Dr. Marijan Polenšek se je rodil 8. novembra leta 1902 v Vipavi dr. Juriju Polenšku, sodnemu pristavu, in njegovi ženi Frančiški iz znane ljubljanske družine Dermastia[1]. Jurij se je rodil leta 1869 v zaselku Lajše pri Gorenji vasi. Na Dunaju je študiral pravo in tam leta 1898 tudi doktoriral. Njegovo prvo službeno mesto je bilo na avstrijskem Koroškem, in kot je pozneje dejal, so takrat na sodiščih nemški sodniki še potrebovali prevajalce, ker stranke niso razumele nemščine. Po 1. sv. vojni je postal predsednik okrožnega sodišča v Novem mestu, kjer je leta 1954 tudi umrl.
Sin Marijan je obiskoval osnovno šolo v Radečah in v Trebnjem ter se leta 1912 vpisal na škofijsko gimnazijo v Šentvidu pri Ljubljani. Ko je bila nato v Gorici leta 1913 ustanovljena prva slovenska državna gimnazija, je na njej nadaljeval svoje šolanje. Zaradi prve svetovne vojne se je leta 1915 vrnil domov v Trebnje, od koder se je po vojni družina preselila v Novo mesto. Na novomeški gimnaziji je leta 1920 z odliko maturiral, sodeloval je pri organizaciji prve pokrajinske likovne razstave v Novem mestu (gibanje novomeška pomlad) ter se še istega leta vpisal na študij medicine v Gradcu.
Marijanovo pismo mami za god l. 1912 iz Zavoda sv. Stanislava.
| Dijaki prve slovenske državne gimnazija v Gorici ustanovljene l. 1913. Prvi z leve sedi Marijan, prvi z desne sedi prijatelj Vladimir Kravanja. |
Brata Marijan in l. 1913 rojeni Ivo Polenšek.
| Sklep 7. gimnazije, Novo mesto, junij l. 1919. V srednji vrsti stoji drugi z desne Marijan Polenšek. Drugi z leve sedi Ernest Pehani, poznejši prof. dr. elektrotehnike na ljubljanski univerzi. V zadnji vrsti stoji v sredini poznejši dr. filozofije in pisatelj Niko Berus. Ob razredniku Jakobu Kelemini sedi Lea Pleiweis. |
Med študijem je Marijan domačim pošiljal pisma, ki govorijo o njegovih denarnih in stanovanjskih težavah ter odstirajo verno sliko življenja slovenskih študentov v negotovih časih po razpadu Avstro-Ogrske monarhije.
Iz njih izvemo, da je moral že pri sprejemu na graško univerzo podpisati izjavo, da še ni bil kaznovan, da je »deutsch freundlich«, da ni bil udeležen pri »Mariborskih dogodkih«[2]in da ni »boljševik«.[3]Po vpisu ga je zlasti skrbelo, da ga bodo ob morebitnem neuspehu Avstrije na koroškem plebiscitu ali kakršnemkoli vojaškem incidentu na Koroškem z drugimi Slovenci vred nagnali domov.[4]
Naj navedem še nekaj zanimivih odlomkov iz njegovih pisem.
Tukaj je precej mrzlo. K predavanjem hodimo sedaj že redno. Sovražnosti pa ni nobenih. Saj sem tako sam Slovenec v prvem semestru, na Hrvate in Srbe in Bolgare pa niso tako hudi.[5]
Koroško slavje je bilo v Grazu seveda veliko, polno zastav je viselo in zvečer je bila bakljada, ki je pa midva seveda nisva šla gledat. Tudi tega nič ne čutimo, da so naše čete zasedle Koroško. Gotovo Nemci upajo, da jo kmalu dobijo nazaj.[6]
Zdaj gre že vse na bolje. Uredili smo se popolnoma in že lahko študiramo. Nemški študentje sicer še nekaj sitnarijo, da bi nas vrgli iz univerze; pa se nič ne bojimo. Saj jim vse tako nikoli ni prav. Slovencev nas je prav malo v primeri z drugimi; samo kakih 12 vseh skupaj; zato pa je več Srbov (ki imajo dinarske podpore) Hrvatov in Bolgarov. Teh je kakih 300. In vse študira medicino. […] In to posebno Nemce jezi, češ da je graška univerza popolnoma internacionalna.[7]
Da je Novega mesta pol za gripo bolnega, sem že slišal. Kar nas je študentov, se tu prav dobro držimo. Še nobeden je ni imel. Upamo, da nam bo to pot prizanesla.[8]
Da nisem lačen, si kupim vsak dan pri slugi dopoldne dva kosa kruha s maslom za 12 k. Ropas[9]je kar obupan. Vsako popoldne mu je že skoro slabo, ker je tako slaba hrana. Sicer prej ni bila veliko boljša, ampak midva sva že shajala; če ne tako, pa tako.[10]
Kruha imam še sedaj, pa ga vsak dan jeva z Matkotom, ker je namreč že precej suh in trd in se bo menda kmalu pokvaril. Saj več kot 14 dni ga nisem še nikoli imel, ta bo pa že kmalu 3 tedne star. […] Piškotov imam še tudi nekaj. Špeha je še polovico. Ampak se že pozna, da ni prav spravljen, ker ni več tako dober, kot je bil od začetka. Če bo postalo mrzlo, bo že bolje. Knjige si še nisem nobene kupil, ampak si bom le moral kakšno. Zdaj so tudi te precej drage. Od podpor ni nič slišati. Nobeden od Slovencev, kar jih je tu, je še nima.[11]
Za december podporo bodo zdaj enkrat nakazali […] Denar bo zame kdo drugi vzdignil in bo kaj kupil zanjega, da ne bo potem januarja meseca spet manj vreden, ko nazaj pridem, ker se bo vse od decembra na januar gotovo precej podražilo. Kako bo potem s podporami nič ne vemo. Vsaj prošnja se je splačala.
