O prozi Agate Tomažič, Andraža Rožmana, Mirta Komela, Julesa Verna in še koga.
Lahko leposlovje spreminja svet? Vpliva na našo prihodnost? Danes je na prvi pogled odgovor odločen: Ne. Če je imelo leposlovje pomemben vpliv v 18. in 19. stoletju, ko je mnogim pomenilo eno redkih zabav v prostem času, je danes vse drugače. Za pozornost je moralo najprej tekmovati z radiem, nato televizijo, danes se zdi, da je knjigo začelo izrinjati branje krajših tekstov na internetu. Dvomim, da kateri od angažiranih slovenskih pisateljev verjame, da bo bistveno spremenil družbo. Pa vendar se marsikomu zdi vredno poskušati.
Ko je Andraž Rožman napisal pretresljiv roman o sirskem pisatelju in založniku Mohamadu al Munemu, ki se je kot begunec znašel v Ljubljani, se zaradi romana ni spremenila slovenska azilna zakonodaja. Roman Trije spomini, ki pripoveduje o intenzivnem, za Andraža nadvse pomembnem prijateljstvu, pa je morda le prepričal katerega izmed bralcev, da prisluhnejo zgodbi soseda, ki je k nam pribežal iz Sirije, Afganistana, podsaharske Afrike …, morda je prisluhnil zgodbam številnih Bosancev, ki so v Slovenijo pobegnili pred vojno grozoto. Morda se je celo zgodilo, da je kak stanodajalec oddal stanovanje begunski družini, pa čeprav ni mama še nikdar spekla potice, oče pa ne zna skuhati niti kranjske klobase. In zato je bilo roman vredno napisati – pa čeprav je morebiti olajšal življenje enemu samemu beguncu, izgubljenemu v novi domovini.
Roman se zaključi z dodatkom: Andraževim potovanjem v Hajfo, ki je neke vrste zahvala za vse ure, ko mu je Mohamad pripovedoval zgodbe, ga učil kako postati pisatelj, kako odrasti v človeka širših obzorij. Mohamad je bil namreč že v rodnem Alepu begunec – meščan, a z begunskim potnim listom, ker so bili njegovi starši rojeni v Hajfi, v Palestini. Tako čuti dve domotožji, dve nostalgiji – po Alepu, kot ga je poznal pred vojno, in Hajfi, ki je ni nikoli videl. Gre za nenavadno, podedovano bolečino, nostalgijo v prvotnem grškem pomenu νόστος (nóstos) – vračanje inἄλγος (álgos)– bolečina. Boleče vračanje, boleče hrepenenje po vrnitvi v za vedno izgubljeni dom.
V tokratni Rasti objavljena besedila Andraža Rozmana, Agate Tomažič in Mirta Komela so nastala v okviru evropskega projekta CELA (Connecting Emerging Literary Artists), ki povezuje mlade pisatelje pod skupno temo – Spremembe. Lahko leposlovje začuti spremembe, ki prihajajo? Vsekakor lahko detektira drobne trenutke, ki spreminjajo življenja. Agata Tomažič opiše gospoda z ekstremno pesimističnim pogledom na življenje, ki ga nenehno spremljajo nesreče. Je pesimizem posledica nesrečne usode ali se ta poraja iz črnogledosti? Kura ali jajce? Jajce! In to brez rumenjaka. Morda je najdba redkega jajca, ki ga je en sam beljak, tisti majceni dogodek, ki lahko vsaj za nekaj stopinj ogreje zamrznjeno, turobno dušo. Naj se zdi gospod še tako čudaški, biva nekaj njegove strašne negotovosti v vsakem izmed nas. Naj bo rešitev še tako absurdna, Agata obudi občutek, da tudi najhujša potlačenost ni večna …
Ali je za spoznanje, ki spremeni sliko sveta, dovolj obisk galerije, v kateri visi nekdaj malo znano platno, danes slavno zaradi imenitnega romana Lišček Donne Tartt? Medtem ko Mirt Komel strmi v fotografijo slike na svojem telefonu, se mu zapiše: »Ampak, mar ni umetnost prav to? Najti tisto eno stvar, iz katere lahko narediš svojo obsesijo, svojo željo, svojo ljubezen – nemara edini način, da demone, ki tejezdijo, vprežeš kot vrance in jihsam zajezdiš, morda celo proti takšnemu sončnemu zahodu, kakršne so slikali stari flamski mojstri?«
Ko Mirt opisuje Fabritiusovega Liščka (in Liščka Donne Tartt), pove, na kar nebralci pozabljajo: umetnost nas uči gledati, videti, kot nismo še nikoli, pa čeprav gre za prevaro, konstrukt; celo zgodovinski dogodki so prirejeni, da so lahko še bolj resnični. To je bela laž umetnosti – kot so zapisali ruski formalisti: dobra literatura naredi kamen še bolj kamnit. Dobra umetnost naredi liščka bolj liščkastega kot pogled na pravega liščka skozi okno. Travnik Albrechta Dürerja je najbolj travnat travnik na svetu, pa čeprav je v resnici konstrukt – govori se, da je slikar v ateljeju naslikal vsak regrat, vsako travico posebej, položeno v bližino slikarskega stojala. Tudi o Dürerjevem Zajcu krožijo podobne anekdote, strokovnjaki se strinjajo, da ni šlo za živega, čisto preveč živahnega zajca, ker slikarju ne bi omogočil slikanja vsakega dlačice kožuščka posebej.
Tudi literatura nesramno laže, da bi povedala resnico. Kot vsaj malce lažemo vsakič, ko povemo zgodbo – šele takrat postane prepričljiva … In to počne tudi najbolj dokumentarna proza, to vsaj malce počne tudi avtobiografski roman Trije spomini, to počne nobelovka Svetlana Aleksijevič, ko sestavlja romane iz sprva novinarskih zapisov zgodb pričevalcev. Bralci pa pogosto obtožijo laganja ravno zvrsti, ki imajo resničen vpliv na našo sedanjost in prihodnost. Eklatanten primer je znanstveno-fantastična literatura, ki tako rekoč napoveduje prihodnost. Njene prerokbe so seveda pitijske, uresničujejo se zelo nepredvidljivo. Če danes lahko sedemo v podmornico, ki zelo spominja na Nautilus kapitana Nema, bi se hudo ušteli, če bi v žrelih islandskih vulkanov iskali prehod v središče Zemlje, v katerega je s svojo ekipo prodrl ekscentrični profesor Otto Lidenbrock. Pa vendar so dela Julesa Verna inspirirala številne znastvenike, njegovi junaki so bili vzor avanturistom in raziskovalcem – med drugimi Juriju Gagarinu … V začetku 20. stoletja je Arthur C. Clark napovedal telekomunikacijske satelite, globalno knjižnico (Projekt Gutenberg?), elektronsko bančništvo itd. Eden njegovih najbolj znanih stavkov se glasi: »Nemogoče je ločiti napredno tehnologijo od magije.«Kar nas spomni na Vladimirja Nabokova, ki si je želel imeti navdih znanstvenika in natančnost pisatelja. Široko znanje, natančnost in božanski dotik navdiha so nujne sestavine za vrhunsko umetnost. In za pogled v prihodnost. Le da nikoli ne vemo, ali gre za pogled skozi okno ali v ukrivljeno zrcalo …
