaše delo, fascinacijo nad arhitekturo samo?
Razočaral te bom. Bi rekel, da posebnih vzorov nisem imel. Mene je zanimalo, da bi delal kaj dobrega in uporabnega za ljudi. Sprva se nisem zavedal, da je usoda uporabnika objekta, ki ga načrtuješ, tako odvisna od tebe. Meni je bilo sicer marsikaj všeč, ampak da bi pa ponavljal za kom, se mi pa ni zdelo. Ko dobiš nalogo, začneš razmišljati, kakšne so potrebe in zahteve uporabnika, kako živi in se je potrebno prilagoditi. Morda sem se šele precej kasneje zavedel, da je arhitekt nekakšen psiholog. O stranki mora veliko vedeti, da lahko projekt uspešno prilagodi in uresniči. Treba se je pogovarjati in mora ti zaupati. Gre za zelo intimna vprašanja – kakšni so plani za prihodnost, za naslednjih 5, 10, 20 let? Kako živijo otroci, če jih imajo? Če jih nimajo, ali jih bodo imeli in koliko? Število sob v hiši je odvisno od tega. Vse to vpliva na stanovanjsko hišo, za katero se moraš kot arhitekt potruditi, da je dovolj prilagodljiva, da so njeni uporabniki v njej zadovoljni. Podoben pristop velja za drugo arhitekturo in urbanizem.
Lahko rečem, da kadarkoli vidim nadstrešnico od Jugovca (Otok pri Šentjerneju), me vedno znova preseneti. Vedno se sprašujem, kako bazično, kako nič in hkrati vse je ta arhitektura. Vedno me zadane.
Ja, jaz si vsakič povem, da česa takega ne bi znal narediti. Objekt vsakokrat občudujem.
Da se samo še malo vrnem na prejšnjo temo o stanovanjskih hišah: pod pretvezo cenovne dostopnosti in posledično izdelavo konfekcijske arhitekture opažam, da se nekako izgublja zavest o pomembnosti premišljevanja o uporabniku, funkciji, lokaciji. Kot arhitekt se moraš mnogo spraševati, da imaš potem npr. pet bazičnih odgovorov, ki naredijo dober izdelek. Ali lahko ocenite, koliko časa ste porabili za sestanke in pogovore za eno hišo?
Zelo veliko, zagotovo je šlo par dni samo za pogovore. Da je nastala ena mala idejna skica.
Pelje me pogledat še svoj delovni kotiček v dnevni sobi. Na mizi leži turistični vodič po Koreji. Pove, da se pripravlja na svetovno prvenstvo v plavanju, ki bo naslednje leto v Gwangju. Na steni visijo uokvirjene fotografije vnukinj. Ponosno pove, da ima tudi že dve pravnukinji in kaže na njuno mamo na steni. Na mizi pokaže idejni načrt za prenovo hiše, s katero se trenutno ukvarja in predlaga rešitve za boljšo dostopnost in organizacijo prostorov.
Iz delovnega kotička se preseliva na balkon. Ptičje petje in žuborenje Težke vode pade v uho. Pogovarjava se o gradnji hiše in njenih temeljih, saj je umeščena na strmem bregu nad potokom. Opozori me na to, da je potrebno posebno pozornost posvetiti prilagoditvi arhitekture glede na lego, sonce, bližino ceste, hrup itd.
Kaj vam je bilo v vaši karieri lepše delati – prenove ali novogradnje? S čim ste imeli večje veselje?
Oboje je zanimivo. Morda se da kdaj iz prenove še kaj boljšega potegniti. Več moraš premišljevati, več imaš različnih faktorjev, ki vplivajo na tvoje odločitve, zato te prisilijo v inovacije. Sploh, če je objekt večji in pomembnejši, takrat pride na vrsto spoštovanje. Kje so kvalitete, prioritete? Na kakšen način je nekdo pred tabo že razmišljal, kako se je odločil in zakaj? Ni zanemarljivo.