Mi študiramo le na univerzi, kjer je zakurjeno, ker je doma v sobi preveč mraz. Včeraj smo merili, je bilo 11°R[12]; še precej, a da bi sedel, je preveč mrzlo.[13]
Podražilo se je vse zelo, kar me ni bilo gor. Za 50 %, kar se ni za 100 %. […] Mrzlo je precej. Jaz se popoldne oblečem v copate, jopo in ogrnem pelerino. Tako potem sedim pri mizi in študiram, pa me nič ne zebe.[14]
Šolnine še nisem plačal, ker sem, kot vedno vložil prošnjo oproščenja, pa nisem bil oproščen. To samo zato, da se termin za plačanje podaljša. […] V Grazu je letos skoraj pol manj študentov, kot lansko leto, ker novih je silno malo, precej jih je šlo stran zaradi previsokih taks, domačini pa ne gredo nič več na univerzo, ker premalo nese. Slovencev je prišlo letos v Graz prav malo. Dva menda, Pehani iz Dunaja, eden pa iz Ljubljane.[15]
V Grazu imamo sedaj gonjo proti judom. Pri vsakem predavanju stojijo nemški študentje in stražijo, da noben jud ne sme k predavanjem. Danes zjutraj so zapazili, da je en jud že notri. Brž ga zgrabijo in ga tirajo ven. Jud pa je šel k profesorju in ga vprašal, če sme k njegovem predavanju; profesor je rekel, da sme; in prišla sta oba skupaj v dvorano. Nato so vsi nemški študentje vstali in odšli ven. Danes popoldne ob dveh pa so imeli velik shod. Kaj so sklenili, ne vem; ampak dolga vrsta je šla demonstrirat po mestu. Na Dunaju je tudi zaradi protijudovskih izgredov univerza zaprta. Tukaj mislim, da ne bo tako hudo; se bodo že pomenili.[16]
Vladimir mi večkrat piše in kar s pisalnim strojem. Rekel je stricu, pravi, da rabi za študiranje pisalni stroj in mu ga je kupil.[17]
Vladimir Kravanja, rojen leta 1904, iz Občin pri Trstu se je z Marijanom spoprijateljil na goriški gimnaziji. Zaradi razmer na Primorskem je nadaljeval šolanje na novomeški gimnaziji in leta 1925 tudi maturiral. Stanoval je pri Juriju Polenšku na Ljubljanski cesti 262 (danes Rozmanova ulica 32).
Po maturi se je Vladimir preselil k svojem stricu v London, se naučil angleško in tam leta 1929 končal študij prava. Ohranjena so številna njegova zanimiva pisma iz dopisovanja z družino Polenšek, v katerih mladi študent razmišlja o sebi in svetu. Navajam nekaj odlomkov iz njegovih sicer dolgih pisem:
Res, mama[18], že dolgo sem tuhtal in premišljeval, kaj da ni nobene štime od Vaše strani. Misli sem že, da sem morda pri Vas na kak način zameril. Sedaj pa vidim, da ste bili vsi bolni, od alfe do omege, od začetka do konca. No, pa ste zopet ven iz postelj in zdravi; Ivo bo tudi zopet rdeč postal kako je bil prej. Da je bil Mario ves srečen in vesel, da je skaka in citral, to lahko verjamem, še jaz sem bil ve srečen, ko sem imel maturo v aržetu, kaj šele Mario, ki je že »dohtar«. In doma na Občini sem tudi jaz mnogokrat tako vesel in razposajen, da me mama kar iz kuhinje podi. In ponosna ste tudi lahko na Marijota, 15 izpitov z odliko, to si ne more vsakdo privoščiti. In vem, da Vam je bilo težko in da sta si morala odreči marsikateri stvari in ste tako podpirala Marijota v Gracu. Kar se po pisanja tiče sem tudi jaz precej len, jaz pisarim le tedaj, kadar se mi res zljubi; najraje prijateljem, predvsem Marijotu. Temu pa napišem celo knjigo, čvekam kakor kaka stara »baba«, same neumnosti in dovtipe pošiljam. No, saj veste, vsak človek ima svoje veselje, »Slovenec« prinese večkrat take mične anekdote o človeških karakterjih. Sicer je to popolnoma razumljivo: mami ne smem pisati kakih»pregrešnosti«, sestram tudi ne, torej le prijateljem in od prijateljev le Marijotu, drugim človek itak ne more preveč zaupati in mora dvakrat premisliti predeno kaj napiše. Pisma so nevarno orožje, človek sam ne ve, kdaj se je opekel; zato je boje biti previden. Marijotu pa popolnoma zaupam in Vam tudi.
