Bralno priporočilo Boštjana Gorenca – Pižame
»Vsaj eno uro sem pisala, tipkala na … na Lenárdičevem prenosniku. Z njegovim glavnim prenosnikom. […] Ponudil mi je čaj, čaj po želji, je rekel, kot da jih ima vse, jaz sem ga pa samo debelo gledala, trapa. To je čisto nekaj drugega kot na slikah, zaresen živ človek iz šolskih učbenikov in enciklopedij, ko me je pogledal v oči, se mi je zdelo, da bom padla vanj, v njegov pogled. […] Potem me je posedel za računalnik in začel narekovati. Tekoče, brez premorov, brez popravkov. Zgodba je bila že fertik, očitno, le natipkati jo je bilo še treba.«
Le kdo je ta Lenárdič, ki očitno stresa zgodbe na papir kot sam Cankar, že do slednje črke izpiljene, da ga živelj občuduje med ustvarjanjem v tisti hribovski brunarici kakor njega dni Ivana na rožniški planoti? Vraga, še čaj si zliva po grlu kakor naš muštačasti literarni velikan, le da za Marta ne vemo, ali si ga privošči po ivanovsko z dvojnim rumom in brez kruha. Ali si z vrhniškim velikanom deli tudi ljubezen do taroka, zgodovinarji molčijo (znabiti jih je utišal z odprtim beračem, med katerim mu je vseeno uspelo narediti trulpagata), si pa drznemo vsaj sklepati, če ne že trditi, da je med medenjem štorij, zapisanih v zbirki Boj v požiralniku premaknil marsikatero enoto po šestkotniških poljih računalniških strategij, da dvigovanja telefonov nadležnim teleakviziterjem niti ne omenjamo, dasi sem storil prav to.
Toda preden se potrudimo razkriti ta misterij in do kraja spišemo njegovo hagiografijo, se pomudimo pri pričujoči zbirki, s katero se Lenárdič po četrt stoletja v velikem slogu vrača na slovensko literarno prizorišče. Njen najmočnejši označevalec je prav slog, ki se žmohtno in polnomastno cedi iz slehernega odstavka, da bi knjigo morali natisniti na povoščenem papirju. Lenárdičev eklektični sociolekt prešerno preigrava jezikovne ravni v času in prostoru ter vešče mami nasmeh na bralčev obraz, ko s privzdignjeno, arhaično govorico povzdiguje povsem banalne dogodke. Na tem mestu se posipam s pepelom, da je to moj prvi stik z avtorjem in da si nisem domač z njegovima zbirkama Moje ženske ter Še večji Gatsby, kar kanim ob prvi priliki popraviti, saj njegova pisava ubira vse moje čitavske strune, ki so se uglaševale ob prebiranju far-fetched fictiona Roberta Rankina in poljudnih prigod Blaža Ogorevca, obenem pa me mestoma nostalgično spomni na od Milana Kleča požegnane Jokerjeve članke, naphane z arhaizmi.
»Lenárdič je navsezadnje napisal, kar sta želela napisati že Homer in Beckett, pa je zmanjkalo prodornosti in daru. Tako nekako se je švedski kralj kurčil na podelitvi nagrade, ki se je čaščeni pisatelj seveda ni udeležil, ker je prevelik frajer, da bi izgubljal čas s tistimi pingvini, in jo je raje mahnil z jadrnico okrog Horna. S to in ono filmsko igralko, da mu je podajala šampanjec za krmilo.«
Toda samo slog brez vsebine ni nič. Zgolj visokokalorična razvada brez hranilne vrednosti. In če Lenárdiču ne moremo očitati puhlega sloga, mu pomanjkanje štofa še manj. Že uvodna zgodba Rez nam da vedeti, da nas čaka vožnja, pri kateri bomo poleg varnostnega pasu in zračnih blazin potrebovali še kakšno dodatno zaščito, saj nas z gasom do podna in izklopljenim abeesom zapelje na makadamske serpentine zmačkanega jutra, v katerem se protagonist znajde v ginekološki ordinaciji. Ko na vrata potrka par sredi prezgodnjega poroda, njemu pa ne uspe prebuditi komatoznega pivskega kompanjona, da bi opravil svoje delo in poslanstvo, se naloge poloti kar sam. Zaporedje grotesknih dogodkov, prepredeno s protagonistovimi jedkimi komentarji, se sicer izteče srečno za mater in novorojenca, a ima svojo ceno za nesojenega porodničarja. Če avtor (sodeč po vseh opisih v knjigi) ne bi že izpolnil vseh svojih hotenj in bil pomirjen s svetom, bi si ga zlahka predstavljali, kako po zgodbi spiše še scenarij, v končnem izdelku pa glavno vlogo odigra Zach Galifianakis, ki se prav v ta namen nauči tekoče slovensko.