Na balkonu že postaja hladno in odpraviva se v spodnje prostore. Po stopnicah se spustiva za etažo nižje. Vstopiva v prijeten zastekljen prostor, ki se še bolj odpira v naravo. Popoln vtis domačnosti. S kaminom in kotom za posedanje, branje in kontemplacijo. S posameznimi arhitektovimi deli na steni, s spomini, ujetimi na fotografijah, predmeti iz mamine hiše pod Kapitljem. Za navdih. Marjanov in moj. Stare tehtnice, mlinčki. Eden izstopa. Nov je, lesen, za mletje pšenice. Med pogledom slišim komentar, da ga je uporabil le dvakrat in da je bil kruh odličen.
Pogovor o arhitekturi torej nadaljujeva s temo notranje opreme, ki je morda še najbolj minljiva in za arhitekte toliko bolj občutljiva veja njihovega dela. Pove, da se je precej ukvarjal z opremljanjem bank, z interierji za stanovanjske in družbene objekte, delal je tudi prenove lekarn.
Ali ste kdaj zavrnili kakšen projekt, ker se vam je zdel sporen?
V bistvu projektov nisem zavračal, le realiziral sem jih vedno po svoji vesti in odnosu do okolja ter zaradi tega ni prišlo do realizacije. Tako se tudi ni izšlo pri projektu BTC v Češči vasi, kjer se nisem mogel strinjati z uničenjem izliva potoka Temenica v Krko, kar se je kasneje zgodilo po drugih projektih.
Zgrožen komentira tudi rešitve mosta tretje razvojne osi, ki se mu zdi kot poteza odločno prevelika glede na obstoječa razmerja v prostoru. Večkrat v pogovoru pa omeni tudi pred nedavnim zaprte arkade na vrhu Glavnega trga, ki ne omogočajo več prehodnosti in s tem posegajo v značajno lastnost trga, v katerega je bilo pred mnogimi leti vloženega toliko truda.
Bi pokomentirali še nove ureditve na Glavnem trgu?
Zelo sem vesel, da je prišlo do prenove. Prezgodaj je še za komentar, zlasti ker še zgornji del ni končan in ne vemo, kako bo prikazan stari tlak. Morda se mi zdijo nekatere rešitve hladne. Razočaran sem nad ukinitvijo prehoda za pešce ob Rozmanovi ulici in načinu, kako se občina zlahka odreka že zgrajenemu dobremu standardu pokrite peščeve površine. Zanimata me mnenji občine in projektanta prenove Glavnega trga glede tega vprašanja.
Pogovor sva zaključila ne s preteklostjo, temveč z načrti za prihodnost. Teh ima še veliko kot tudi volje in energije. Naslednje leto se obeta svetovno prvenstvo v plavanju v Koreji, čez tri leta, leta 2021, je cilj še plavanje v Fukuoki na Japonskem. Glede arhitekture pa optimistično zaključi: “Če hoče priti kdo po nasvet, mu ga rade volje dam zastonj. Samo, če izkaže interes in me hoče poslušati.”
Marijan Lapajne(1934, Vojnik pri Celju)
Leta 1962 je diplomiral na Oddelku za arhitekturo Fakultete za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani. Med njegove pomembnejše objekte sodijo Supermarket v Straži (1966), Novi moteli Otočec (1967), stanovanjsko naselje Grič v Krškem (1975–1976), prizidek k Ekonomski šoli v Novem mestu (1979), Razvojno raziskovalni center Krka (1992–1995) in objekti podjetja TPV ob Kandijski cesti (1996–2010). Oblikoval je notranjosti stavb (med drugim je z bratom Danilom Lapajnetom uredil prostore Dolenjske banke v Ljubljani, danes poslovalnica NLB na Tavčarjevi) in se posvečal načrtovanju urbanističnih rešitev na območjih Krškega in Novega mesta. Veliko je projektiral tudi po nekdanji Jugoslaviji. Za svoje dosežke v novomeški občini je leta 1994 prejel Trdinovo nagrado.