Pišete mi, da se vam dozdeva, da sem nezadovoljen. Ne vem, če sem ravno nezadovoljen, morda bo kaj podobnega. Ni vse zlato, kar se sveti, in to bo tudi pri meni štimalo. Pustiva strica čisto na strani; zdi se mi, da ne bi tu ostal, čeprav bi se s stricem razumel. Predvsem se gre tu za vprašane poklica. Prišel sem sem, ne da bi poznal razmer, ki so radikalno različne od naših. Drugič, hotel sem študirati za advokata, ne pa za notarja, kakor misli stric. In Angleže ter njihovo zaničevanje in preziranje do tujcev je treba tudi poznati.[19]
In nedelja je dan miru in molitve, nihče ne sme delati hlapčevskih del, sicer ga pa sodnija kaznuje. Po naj bo to le pro forma, in naj hodijo tudi le pro forma v cerkev, to je postranska stvar. Sicer pa večina Angležev verjame v najvišje bitje, v Boga. In to je glavno. Še danes se moram smejati, ko se spomnim na Kozinovega Marjana: bi sem v VI. šoli in neki večer sva debatirala o Najvišje bitju, čisto po gimnazijsko, kjer se nevednost prepira z nevednostjo. No, jaz sem trdil, da je nad nami višje bitje, pa naj se imenuje Bog, Gott, Dieu, Adonai, Jehova ali pa Alah. Kozina pa je trdil, kako je to mogoče in mi je rekel: ti, kako more biti Bog od vekomaj? Nur Materie ist ewig! Viste, mama, to so slovenski liberalci, pa kako logično mislio: Bog ne more eksistirati od vekomaj, ampak svet, ta pa ja, ta je lahko večen. Pa naj bodo liberalci ali klerikalci ali kar že hočejo, če bi le bili toliko pošteni, da bi priznali resnico in da ne bi bili toliko zagrizeni in fanatični, pa svoje mišljenje naj jasno pokažejo.[20]
Ljudje imajo manj usmiljenja kakor živali. Pa je že tako na tem svetu. Človek bi napisal debelo knjigo o Londonu, knjigo dveh ekstremov, bogastva in najbolj umazane revščine. Tu pa tam bi bila konfiskacija res na mestu, čisto po komunistično.
Zvedel sem, da je Pašić umrl. Baje ga je pobrala laško-albanska pogodba. Smo res reveži, poraz za porazom doživljamo na diplomatskem polju. Kako so Lahi potegnili Ninčiča za nos, to je že presmešno. In kar izolirali so Jugoslavijo od Grčije, Bulgarije in celo Romunije, okovali so nas v »železen obroč«. Če pozna človek le malo zgodovine od l. 1878 do 1912. Pa vidi, da položaj SHS ni ravno rožnat. Nazadnje bo res cel Balkan postal nekevrstna kolonija umazanih Lahonov. In spet rožljajo s sabljo in brusijo meče. Bo treba glasovati za oborožitev, za kanone in municijo v parlamentu.
»Slovenec« tudi jamra, kako se godi Primorcem in Istrijanom. Duhovnike so pregnali, nadomestili so jih pa rimski hlapci, ki ne govore hrvaščine. Bral sem v »Slovencu«, da je neki laški »far« rekel v cerkvi s prižnice, »neka si kupe Hrvati špagce in neka se obesijo«. To me je že malo pogrelo. Kaj smo res postali hlapci rimsko-laškega papeža? Nazadnje je res imel ata Grm prav, ko je pridgal idejo o narodni cerkvi. »Proč od Rima« in narodno cerkev, ta je najbolj pametna. Zame pa je narodna cerkev pravoslavje. Zato bomo vsekakor prišli v nebesa, čeprav ne bi priznali nadoblast rimskega papeža. Pa se mi res zdi tako čudno, da imajo le Lahi vsa visoka mesta v vatikanski službi. Kardinali so sami Lahi, papež je Lah, vse je laško. Zakaj pa ne bi poslali v Beograd mesto Pelegrinettija kakega Francoza ali Nemca ali karkoli, zakaj ravno Lahona? Lah je najprej Lah in potem šele duhovnik. Pod Avstrijo je bilo prav tako: najprej sem Nemec, potem sem šele rimski duhovnik. Zato pa se mi bodimo najprej Jugoslovani in šele potem katoličanje. Zato pa ustanovimo »Narodno cerkev«. Čisto resno mišljeno. Naj izumro »ta stari« in mlada generacija bo že več ali manj čisto »jugoslovanska«. – Tako čepim v Londonu, berem cajtunge, režem ven važne članke in tu pa tam kaj natipkam »za bodočnost«. Človek ne ve, kaj bo prinesla bodočnost, za sedaj sem v Londonu, kaj bo čez par let, tega ne vem. Ena stvar se mi zdi jasna: časi parlamentarizma izumirajo in diktatura je na mestu. Že angleški parlament, starina med parlamenti se krha. Strankarstvo se je preveč razvilo, prave večine sploh tudi tu več ni, je preveč strank. Preobjedli smo se liberalizma in svobode, zato pa naj pride diktatura, kakor v Italiji in Španiji. Jeklena diktatura, vojaška diktatura. Poglejte Francijo, kako trpi na parlementarizmu. Poglejte Italijo, kako nekako procvita. Pa sem prepričan, če bi danes stopil general Foch ali Castelnau z batalijonom vojakov v parlament in pregnal vse poslance, ustanovil diktaturo in absolutizem, da bi imela Francija lažje stališče kakor ga ima danes. Sicer pa: absolutizem je padel, tako bodo tudi parlamenti padli, kakor so že padli ponekod. Nove dobe, nova mišljenja, novi časi, nove ideje. Najbolj čudno se mi pa zdi to: živim v deželi svobode, pa imam ravno nasprotne ideje. Berem »Slovenca«, pa sem postal cel centralist in »Jugoslovan«. Človek ni vedno rezultanta raznih komponent, ki vpljivajo v kaki okolici na človeka.[21]
