Fotografije: Boštjan Pucelj
Andrej Hudoklin je biolog, naravovarstvenik tako po srcu in duši kot tudi službeno v Zavodu za varstvo narave. Kaj se z naravo dogaja, spremlja že pol stoletja in v tem času se je spremenilo že marsikaj in še marsikaj se bo spremenilo. V katero smer?
Ko se človek takole pelje od Novega mesta proti Dolenjskim Toplicam, se mu, ko gleda malo okoli, zdi, da tej naravi čisto nič ne manjka. Vse je lepo zeleno, Krka, ki teče pod cesto, zgleda čista, v njej plavajo ribe … Kaj je narobe s to naravo?
Na prvi pogled še vedno idilična podoba reke Krke, hrbtenice dolenjske narave, ne pove vsega. Če pa reko in njen živi svet spremljaš daljše časovno obdobje, zlahka opaziš, da je v sorazmerno kratkem času prišlo do velikih sprememb. Kot naravovarstvenik gledam na reko predvsem s stališča vrstne in habitatske pestrosti in še zlasti stabilnosti rečnega ekosistema, na katerega vplivajo številni lokalni in globalni dejavniki. Nenazadnje smo se že konec 19. stoletja s prihodom račje kuge prvič resno soočili problemom tujih invazivnih vrst, z uvozom ameriških rakov in z njimi gljiv, na katere naš potočni rak ni bil odporen. Človek ne more verjeti, ko bere poročila izpred leta 1880, na kako visoki stopnji biološke raznovrstnosti je rečni ekosistem funkcioniral. Samo za tržne namene so v enem letu med Dvorom in Sotesko odlovili 10.000 rakov, kar pomeni, da so bili po biomasi ena ključnih vrst tedanjega rečnega ekosistema in da je rečna prehranjevalna veriga imela druge zakonitosti. Do naslednjih večjih opustošenj rečnega življa je prišlo z razvojem industrije in urbane rasti po drugi svetovni vojni, ko so je večina odpadne vode kar nekaj desetletji marsikje brez čiščenja stekala v reko, njene pritoke in podzemne vode. Žal imamo z izjemo rib zelo skromne podatke o stanju živega sveta reke Krke. Tako pravzaprav sploh ne vemo, kaj vse smo zaradi onesnaževanja izgubili. Konec prejšnjega stoletja so se z rastjo okoljske ozaveščenosti in politike začeli postopno zmanjševati pritiski obremenjenih odpadnih voda. Vendar danes stanje rečnega ekosistema še ni na zadovoljivi ravni. Za živi svet so zlasti kritični poletni nizki vodostaji in visoka stopnja organske obremenjenosti, ki jo še vedno pripisujemo intenzivnemu kmetijstvu in lokalno neurejeni komunalni politiki. Žal se razmere s klimatskimi spremembami, se pravi z rastjo srednjih letnih temperatur vode in upadanjem povprečnih pretokov, samo še zaostrujejo.
Če ostanemo pri rekah, je trenutno najbolj aktualno vprašanje novih elektrarn na spodnji in srednji Savi. Kakšne okoljske spremembe bo povzročila postavitev hidroelektrarne Mokrice in kako so na okolje spremenile oziroma nanj vplivajo že delujoče, v zadnjih letih zgrajene hidroelektrarne?
Nekoliko bolj poznam odsek spodnje Save, za katerega je značilen pester rečni ekosistem, z veliko hidrološko dinamiko, široko poplavno ravnico, v rečnem toku so raznolike strukture – od brzic, prodišč, tolmunov, plitvin in erodiranih rečnih brežin, v obvodnem prostoru pa mrtvice in obrežna zarast. Akumulaciji hidroelektrarn Brežice in Mokrice bosta rečni ekosistem spremenili v obsežni akumulacijski jezeri in s tem bosta potopili še zadnje kilometre edinega nižinskega odseka Save pri nas. Velike spremembe so pričakovane predvsem za rečne vrste rib zaradi izgube življenjskega prostora, drstišč, prekinitve selitvenih poti ter degradacije habitata z dvigom temperature in kalnostjo.
