Se lahko spomnite svojega prvega odhoda v kino? Moj spomin seže do animiranega filma Knjiga o Džungli, ki smo si ga ogledali v prvem razredu osnovne šole; do barvitih disneyevskih podob uprtih v platno sredi teme nekdanjega Doma kulture. Zadnji film, ki sem si ga tam ogledala, je kinotečni, Komu zvoni, leta 2005. Kar pomenljiv naslov, če pomislim. Bržkone je zvonilo tudi novomeškemu art kinu, na drugi strani Krke pa je že zrastel velik kino kompleks, z obljubo sodobne kino-izkušnje. Novo mesto je korakalo »vštric« z Ljubljano in drugimi večjimi mesti v Sloveniji, nov način gledanja filmov (s pokovko) pa smo sprejeli odprtih rok. Današnji Cineplexx ostaja edini tovrstni ponudnik v Novem mestu (in regiji), kar umanjka, pa je ponudba kvalitetnih, velikokrat tudi slovenskih filmov, ki niso komercialni. Umanjka tudi prostor, primeren za prikazovanje tovrstnih del.
Lokacij, na katerih so se včasih predvajali filmi v Novem mestu, je mogoče nekoliko več kot seže vaš zgodovinski spomin. Letos namreč mineva 100 let od odprtja prvega uradnega kinematografa, Kina Jugoslavija, na Glavnem trgu. Prispevek raziskovalca zgodovine kinematografov v Sloveniji, Klemna Žuna, osvetljuje, kje in kako smo v Novem mestu gledali filme.
Nismo pa samo gledalci del zgodovine naših kinov. Na drugi strani so domači ustvarjalci. Veliko njih. S prispevkom Nerine Kocjančič osvetljujemo življenje in delo Filipa Robarja Dorina, režiserja in scenarista, ki je letos prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Dorin je le del mladosti preživel v Novem mestu, a se je v svojem opusu vedno znova vračal k Dolenjski, njeni zgodovini in prebivalcem. Kot v filmu Veter v mreži iz leta 1989, posvečenem Novomeški pomladi, in t. i. romski trilogiji Opre Roma (1983–2011).
Ob tem se človek vpraša, koliko je okolje pomembno za formiranje bodočih (filmskih) ustvarjalcev. Ali je provenienca zgolj skupni imenovalec režiserjev »novomeškega novega vala« (Biček, Dvornik, Gazvoda, Virc) ali obstaja nekaj kot je »genius loci«? Temu vprašanju se posveča Tina Poglajen, medtem ko intervju Ane Šturm s Klemnom Dvornikom prinaša osebne spomine na odraščanje in spoznavanje s filmom v Novem mestu. Dvornik v intervjuju spregovori tudi o snemanju Jezera, težko pričakovane tv-serije, ki nastaja po istoimenski kriminalki Tadeja Goloba.
Vpliv okolja ostaja rdeča nit tudi pogovorov z ustvarjalci iz Bele krajine in Posavja. Filmski sestri, Maja in Ida Weiss, sta v pogovoru z Blažem Gselmanom spregovorili o drznosti in senzibilnosti, uporništvu in kompromisih, ki jih terja filmsko ustvarjanje. Intervjuja Klare Škrinjar in Jedrt Jež Furlan prenašata fokus na gledališče in iskanje stičišč s filmom. Medtem ko Branko Jordan razmišlja o pozicioniranju igralca znotraj obeh miljejev, mlada dobitnika Borštnikove nagrade, Nik Škrlec in Žiga Divjak, med drugim spregovorita o skupnih začetkih na brežiški gimnaziji.
Ko avtorji govorijo o spodbudnem okolju v času odraščanja, ne omenjajo le družine in tradicije kraja, ampak tudi vlogo šole, kulturnih ustanov in društev. Filmska vzgoja prihaja v naslednjem letu kot izbirni predmet v osnovne in srednje šole po Sloveniji. Skupaj s Klavdijo Kotar sva predstavili, katere filmsko-vzgojne dejavnosti že potekajo v sklopu JSKD Novo mesto in Art kino mreže Slovenije.
Če ste se vmes spomnili (prvega) filma, ki ste si ga ogledali v kinu, razmislite še, s kom ste si ga ogledali? Če niste zagrizen filmofil, grem staviti, da je bilo s članom družine, prijateljem ali razredom. Ogled filma je bil včasih skoraj izključno družabni dogodek. Ob prebiranju dotične številke Rasti je jasno, da imajo domači ustvarjalci veliko načrtov za prihodnost. Mogoče si bomo njihove filme lahko skupaj ogledali v lokalnem kinu in po koncu o tem še kakšno rekli.