Kaj pa v slavne mestu Novem mestu novega? Volitve ste imeli, tako sem bral in se zraven smejal, ko sem bral listo strank. Malo mesto, ampak strank pa mnogo. Vsak človek ima svojo stranko.[22]
Tako vas bom videl tudi Vas in se bomo kaj pomenili. Bomo spet imeli šmorn in kompot, kaj ne? Seveda, če se v tem času ne kaj pripeti, vse je mogoče na tem svetu, smrt, kaka nesreča, ali celo vojna…[23]
Vas pa Marjan skrbi, menda brez potrebe. Kaj hočete, jaz ne morem vsega razumeti, moje življenje je tako različno, moja morala in moralni kodeks je pa sploh dekadenten, to se pravi: materijalist sem, edini grehi so kriminalni prestopki, drugih grehov ne pripoznam. Rad se zabavam, tu pa tam sem malo na zaljubljeno stran udarjen, ampak »ljubezen« je vedno jako materijalistična. In sodi vse ljudi pač po samem sebi. Nič hudega ni, če se Marjan zabava, dokler ne pride pod civilne in druge zakone. Flirtanje mu ne bo škodovalo, tudi če uniči par deviških vencev, kaj zato hudega, to je nazadnje jako človekoljubno opravilo, nazdnje so deklice le vesele, če jih kdo »zapelje«. Da se le ne bi fant oženil, to celo mene skrbi, ker bi mi bilo zelo žal, če bi se Marjano oženil, se naseli v kako Novo mesto, živel in umrl, kot piše Kerstnik v svojih novelah. Boljše bi bilo, če bi šel Marjan v kako večje mesto, ostal samec, pridno delal in seveda, se tudi zabaval, vse ob svojem času. Le vesela bodite, če Marjan malo polumpa in vodi deklice za nos, da se le ne bi v kaki spretno spostavljene merže zapletel. In kar se politično-religijoznih nazorov tiče: malo težko je, imeti »vero«, i. e. verovati v gotove reči, katerih človeški razum ne more razumeti. Človek lahko verjame v Najvišje Bitje, ampak verovati v krščanstvo je za gotove ljudi precej težka stvar. Kaj zato, če je Marijan liberalec, komunist ali socialist! Le na to pazite, da se ne bi neumno obabil.[24]
| Nostrifikacija graške diplome dr. Marijana Polenška medicinske fakultete v Ljubljani. |
Po diplomi leta 1926 je dr. Marijan Polenšek stažiral in služboval v Vojaški ter nato v Splošni bolnici v Ljubljani, se strokovno izpopolnjeval v Rimu, bil izvoljen v odbor organizacije pomožnih bolniških zdravnikov za Slovenijo ter v t. i. Mestni hiši na Ljubljanski cestileta 1929 odprl zasebno prakso.[25]Leta 1930 je postal zdravnik samostojne zdravstvene občine Šmihel–Stopiče, po njeni ukinitvi pa leta 1935 banovinski zdravnik Združene zdravstvene občine Novo mesto – okolica. Poučeval je tudi kot pomožni učitelj za zdravstvo na Kmetijski šoli na Grmu. Leta 1936 je prevzel še ordinariat internega oddelka bolnišnice usmiljenih bratov v Novem mestu, kjer je že kot študent pomagal v njihovi redovni bolnišnici. Tega leta se je tudi poročil z Ljudmilo Saje in imel v zakonu pet otrok.
V zanj zgoščenem letu 1936 je bil jeseni na občinskih volitvah kot nosilec liste Jugoslovanske radikalne zajednice (JRZ) izvoljen za predsednika mestne občine Novo mesto.[26]Kot župan je bil član finančnega odseka, izvoljen v odbor za zaščito »dece«, bil član upravnega odbora mestne hranilnice in odbora za občinsko prehranjevanje.[27]
Sprejem Slovenskih fantov (Fantovski odseki) pred rotovžem v Novem mestu l. 1938. V ospredju v črni obleki župan dr. Marijan Polenšek. Tretji iz desne stoji prošt Karel Čerin, levo ban Marko Natlačen.
Ob smrti enega največjih slovenskih politikov prve polovice 20. stoletja, dr. Antona Korošca, častnega meščana Novega mesta v celoti navajam žalni govor Marijana Polenška, ki ga je imel na občinski seji 20. decembra leta 1940:
Zbrani v globoki žalosti častimo spomin našega velikega in najboljšega prijatelja, našega očeta in voditelja dr. Antona Korošca.