Pa vendarle, nekoliko starejši se še spomnimo, kako je zgledala Sava tam pred štiridesetimi, petdesetimi leti. Bila je dobesedno odtočni kanal, tam je tekla neka črno-rjava voda in v vodi ni bilo nič živega. V Krki smo lovili ribe in rake, v Savi pa so kólnarji lovili premog.
Res je, do osemdesetih let je bila Sava neke vrste slovenska kloaka. Pogled z brežiškega mostu nad sotočjem je bil zelo zgovoren. Z desne se je valila neka vrste rjava kava, z leve pa bistra, zelena reka Krka. Pa vendar se je Sava po koncu zasavskih premogovniških zgodb in z gradnjo čistilnih naprav v porečju občutno izboljšala. Sicer pa je spodnjesavski odsek v zadnjem stoletju preživel številne intervencije. Postopni regulaciji rečnega toka so sledile hidromelioracije poplavnega območja, gradnja protipravnih nasipov, zgodila se je tudi nuklearka z zajezitvijo toka, prekinil se je transport proda, reka se je vse bolj poglabljala in z njo tudi podtalnica, omenjeni hidroelektrarni pa jo bosta dokončno spremenili.
Če se spustiš s čolnom od sotočja Krke in Save proti Mokricam in Jesenicam, prav veliko naravnih brežin ne vidiš, le naložene skale in betonske bloke, s čimer so v preteklosti utrdili breg. Kaj bi tu sploh še lahko varovali?
Kot že rečeno, je človek v zadnjih sto letih reko Savo predvsem zaradi varnosti pred poplavami močno spremenil in jo v veliki meri podjarmil. Toda regulirane brežine so se v dolgih desetletjih zelo zarasle, tako da reka skupaj s poplavnim pasom še vedno ustvarja veliko habitatsko pestrost, ki jo s stališča varstva narave ne moremo prezreti.
Kaj bi morali narediti, da bi kljub gradnji hidroelektrarn te spremembe čim bolj omilili in jih naredili bolj prijazne okolju, pa tega niso naredili?
V primeru posegov, kot je rečna akumulacija, ki potegne za sabo tako drastične habitatske spremembe, je nemogoče izvesti takšne omilitvene ali izravnalne ukrepe, s katerimi bi v popolnosti zagotovil nadaljnji obstoj vrst, vezanih na dinamičen habitat plitve reke. Njihove populacije se v za njih neugodnih jezerskih razmerah neizogibno zmanjšajo ali pa postopno lokalno izumrejo. Na te vrste moramo žal pozabiti. Tu jih več ne bo, lahko pa se kaj dobrega naredi za preostale ogrožene vrste in se jim omogoči razvoj ter tako vsaj delno nadomesti izpad naravnih habitatov. Hidroelektrarna Brežice je bila prvi tak objekt na Savi, kjer so bile zahteve za varstvo narave v veliki meri upoštevane že pri načrtovanju hidroelektrarne. S številnimi nadomestnimi habitati in drugimi omilitvenimi ukrepi smo skušali povečati habitatsko in vrstno pestrost preostalih ogroženih vrst. Najbolj obsežne so nadomestne gramoznice, zalite z vodo s skupno površino 45 ha, ob njih so tudi gnezdilne stene za vodomce, čebelarje in breguljke, urejena so bila tudi mokrišča za dvoživke, mlake za močvirsko sklednico, suhi travniki za kukavičevke, plitvine s trstišči za malega martinca, gnezdilne stene za vodomca, plavajoči otoki za čigre, postavljene so netopirnice, ekocelice za saproksilne hrošče ter štirje otoki v bazenu kot habitati za ptice in kot počivališče za prostoživeče živali v primeru prečenja akumulacije. Zaenkrat nadomestni habitati več kot tri leta po začetku delovanja elektrarne še niso vsi do konca vzpostavljeni, hkrati so nekateri zaradi slabega upravljanja nefunkcionalni. To nas skrbi, ker so z načrtovano hidroelektrarno Mokrice predvideni še bolj zahtevni nadomestni habitati, pri hidroelektrarni Brežice pa tako investitor in izvajalci kot mi pridobivamo dobre in slabe izkušnje.
