V letošnjem letu obeležujemo kar nekaj zgodovinskih obletnic, ki so nas usodno zaznamovale in spremenile družbene razmere. Gotovo ne moremo mimo obletnice samostojnosti naše države, mineva namreč 30 let od plebiscita, na katerem smo se Slovenci odločili za odcepitev od Jugoslavije in za samostojno državo Slovenijo. Prav tako se spominjamo 80-letnice napada na Jugoslavijo, ko so tudi naše ozemlje razkosali okupatorji.
Na cvetno nedeljo 6. aprila pred 80 leti so v jutranjih urah nemška letala nenapovedano bombardirala Beograd in nekatera druga jugoslovanska mesta. Na Dolenjskem je bilo med prvimi iz zraka napadeno Cerklje ob Krki.
Marjeta Bregar nam v svojem članku Vojska je strahotna zadeva prikaže, kako je Novo mesto občutilo začetek 2. sv. vojne. 11. aprila je mesto doživelo nemški letalski napad, v katerem jo je najhuje odnesla šola. Ozemlje Kraljevine Jugoslavije se je razdelilo med Nemce in Italijane, območje Dolenjske sta vojski zasedli brez boja. Zgodovinar Aleš Gabrič analizira stanje v Novem mestu ob začetku vojne – v mestu ni bilo veliko industrije, obrti in trgovine, tako da gospodarsko ni bilo ravno močno, imelo je bolj administrativni značaj. Italijanska okupacijska oblast ni prinesla večjih upravnih sprememb, ampak so se pri vladanju naslonili na tedanjega župana Marijana Polenška. Konec junija pa je bil v mestu in okolici že prisoten odporniški duh, za aktivne akcije so skrbeli člani Sokola. Gabrič zapiše, da se je pasivni odpor v mestu začel kazati na različne načine: z neupoštevanjem zahtev po pozdravljanju z rimskim pozdravom, zbiranjem sredstev za Osvobodilno fronto in zavračanjem povabil za vstopanje v fašistične organizacije. Proti koncu leta 1941 se je tako čedalje bolj odkrito kazalo protiitalijansko razpoloženje.
Kako so takrat nastopili mladi novomeški gimnazijci in gimnazijke, v svojem prispevku opiše Mitja Sadek. Z viri prikaže, da so demonstrirali, pisali uporniška sporočila na listke ali šolske stene, brali in razširjali so prepovedano literaturo, zbirali so se v tajnih klubih in zavračali italijanščino.
Ljudje so se različno odzvali na okupacijo, še posebej pod drobnogledom pa je bil že omenjeni novomeški župan dr. Polenšek. Njegovo zanimivo življenjsko pot nam predstavi pravnuk Jakob Polenšek. Dr. Bojan Balkovec in dr. Božidar Flajšman, ki sta sodelovala v projektu o okupacijskih mejah, nam prikažeta vlogo meja v raznarodovalni politiki in življenju slovenskega prebivalstva. Pri raziskovanju so si zgodovinarji in geografi pomagali z dokumenti in materialnimi ostanki na mejah, kot so bunkerji, ostanki bodeče žice, temelji stražnih stolpov. Posebno vrednost pa so dodale priče, živi pričevalci razmer med okupacijo. Od Dolenjcev so svoje spomine prispevali Viktor Miklič z Mačkovca, Stanko Kušljan iz Šentjerneja in Tončka Adam iz Dragatuša.
Med vojno je v Beli krajini partizanski fotoreporter Edi Šelhaus fotografiral dogajanje v bojih in stanje v zaledju. Njegove fotozgodbe vojno prikažejo na povsem drug način. Doživljanje vojne je močan pečat pustilo tudi v literaturi. Na nekaj romanov z vojno tematiko nas opozorita v svojih prispevkih Aljaž Koprivnikar in Jožica Jožef Beg.
Zgodovina mora biti naša učiteljica, zato jo moramo dobro poznati. Tega se zaveda tudi častni občan Mestne občine Novo mesto prof. dr. Stane Granda. V intervjuju z Milanom Markljem nam razkrije svoje poglede na rojstni kraj, na zgodovinopisje, na raziskovanje 2. sv. vojne. Aktivno je bil tudi vključen v vojno za samostojno Slovenijo.
V literarnem delu se predstavlja mlada ustvarjalka gimnazijka Eva Šubic, ki je prejemnica male Veronike za pesem Paradontoza lastnih prepričanj. Spoznamo pa tudi umetnika Erika Mavriča.
Druga svetovna vojna pogosto povzroča delitve na naše in vaše, a tisti, ki je dobro prisluhnil preteklosti, bo znal razumeti posameznikova in kolektivna dejanja in jih ne obsojati. Vabljeni k branju različnih zanimivih člankov, ki nam odstirajo pogled v preteklost, ki je pomembno zaznamovala tudi našo sedanjost. Naj se res nekaj naučimo iz zgodovine.