Pred 68 leti je nastopil svojo življensko pot v Biserjanah v Slovenskih goricah, v eni izmed najlepših pokrajin slovenske zemlje, obmejni deželi, ki so nam jo hoteli odtujiti in vzeti naši narodni nasprotniki. V zibel že mu je bila položena neka naklonjena volja, odločnost, in nepopustljivost v slovenskih stvareh, lastnosti, ki jih najdemo do največje mere izoblikovane le v obmejnih ogroženih narodnih predelih. V tistih krajih je bil takrat vsak, ki se je javno priznaval za Slovenca, od oblasti zapostavljen in zaničevan in je bil še s tem priznanjem borec za svoj narod. Pokojnik je to odločnost in doslednost v življenskih vprašanjih slovenskega naroda ohranil prav do konca svojega življenja, da celo še odločnejši in doslednejši je postal. V poslednjih dvajsetih letih so mu njegovi nasprotniki to večkrat očitali, a on je bil z vsem srcem in z vso dušo preverjen, da delo za slovensko stvar še davno ni končano, nasprotno, da ga čakajo še velike naloge, in da s tem delom najbolj koristi tudi naši Jugoslaviji. Rojenice pa so mu odmerile še celo vrsto drugih redkih in občudovanja vrednih lastnostih, ki se v tako harmonični celoti združene pojavijo v majhnem narodu morda komaj enkrat na stoletje. Krasila ga je velika dobrotljivost in darežljivost, bil je ostrega uma, obdarjen z neko zmožnostjo videti in slutiti stvari, ki jih navadnim ljudem še zakriva zastor bodočnosti; prirojena pa mu je bila eleganca, lahkotnost kretanja in občevanja, ki ga je usposobila, da se je pojavil kot domačin v kmečki hiši ali v najvišji družbi. Umel je govoriti neprisiljeno in podomače s kočarjem in delavcem, a pravtako z veljakom in odličnikom. Bil je rojen knez po duhu, bogato od Boga obdarjen za življenjsko pot. Ta svoja bogastva pa je radodarno sipal, dajal iz sebe, nič si ni pridržal temveč vse je dal svojemu narodu, v trdnem prepričanju in zavesti, da je ta bogastva in vrednote stvarnik preko njega naklonil njegovemu nebogljenemu, a zato še toliko bolj ljubljenemu ljudstvu.
V letih učenja in študiranja si je z veliko marljivostjo nabiral zakladov vede in duha, vestno izpolnjeval prirojene mu darove, vestno jih upravljal in se pripravljal za pot znanstvenika in učenjaka. Toda usojeno mu je bilo povsem drugače.
Začutil je in bil poklican, da svojega življenja ne zapre med tihe zidove mirnega premišljevanja in raziskovanja, temveč da je namenjen narodu, ki ga kliče v svojo sredo, da mu služi in da ga vodi v njegovem težkem boju za obstanek. Od tega trenutka je bilo vse njegovo življenje in stremljenje posvečeno enemu namenu, da po zmagovito dovršenih preizkušnjah popelje svoj narod iz suženjstva in teme k soncu svobodne Jugoslavije. To je bilo drugo razdobje njegovega življenja, doba neprestanih težkih bojev in naporov proti premočnemu in zvitemu sovražniku, doba dela za organizacijo armade svojih sonarodnjakov. Nikdar ni klonil, poln mlade moči in volje ni nikdar mislil nase in na svoje udobje ter počitek, žrtvoval se je vsega. Zato pa je stopal tedaj s svojim narodom od uspeha do uspeha, vse zapreke in ovire so padle pred njegovo silno energijo.
Nato sledi doba, ki jo je on sam napovedal naprej, prerok in videc svojemu narodu. Dvignite glave, zakaj približuje se Vaše odrešenje. Prisluhnili so takrat vsi Slovenci, vsa srca so utripala močneje in vedeli smo: kar on hoče se bo tudi zgodilo.
Rodila se je Jugoslavija in vidimo ga, kako neutrudno dela duh zrelega moža, vedno boj se sproščajoč in odklanjajoč predsodke in bremena malenkosti, ki težijo vsakdanjega človeka. Sedaj stoji že zvišen med nami, ter nas vodi z očetovsko ljubeznijo, ki ne pozna razlike med brati, ki vse razume in prav zato tudi vse odpusti. Doseže in dobi sedaj najvišja odlikovanja, ki mu jih more dati država, postane svetovalec najvišjim, v resnici krmar Jugoslavije. In iz teh visokih položajev neutrudno skrbi in izpolnjuje stavbo slovenske kulture; ustanovi Akademijo znanosti in umetnosti, izpopolni medicinsko fakulteto. S temi ustanovami stopimo Slovenci kot polnopravni član ob stran najbolj kulturnim narodom Evrope in sveta.
V resnici občudovanja vredna, krasna, uspehov in velikih del polna življenska pot, ki jo je mogel tako uspešno prebroditi le zato, ker je bil neizmerno velik, dober in nesebičen.