Kaj bi se zgodilo s Krko, če bi začeli tudi na njej nizati hidroelektrarne? Borut Javornik je v intervjuju za Rast rekel, da je Krka, čeprav zgleda zelo naravna, v bistvu industrijska reka.
Na Krki so v preteklosti, še zlasti v zgornjem toku, delovali številni mlini, žage, fužine, celo železarna in papirnica. Po drugi svetovni vojni so mlini in žage postopno utihnili, vodne potenciale jezov pa so začeli uporabljati za male hidroelektrarne, večjih pa reka ne prenese, saj bi popolnoma spremenile njeno podobo in ekologijo. Krka je za hidroenergetsko izrabo povsem specifična zgodba. Razlogov je več. Ima zelo muhast hidrološki režim z obdobnimi zelo nizkimi vodostaji, zato energetski izkoristek investitorjem ne ponuja dobrega finančnega izplena. Po drugi strani Krko zelo visoko vrednotimo tudi z vidika varstva narave, zaradi biotske raznovrstnosti in tudi zaradi fenomena lehnjaka, ki ustvarja slikovite slapove. Poleg tega pa imamo vrsto slabih izkušenj z gradnjami malih hidroelektrarn v zgornjem toku.
V kakšnem smislu?
V več pogledih. Največkrat je problem v tem, da se investitorji ne držijo izdanih dovoljenj, predvsem pa ne zagotavljajo ekološko sprejemljivega pretoka. Problem so nizki vodostaji v poletnem času, ko bi morali v reki ohranjati ekološko sprejemljiv pretok zaradi ohranjanja živega sveta in rasti lehnjaka. Najbolj razvpit je problem ribogojnice na Dvoru, kjer lastnik kljub inšpekcijskim intervencijam že vrsto let ne uredi odvzema v skladu iz izdanim vodnim dovoljenem. Sistem ne deluje. Zgodi se, da Krka na petsto metrov dolgem odseku skorajda ne teče. Problem je še zaostren v sušnih obdobjih, ko so najnižji pretoki lahko celo manjši od dovoljenega odvzema.
Pa vendarle bi bilo obstoječe zajezitve ob že zdavnaj zaprtih in že dolgo nedelujočih mlinih smotrno izkoristiti za pridobivanje električne energije. Je to naravi prijazno ali morda ne?
To zgleda čisto dobra ideja, saj govorimo o obnovljivih virih energije. Ko pa hočeš objekt umestiti v prostor na najbolj občutljivih delih reke, se odpre cela gora problemov, ki jih očitno ne znamo dobro tehnično rešiti. Predvsem to velja za lokacije starih, opuščenih mlinov. Lep primer je Žužemberk, kjer je lehnjak bogato prerastel jezove in z nastankom slikovitih slapišč ustvaril neko novo naravo in svojevrstno prepoznavnost kraja. Že pred časom so bile aktualne pobude za postavitev hidroelektrarn na obeh rečnih bregovih, investitorja sta že pridobila vodno dovoljenje, ne pa še gradbenega dovoljenja, ki je pogojeno tudi z našimi zahtevami za varstvo narave. Problem je v tem, ker bo za izvedbo teh objektov potrebna odstranitev velikega dela lehnjakovih struktur. Nič manj kruta ne bi bila tudi rekonstrukcija ruševin nekdanjih mlinov. Glede na predvidene rešitve in slabe izkušnje s tovrstnimi posegi v Krki se nagibamo k odločitvi, da tako obsežnega poškodovanja ali celo odstranitve lehnjakovih pregrad ne bi dovoljevali. Pri teh odločitvah gledamo na Krko kot na kompleksen ekosistem in zato tudi ne moremo mimo dejstva, da je Krka v sušnem času praviloma tudi organsko obremenjena, kar kaže na neustrezno, pretirano gnojenje kmetijskih površin in slabo komunalno opremljenost zaledja, še zlasti v sosednji kočevski dolini. Zelo poveden je primer Radešce, pritoka Krke pri Podturnu, ki se je v zadnjem obdobju zaradi organskih obremenitev povsem zarasla z vodnimi rastlinami, na dnu prevladujeta bakterijska razgradnja in odsotnost kisika. Tako je nekdaj komercialna ribiška voda danes skoraj brez ribjega življa.