Komaj si razkužimo roke in operemo krvavo majico, nas avtor v Garažah prestavi v skorajda bukolično mestno popoldne, kjer pomanjkanje volumna v blokovskih garažah in povečan volumen alkohola v telesih prisotnih botruje spontanemu urbanističnemu posegu. In ko že misliš, da si pripravljen na nadaljevanje, te s finto preseneti Stotnik, ki postreže z nepocukrano melanholijo. V tem trenutku je za izstop iz požiralnika že prepozno in se zgolj še prepustiš toku zgodb. S kadilko v Medvodah živciraš kašljajočega soseda, birtu pomagaš pri osvajanju mišelinovih zvezdic, z zakrinkanim vigilantom pa se maščuješ prometnim bedakom. Ena konceptualno najzanimivejših zgodb nosi naslov Plesne vaje, kjer se v sodobni predelavi hrastoveljskega Mrtvaškega plesa nanizajo poslednji trenutki (ne)povezanih človeških usod. V njih avtor iz bralca izvabi mnoštvo čustev, ki v prepletu potencirajo drug drugo.
Čustva v protagonistih zgodb vžigajo tudi ženske, ki so v stranskih vlogah večinoma noirovske fatalke, ki se zavedajo klišejskosti znotraj žanrske upodobitve. Kadar prevzamejo aktivnejšo vlogo, pa se razpre tudi njihova karakterizacija, raztezajoča se od krhke ranljivosti do odločne proaktivnosti.
Lenárdiča ni sram niti žanra, tega še donedavnega zavrženega pankrta domačega literarnega prizorišča. V Saši se na slovenskih tleh bijejo poslednje človeške bitke z nezemljani, medtem ko v dvodelni Sliventki »Miseria Sclavorum« postane priljubljeno pristajališče odposlanca Federacije ozvezdij, ki se od pisateljevega alter ega mimogrede navzame naših nezdravih razvad. Z Nadjo, umetno inteligenco iz vojaške čelade v Nadja (koji kurac), smo Slovenci dobili svojo različico štoparskega Marvina, le da jo namesto depresije daje jebatgajstvo.
»To je vendar navaden beden zmazek. Punca pa pisec pa zgodba o punci pa piscu … Jaka zanka! Brainfucking! Stokrat prežvečeno in razvlečeno in po obskurnih krajih reciklirano … Iskreno sem upala, da so te vrste metafikcijska jajca zasluženo poginila tam v osemdesetih, ko je bila moja ta stara urednica gimnazijskega glasila.«
Nezanemarljiva je tudi stopnja avtorjeve samoironije, ki spretno križari med bahavim hvalisanjem ter postavljanjem ne samo na, marveč tudi pod trdna tla, kakor pričajo navedki iz Vanesse, uokvirjajoč to pisanje. Zdaj je najslovitejši tajni agent na svetu, ki se mu predajajo vse ženske, zdaj hekerska legenda, ki v obroču ograjene Libantke vdira v strežnike totalitarnega režima, nakar precenjeni pisun. Z razkorakom med obema podobama ustvarja še dodatno humorno napetost, pri metafikcijskih postmodernističnih posegih pa se ne ustavlja zgolj pri samoprisotnosti v lastnih delih, saj iz besedila mahajo citati, segajoči od Prešerna do popularne kulture, čakajoč, da jih prepoznaš.
Kdo je torej ta Lenárdič? Na platnicah je zapisano, da »s skromno izjemo, morda, tu in tam kakšne kratke zgodbe ta avtor nikoli ni naredil ničesar takšnega, da bi moralo biti javno razglašano.« A te kratke zgodbe so vredne razglašanja. Akoravno bi Vanessa o njem znala povedati še naslednje:
»Zato ljubica,« je bil nje glas precej zamolkel, »ker je orjaški Lenárdič, konj strahovalec, sin bogov, ustvarjalec umetnosti, spotoma še znanstvenik in filozof, ki je uničil relativnostno teorijo, osramotil Hegla in preprečil tretjo svetovno vojno, če naj naštejem le najhujše bisere, ta Lenárdič je …«
»Šarlatan?« je poskusila Vanessa. »Imam zato to kretensko ime?«
»Ti ga vsaj imaš, ime,« je jezico izrazila Cimra, »kot ga ima ta Lenárdič. Ki pa ni šarlatan. Isto je kot medve. Izmišljen lik, karikatura, ki obstaja le v tej prekleti zgodbi. […] Slavni Lenárdič je bedni izmislek v zgodbi, ki jo piše nekdo drug. Piše jo neki šarlatan, o katerem pa bi se upala staviti, da se prav tako piše Lenárdič. Le da je ta Lenárdič pač kreten. Žal.«
Skočite v požiralnik in se borite. Ne bo vam žal.