Dospel je do konca svoje poti. Vedeli smo, da je poprej korenjak poslednja leta pričel bolehati. Vedeli smo, da je tudi njemu usojeno, da sledi njegovo telo zakonom narave. Vedeli smo to in mnogokrat s strahom želeli in molili: Bog, ohrani ga nam v teh viharjih, ko boj ko kedaj prej potrebujemo svojega očeta, ko nam pogled zastre topovski dim na vseh krajih sveta. Naša usoda je tako negotova, le on nam je bil porok boljših dni. Toda odpoklican je bil, pozvan od večne modrosti, da sklene svoje nemirno in skrbi polno življenje. Pri njem, ki ga je bil poslal, mu je odločen poslej prostor za vekomaj. Tja hite naše žalujoče misli, in še odondot, iz kraljestva duha, varujte mojo dediščino in žrtvujte se za dopolnitev načrtov in ciljev za katere sem živel.
Resnično to je največja počastitev, ki jo moremo pokloniti njegovemu spominu, ki bo večno živel med nami kot simbol slovenskega duha.
Oče, dobri naš oče, veliki voditelj; visoki dobrotnik in najdražji prijatelj ter častni meščan novomeški, naj pokojno sniva svoj zadnji sen v svoji večno ljubljeni slovenski zemlji.
Slava mu![28]
Po kapitulacije Jugoslavije aprila leta 1941 je župan dr. Marijan Polenšek izročil mestne ključe občinskemu tajniku g. Franju Avscu z besedami: »Jugoslavije ni več, moja funkcija je prenehala.« Toda ko je 23. aprila Novo mesto zasedla italijanska vojska, je pritekel na njegov dom vidno vznemirjen tajnik, da je na občini polno Italijanov, da jih nihče ne razume, da je videti, da zahtevajo župana, naj se torej vendarle vrne in pomeni z njimi, še zlasti zato, ker govori italijansko. Tako se je začelo njegovo medvojno županovanje.
Na občinski seji 23. decembra leta 1941 se je župan spominjal petletnega poslovanja občinskega odbora, pri čemer je navajal vse uspešno opravljene zastavljene naloge. Med drugim je omenil ureditev statuta za občinske uslužbence, elektrifikacijo Novega mesta, izgradnjo občinskega zavetišča, preureditev javne razsvetljave in ureditev javnih sanitarij.
Ob začetku vojne ga je Novomeščanka gospa Fani Košir aktivistka Osvobodilne fronte skušala pridobiti za sodelovanje z OF, češ da v njej sodeluje več strank, vendar jo je zavrnil z besedami, da komunistom ne verjame, da lažejo. Odklonil je tudi legiste[29], ki so leta 1942 v šmihelskem samostanu notredamskih sester vzpostavili vojaško bolnico in ga prosili, da bi jo prevzel. Ostal je še naprej šef internega oddelka moške bolnišnice.[30]
| Vdani nagovor dr. Marijana Polenška na Glavnem trgu v Novem mestu 29. junija l. 1941 ob obisku visokega komisarja za Ljubljansko pokrajino Emilia Graziolija. (Slovenski dom, 30. 6. 1941, str. 2) |
6. novembra leta 1942 je bila sklicana žalna seja občinskih odbornikov zaradi atentata voditelja Slovenske ljudske stranke v ilegali, Marka Natlačena, ki ga je izvršila Varnostno-obveščevalna služba OF. Dr. Marijan Polenšek je ob tem povedal nekaj besed:
Gospodje in tovariši!
Obstanimo za kratek hip pri našem delu in naša misel naj pohiti k sveži gomili na ljubljanskem polju, cvetje, od stoterih rok iz srčne potrebe nasuto, jo pokriva, nešteto molitev se ob njej dviga v nebo, proseč za mir in pokoj zadnjega slovenskega bana Dr. Marka Natlačena. Pridružimo se jim v tihi žalosti za trenutek. Dovršil je svojo življenjsko pot, dal je nam Slovencem mnogo, premnogo, dal nam je vso polno in neizčrpno moč svoje mladosti in zrele dobe. Mi se posebej spominjamo njegovih zaslug za elektrifikacijo Dolenjske in Novega mesta, ki je bila njegovo veselje in od njega z vso močjo podpirana.