Torej najbolj znanega, najlepšega in največkrat fotografiranega pogleda na Žužemberk ne bi bilo več.
Res je. Gradnje na lehnjakovih pregradah, na geomorfološkem fenomenu reke Krke, so se v vseh primerih izkazale kot problematične. Odvzemi praviloma podaljšujejo sušna obdobja in razgaljenost pregrad, zaradi česar se rastne površine, prekrite z mahom, izsušijo, pragovi pa so še bolj izpostavljeni vodni eroziji. Problem je tudi naravna poroznost pregrad, saj se velik del vode pretaka po kavernah pod jezovno zgradbo. Ker je treba hkrati zagotavljati tudi njihovo prehodnost za vodne organizme, v postopkih pridobivanja vodnih in gradbenih dovoljenj zahtevamo ohranjanje optimalnega ekološko sprejemljivega pretoka, tako da so količine vode, ki mora ostati v strugi za živi svet in lehnjak, ustrezno visoke, kar pa je v nasprotju z željami investitorjev. Trenutno na Krki delujejo tri oziroma štiri take male hidroelektrarne in ribogojnica na Dvoru. Če bi bilo število tovrstnih objektov večje, bi bili pričakovani vplivi na živi svet še veliko večji.
Kako se je naravno okolje v Novem mestu, Dolenjskih Toplicah, v Brežicah … spremenilo v zadnjih petdesetih letih? Katerih, nekoč za naše kraje značilnih rastlin, danes skoraj ni več, katerih rastlin nekoč ni bilo, danes pa rastejo za vsakim vogalom?
Petdeset let je obdobje, v katerem že sam zaznavam nekatere bistvene spremembe tako na ključnih dolenjskih travniških kot tudi gozdnih ekosistemih. S spremembami se soočajo tudi nekdaj stabilni gozdni ekosistemi, kot je denimo Kočevski rog, saj so podobe narave izpred 50 let samo še neprepoznavna preteklost. Z zaraščanjem košenic se spreminja njihova krajinska podoba, z vse večjo prevlado smreke in bukve pa tudi značaj gozda. Avtohtona jelka se vse bolj umika prinešeni smreki, ki smo jo začeli načrtno saditi po letu 1850. Vitalnost jelk je začela pešati v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja zaradi kislega dežja, bistveno pa je k njenemu izginjanju prispeval pritisk objedanja jelenjadi. Ta je bila v prvi polovici 19. stoletja dobesedno iztrebljena, v šestdesetih letih prejšnjega stoletja pa je državno lovišče začelo načrtno povečevati stalež. Z rastjo populacije je začela jelka izginjati iz podrasti. Najbolj drastičen upad je zabeležen v pragozdu Pečka. Če sta bili jelka in bukev še leta 1950 v razmerju 50:50, je danes jelke smo še 13 odstotkov. Z aktualnimi klimatskimi spremembami se spreminja tudi značaj vršnega dela roških gozdov. Tu so nekdaj prevladovali vrzelasti grebenski gozdovi, ki so bili habitatsko zelo pestri in kot taki pomemben habitat gozdnih kur. Še v začetku sedemdesetih let sta bili tako divji petelin kot gozdni jereb tu lovni vrsti, danes pa ju ne najdemo več. Kuram so ustrezale tudi nekdanje zaraščajoče površine in večja mozaičnost gozdne zarasti. Zabeležen je tudi velik upad pri dveh specializiranih vrstah detlov, belohrbtem in triprstem, ki sta odvisni od mrtvega lesa, v katerem iščejo ličinke žuželk. Njihova zadnja zatočišča so tako le še v pragozdnih ostankih in rezervatih, zato z gozdarji iščemo rešitve v povečevanju tovrstnih površin, kar pa ni enostavno.
Kje lahko danes še najdemo take travnike, kakršne smo poznali pred desetletji, ko je bilo na travnikih ogromno različnih trav in travniških cvetic pa tudi precej več različnih žuželk?
Res je, travniki so danes povsem drugačni. Opažamo, da je njihova biotska raznovrstnost močno zmanjšana predvsem v nižinskem svetu, kjer se bolj intenzivno kmetuje. Ključen dejavnik je gnojenje, saj je, z izjemo nekaterih trav, večina travniških rastlin prilagojena na s hranili revna tla, zato te hitro izginejo iz pognojene ruše. Če k gnojenju prištejemo še zgodnjo košnjo in baliranje, ki zmanjšujeta semenenje rastlin, ter doseljevanje produktivnejših sort, potem je končni rezultat takšne rabe nemalo kje travniška njiva. Na njih je po oceni poznavalcev le še okoli deset vrst rastlin na deset kvadratnih metrov. Na srečo vsega še nismo izgubili. Zaplate ohranjenih travnikov najdemo največkrat na poplavnih ravnicah, kjer muhast hidrološki režim ne dopušča zgodnje košnje in gnojena, izstopajoč primer so Jovsi ob Sotli. Razveseljujejo nas tudi košenice na grebenih Zasavja, Kočevske in Gorjancev, kjer zaradi odročnosti in večjih nagibov ni interesa po intenzivnejši rabi, zato pa je toliko bolj zaskrbljujoče zraščanje. Po oceni botanikov na Dolenjskem po vrstni pestrosti izstopajo gorjanske košenice, kjer lahko naštejmo skoraj osemkrat več vrst kot na travniških njivah. Med bolj ogrožene vrste prištevamo kukavičevke, ki jih najdemo tako na suhih travnikih ob reki Savi kot tudi na Gorjancih in na Kočevskem. Več pozornosti namenjamo tudi močvirski logarici, ki na Dolenjskem raste le še na par travnikih v dolini Krke ter v okrilju Krakovskega gozda. Žal zaenkrat nimamo sistemske rešitve, s katero bi te travnike ohranili. Edino, kar nam preostane, je, da potrkamo na vrata lastnikov zemljišč in prosimo, da teh travnikov ne pognojijo in jih ne pokosijo do konca maja. Intenzivna košnja pa je praviloma usodna tudi za živali, upada vrstna pestrost žuželk, podobno usodo delijo tudi dvoživke, plazilci in še zlasti travniške vrste ptic. Že od leta 2007 sodelujem pri monitoringu razširjenih vrst ptic za določitev slovenskega indeksa ptic kmetijske krajine, ki poteka v okviru Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije. Rezultati so zaskrbljujoči, saj so populacije ključnih travniških vrst padle za 20 do 40 odstotkov. Na prelomu stoletja sem še na dolenjskih travnikih opazoval danes izginulo južno postovko in zlatovranko, zdaj beležim še zadnje pare črnočelih srakoperjev. Slabo gre predvsem pticam, ki se prehranjujejo s travniškimi insekti, saj so travniki postali dobesedno sterilni, ker se z zgodnjo košnjo, predvsem z baliranjem, odstrani tudi do 70 odstotkov nevretenčarjev. Podobne razmere so tudi v drugih evropskih državah, kar kaže, da trenutna skupna kmetijska politika poglablja krizo biotske pestrosti kmetijske krajine. Prizadevamo si, da se pogoji prejemanja plačil korenito spremenijo, da bo finančno bolj podprto naravi prijaznejše kmetijstvo.
Recimo, da imam travnik in želim, da bi bil tak, kot je bil nekoč z vsemi tistimi rožicami in žuželkami in pticami. Kaj narediti? Če se travnika ne pokosi dovolj zgodaj, se razrastejo neke povsem drugačne rastline, kakršnih na travnikih nekoč ni bilo.