Ugasnil je za vedno njegov jasni, dobrohotni in prodorni pogled. Taka je bila volja božja. Mi ne vidimo in ne moremo spoznati njenih poti in ciljev, udamo se vanjo, toda v enem smo trdno uverjeni: Večna modrost ravna tako, da bo to zločinsko dejanje v pogubo in nečasten konec tistim, ki so ga zasnovali. To nam bodi v tolažbo. Pozivam Vas, da se dvignete in vzkliknete spominu pokojnika trikratni Slava.[31]
| V sredini sedi dr. Marijan Polenšek med svojimi občinskimi odborniki. |
Po kapitulaciji Italije, ko so partizani 10. septembra leta 1943 v dogovoru z Italijani zasedli Novo mesto in aretirali precej Novomeščanov ter jih nekaj tudi ustrelili, župana dr. Marijana Polenška niso zaprli, temveč so ga imenovali za področnega zdravnika v sanitetnem odseku.[32]Temu je botrovalo tudi to, da se je bolj zanimal za županske zadeve in ni sodeloval pri dejavnostih protirevolucionarnega tabora, ki so se že od leta 1942 vršile po mestu in okolici. Tako ga je stotnik Vuk Rupnik, ki je 9. septembra prevzel poveljstvo nad v Novo mesto prispelimi številnimi enotami vaških stražarjev, poskušal zaman prepričati, naj kot predstavnik civilne oblasti zahteva od italijanske vojske poroštvo za popoln red in mir ter varnost v mestu in da naj obenem od Italijanov zahteva »priznanje slovenskeoblasti ter njenih organov vaških straž kot slovensko orožništvo, ki naj izvršuje službe javne varnosti in notranje in zunanje zaščite mesta«.[33]
Po zasedbi Novega mesta 21. oktobra leta 1943so Nemci od dr. Marijana Polenška zahtevali, naj še naprej opravlja župansko funkcijo, vendar je to odklonil, kljub temu, da so mu dali vedeti, kaj ga lahko doleti zaradi njegove neposlušnosti. Vzrok, da so mu Nemci prizanesli, lahko iščemo v njegovem odličnem znanju nemščine in velikem pomanjkanju zdravnikov v že tako preobremenjeni bolnišnici. Na ženino vprašanje, čemu je zavrnil nemško zahtevo, ji je odgovoril, da se je z Italijani še dalo dogovarjati, z Nemci pa se ne da. Morda je na njegovo odločitev vplivalo tudi opozorilno pismo mlajšegabrata dr. Iva Polenška[34], ki mu ga je poslal iz partizanov in prepovedano poslušanje tujih radijskih postaj v kleti domače hiše.
Ali je dr. Marijan Polenšek na odločitev, da ostane kot predvojni novomeški župan to tudi pod Italijani, gledal kot na pravilno odločitev v svojem življenju, verjetno ne bomo nikoli vedeli. A gotovo je, da je v nepredstavljivih in smrtonosnih časih okupacije ter revolucionarnega terorja, ki jima je sledila vojaška kolaboracija in katastrofalna bratomorna vojna, partizanom nudil zaščito in zdravstveno oskrbo tako v bolnišnici kot na terenu, nekaterim njihovim družinam pa tudi denarno pomoč. Publicist in zgodovinar Ivo Pirkovičje o njem zapisal sledeče:
Kandijskega primarija, internista dr. M. Polenška v času vojne njegovo mesto gotovo ne pozna dovolj. Brez dvoma pa ne bi mogli jetniki najti v nikomer boljšega zaveznika in odkritega ter neustrašnega zdravnika, ki pa ni nikoli sešteval in nikjer našteval svojih skoraj vsakdanjih zaslug.Ko so v jeseni 1942 legisti organizirali v šmihelskem samostanu notredamskih sester svoj lazaret in so dr. Polenška prosili, da bi ga kot zdravnik vodil, je po poročilu, ki sem ga takrat zapisal, izjavil, da takih barab on ne bo zdravil.[35]
Takole pa dr. Marijana Polenška v svoji knjigi omenja partizan Bogdan Osolnik, kasnejši politični publicist, politik in diplomat:
Ne spominjam se podrobnosti – zaradi strašnih bolečin sem bil na robu zavesti. Vem le to, da je naslednje jutro Martina Petričeva pripeljalaiz Novega mesta zdravnika dr. Marijana Polenška. Pod Italijani je nekaj časa opravljal vlogo novomeškega župana, kar smo mu zamerili, vendar nisem prav nič dvomil v njegovo zdravniško poštenje. Pregledal me je in izprašal. Ugotovil je zastrupitev in močno vnetje želodčne in črevesne sluznice. Dal mi je zdravila in pomirjevala ter me opozoril, da moram nekaj časa popolnoma mirovati, potem pa bo še dolgo potrebna stroga dieta: samo čaj in prepečenec.[36]
Proti koncu vojne so dr. Marijanu Polenšku namignili, da bi bilo za njega morda bolje, da proda svoje premoženje v Novem mestu in se preseli v Celovec. Kategorično je odgovoril, da je prepričan, da med vojno ni storil nič takega, da bi moral bežati iz domovine. Nova revolucionarna oblast ga je leta 1945 pred vojaškim sodiščem v Novem mestu obsodila na 8 let odvzema svobode s prisilnim delom, na 8 let izgube volilne pravice in pravice do javne službe ter zaplembo celotnega premoženja.[37]To je vključevalo stavbo v Novem mestu na Križatijski ulici 9 (danes Muzejska ulica) in dve parceli nasproti Ragovega loga ob današnji Ulici talcev, kjer je nameraval graditi stanovanjsko hišo. Zanjo je imel že gradbeni načrt in nekaj gradbenega materiala, a mu je gradnjo preprečil začetek vojne.