Odvisno je, kje je ta travnik. Če je sredi intenzivnejših površin, bo njegova obnova zahtevna. Drugače pa se travnik lahko v veliki meri obnovi, če ga vzdržujemo na tradicionalni način. Prvi pogoj je opustitev gnojenja, drugi pozna košnja, tretji pa preprečevanje vdora tujerodnih rastlin. Čeprav je boj proti neavtohtonim vrstam tudi zakonsko podprt na vseh ravneh, z globalizacijo, transportom in izmenjavo semen te nezadržno prihajajo k nam kot nočna mora. Invazivne rastline imajo praviloma močan razmnoževalni potencial, širijo se kot požar, zato ne vidim prave dolgoročne rešitve. Samo še vprašanje časa je, kdaj bo večina med njimi dobila domovinsko pravico. Če se sprehajaš ob spodnjem toku Krke in Save, vidiš, da so tu invazivke že zmagale, saj so z rečnega obrežja večinoma izrinile avtohtone sorodnice. Tu smo bitko že izgubili, zdaj pa se širijo tudi po toku navzgor. Kamor koli pogledaš, jih najdeš. Ob izlivu Težke vode v Novem mestu se razrašča japonski dresnik in se razširja ob Krki na vse strani. Prišleka se ne da iztrebiti ne s herbicidi ne z nasipavanjem. Lahko se samo še sprijaznimo in upamo, da bo invazivka morda nekoč našla naravnega sovražnika.
Poleg tega pa imamo še globalno segrevanje. Bodo čez sto let na Dolenjskem rastle banane, pomaranče … ?
Tudi to se nam verjetno obeta. Vsaj nekaj podobnega. Ne vem, če bomo imeli ravno banane, a glede na to, kako so se v zadnjih petdesetih letih spremenile klimatske razmere, kako se dvigajo povprečne dnevne temperature, kako izginjajo snežne zime in ledeniki, je možno tudi to. Klimatske spremembe so očitno nekaj neizogibnega, vprašanje je le, koliko smo se tovrstnim globalnim procesom sposobni prilagoditi. Podpisana sta bila že dva svetovna sporazuma, najprej kjotski in potem leta 2015 še pariški, ki jih, žal, največje države onesnaževalke ne jemljejo resno. Videti je, da je edini del planeta, ki se je resno spopadel s podnebnimi grožnjami, Evropska unija, saj želi biti podnebno nevtralna do leta 2050. Sprejet je bil ambiciozen akcijski načrt za vzpostavitev trajnostnega gospodarstva. Vendar če ne bo prišlo do globalnega konsenza, se bodo tudi prizadevanja EU razblinila. Žal je tudi aktualna slovenska politika pri sprejemanju strategije zelo neodločna in premalo ambiciozna. Predvsem to velja za odnos do rabe fosilnih goriv in ukrepe za zmanjšanje toplogrednih plinov, ki so pomembni dejavniki klimatskih sprememb. Skepsa se s politične ravni prenaša tudi na nas državljane, ki ob vsej zmedi še bolj dvomimo, ali je naš lastni, osebni prispevek pri tem boju smiseln. Prihodnost sveta je negotova, saj tudi najvišji forumi, kot so Združeni narodi, G 7 in G 20 niso sposobni doseči konsenza pri ključnih vprašanjih. Planet tako nima enotne vizije ne pri trajnostnih usmeritvah, še manj pri zagotavljanju socialne politike in človekovih pravic. To so vsaj zame trije temelji cilji, h katerim bi kot planetarna skupnost morali stremeti. Napovedi o bodočnosti planeta imajo največkrat apokaliptične razsežnosti katastrof, od jedrskih vojn in prenaseljenosti do izgorelosti planeta. Povrhu vsega imamo trenutno v svetovni politiki celo vrsto avtokratskih oblastnežev, vojne na vseh koncih sveta, podnebne migracije … zato se razmišljanju o prihodnosti vsaj jaz največkrat izognem. Ostaja tolažba, da za enkrat še živimo v razmeroma varnem delu sveta, ki skuša biti odgovoren do človeka, okolja in narave ter da k temu lahko tudi sam veliko pripomorem.