| Skupinska sodba vojaškega sodišča zoper dr. Marijana Polenška in soobtožence (NME 25, Okrajni ljudski odbor, šk. 731) |
Po dveh mesecih zapora v delovnem taborišču pri Kočevju je bil zaradi splošne amnestije avgusta leta 1945 izpuščen na prostost. Leto dni je nato služboval v Celju, dva meseca v Kostanjevici na Krki, sodeloval v Gackem v Hercegovini pri zatiranju pegastega legarja ter zatem delal pri Zavodu za socialno zavarovanje v Novem mestu. Od leta 1949 ter vse do upokojitve leta 1969 je bil zaposlen kot splošni zdravnik v Zdravstvenem domu Novo mesto. Do leta 1957 je imel na domačem domu tudi zasebno prakso. Okrožno sodišče v Novem mestu ga je s sklepom leta 1956 rehabilitiralo. Ugotovilo je, da zaradi svojega prepričanja ni politično dejaven, vendar pa tudi ni ugotovilo, »da bi kjer koli direktno nasprotoval naši družbeni ureditvi«.[38]
Po rehabilitaciji si je dolgo prizadeval za vrnitev svoje nekdanje hiše. Ko je leta 1966 vložil prošnjo za njeno vrnitev celo na kabinet maršala Tita, je žena Ljudmila potovala v Beograd, k svoji sorodnici po poklicu frizerki, ki je frizirala Jovanko Broz, da bi tudi z njuno pomočjo dosegli njeno vrnitev. V prošnji je dr. Marijan Polenšek zapisal, da je hiša v precej slabem stanju, da bi poslej skrbel zanjo in s tem tudi pripomogel k lepšemu zunanjemu izgledu mesta. Vse je bilo zaman. Ob ponudbi, da bi morda stavbo odkupil, pa je odvrnil, da v svojem življenju ne bo dvakrat kupil iste hiše.
Po upokojitvi je dr. Marijan Polenšek postal prvi zdravnik zdravstvene ambulante v tovarni zdravil Krka v Novem mestu. Vse svoje življenje je prijateljeval z novomeškimi frančiškani, ki so mu leta 1967 podelili posinovljenje in ga sprejeli v bratsko skupnost frančiškanske družine.Leta 1940 je bil odlikovan z Redom Sv. Save V. reda.[39]Umrl je leta 1978 v Novem mestu.[40]
[1]V mladosti je Frančiška v domači gostilni na Zaloški 1 večkrat postregla tudi slovenskemu pisatelju Ivanu Cankarju.
[2]Lahko bi bila mišljena vojaška akcija Štajerskega obmejnega poveljstva, v kateri so sodelovale enote Mariborskega in Celjskega pehotnega polka, ki je 23. novembra leta 1918 razorožilo in razpustilo nemško usmerjeno Mariborsko zaščito (Marburger Schutzwehr).
[3]Gradec, 2. 10. 1920.
[4]Gradec, 12. 10. 1920.
[5]Gradec, 18. 10. 1920.
[6]Gradec, 21. 10. 1920.
[7]Gradec, 29. 10. 1920.
[8]Gradec, 17. 2. 1921.
[9]Dr. Milan Ropas, rojen l. 1895, pozneje zdravnik v Novem mestu.
[10]Gradec, 27. 4. 1921.
[11]Gradec, 22. 10. 1921.
[12]Oznaka za staro mersko enoto temperature reamour. 11 °R=13,75 °C.
[13]Gradec, 25. 11. 1921.
[14]Gradec, 19. 1. 1922.
[15]Gradec, 29. 10. 1923.
[16]Gradec, 20. 11. 1923.
[17]Gradec, 20. 11. 1920.
[18]Vladimir gospo Polenšek kliče kar mama.
[19]London, 3. 5. 1926.
[20]London, 28. 5. 1926.
[21]London, 18. 12. 1926.
[22]London, 11. 7. 1927.
[23]London, 3. 11. 1930.
[24]London, 1. 4. 1932.
[25]Slovenec, 15. 9. 1928, str. 4 & 17. 11. 1929, str. 4.
[26]Podrobneje glej: Polenšek, Občinske volitve, str. 44.
[27]NME 5, šk. 130, p. e. 211–214.
[28]NME 5, šk. 130, p. e. 211–214.
[29]Legija smrti, del Prostovoljne protikomunistične milice.
[30]Gošnik, Prvih sto let, str. 130.
[31]NME 5, šk. 131, p. e. 215–217.
[32]Dolenjski list, 4. 9. 1953, Ob prvi osvoboditvi, str. 4.
[33]Rupnik, Ob 35-letnici, str. 215.
[34]Dr. Ivo Polenšek je bil leta 1943 mobiliziran v partizane in bil leta 1944 ubit pri vasi Trebelno na Dolenjskem.
[35]Pirkovič, Kandijska bolnišnica, str. 93.
[36]Osolnik, Z ljubeznijo, str. 202.
[37]Glej sodbo vojaškega sodišča.
[38]Sklep Okrožnega sodišča, l. 1956.
[39]NME 3, Uprava, šk. 1.
[40]Večina podatkov, ki mi jih je posredoval sin dr. Marijana Polenška, Marko Polenšek, izvirajo od njegove pokojne mame Milke (Ljudmile) Polenšek, sam oče mu namreč ni nikoli pripovedoval o medvojnih in povojnih dogodkih iz njegovega življenja. Samo enkrat, ko ga je vprašal o njegovem mnenju o domobrancih, je oče odgovoril: »Dejstvo je, da si domobranci ne bodo mogli nikoli s sebe izprati madeža, da so sodelovali z okupatorjem.«
